Dolomiti

2018

Pravzaprav je bil izlet kar naporen, saj smo poleg vsakodnevnih tur, prevozili cca 1000 kilometrov, če bi pa prešteval vse prevožene in le oštevilčene ovinke skozi vse prelaze, bi pa rekel in tudi to potrjujem – šofer Milenko, vsa čast ti, pravi profesionalec si, saj je dostikrat le milimeter ločil avtobus od ograje, skale ali motoristov, ki so pridivjali v ovinek. Ampak, naš vodnik Primož…..tudi razred zase …. o njegovih sposobnostih bi lahko pisal in pisal….profesionalec v vseh pogledih, od vodenja, nekajkrat tudi po nevarnih poteh, do organizacije nastanitve v pravem hotelu Aurora v Alba di Canazei – tukaj – https://www.tripadvisor.com/Hotel_Review-g1096058-d1237954-Reviews-Active_Hotel_Aurora-Alba_di_Canazei_Canazei_Province_of_Trento_Trentino_Alto_Adige.html
In da nadaljujem o Primožu Zupančiču…..
https://www.facebook.com/profile.php?id=100009282357530
….tudi na vožnjah se je izkazal kot da je turistični vodič….na pamet je iz rokava stresal vse zanimivejše videno iz avtobusa…..predvsem vrhove in prelaze (tudi njihove višine), na katere smo imeli v glavnem, zaradi lepega vremena, razgled vse te dni.
Vreme nam je torej služilo, pa čeprav nas je v petek ena ploha malo namočila in to ravno v najtežjem delu spusta z 2575 m visoke gore Nuvolau proti prelazu Giau, a je Primož spet opravil svoje, tako s fizično pomočjo, kot pomirjajočim, pravim psihološkim pogovorom s tistimi, ki jih je bilo malce strah. Smo pa lahko z vrha te gore, kjer stoji tudi koča, lahko občudovali čudovito mavrico dol proti petim skalnatim stolpom ( 5 Cime) !
Kaj naj še rečem? Že takoj prvi dan smo od jezera Misurina začeli vzpon proti trem Cinam, bil je raj za fotografe, saj so bližajoči oblaki in mešanica sonca ter vmes čistina modrega neba, pričarali nepozabne trenutke za spominski album.
Tretji dan smo se razdelili v dve skupini, saj je bila tura v skupini Rosengarten in krožno pod Vajolet špicami čez 2550 metrov visok prelaz Cigolade, kar naporna in trinajsterica, se je pod vodstvom Nadje odpravil po dolini in naprej do 2244 metrov visoke koče Vajolet. Ostali pa smo se najprej potrudili do dveh koč na prelazu Rifugio Roda di Vael – 228 m visoko – in se pod mogočnimi vrhovi (na enem je tik pod vrhom okno s križem) napotili na 2550 m visoki prelaz Cigolade. Spust z njega je na nekaterih mestih potekal tudi ob jeklenici, a vsi smo varno prispeli do koče Vajolet, ter se po poti naše manjše skupine, ki se je že pred nami odpravila nazaj na izhodišče, tudi spustili do vzpenjače Ciampedie in še enkrat na tej planoti uzrli na špičaste vrhove okoli nas!
Večerja v hotelu je bila presenečenje z lokalnimi specialitetami in petimi hodi…..okusno za 5 zvezdic plus!!!!
Samo spanje ob tako polnih želodčkih ni bilo ravno tisto pravo, kot bi moralo biti.
V nedeljo se je kar prehitro približal zadnji dan našega potepanja. Spet has ja avtobus zapeljal na 2057 m visoki prelaz Fedaia, na katerem je mogočni jez in nad njim se dvigajo najvišji vrhovi do 3343 m visoke Marmolade.
Tokrat se je ledenik svetlikal v jutranjem soncu, meglice so se že razkadile, mi pa smo se odpravili strmo v hrib in se na razgledni točki ustavili za počitek in predvsem fotografiranje nam nasproti sijoče najvišje Dolomitske gore. Mimo nekaj planinskih koč smo se spustili do prelaza Pordoi na višini 2239 metrov. Imeli smo ravno priliko občudovati rally stotnije starih avtomobilov fiat 500 in nekaj mercedesov, pa gor je bilo na stotine motoristov, pa pivo po 5 €, pa spominke smo nakupili za svoje drage doma. Da je ta prelaz glavna povezava preko prelaza Falzarego med Cortino d*Ampezo in Poroia naprej še čez nekaj prelazov do Bolzana, je seveda vidno po gostoti prometa. Mi smo se nato skozi Cortino peljali naprej po dolini in čez mejo (brez kontrole) v Avstrijo do Lienza in tovarne napolitank. Ja Loacker je mogočna tovarna, nasproti nje lastnikov grad na hribčku in ko vstopiš vanjo, se ti nasmeh razleze do ušes. Ogledali smo si njihov muzej in nakupili kar veliko njihovih kvalitetnih, a ne prav poceni, izdelkov.
Pot domov je minila v rahlem dremežu nekaterih in zibajoči vožnji do doma. Še Nadjina zahvala vodniku in šoferju in zakaj je izlet uspel 115 procentov? To pa najdeš tukaj:
Tole sem vkup spravil
Franci Hrastar
Pijava Gorica 17. september 2018

