Bili smo na Slemenovi špici

2017

Pravzaprav sem tole želel napisati že zjutraj, a imamo pri nas zelo pogoste električne mrke in tudi tokrat je bilo tako. Tako imaš tole pred sabo šele sedaj!
Včerajšnja nedelja je bila tako noro prečudovita, da lahko rečem, da je bila dan za bogove. In bogovi smo bili tudi mi, 72-terica planink in planincev Pd ISKRA in RTV Ljubljana, ki smo se že zgodaj zjutraj, iz vlažne in meglene ljubljanske kotline, odpeljali soncu nasproti, tja gor proti Vršiču. Postanek v Erjavčevi koči za obvezno kavico je hitro minil in kot bi mignil, smo zagrizli v strmino proti 1799 m visokemu prevali Vratca, ki smo ga dosegli prepoteni, kot sredi poletja, saj je sonce v svojem zadnjem letošnjem »kao babjem-indijanskem« poletju, res pokazalo svojo moč. Nekaj počitka in osvežitve je bilo dobrodošlo, da smo počakali še zadnje pohodnike iz skupine – vodnica Alenka je, kot prava dama, tudi njim privoščila vsaj 5 minutni počitek, da bi se nato malce spustili po dobro označeni in s planinci zapolnjeni, planinski poti, našemu cilju, 1799 m visoki Slemenovi špici, nasproti !
Pot je bila »naporna« predvsem zaradi srečanj s planinci, ki so se že vračali in morda hiteli še kakšnemu cilju naproti. Običajno so bila srečanja na nevarnejših mestih, kjer je možnost zdrsa tja dol proti dolini Tamarja. Samo to je itak zakon…..kakšen že ? Saj veste!!!
Tja gor proti vrhu je bilo kot v panju . Vsa planota do najvišje točke je bila »posejana« s skupinami pohodnikov, nekateri so se že nastavljali vročemu soncu in s poležavanjem spominjali na poletne morske dni, spte drugi so imeli pozni zajtrk kar tukaj, med rumenimi macesni in tretji so vrteli v rokah fotoaparate, kot za stavo. Selfiji so se delali 100 na uro. Skupinska fotografiranja prav na vrhu pa so bila bolj individualna, saj prav veliko prostora, gor res ni, pa še dve strani imajo nevarno prepadno steno .
Po slabi uri so bili tudi naši zadnji pohodniki na vrhu, v tem času sem se spoznal s skupino japonskih pohodnikov iz Tokia in že takoj pozno zvečer sem prejel na E-mail fotografijo z njimi in to prav z vrha. Seveda sem jim prej dal svoj naslov, kako naj se sicer najdemo. Mogoče bodo pa naslednje leto naši novi člani……????……pa en izlet bi lahko bil tam nekje pri njih, a ne?!?
Toliko sem imel dela, da sem še na zajtrk-malico pozabil, samo na hitro vrgel vase, saj so profi fotografi prijateljskega društva PD Delo, že priganjali na skupinsko fotografiranje. Tudi Alenka in Drago, naša vodnika, sta že nekam zaskrbljeno pogledovala na uro, češ, saj smo se dogovorili, kdaj gremo nazaj. A kdo bi to upošteval, saj takih pogledov, kot smo jih imeli na vse strani neba (razen mogoče na senčno severno stran Mojstrovke), ne moreš kar tako zapustiti . Mogočni Jalovec je ime na svoji severni strani še nekaj zaplat snega minulega sneženja, Ponce so bile za prijeti z roko, v dolino Tamarja, tja do Planice, bi se kar pognal, če bi imel peruti (ali vsaj nekaj za jadranje), pa Dobrač tam v Avstriji in levo od njega zasneženi tritisočaki v daljavi, da ne govorim že o prej omenjenih barvitih macesnih……kaj sem že rekel, ….bil je dan za bogove !!! In ko smo nazaj grede, po isti poti preko Vratc vračali na izhodišče, smo obsijano s soncem lahko občudovali kompletno Špikovo skupino, Škrlatico, z mogočnim Prisojnikom in njegovim oknom za prelep zaključek pogleda, tja proti Vršiču.
Ne morem verjeti, da smo ob vračanju, srečali nešteto družin z majhnimi otroki, celo dojenčki v nahrbtniku, pa skoraj obveznimi hišnimi ljubljenčki, ki so še hiteli proti vrhu, svojim, mogoče letos najlepšim razgledom , nasproti!
Tudi z našo skupino je bilo dekletce mlajše od desetih let, ki je v spremstvu staršev varno osvojila vrh.
Posebej pa gre pohvala članu RTV Djuru Penzešu, starosti slovenske zabavne glasbe, bas kitaristu Belih vran, Pepela in kri….., ki je kljub težavam z vidom, skupaj z vodnikom Janom, ki je skrbel za vsak njegov korak, predvsem na najnevarnejših mestih, tudi osvojil naš skupni cilj.
Gostoljubje in odlična hrana v Erjavčevi koči, je bilo le še češnjica na torti, našemu nedeljskemu druženju.
Vodnica Alenka, ki je skrbela za vse , tudi drobne malenkosti ob vzponu, pa Drago, tudi z lepo brado in še veliko ostalih, med katerimi imenujem le člana Gorske reševalne službe Romana (mimogrede so ga omrežile naše članice) ; prav vsem gre zahvala, da smo varno osvojili vrh in se nasmejanih obrazov vrnili do našega izhodišča!
Ob tako veliki udeležbi, tudi nas Iskrašev, sem kar tako mimogrede opazil, da je ta dan manjkalo na tem prijetnem izletu in druženju, kar tri četrtine naših vodnikov. Pa ne da bi jih potrebovali za vodenje…..tudi druženje je lepa vrlina!!!
Kot običajno, je treba domov takrat, ko se imaš najlepše in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Res prekmalu smo zapustili alpske lepote in se prijetno utrujeni z našimi prevoznimi sredstvi (dva avtobuseka in dva kombija) in polni prijetnih vtisov ter naužitih lepot, odpeljali proti Ljubljani.
Vtise sem strnil,
Franci Hrastar
Na Pijavi Gorici 16.10.2017