DOLOMITI – NAJLEPŠE PANORAMSKE POTI
Obiskali smo Dolomite, najlepšo gorsko skupino Alp. Po prepričanju vseh udeležencev iz planinskih društev Iskra Ljubljana, RTV, Križe in nekaterih drugih, prelepa narava in gore tega območja upravičeno spadajo pod Unescovo svetovno dediščino.
PRVI DAN smo pohod pričeli nad jezerom Misurina do koče Bosi in se mimo vojaških kavern in jarkov iz časa 1.sv. vojne povzpeli na Monte Piano (2305 m) od koder smo občudovali znane Tri cime in bližnje pogorje Cristalla. Po sestopu smo se skozi Cortino in čez prelaza Falzago in Pordoi spustili v dolino Fasa, kjer smo se v vasici Alba nastanili v hotelu Aurora.
DRUGI DAN
Iz prelaza Falzarego smo se s sedežnico dvignili na 2200 m in pohod pričeli s spustom do zanimivih Cinque Torri, ki privlačijo številne plezalce. Nadaljevali smo z vzponom na slikovito goro Nuvolau, do koče ki stoji na vrhu skalnega stolpa na višini 2575 m. Po kratki plohi smo z vrha opazovali marvico daleč pod nami. Sestopili smo do prelaza Giau, po mestoma spolzki poti, a smo z dovolj pazljivosti vsi srečno prišli do avtobusa, ki nas je po ovinkasti cesti, ki jo obžujejo motoristi, popeljal nazaj do našega hotela.
TRETJI DAN
iz kraja Vigo smo se z vzpenjačo povzpeli na planoto Ciampedie (1997 m) v skupini Rosengarten. Od tu smo začeli pohod: večja skupina na prelaz Cigolade (2550 m) in naprej pod mogočnimi Vajolet špicami do koče Vajolet, manjša pa skozi Gardeccio do koče Vajolet. V jasnem in toplem dnevu smo uživali v čarobnem okolju vse do zadnje gondole, ki nas je odpeljala v dolino.
ČETRTI DAN
Ponovno smo se zapeljali na prelaz Fedaia, kjer smo začeli zadnji pohod do prelaza Pordoi. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do koče Viel del Pan (2432 m). Vmes pa so nam pogledi stalno uhajali na drugo stran na pobočja mogočne Marmolade, najvišjega vrha Dolomitov (3343 m). Na prelazu Pordoi smo popili še zadnjo kavico v Italiji in se skozi Arrabo, Cortino, Toblach, Lienz in predor Karavanke vrnili domov.
Moram priznati, da si nisem predstavljala kako mogočni in razsežni so Dolomiti in koliko vzpenjač in gondol so naredili na visoke gore. Pa koliko planinskih koč, pravzaprav visokogorskih hotelov je skoraj vsepovsod. Na ta način so nekateri tritisočaki hitro dostopni. Vsi ti prevozi pa v veliki meri služijo zlasti smučarjem, planinci pa na vse gore lahko pridejo tudi peš.
Poti vseh težavnosti je ogromno, bolj ali manj obljudenih gora tudi. Vsak obiskovalec Dolomitov lahko najde kraje po svojem okusu.
Adrijana – FB.

Slatna 2018

2018

Tabor PD Iskra Ljubljana je bil letos malo drugačen. Pretekla leta smo bivali v oskrbovanih kočah, letos smo najeli objekt na skriti lokaciji med Ratečami in planiškimi skalnicami. Sami smo kuhali, pospravljali in tudi vzorno skrbeli za odstranitev vseh vrst odpadkov. Vsak dan pa smo se seveda odpravili na krajši ali daljši planinski pohod: na kočo Zacchi nad Belopeškimi jezeri, Tromejo, Ciprnik, nekateri so vmes splezali še ferato Hvadnik, dva sta se povzpela na Malo Rateško Ponco, zadnji dan pa smo se sprehodili še do idilične koče pri Ingotu mimo prvega Martuljškega slapa.
Fedorjeve slike s tabora
Adrijana
Klik na slikko za ogled albuma.