Krofička

2017

Bomo še kdaj doživeli tako lep ‘butični’ izlet na podarjen jesenski dan? Krofička, 2083m,

Glede na minule vremensko nestabilne dni je bila današnja sobota pravi podarjeni jesenski za izvedbo ture na takšni visokogorski vrh, kot je Krofička. Pogum, da mi sledi po stezi, je zbrala le četverica. Za prevoz do Logarske doline pa je poskrbel moj zvesti pomočnik Jan. Hladen dolinski zrak, ki nas je objel takoj, ko smo izstopili iz avta, je prinesel prvi pridih zime. Urno smo jo ucvrli po stezi navzgor, da se čim preje ogrejemo. Topel čaj in malica nam v koči na Klemenčevi jami prav dobro deneta in okrepita. O, kako lažje je bilo nadaljevati pot! Malo nad kočo namenimo kratek pogled naravni znamenitosti- najdebelejšemu macesnu na Slovenskem, potem pa se zagrizemo v strmino. Na Puklovcu na kratko ustavimo korak in se zazremo v čudovite jesenske barve . Višje ko smo se vzpenjali, močneje se je na trenutke veter zaganjal v nas in nam skušal vzeti voljo. A se nismo dali in v soncu dosegli obsijani vrh, kar nas je še dodatno vzradostilo poleg osvojenega vrha. Uživali smo ob lepih razgledih, ki nam jih je nudil jesenski dan, medtem ko nam je delala družbo planinska kavka, krožila nad nami in čakala svoj grižljaj. Kar ostali bi tu gori, tako prijetno je bilo. Kljub soncu je bila pot pri sestopu še vedno zamrznjena, kar pa nam je omogočilo trdnejši korak. Okusen ričet, ki nam ga je pri koči servirala prijazna oskrbnica, je šel za med. Do avta spodaj v dolini se spet polni energije spustimo kot za šalo. Sledila je še kavica v koči na Kranjskem Raku in kratka analiza ture. Šest nas je bilo ta dan gori na gori…
Dušan Debevec

Po razglednih točkah Maribora

2017

Prvi jesenski dan v letu 2017 smo nekateri člani društva preživeli v družbi z našimi prijatelji iz PD Iskra iz Ljubljane. Dobili smo se na avtobusni postaji v MB in sledili so pozdravi, vsakega z vsakim. Po že znani “folklori” smo se podali na pot in kaj hitro smo se znašli na prvem hribu na naši tokratni poti, na Meljskem hribu, kjer smo se nekateri okrepčali s prvim kozarčkom mošta v tem letu. Sledila je prijetna pot do Stolnega vrha, od koder se nam je odprla prečudovita razglednica po okolici MB. V nadaljevanju smo se podali na Piramido, na čudovit razglednik, s katerega smo se spustili do Treh ribnikov, kjer smo se ponovno okrepčali v lepi naravi. Po okrepčilih je sledila pot na Kalvarijo in naprej do predela poti, kjer smo se spustili v “dolino” po znamenitih stopnicah, katerih je 455. Še prijetna pot preko travnikov in že smo se znašli ob študentskih domovih, kjer smo ob dobri harni in kaplici in v prešernem vzdušju, zaključili naše druženje s prijatelji iz LJ. Res, fajn smo se imeli na prvi jesenski dan.