Prehodavci

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V letošnjem planu planinskih izletov smo uvrstili tudi najlepšo markirano planinsko pot. Bila je to dvodnevna tura s prenočevanjem v Koči na Prehodavcih. Že mesec dni prej sem rezerviral ležišča. In tako je prišel 20. dan v mesecu. Z štirimi avtomobili smo se pripeljali do parkirišča v Senožetu, kjer nas je čakal lokalni avtobus. Skoraj neverjetno, a vožnja do planine Blato je bila brezplačna le za parkiranje smo za vsak avto plačali 4€ za dva dni. Po prijetni vožnji smo se tako ustavili na razpotju za planino Vogar. Začetek hoje je bil nekoliko po asfaltu a kmalu smo zavili v gozd in tako po lepo uhojeni in markirani poti v eni uri in še nekaj prispeli do Koče pri Jezeru. Tu smo se odločili, da gremo najprej do planine Viševnik in drugi dan nazaj mimo Dednega polja. Prijetna gozdna pot najprej mimo planine Viševnik in nato z lepimi razgledi do planine Ovčarija. V bistvu skoraj brez postanka smo nadaljevali do vrha Štapc. Tu smo se nekoliko okrepčali in kmalu nato nadaljevali do Male Tičarice. Lep razgled na dolino Triglavskih jezer nas je vse očaral. A naš današnji cilj je bil še daleč. Nekoliko smo se spustili in nadaljevali pot po pobočju Kopice in se povzpeli na Veliko Zelnarico. Tu se pa nismo kaj dolgo zadrževali, ker so prihajali neki črni oblaki. Na srečo brez grmenja. Pot navzdol je bila dokaj zahtevna in zato smo pazljivo sestopali z vrha. Kmalu, ko smo prispeli do Vratic nas je nekoliko osvežila manjša ploha, ki pa se je kmalu večkrat ponovila. Ob poti smo opazovali kozorogov boj, zato smo morali nekoliko zastati, saj je bilo nevarnost padajočewga kamenja. Ja in na koncu smo v močni plohi le prispeli do koče. Na srečo je bilo v koči še nekaj prostora, da smo se posedli in preoblekli premočena oblačila. Zvečer pa na počitek na pograde in zjutraj zopet na pot. Trojica se je drugi dan odločila, da gre še na Kanjevec a jim vreme to ni dopuščalo. Tako so po najbližji poti sestopili do Dednega polja, Planine Laz in do Koče pri planini Jezero. Večina pa smo je lepo podali po dolini Sedmerih jezer. Žal nas je nekoliko namočilo, a kmalu je posijalo sonce in tako smo srečno brez strel in grmenja prispeli do koče Pri sedmerih jezerih. Tu smo se zopet zbrali, počakali zaostale in nadaljevali pot najprej na Štapce in naprej mimo Planine Ovčarije, Dednega polja in Koče pri planini jezero. Tu smo se združili s tremi pohodniki, ki so želeli Kanjavec a jim to na žal ni uspelo.
Zaradi odhoda avtobusa smo tu obstali kar nekaj ur, saj bi bilo čakanje na postaji manj ugodno kako v hladni senčki ob koči. Vseeno smo odšli nekoliko prej, saj smo predvidevali, da bo na postaji večja gneča. Na srečo smo bili tam prvi in tako smo lahko vsi vstopili naenkrat in se zapeljali do naših parkiranih avtomobilov. Prvi dan smo hodili skupaj skoraj 8 ur drugi dan pa le 5. Imeli smo sicer nekaj manjših problemov, a na koncu se je vse izšlo v najlepši način, razen gumidefekta enega avtomobila na povratku.
Tu je album slik od Joca
Klik na sliko za ogled albuma

Laško 2018

2018

Današnji izlet v Laško
Da smo se tja odpravili dan pred prireditvijo Pivo in cvetje, je že naša stalnica. Za dopoldansko hojo z ogledom kakšne zanimivosti vedno poskrbi naš prijatelj Drago Podreberšek. Tudi tokrat je bilo tako. Vreme nam ni bilo naklonjeno, saj je ves dan deževalo, a to nas ni niti malo oviralo. Tako je Drago z ženo in prijateljem v Rimskih Toplicah sprejel nas 16 udeležencev, ki smo prispeli z vlakom iz Ljubljane. Takoj nas je poslal na pot, saj smo bili tako časovno, kot po kilometrih oddaljeni od našega cilja v Laškem (ogled pivovarne), kjer smo morali biti pred 14. uro (še prej pa malica-kosilo).
Dež nas je neusmiljeno močil, ko smo hodili proti obeležju Antona Aškerca, ki stoji na mestu, kjer je živel in kjer je tudi propadla revna hišica, saj se baje ni dala obnoviti.
Našo skupino devetnajsterice so tukaj zapustili Nada, Vesna in Stane, ki so se šli raje namakati v termalne vode zdravilišča Laško, kot da bi se še naprej namakali od bogatega darila z neba.
Ostali pa strmo v hrib – pravzaprav smo osvojili en hribček, pa sem spregledal ime! Pri spustu po blatni, strmi gozdni cesti smo se po premisleku odločili, da ne gremo po ozki mokri in nevarni stezi pod steno, kjer se je ponesrečil alpinist Franček Knez, temveč se po cesti spustimo v Marijo Gradec in se preoblečemo ter pomalicamo v gostišču Čater. Noro dobro smo jedli, pa cena tako ugodna, da bi tja kar večkrat šel na malico. Pričakali smo še naše »tri zdraviliške plavalce«, ki so imeli kar dolgo pešpot do tega mesta, da bi nato skupaj odrinili pred pivovarno Laško. Tam smo počakali njihove vodiče, ki so nas popeljali na ogled izdelave piva, saj je bil danes dan odprtih vrat. Zelo zanimivo, pa še zgodovinske trenutke od ustanovitve pivovarne naprej smo si ogledali v za to prirejenih prostorih. Po ogledu je sledila degustacija njihovih proizvodov, postregli so nam z okusnimi klobasicami, prestami, pa mažoretke in pihalna godba so imeli generalko……ni da ni….doživeli smo resnično veliko na ta turoben, bolj jesenski, kot poletni dan.
Zahvala gre seveda domači ekipi z Dragom na čelu, ki vedno najde kaj zanimivega na njihovem koncu. Ne smem pozabiti na našega Jana in Marjana, ki sta poskrbela za organizacijo in spremstvo – Jan tudi za pomoč deklici Ani, ki ji dopoldanski sprehod po blatnih poteh in dežju, nikakor ni ugajal.
In nekaj teh vtisov delim z vami
Franci Hrastar
Zapisal med polfinalno tekmo Hrvaška – Anglija 11. julija 2018