Igor
slike

Mlinci – Za otroke

2017

Od zadnjega izleta je minilo celo poletje in še več, a muhasto, jesensko vreme nas ni odvrnilo, da gremo na nov, organiziran izlet za otroke. Tokrat nismo šli daleč, a nihče ni vedel za ta kraj in potok, kjer je, po štetju otrok, 73 mlinčkov, je bila pravšnja izbira za začetek šolskega leta. Nekaj novih obrazov in standardna ekipa članov, skupaj nas je bilo 15, ravno prav, da nas ni bilo premalo in tudi ne preveč, tako smo se lahko posvetili opazovanju okolice. Čeprav izlet ni bil presežek višinskega vzpona in premagovanja rekorda v razdalji, smo se imeli kljub vsemu lepo. Vodnica Dora je otroke stalno nekaj spraševala in kot učiteljica preverjala planinsko znanje iz preteklega leta. Ob pogledu na pospravljeno njivo smo ugotavljali, kaj je na tistem mestu raslo – koruza, prepoznavali, ali je gozd pretežno listnat ali iglast, vodnica nas je tudi preizkusila in zaigrala vlogo, da na križišču ne pozna poti in ne ve, kje je prava pot do mlinčkov. Otroci so podajali razlago in argumente, zakaj naj se držimo glavne, široke, gozdne ceste in ne skrenemo na stranko pot v gozd. Ker nam ni uspelo hitro ugotoviti, zakaj točno nadaljevati po cesti, so mimo prišli naši »rešitelji«, družina, ki je prav tak šla na sprehod do mlinčkov, zato smo kar njih povprašali za pravo pot. Seveda smo hitro zagledali tudi markacijo in tako dvomov ni bilo več. V nadaljevanju so nas usmerjale tudi table, ki vodijo do mlinčkov in po zadnjem zelo strmem vzponu (po poti smo premagali višinsko razliko 30 m). Kljub dežju izpred nekaj dni, je bilo vode zelo malo, zato se večina mlinčkov ni vrtela. Sprva predviden vzpon na Koseški hrib smo opustili, saj je bila pot v začetnem delu poti zelo blatna, v nadaljevanju pa je voda del poti odnesla, zato se rajši podali v drugo smer, proti »žegnanemu studencu« čez manjši kamniti mostiček, nekaj stopnic, do ribnika, kjer sta bila v les lepo izrezljana dva orla, nato pa po isti poti nazaj do parkirišča. Ker smo opravili lep izlet, se spet naučili nekaj novega in je vodnica Dora dobila novo potrjeno kategorijo za vodenje tur, nas je povabila še na kakav. Tako smo zaključili tokratni izlet in že kujemo načrte za nove. Kot vedno nasmejani, prijetno utrujeni in odločeni, da se bomo še družili.
Kamnik, 9.9.2017
Dora

Prevala, Begunjščica, Roblek

2017

S poti…
Spet je PD Iskra z vodnico Alenko nardila en prečudovit dan. Zadnja avgustovska nedelja AD 2017 je minila v znamenju vročine. Peklo je sonce, teklo je vse od kafeta do soka do piva do kačje sline v tej nori vročini… Tekle so tudi noge. Povzpeli smo se z Ljubelja na Prevalo in naprej. Po svojih močeh so nekateri odšpancirali do doma na Robleku. Preostali srčni in moči polni pa v dveh skupinah smo napadli Velik vrh Begunjščice (2060 m). Vračali smo se na Roblekov dom, čez Rožo na Prevalo in nazaj na izhodišče. Obdajajo nas vsi slovenski hribi Triglav, Stol in še kateri očak, v dolini pa Lesce, Begunje in zamegljeni Bled.
Jutro ob petih, ko se še delal je beli dan, vstal sem z mrakom na očeh in prešernim veseljem v srcu. Malo čukast od piknika preteklega dne in zmeden pakiram ruzak. Vse nardim v časovnem okviru in ahhhahahha še 10 minut prezgodaj na poti v dolino kjer me bo pobral prevoznik Franci. Nakar me kliče Vesna, da ne pozabim na »naglavno«. In eto že zjutri hajdi nazaj u breg. Že švicam in pol do 11 h zvečer tako. Med potjo kinkam med Vesno in Aljo. Kot pesnik ne morem, da ne bi omenil mrtvih, ki jih za trenutek zasliši uho ob spomeniku pri vhodu v taborišče. Čutim kurjo polt, še trenutek in že smo mimo krikov preteklosti. Pot mine tik tak. Parkiramo pri na parkirišču pod bivšim djutičem.
Pot se mi na začetku ne zdi nič posebnega, vsaj ne do predorov. Potem se zares začne. Pogled dol ti dvigne kocino ali dve. Spet tisti občutek, da sem na nebu. Predori… Takoj pade beseda o pripovedki, da naj bi sam baron jahal skoznje na konju k ljubici v vas. Prvi del me spominja na Krim med Iško in Zg. Igom. Prijetno, hladno in domače. Manjaka le en 200 m hiter vzpon, pa bi rekel, da je idealka. Pot do Prevala hitro mine. Spijemo kofe, dobro je, jedača pa bo ob povratku. Mlade punce so za šankom nikjer nobene stare mame pa jim zapojem eno dve, da pokažejo bele zobe. Še vidim Deno in še mislim, da Arijano, ki mahata s kremo. Joj kolk mi bo na konc dneva žal, da nism stopu zravn.
Kalvarija! Jao majko moja mila pa res se suvaš s kolenom v oko v ta breg. Sicer ni taka plezarija kot prejšnjikrat na Montaž ampak strmina ni nič manj neprizanesljiva. Švic mi teče v potokih iz vseh por, jest res ne rabm savne. Hodim zadnji in uživam svoj mir in panoramo. Ko prilezemo iz šavja je sprememba res prijetna pravo visokogorje in prijetna travica, žal vsa posrana. Sprašujem se kva je to zaena žvau, ovca, ki sama sebi serje na krožnik. Na vrhi sem res ne ravno čist zadnji vendar pozadina… Večina se že spušča proti Robleku ali že morda vrača na Prevalo. Ni mi žal, sprehajanje po grebenu in dodaten korak ali dva sta mi umirila dušo in me polnita za naprej. Modra moj korak ni tako hiter, a moja ramena so široka in lahko še nesem kak ruzak. Običajno je »pometač« Jan, a danes se jaz prostovoljno javljam za to nalogo. On je namreč vodnik zadnje skupine omaganih. Pa saj smo v istem avtu, nekje bom čakal…
Vrh nič posebnega danes. Zadnji kar nas je v miru posedemo, tudi nekaj drugih planincev je tu, in mirno pojemo obrok. Le še okrepčilo. Dve mrzle pločevinke. Spodaj sem jih Franciju zvlekel iz ruzaka, da je bil njegov lažji. Pošteno sem si prislužil svojo. Ena bosopeta mladenka skače okrog nas in veselo fotka. Že pade sladki »gorska nimfa« dej sliki še nas tastare. Če citiram Francija: »Na Velikem vrhu smo seveda potrebovali pomoč za skupinsko fotografiranje in prijazni planinki sta seveda to z veseljem storili. In ker sva z Mitjo velika prijatelja, sva se morala fotografirati z lepima prijateljicama!«
S Francijem zaradi obletavanja punc malce zaostajava, šele nekje pred križpotjem za Na Zelenico le ujameva zadnjo peščico. Ustavimo se nad prepadom. Jan je res odličen vodnik, skoraj preveč ve povedat in včasih si vzame čas, da nas o čem poduči. Gledam Stol, ki ga še nisem osvojil. Nekje daleč je še megleni Bled. Pot ni navzdol ni več posebej zanimiva, le preletava nas jadralno letalo. Niže doli nad kočo dvema angleško govoreča planincema odsvetujem povratek z vrha čez Kalvarijo. Na Robleku moj kamerad misli name in me že čaka z mrzlim pirom v roki. Štafeta mladosti! Ker sem zadnji me novice dosežejo zadnjega… , da smo res pozni in da so nekateri že na poti v dolino.
Na Prevalu ne morem mimo štruklja in kislega mleka. Oblizujem se kot mačka in uživam v počasni jedi. Z Mlakarjevo »Puntarsko« si prislužim še eno palačinko. A kaj, ko si jo sit lahko le navijem na uho. Zato mi je dovolj le strežajkin »Ja, kdor zna pa zna!« Ob vrnitvi dva ovinka pred tuneli še zadnjič pogledam po gozdu. Prizor, da ga odnesem s seboj v dolino. Detel ropota po drevesu in išče nekaj za pod zob. K temu se pridružuje šelestenje vetra v drevesnih krošnjah. Na poti še z Ilvijem reče eno dve in pokaže se, da je pravi športnik.
Pot do doma, vroče mi jeeee, obraz mi spet žari ko da bi ga pritisnil na opekač in uff še vedno ta švic… srage na čelu se kar nočejo posušit. Nos mam pa kt jelenček Rudolf. Do Tivolija in naprej do Črne mačke kjer si privežemo dušo še z enim mrzlim. Dans pa jih ne bom štel. So šli ven. Ko pristanem doma, je res dovolj vsega.
Res lep dan in fajn ljudje!
Mitja Levstek

Montaž

2017

V zgodnjem nedeljskem jutru smo se odpeljali proti Sella Nevei. Nihče ni zamujal in prve korake smo naredili že pred 7.30 uro. Jutranje nižje temperature so nam prijale, vendar nas je že pred Škrbino ogrelo sonce. Tu je bil prvi počitek. Nato pa naprej do bivaka Suringer. Krušljiva pot je terjala veliko pozornosti. Do tu je bilo še nekaj vrvi in jeklenica, vse zelo dobrodošlo. Pred bivakom kratka pavza za počitek, ogled dolin in okoliških vrhov, pa tudi kozorogov (samic z mladiči), ki so nam delali družbo. Sledil je vstop v Findenegrov ozebnik. Vodniki in bolj izkušeni planinci so bili v veliko pomoč pri hoji tistim, ki so bili prvič na tako zahtevni poti. Drago in Jože sta nam na najbolj ključnem mestu napeljala vrv. Kaj kmalu je sledila grebenska pot in vrh s križem in značilnim zvonom. Pozvonila sem, zvon mi je izpolnil željo! Sledila je daljša pavza in seveda skupinsko fotografiranje. Opremili smo se s čeladami in samovarovalnimi kompleti ter se spustili do Pipanove lestve. Na lestvi smo bili deležni nekaj padajočega kamenja, ki ga je sprožil tuji planinec. Na našo srečo, brez posledic. Pot v dolino so nam zopet krajšali kozorogi, saj smo bili v njihovem kraljestvu. Del skupine, ki je sestopil po melišču, se je ustavil v koči Brazza, mi pa smo naredili pavzo na Planini Pecol. Opazovali smo svizce, pojedli nekaj zalog hrane in se pogovarjali o prehojeni poti. Na parkirišču smo se razporedili po avtomobilih in v Markov kombi ter odpeljali do Rateč. Ustavili smo se v lokalu, kjer smo naredili rezime ture. Naj povzamem le besede našega gosta Romana Robasa ki je rekel, da je to ena najlepših pa tudi najzahtevnejših tur v Zahodnih Julijcih.
Alenka Sakelšek