Ogradi

2018

S petimi avtomobili smo prispeli do prepolnega parkirišča na Planini Blato. Oviratlon do lovske koče in Planine Krstenica smo zmogli. Kratka pavza in razdelili smo se v dve skupini: Čeladarji in Nečeladarji. Prvi so se preko Planine Jezerca povzpeli na Ograde in se po grebenski poti spustili na Planino v Lazu, drugi pa smo odšli do Planine v Lazu in počakali na prvo skupino. Vmesni čas smo izkoristili za odlično kislo mleko, žgance z zabelo, tudi žejni nismo bili. Ogledali smo si izdelavo sira, ki jo je nam in skupini mladih iz Francije, predstavila majerica Lucija. Gospa Tatjana že 30 let vsako leto pride pastirski stan, kjer preživi svoj prosti čas. Letnica pri vhodu sega v leto 1876. Stan je etnološko ohranjen , tu smo tudi požigosali svoje knjižice in popili šilce za zdravje in dobro voljo. Pri odhodu smo že zaslišali Janov glas, prva skupina se je že vračala na Planino. Polni lepih vtisov rožnih poljan gorskega cvetja in razgledov so se razpoloženi posedli , pomalicali nato je sledilo druženje. Nekaj kapelj dežja nas niti ni osvežilo. Ker je bila tudi pot iz Planine v Lazu do Blata deloma podrta smo odšli po malo daljši poti do Planine Jezero. Tu smo pojedli še zadnje zaloge iz nahrbtnikov, se odžejali in se spustili do avtomobilov. Plan pohodnih tur se izpolnjuje, sledi dvodnevna tura na Prehodavce in planinski tabor v Slatni, gore nas družijo in osrečujejo! Alenka

Nedelja 8.7. je bila dan za prvi letošnji dvatisočak. Na Ograde (2087 m) smo se s planine Blato povzpeli po lovski poti do planine Krstenica, nato čez planino Jezerce po nemarkirani poti na Lazoviški preval in po strmem, mestoma z ruševjem obraščenem grebenu na vrh Ogradov. Travnati vrh je v tem času bogat s planinskim cvetjem. Sestopili smo po južnem pobočju do planine v Lazu, kjer smo se imeli tako lepo, da smo se kar težko odpravili še do planine pri Jezeru in končno nazaj do izhodišča. Adrijana

BIH 2018

2018

Planinarjenje po Hercegovini
(Prenj, Jezerca, Taraš, Visočica)

Pred nekaj dnevi smo se vrnili z uspešnega planinarjenja v BiH, natančneje po Hercegovini oziroma planinah in vrhovih nad Konjicem. Kolegi so pohiteli in na spletni strani društva nemudoma objavili prekrasne fotografije, Franci je dogajanje združil celo v filmski prikaz s komentarji in ustrezno glasbeno podlago. Legendarni Bjelo dugme so po 40-tih letih še vedno aktualni s pomenljivo skladbo Ajdemo u planine. Seveda se te v teh letih bistveno niso spremenile, kljub temu, da je tu vojna spremenila skoraj vse. Politika, vera in kapital so spremenili BiH, kot jo poznamo in smo jo doživljali mi, otroci socializma, Jugoslovani po duši in ateisti brez verskega prepričanja. Pogovorno smo posploševali, da gremo na izlet v Bosno. Na napako in glavno dejstvo so nas opomnili že ob prihodu v Konjic. Prišli smo v Hercegovino in v naslednjih dneh smo nezavedno pohajali med Federacijo BiH in Republiko Srbsko. Muslimanski minareti, pravoslavne in krščanske cerkve so tiho spominjale in opominjale na nesmiselno vojno in človeško naravo…..ter možnost, da vsi lahko živijo/mo v sožitju. Na nekatere spremembe niti ne moremo vplivati, je pa prav, da jih poznamo, se jih zavedamo in spoštujemo drugačnost. Saj smo vendar ljudje!

Nesporno je, da je bilo petdnevno dogajanje zelo dinamično in pridevniki, s katerimi izjemno rada opisujem, bodo v tokratnem zapisu ponovno nekajkrat uporabljeni: čudovito, čarobno, slikovito, barvito, presenetljivo, imenitno, avanturistično, ekološko, pustolovsko. Pridevniki sodijo seveda k opisu narave, o »hercegovskem« ali »bosanskem« turizmu bi lahko našla kakšen močnejši pridevnik, pa so se presenečenje, jeza, začudenje in negativni pridih v teh dneh, ko sem podoživljala dogajanja, umaknili in potihnili. Če zaokrožim, kot je ob povratku predlagal organizator Marjan, je bil izlet izpeljan 100 %. Rafting po Neretvi je presegel pričakovanja in je ocenjen s 120 %, komunikacijski šumi in sodelovanje z agencijo Zoor ter neangažiranost, neiznajdljivost in nekompatibilnost EKO kampa Boračko jezero na 80 %. Program izpeljan v celoti, na Jakovo pobudo smo se v hladnem, meglenem popoldnevu z mini busi zapeljali še na Bjelašnico in Igman in podoživeli slavo Olimpijskih iger 1984. »Takle mamo, za tolk dnarja« bi upravičeno rekel Gorenjec.

Za planinski anale so potrebni malce drugačni podatki. Takole je šlo:
1. Dan
Odhod ob 5. uri izpred Koloseja v BTC. Vozniki so se dobro organizirali, nekaj vozil je bilo vseh 5 dni shranjenih v pokriti garaži. Toče ni bilo, torej so tudi tisti, ki so bili pred Kolosejem našli nedotaknjeno lastnino.
Prevoz je bil dogovorjen s 30-sedežnim avtobusom prevoznika Nered d.o.o. Dobili smo 50-sedežnega Mercedesa , kar nas je v prvi sapi navdušilo. Vožnja je bila udobna, nekateri smo si privoščili širino dveh sedežev. Voznik Jasmin je bil odličen sopotnik, potrpežljiv, strokoven, organiziran, kompatibilen željam potnikov, ki jih ponagaja najpomembejši organ v zrelih letih. Velikost avtobusa je seveda ponagajala četrti dan, ko je bilo potrebno najeti in doplačati dva minibusa za prevoz na izhodišče za Visočico. Tu pride na misel pregovor: »Če bi bil vedež, ne bi bil revež« in »Bolje vprašati, kot biti in ostati neveden«.
Vožnja je trajala 12 ur in zamudili smo zadnji vstop v Titovo atomsko zaklonišče. Kriv je bil Shengen in Balkan, seveda. Prehod meje z avtobusom je še vedno nepredvidljiva avantura. Čakanje, čakanje, ugibanje, spet čakanje. Cesta večinoma lepa, urejana, z urejenimi počivališči na avtocesti, del seveda po magistralki v smeri Sarajeva in Mostarja. Nekdanja bogata industrijska mesta ob poti: Zenica, Derventa, Kakanj spominjajo na zlate čase, ki jih ni in jih nikdar več ne bo. Vse se spreminja, le Bosna teče v isti smeri.
V Konjicu se nam pridruži mlada predstavnica turistične agencije, Aida, ki jo poprosimo, da nas na kratko popelje po centru mesta. Večina se povzpne še na pokopališče nad mestom ( muslimansko, partizansko in k spomeniku žrtvam državljanske vojne), nekateri zavijejo na bosansko kavo z ratlukom, trije pa na povabilo mladega hodže Hafiza Ruhuda ef. Nezirja prisostvujemo molitvi v novi Mestni džamiji. Zgrajena leta 2016, financirana s sredstvi Savdske Arabije. Izjemna izkušnja; imam naju ustrezno opremi, pokriti morajo biti vsi deli ženskega telesa in tudi lasje. Bosi naju pospremi v glavno molilnico, kje v ospredju moli 13 moških, v ozadju za simbolično postavljeno verigo pa molitvi prisostvujeta dve ženski. Molitev poteka v arabskem jeziku. Priznam, povabilo nemuslimanom, da opazujejo obred, me je presenetilo. V pogovoru ob kavi v kavarnici v sklopu mošeje nam imam pojasni, da tudi drugače verujoče povabijo k sodelovanju. Ob poročnih obredih vsi svatje niso muslimani, zato jim na podoben način omogočajo prisostvovati obredu. Temu so namenjeni tudi stoli ob zadnji steni molilnice. Sodobni marketing. Najbolj mi je ostal v spominu vonj tepiha, s katerim je v celoti prekrita molilnica. Čist, dišeč, mehak, vabljiv. Ne vem, zakaj sem pričakovala vonj postanih nogavic?! Učimo se celo življenje.
Med Konjicem in Eko selom Boračko jezero je 18 km; kot bi se preko Vršiča spustil do Bovca, le da je razdalja krajša in cesta ožja. Naš avtobus je prevelik, za pot je porabil 50 minut. K sreči kje Jasmin mojster volana.
Pa smo prišli. Kamp je prazne, sami smo, pozdravi nas nihče…..plavolasa lastnica je ob notranjem šanku, njen mož sloni ob zunanjem. Prvi štirje, ki stopijo iz avtobusa in se napotijo k šanku, so deležni pijače dobrodošlice, ostalim jo zaračunajo 3 KM. Prvi minus gostincem! Ah, ah, to je bil šele začetek.
Mešanim parom so bili dodeljeni leseni šotorčki / pasje utice. Bile bi prijetne in udobne, če bi bilo v času našega obiska že poletje. Pri temperaturi 13 stopinj in precejšnji vlagi je bilo zanimivo shranjevati čevlje, sušiti dežnike in brisače. Mešane skupine smo dobile malce večjo hišico. Z neustrezno razporeditvijo, brez prostora za prtljago in edino vtičnico na nedostopnem mestu. Arhitekti in nadzorniki so najbrž slepi. No, ja, naša cimra je bila vsestranska Vesna. Tabornica po duši, srcu in tehnično najbolj iznajdljiva dama, kar jih poznam. Z vrvico, kemičnim svinčnikom in ostalimi vsakdanjimi predmeti dela čudeže. Dobro, da smo jo imeli…….in Andreja, seveda, ki je težave vodovoda, avtomobilov, razsvetljave in tehničnih problemov strokovno reševal in odpravljal, nazadnje še ob povratku v Ljubljani, ko so bili potrebni kabli za vžig nekaj dni stoječega vozila.
Večerja: begova čorba, pečeno piščančje bedro, krompir, zeljna solata z rezino paradižnika. Okusno. Pomembna informacija: pivo 4 KM, liter belega namiznega vina 25 KM. Ups, ups, diši po pregovoru: »Obrij ga, dokler je namiljen«.
2. Dan
Zajtrk ob 8-ih ( kuhana jajca, jajca na oko, kajgana, pašteta, med, marmelada, kava) odhod ob 9-tih, enourna vožnja na izhodišče za vzpon na Prenj oz. Jezerce in Zeleno glavo. Gostitelji še niso dojeli, da planinci hodimo v planine zjutraj in nikakor niso bili pripravljeni organizirati zajtrk vsaj eno uro prej. Tako smo ob devetih pričakali tri »ob-rabljene« kombije in dva planinska vodnika in se podali po nekdaj povezovalni poti preko planin v smeri Mostarja. Fantje vožnjo obvladajo in avtom ne prizanašajo. Poznavanje terena pa je že druga zgodba. Dva sta zavila na levo, mi desno, mobilnega signala ni, dve prenosni radijski postaji sta še vedno pri glavnem vodniku, ki je skupaj s prvo skupino na izhodišču…..scenarij za nadaljevanje Ko to tamo pjeva je pripravljen. »Sve je dobro, kad se dobro svrši«. In tako je tudi bilo. Povzpeli smo se do neoskrbovane vendar lepo obnovljene koče Jezerce na višini 1650 m ( ime je dobila po majhnem jezercu s pritokom pitne vode) in nato na najbližji vrh Taraš (1742 m). Vodil nas je Faris, član PD iz Konjica in član Gorske reševalne službe in njegov društveni kolega Keno. Pot je bila lepa, planinska, zložna, z lahkim vzponom cca 450 višinskih metrov preko travnikov, bukovih in hrastovih gozdov, nekaj rušja se je pokazalo šele okrog zavetišča oziroma koče. Malica iz nahrbtnika, vzpon na razgledni Taraš in kratek postanek pri koči. Srečanje z Bojanom iz Mostarja. Olimpijske igre in športni dosežki smučarjev so zgodovinsko zaznamovali takratne novorojence. Kar nekaj Bojanov smo srečali do sedaj.
Izkoristila sem priložnost in poklepetala s štirimi člani Gorske reševalne službe, ki so se vračali z Zelene glave. Mladi in malce manj mladi fantje, enotno opremljeni in ustrezno usposobljeni. Nova znanja pridobivajo tudi na tečajih v Sloveniji. Na naivno vprašanje, kako je z reševanjem na področju Prenja, so mi z grenkim nasmehom povedali, da se običajno zaključi s črno vrečo. Vojaški helikopter se v planinah BiH aktivira v izjemnih primerih in šele po predpisani in dolgotrajni proceduri. Običajno po pretečenih 24 urah.
Povratek je bil adrenalinski. 800 višinskih metrov direktno navzdol preko melišč, ozkih okljukov, drsečih korenin in kamnin v smeri Konjica. Počasi in zanesljivo. Potem pa vožnja nazaj in spotoma na pivo v lokalni bife. Hladilnika ni, je pa zato iznajdljivost gostilničarja dobrodošla; gajba piva v »bunarju« s tekočo vodo. Ni bilo pripomb na temperaturo, kvaliteto, ceno in nastanitev. Domače, domače.
Povratek v Eko selo, tuširanje s »toplo vodo« pod zunanjim tušem. Tokrat je bila za večerjo »črna postrv«, hladna begova čorba, in zeljna solata. Zeljna solata je bila odlična.
Demonstrativni odhod in večerni sprehod do trgovine in gostilnice ob vstopu na Boračko jezero. Nabava rezervne pijače, dnevnih prigrizkov in ogled nogometne tekme.
Pomembna informacija: pivo 2 KM, 1 l vina 18 KM, gostoljuben lastnik….odločitev o nadaljnjih večernih obiskih sploh ni bila več vprašanje.