TOLMINSKI KUK

2017

PLANINA RAZOR – TOLMINSKI KUK in TOLMINSKI MIGOVEC 4.- 5.8.2017
Pred odhodom v hribe, smo nekateri vroč poletni dan izkoristili za osvežilno kopanje v naravnem, lepo urejejem kopališču Lajšt, na sotočju Bele in Idrijce. Pozno popoldne smo se zapeljali do planine Kuk in se podali do planine Razor. Zvečer smo na terasi posedeli v prijetnem hladu, tudi dolgi rokavi so bili dobrodošli. Zgodaj zjutraj nas je šestnajsterica za vodnikom Janom krenila proti Škrbini, kjer smo po dveh urah hoje daleč spodaj uzrli Bohinjsko jezero in nad njim nam bolj znane in domače gore in planote.Nadaljevali smo proti Tolminskemu Kuku, kjer so se nam odprli veličastni razgledi 360 stopinj naokoli. Tako blizu so se zdeli Krn in drugi hribi nad Krnskeim jezerom. Do tu smo prišli v prijetnem hladu, zato smo se podali še na Tolminski Migovec. Ob spustu proti opuščeni planini Kal, smo že občutili moč sonca in soparo. Nismo se preveč obotavljali, pohiteli smo nazaj do koče na planini Razor. V teh prelepih hribih smo srečali le peščico planincev, verjetno zaradi vročine. Videli smo cele preproge planik, ki rastejo povsod, tudi na samih planinskih poteh.