3. Dan
Dan presežkov. Rafting, ki ga bom vsaj nekaj časa imela na prvem mestu dogajanja leta 2018. Odlična organizacija, tokrat agenciji Zoor Bosna iskreno čestitam za izbiro skiperjev in opreme. Fantje so bili mladi, odločni, obvladali so čolne in posadko na njem. Vodostaj Neretve malce nad povprečjem. Mestoma mirna, modro zelena in lepa, drugje živahna in belkasto penasta. Valovi vseh oblik in višin, brzice in skalni prehodi ravno prav vznemirljivi. Celotno trajanje – 5 ur. Oprema nova, čista, velikosti neoprenskih kombinezonov in škorenjcev ustrezne, reševalni jopiči in čelade v skladu z varnostnimi predpisi. Sonce, bistra, pitna Neretva, prvobitna narava, nedostopnost kanjona, slapi in slapiči, bistri pritoki, nekaj prodnatih plaž……in najboljši čevapčiči, ki so jih na obrežju ob enournem postanku pripravili skiperji. Ob povratku se je pokazala borbenost in tekmovalnost ekipe Rdeči vragi, ki jih je motivirala kamera na čeladi glavnega organizatorja…..moška ekipa s častno članico na sredinsko klopi je bila neustavljiva. Nihče jim ni ušel. Z vodno prho so zalivali vse, ki so jih dohiteli. No, ja, fantje, saj se verjetno še srečamo….
Seveda smo čolne na izhodišče prinesli sami in jih na prikolice ob zaključku tudi odnesli. Mišice na rokah bom morala krepiti, nekam šibke so.
Večerja: glavnega kuharja ni več videti, pomočnice so pripravile begovo čorbo in zeljno solato, kot vsak dan, za glavno jed dodale golaž in riž. Tokrat je bila juha končno ustrezno vroča. Nauk: tudi brez kuharja nismo lačni.