PLANINSKI TABOR PD ISKRA LJUBLJANA 2017 OD A DO Ž

2017

VSE KAR NISTE VEDELI, PA NISTE UPALI VPRAŠATI

A JE TO !? – nič ni bilo prepuščeno naključju, pa vendar je bilo vse organizirano in koordinirano po sistemu spontanosti , trenutnega razpoloženja in vremenskih možnosti. Če je bilo dobro, povejte naprej, če ne, pomagajte ustvarjati boljše.
Bela peč, 1583 m – plezališče. Zanimiva razgledna gora z dvema obrazoma in dostopnostjo.
Badminton je šport, pri katerem se uporabljata lopar in pernata žogica iz plutovine. Igralec poskuša udariti žogico preko mreže v nasprotnikovo polje. Igra se lahko tudi v parih. Od leta 1992 je badminton tudi olimpijska disciplina.
Balinanje je igra s kroglami, ki je zelo popularna v Franciji in v Italiji, v naših krajih pa se je začela igrati že leta 1910.
Cene – pivo 2,50 EUR. Pivopivci so bili navdušeni, da tokratni tabor ni bil v visokogorju 
Čas – 20. do 23. julij 2017. Odlična izbira časa in kraja.
Dom pod Storžičem – dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča ( 1123 m)
Dovžanova soteska je soteska, ki jo je izdolbla hudourniška reka Tržiška Bistrica v stare zemeljske sklade. Reka kipi čez edinstveno slapišče velikih zaobljenih blokov belega kremenovega konglomerata. Ti veliki boki so se privalili v reko z Borove peči, ta je ime dobila po rdečem boru, ki porašča njena strma pobočja.
Soteska je še posebej slikovita zaradi šestih visokih kamnitih stolpov, Kušpegarjevih turnov, kjer je urejeno plezališče. Skozi sotesko je speljana zanimiva geološka pot, gozdna učna pot Dovžanova soteska, planinska pot, razgledna pot in pot do partizanske tiskarne-tehnike. V manjšem naselju Čadovlje stoji stara Jamenšnikova hiša in paštba (sušilnica za lan) z letnico 1766, ki je primerek edinstvenega karavanškega stavbarstva z vsemi etnografskimi značilnostmi. Soteska je razglašena za naravni spomenik Slovenije in leži 3 km severno od kraja Tržič, ob cesti Tržič-Jelendol.
France Prešeren: DOMINUS VOBISCUM. Nepozabna recitacija na planini Spodnja Konjščica. Če ste pozabili, Googlajte.
Gibanica – prekmurska ( slastne podrobnosti pod J)
Hvala vsem udeležencem, akterjem in podpornikom.
Idilične gorske kulise, imenitno vreme in izjemni ljudje
Jerneja – članica PD Iskra Ljubljana, naša kolegica, če še niste vedeli !!!, ki je obenem najemnica koče na planini Velika Poljana. Njena prekmurska gibanica, ajdovi žganci in kislo mleko, ki nam ga je kolegom planincem pripravila prvi dan »MIRIŠE NA JOŠ«, kot bi se izrazili v drugi polovici prejšnjega stoletja. Domača naloga za vse člane PD: obiščite jo ( in Robija) vsaj 2 x letno. Poleti in pozimi. In pripeljite prijatelje na ta prelepi gorenjski balkon.
JEBELACESTA – 8 km makadama je prav lepo belo/sivo »poprhalo« naša prevozna sredstva. Kako so bili navdušeni pešci, mimo katerih smo se vozili, lahko samo ugibamo.
Kam pa pozimi? Na Štajersko, gledat kaj delajo ljubice tri!
Lom pod Storžičem – »uom« po domače
Lovro – 18- letni dijak Pomorske srednje šole in aktiven skavt, ki je bil kljub mladosti odličen in kompatibilen sobotni sogovornik in vljuden šerpa
Ludvik – njegov oče, član PD Križe,vodnik PZS, varuh gorske narave, vzor zgoraj omenjenemu 
Motoroznanstvo – dodatna hitra ozko usmerjena avtomobilska usposabljanja, ki bodo omogočala vpogled v razlike med situacijami »kontakt« in »zagon motorja«. »Blondinke« bomo hvaležne.
Medvedja slina – čarovniški zvarek iz Loškega potoka, ki vpliva na psiho somatske sposobnosti in loko-motorne zmožnosti. Dozirati v omejenih količinah.
Manca Čujež, novinarka, vodnica PZS, PR PZS, srčna popotnica, kolesarka, gornica, poznavalka gorniških filmov. Nepal po potresu je bil naslov potopisnega predavanja, s katerim nas je ponovno opozorila na to, da od tistih, ki nimajo nič, dobimo največ. Carpe Diem.
Meglič Janko in Malči – legendarni tandem PD Tržič, ki nam je v sliki in besedi predstavil Tržiške gore in planine.
Nada Istenič – s sponzorskimi pohodnimi majicami Avtomehanike Istenič presenetila vse »tabornike«. Marku in Isteničem smo nazdravili in se dodobra posladkali. Zlatim sponzorjem iskrena hvala.
Nadja – ne boste se me še znebili. Nerealiziranih idej in načrtov imam do leta 2019. Potem bomo pa videli, kako naprej.
Orientacija – dejavnost, ki jo bo nujno potrebno vključiti v naslednja izobraževanja. Poudarek na »urbani«, »dolinski« oz. »mestni« orientaciji. Planinska ne dela težav.
Povodovanja, Dejan Ogrinec. Sobotnemu doživetemu potopisnemu predavanju o raziskovanju Slovenije s kajakom je dodal še predstavitev Neznane Slovenije, s katero je domovino predstavil z vidika različnih doživetih OUT DOOR športov. Z dodano Grenladnijo je okužil vsaj enega poslušalca. Jaka Bartol, čakamo tvoje vtise. Pa medvedov kožuh si pravočasno priskrbi 
PP – prva pomoč. »Dohtarca« Cirila sproti motivira
Rime – s slovensko »kavarniško planšarsko poezijo« nas je seznanil majer Joža Valenčič, upokojeni kolesarski prvak, ki turiste in planince že več let preseneča na planini Spodnja Konjšica. Očitno je kot pastir ustrezen, saj je bilo kislo mleko odlično.
Remi – zahtevna igra s kartami za več igralcev. Preizkus potrpežljivosti, natančnosti, vzdržljivosti, matematike in osebnega ponosa 
Storžič čez Psico – sobotna turo so »visokogorci« zaključili ob 12.30 uri. Mi, ki smo pohajali po planinah, smo se vrnili šele ob 14.30.
Šala – smeha, humorja, dogodivščin, šaljivih in nepredvidljivih situacij je bilo obilo. Zamere nobene….«saj smo sami dobri ljudje«
Tolsti vrh preko Male Poljane s podaljškom na Veliko Poljano. Vrh oplemenitev in doživet z dodatkom proizvodov LISCA, Triumph in Skiny. Po količini in volumnu je prevladovala LISCA.
Tič Miha – domačin, ki planine in vrhove pozna kot svoj žep in jih z navdušenjem pokaže in predstavi. V navezi z Robijem, Lovrom in Ludvikom iz PD Križe je bilo pohajanje po brezpotjih doživeto in nepozabno.
Uroš Ahačič – predsednik PD Tržič, ki nesebično pomaga, svetuje, vodi, usmerja in v zadnjem hipu najde nadomestilo oz. izjemnega predavatelja za sobotni popotniški večer. Večna dolžnica se še dolgo ne bom uspela enakovredno oddolžiti. Na dolgi rok bo morebiti šlo  
Uroš Ribič – gospodar Doma pod Storžičem, ki smo mu nemudoma zaupali predloge za izboljšanje bivalnih pogojev. Komarnike, prosim, pa kljukice za obleko in perilo, pa kakšno poličko za drobnarije….. Zadovoljni smo bili, zelo. Fantje se namreč trudijo, uspeh ne bo izostal. Evropska sredstva prihajajo.
Vinko in Joži – najbolj pomembni osebi tokratnega tabora. Kompatibilen oskrbnik in spretna kuharica. Hvala obema. Naj delodajalci poskrbijo na finančno nagrado in vikend delovno silo.
Zavetišče GRS, 1463 m – asociacija na raj. Damjan in Irma obvladata. Še pridemo in pripeljemo prijatelje. Zavetišče ni odprtega tipa, uporabite geslo »prijatelji Robija iz Velike Polane«  
Ženiklovec ali Veliki Javornik, 1716 m. Travnata in lahko dostopna gora nad čudovito planino Javornik. Pogled na Storžiški avditorij z njihovega poljskega, dislociranega, stranišča je naravnost imeniten. V mislih imam žensko, sedečo pozicijo, se razume. Moški ste pri tem prikrajšani 
Nadja

Fotke prvi dan:
Na Tolsti vrh
Fotke drugi dan :
Stegovnik
Fotke tretji dan :
Storžič
planina Konjščica
Fotke četrti dan:
Dolžanova soteska

Pivo in cvetje – Laško

2017

Pivo in cvetje – razmišljanje ali Popotovanje od Laškega do Laz
1. Dilema
Prebivalci Slovenije so Slovenci, stanovalci v Ljubljani so Ljubljančani, naseljenci v Laščah so Laščani, kako torej rečemo prebivalcem Laškega? Laškovci, Laškovljani, Lašci…..Wikipedija in Slovenski etimološki slovar sta jasna. Laščani, zagotovo. Virtualno in v živo so nas spremljali preteklo sredo. V Laškem, seveda. Dan pred pričetkom Festivala Pivo in cvetje organizatorji že 17. leto zapored pripravijo DAN LAŠČANOV – LAŠČANI LAŠČANOM, kot zahvalo za štiridnevne izredne razmere v času festivala. Pivovarna odpre vrata proizvodnih prostorov, organizira voden ogled proizvodnje in ponudi pokušino novih proizvodov med 14. in 18. uro. V večernem času je vsakoletno srečanje sedanjih in preseljenih Laščanov in odprtje festivala. Kaj sledi v nadaljevanju, je jasno…pravi mali Oktoberfest oz. Laškofest. Glavne ceste zaprte, trgi in ulice okupirani z obiskovalci, ki uživajo večinoma v pivu, cvetja je bilo videti bolj malo. Štirje odri poimenovani Zlatorog, Jubilejnik, Special in Malta (znano zvenijo imena, kajne pivo pivci? ) ponujajo muziciranje domačih zvezd vseh zabavnih žanrov. Celo dva DJ-ja obljubljajo.

Spletni dnevnik je včeraj poročal, da so si Laščani v sredo, 12. 7. množično ogledali proizvodnjo v pivovarni in spoznali proces nastajanja pijač. Poročajo tudi o ogledu prenovljenega pivovarskega muzeja nad protokolarno pivnico sredi pivovarne. Obiskovalcev je bilo 1500, so zapisali. Med njimi tudi mi, 32 Iskrašev in 31 kolegov iz Pohodniške skupine DU Kašelj. Organizatorji so nas gostoljubno sprejeli in prav nič postrani gledali, ko smo se izdali z ljubljanskim in gorenjskim naglasom. Če že nismo Laščani po rodu, smo pa zagotovo iskreni ljubitelji njihovih proizvodov. Ne samo piva, tudi brez alkoholih produktov. Navdušeni nad urejenim mestom, zeleno in razgibano okolico, zdraviliškim turizmom, bogato trgovsko in rudarsko zgodovino in prijatelji iz Rudarskega društva Sedraž, ki nas vsako leto v tem času gostijo in vsakič znova ponosno seznanjajo z bogatim izročilom. Hvala Fani in Dragu Podreberšku. Še pridemo, pa četudi novi tuji lastnik Pivovarne Laško v nadaljevanju ne bo več organiziral srečanj. Bomo našli druge »sponzorje« in ustrezne lokacije v bližini. Tradicija naj ostaja živa!