4. Dan
Kiša pada, na polju je rosa. Visočica je v planu. Veter, megla in rahel do močan dež pa nikakor ne sodita v koncept. Jutro je bilo hladno in megleno, dežek je rosil, mi smo čakali, da vrata odpre naša restavracija. Tokrat smo gostitelje uspešno prepričali, da je zajtrk ob 8-ih za planince definitivno prepozen….po pogajanjih je dosežen dogovor o spremembi. Ob 7.30 ( meni gre na smeh, kaj pa vam?? ) nas je čakala kava in skromen »lunch paket«. Gostince iz Hercegovine je nujno potrebno poslati na usposabljanje k sosedom…lahko tudi samo do konca vasi, kjer je trgovina odprta do 22. ure in kjer gosta in njegove želje spoštujejo. Tudi s pojmom »čaj« jih bo v bodoče treba seznaniti. Morda bi bilo za začetek dovolj, da se nabavijo skodelice, v katerih bi čaj sploh lahko postregli. Iznajdljive in zoprne Slovenke bi bile zadovoljne tudi s steklenimi kozarci , tako pa smo metin čaj iz vrečke »degustirale« iz malih skodelic za kavo. Če gre še komu na smeh, meni ne več.
Vse se zmore, če se hoče. Izlet smo v prvi fazi izpeljali in ga v drugi fazi nadgradili. Z dvema minibusoma smo se zapeljali do izhodišča – prelaza pod Visočico, cca 1200 m visoko. Pihalo je, dež je v dveh minutah z vetrom opljuskal gola kolena in tanjše planinske hlače. Nesmiselno bi bilo nadaljevati, precenili smo poletje. Skupina devetih se nas je nemudoma obrnila in se po praktično neprometni cesti podala nazaj navzdol v 7 km oddaljeno vas Odžaci, kjer sta bili ob poti opaženi dve trgovinici in vaška gostilna. Dežek je ponehal, veter se ob spustu ni čutil in užitek trekinga po bosanskem sredogorju je bil imeniten. Srečali dva motorista in skupino geometrov, ki pripravljajo teren za zadnje asfaltiranje makadamskega odseka v smeri proti Sarajevu.
Ostala skupina planincev se je hrabro napotila proti vrhu oz. slemenu. Veter v prsa, droben dež biča odkrit obraz, rokavice nujne za prezeble roke, pelerina razen nahrbtnika ne pokriva skoraj ničesar. Na slemenu, kjer so znameniti stečki oz. nekropola, se obrnejo tudi oni in terminsko usklajeni zasedemo s pečjo ogrevano vaško gostilno. Gostilničarka s pol avtomatskim pripomočkom zvija in polni cigarete in nam v pokušino podarja nekaj močnih vdihov. Izkušnja, ki »zadane«. Jaka obuja spomine na RTV-jevske službene aktivnosti in nevede sproži idejo, kako preživeti sivo megleno popoldne. Skoraj soglasno podpremo njegov predlog, doplačamo 10 KM/5 EUR in izlet podaljšamo na Bjelašnico in Igman. Zmagovite olimpijske igre iz leta 1984 budijo spomine, objekti pa vzbujajo začudenje. Čas se je zaradi vojne ustavil, ampak zdaj se premika. Kapital prihaja iz Turčije in že v kratkem bo tu novi živahen in cenjen zimski resort. Predvidoma. Kaj in kako bo, bomo videli.
Saj še pomnite; na Bjelašnici je potekalo alpsko smučanje za moške in Jure Franko je bil srebrn. To je bila edina medaljo za Jugoslavijo na teh OI. Tudi Vučkota imate še v spominu, kajne? Pa Igman in njegovo Veliko Polje in Malo Polje, prizorišče za biatlon, tek na smučeh in smučarske skoke.
Slavljenec Jaka je bil ta dan v elementu; obujal je spomine, delil z nami opažanja in izkušnje, bil vodnik po zgodovinskih prizoriščih in zvečer smo mu iz srca voščili: »Še na mnoga uspešna in zdrava leta. V dobri družbi. Tudi naši.« Tudi gostitelji iz Eko sela so nas presenetili; slavljenca so ob večerji obdarili s primerno ohlajeno penino.
Večerja: begova čorba, pleskavica in čevapčiči z žara. Pleskavica je bila sočna in okusna, goveji čevapčiči žal suhi in slani.
Nadaljevanje: kot vsak večer pri našem prijatelju trgovcu in gostincu na koncu vasi
Dodatek: končno popravljen hidrofor oziroma črpalka za vodo. V EKO selu je namreč dva dni šumela, bučala, brlela, se zaganjala črpalka, ki naj bi producirala vodo za sanitarije in kopalnico. Tudi toplo vodo, ha ha. Noč in dan je brnelo in vsakih nekaj ur crknilo. Predzadnji dan je zavladala tišina in hladna in topla voda sta bili na voljo nam, edinim gostom na tem delu Boračkega jezera. Malce pretiravam. Prve dni je bila z nami družina iz Maribora, druge dva dni z avtodomom dve družini iz Kranja, zadnji večer so se pridružili trije nemški moto crosisti. To je to, glede turizma.
5. Dan
Spet na pot. Še prej pa na ogled največjega in najbolj zavarovanega atomskega zaklonišča v Jugoslaviji. Strogo zavarovan objekt, počasi in v tajnosti grajen in opremljan polnih 29 let. Nikoli ni bil v uporabi, notranjo opremo in telekomunikacijsko opremo sta izdelali LESNINA in ISKRA. Iz pripovedi izhaja, da je zaklonišče v letu 1993 po naključju ostalo nepoškodovano, čeprav je bilo že minirano. Še vedno je v lasti vojske BiH, ki zanj skrbi, z zgodovinsko znamenitostjo pa upravlja in jo trži skupina sedmih vodnikov Muzeja Konjic. Neverjeten objekt, nerazumne odločitve, velik strah in proč vržen denar. 4,65 miljarde US dolarjev. Hipna asociacija na film Huston, imamo problem. Kaj pa, če je vse res?!
Mirna, udobna vožnja po isti poti nazaj proti domu. V spominu mi bo ostal kratek postanek v Zenici in najboljši burek, ki sem ga jedla. Mesnat, masten, svež….odličen. Cena: 1,5 KM ali 0,75 EUR
Na koncu lahko rečem tako, kot zatrjujem vedno. Vse je bilo tako, kot mora biti.
Če ni, se pa naredi. Saj znamo in zmoremo.
Misli zbrala in osebno noto dodala
Nadja
Kamnik, 1.7.2016
Tu je še Francijev filmček

Claustra – Javornik

2018

ISKRIN vodnik JAN SKOBRNE je organiziral drugi del poti po Claustri, tokrat od stare pošti na Hrušci do Javornika (1289 m nadm.višine). Na stolpu smo se razgledali od Čavna do morja in po cerkljanskem hribovju, do Kamniško-Savinjskih Alp. Žal je izjemno slabo petkovo vreme nekaj udeležencev pregnalo, mi pa smo v soboto uživali v prekrasnem sončnem vremenu. Nabrali smo nekaj gozdnih jagod, si ogledali del obzidja iz rimskih časov. Zanimiv je tudi ogled muzeja o Claustri pri stari pošti v Hrušici. Za zaključek smo se ustavili še v Lanišah in si ogledali obnovljeno rimsko obzidje…Vodnik in družba prijetna, kot običajno.
Zapisala in foto: Liljana

Tunjice

2018

Lep dan je bil ponedeljek 4.6. V društvu je kar nekaj upokojencev, ki so želeli kakšen izlet tudi med tednom. Kar nekako pozno smo se zbrali na postaji, za kar pa je bil kriv vozni red. Tako smo naš pohod s postaje Bakovnik začeli šele ob 10 uri. Pot nas je od tu vodila najprej po stezi skozi polje. Nadaljevali smo v začetku nekoliko bolj strmo mimo športnega parka in po makadamskem kolovozu smo kmalu prispeli na Vinski vrh. Nekateri smo si ogledali tudi vhod zdravilnega gaja, drugi pa so se napotili direktno do cerkve Sv. Ane. Tu smo se vsi zbrali in poslikali. Nekoliko smo se tudi okrepčali za nadalno pot, ki pa je bila nekoliko bolj ozka in zaraščena, kar pa nam ni delalo posebnih težav. Kmalu smo prispeli v dolino Tunjščice. Pot po dolini je bila prav prijetna. Sveže pokošena trava in potočki so nam prav prijali ob dokaj toplem sončnem vremenu. Na koncu doline smo se potem povzpeli na greben Dobrave in zaključili krog pri športnem parku. Naš pohod smo potem zaključili v gostišču ob cesti, čeprav še ni bilo odprto, smo se posedli na vrtu in obudili naš pohod. Ob 14.25 je prišel vlak in tako smo tudi zaklučili naš prijeten popoldanski izlet.

Goteniški Snežnik

2018

Za vzpon na Goteniški Snežnik, 1289 m visok vrh nad Gotenico, se nas je zbralo 21 planincev, 17 nas je bilo prvič. Hodili smo pod vodstvom treh vodnikov, Marko je vodil prvi del, spust Jaka, ves čas pa pod nadzorom Draga. Zložno smo pričeli,sledil je strmejši vzpon na Kamnati vrh, kjer smo se razgledali po Goteniški dolini in opazili dve kači. Še nekaj prijetne hoje po gozdu in po dveh urah in pol smo bili na vrhu. Malo je bilo malice, postanka in spust proti Taborski steni. Jaka nam je pokazal in povedal o dogajanju v času roške ofenzive. Spustili smo se do male vasice Žurge, Belice in do Papežev, kjer nas je pričakal prijazen voznik Aleksander. Po krajšem postanku pri Kovaču v Osilnici, smo pot nadaljevali ob Kolpi do mejnega prehoda Petrina. V Livoldu nas je čakala naša kolegica Olga. Veliko smo že slišali o skritem raju v Suhem potoku, ki ga še mnogi domačini ne poznajo. Tokrat smo ga obiskali, videli, kaj zmorejo naši sposobni, vztrajni, delavni Olga in sestra Tanja. Kako sta uredili “ranč”, le stojiš in gledaš, vse urejeno z veliko mero okusa. In kako lepo skrbita za kozice, kokoši, petelina, muce, kuža Džimi je pa sploh glavni. Soseda, prijazen gospod in gospa, sta nam razkazala svoj čebelnjak, lahko smo kupili eko dobrote. Seveda, da ne govorimo o naravi, miru, kot drug svet, v Suhem potoku. Smo si predstavljali, kako je proti večeru, ko se prikaže divjad, od srn, do medveda….Hvala našim gostiteljem v Suhem potoku, upam, da bomo še kdaj lahko zmotili vaš mir – za gostoljubnost in vse dobrote.

Pa to še ni bilo vse. Lahko smo si ogledali še Olgin in Tanjin projekt v Kočevju, na idilični lokaciji ob Rinži. Spet se ne moremo načuditi, kaj ti dve, na videz tako krhki dami, ustvarjata – kulturni biser v Kočevju. Krasno, čestitamo in jima želimo, da bo zaživelo, prav tako, kot sta si zamislili.
Zapisala: Liljana
Foto: Milan

Loški potok

2018

Najprej smo bomo povzpeli na hrib Loški potok (771 m nadm.višine) preko zaselka Bela voda in do oddajnika RTV po travnikih in senožetih ter gozdnih poteh do koče pri Ogenjci (žig na nadm. višini 1030 m). Sledi ogled muzeja in jame (kulturni spomenik). Tam je bila partizanska bolnišnica, ki so jo Italijani s pomočjo izdajalca leta 1942 likvidirali. RTV SLO je posnela nadaljevanko – Manj strašna noč.
Prvotno predvideno zahtevnejšo pot sta vodnika prilagodila in izbrala krajšo varianto, ki je prijetna, slikovita, dolga ca 5 ur. Pot je krožna in smo jo ponovno zaključili v gostilni PRI KAPCU, kot lani. Imeli smo kosila, druženje presenečenje.
Kot lani, sta pohod vodila domačina, Jaka Bartol in Drago Car.