2. Popotovanjeeeee
Fran Levstik je ovekovečil celodnevno Popotovanje od Litije do Čateža, pešačenje preko hribov, dolin, skozi vasi, ob potokih, zaselkih, pašnikih, sadovnjakih, ki je trajaloooooo in bilo doživeto. 150 let kasneje ni nič drugače. Druga prevozna sredstva, sodobne prometne povezave, najnovejša tehnika, signalno varnostne naprave, tehnologija, vesoljski program (celo Američanom smo ga baje prodali?! ), telekomunikacijske in satelitske povezave….….Preskočimo produkte sodobne družbe, popotovanje iz Laz do Laškega in nazaj je bilo dooooolgo, razgibano in je trajaaaaaalo, nič drugače, kot v času izgradnje južne železnice leta 1865. Lahko temu rečemo vztrajnost, nostalgija, nepripravljenost na spremembe, tradicija………Jutranja zamuda, umanjkanje kompozicije, sestavljanje nove, prestopanje v Zidanem mostu. Ni bilo moteče, saj smo vendar na izletu. Povratek pa KRIZA. Popolno razočaranje nad Slovenskimi železnicami, njihovo organiziranost in predvsem odnosov do potnikov. Nimam v mislih sprevodnikov, prometnikov in strojevodij, ti so korektni in ljubeznivi, družbeni, podjetniški, korporativen odnos je indiferenten do potnika in njegovih potreb in pričakovanj. Informacija je danes vredna največ, mnogo bolj kot profesionalna realizacija. Polurna zamuda že v Laškem, čakanje na prestop v socialističnem bifeju v Zidanem mostu, počasna vožnja sicer novejše Siemensove kompozicije/ enega vagona/, nekako tako, kot s kočijo s šestimi konji. Ah, ja. Preveč berem romane iz vzhodnega bloka in balkanskih dežel. Nemogoče je mogoče. Zidani most je glavno vozlišče s štirimi tiri, kjer se vlaki križajo, kompozicije preusmerjajo, potniški in tovorni promet zgosti, mednarodni vlaki zaustavijo ali v počasnem ritmu prevozijo peron. Spremljala sem dogajanje kot v romanu, ne, v barvnem filmu…..iz leta 1970. Takrat se je namreč tu ustavil čas. Postaja iz moje mladosti. Betonski nadstrešek se kruši, luči so iz prejšnjega stoletja, umazane od ptičjih iztrebkov, prahu, z zarjavelimi pritrdilnimi sponkami, glas iz hreščečega zvočnika je nerazumljiv, mehaničen in neoseben. Displejev z informacijami ni, tuji turisti zbegani iščejo in hitijo od enega tira k drugemu (skozi podhod, kar vzame še več časa), čutiti je nestrpnost, naglico, nerazumevanje, začudenje. Domačini obvladajo in pomanjkljivosti niti ne opazijo, vsak dan se srečujejo s tem, meni in še marsikomu pa je nerazumljivo. Asociacija na Šifrerjevo pesem Vonj železniških postaj. Tudi iz prejšnjega stoletja. Turizem nismo samo ljudje, kajne? Izplen : vožnja iz Laškega do Laz je trajala 3 ure in pol.

V razmislek tudi ravnokar preverjena informacija, da Slovenske železnice še vedno nagrajujejo zaposlene, upokojene zaposlene in tudi njihove družinske člane s subvencioniranjem nakupa voznih kart z enormnim popustom 70 % na ceno vozovnice, 100 x letno. Radodarno, kajne? V čigavi lasti so SŽ? Naši, moji, tvoji, njihovi? Razmišljanje je najbrž v osnovi čisto ekonomsko sprejemljivo – zakaj bi bili vagoni prazni, naj se vozijo vsaj tisti potniki, ki plačajo 30 % cene vozovnice. Pa še godrnjali ne bodo, tako kot tista sitna upokojenke iz PD Iskra Ljubljana 

3. Po Poteh treh cerkva
Seveda je bila glavnina dneva namenjena planinsko-turističnem pohodu po Poteh treh cerkva. Vzorno označeno, dobro speljano po obronkih nad Laškim z lepimi vedutami mesta, grada Tabor in vzpetine Hom. Nad nami je skrbno bedel kamniti nadangel Mihael, ki nas je pozdravil pred prvo cerkvijo v Šmihelu. Prelepa baročna cerkev iz leta 1637 z mogočnim bronastim zvonom iz leta 1649 in štirimi ohranjenimi in obnovljenimi kapelicami s postajami križevega pota. Nadaljevali smo do cerkve sv. Katarine in podaljšali pohod do spominskega obeležja mesta strmoglavljenega letala Mustang P51 nad Kuretnim. Slika postavnega mladeniča, pilota Barnneya Barnabyja, Avstralca, ki je pravočasno skočil iz sestreljenega letala 1. 4. 1945 osvešča in opominja. Višinske razlike ni bilo veliko. Z 223 m smo se dvignili celo na 440 m. Vračali smo se mimo cerkve sv. Krištofa in Perdihove bukve, ki je po oceni stara 200 let in ima 16 kubičnih metrov lesne mase in v nadaljevanju od 14. ure naprej sodelovali v dogajanju iz 1. poglavja. Dileme od tu dalje ni bilo. Osnovni podatki so jasni: 185 let proizvodnje piva, 1.350.000 hl/letno. Tokrat je bila organizirana pokušina nefiltriranega Laškega in Malta z okusom ananasa, popestril je mažoretni nastop ob spremljavi tolkalistov in pihalnega orkestra. Preizkušen scenarij in odlična izvedba. Organizatorjem čestitke, našim vodnikom hvala.

Osebne vtise z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 14. 7. 2017

Cipernik

2017

Za nekaj naših planink in planincev je bila tura na Viš nekoliko prezahtevna, zato smo si na predlog Nadje izbrali Cipernik. Z jezera Jasna smo se najprej povzpeli do Mojčinega doma na Vitrancu in nato na Vrh Cipernika. Vrnili smo se do doma na bograč. V dolino smo se vrnili po drugi poti mimo šedežnic v Kranjsko goro. Od tu smo se zapeljali do vojaške karavle, kjer bomo imeli drugo leto tabor. Takole je Nafja zapisala na FB “Včerajšnja dvakratna vmesna postaja s poti na Ciprnik……prvič, drugič in še mnogokrat. Ko dejansko stopiš v pravljico, doživiš čarovnijo narave in se zaveš prelepega ŽIVLJENJA”.