Laško 2018

2018

Današnji izlet v Laško
Da smo se tja odpravili dan pred prireditvijo Pivo in cvetje, je že naša stalnica. Za dopoldansko hojo z ogledom kakšne zanimivosti vedno poskrbi naš prijatelj Drago Podreberšek. Tudi tokrat je bilo tako. Vreme nam ni bilo naklonjeno, saj je ves dan deževalo, a to nas ni niti malo oviralo. Tako je Drago z ženo in prijateljem v Rimskih Toplicah sprejel nas 16 udeležencev, ki smo prispeli z vlakom iz Ljubljane. Takoj nas je poslal na pot, saj smo bili tako časovno, kot po kilometrih oddaljeni od našega cilja v Laškem (ogled pivovarne), kjer smo morali biti pred 14. uro (še prej pa malica-kosilo).
Dež nas je neusmiljeno močil, ko smo hodili proti obeležju Antona Aškerca, ki stoji na mestu, kjer je živel in kjer je tudi propadla revna hišica, saj se baje ni dala obnoviti.
Našo skupino devetnajsterice so tukaj zapustili Nada, Vesna in Stane, ki so se šli raje namakati v termalne vode zdravilišča Laško, kot da bi se še naprej namakali od bogatega darila z neba.
Ostali pa strmo v hrib – pravzaprav smo osvojili en hribček, pa sem spregledal ime! Pri spustu po blatni, strmi gozdni cesti smo se po premisleku odločili, da ne gremo po ozki mokri in nevarni stezi pod steno, kjer se je ponesrečil alpinist Franček Knez, temveč se po cesti spustimo v Marijo Gradec in se preoblečemo ter pomalicamo v gostišču Čater. Noro dobro smo jedli, pa cena tako ugodna, da bi tja kar večkrat šel na malico. Pričakali smo še naše »tri zdraviliške plavalce«, ki so imeli kar dolgo pešpot do tega mesta, da bi nato skupaj odrinili pred pivovarno Laško. Tam smo počakali njihove vodiče, ki so nas popeljali na ogled izdelave piva, saj je bil danes dan odprtih vrat. Zelo zanimivo, pa še zgodovinske trenutke od ustanovitve pivovarne naprej smo si ogledali v za to prirejenih prostorih. Po ogledu je sledila degustacija njihovih proizvodov, postregli so nam z okusnimi klobasicami, prestami, pa mažoretke in pihalna godba so imeli generalko……ni da ni….doživeli smo resnično veliko na ta turoben, bolj jesenski, kot poletni dan.
Zahvala gre seveda domači ekipi z Dragom na čelu, ki vedno najde kaj zanimivega na njihovem koncu. Ne smem pozabiti na našega Jana in Marjana, ki sta poskrbela za organizacijo in spremstvo – Jan tudi za pomoč deklici Ani, ki ji dopoldanski sprehod po blatnih poteh in dežju, nikakor ni ugajal.
In nekaj teh vtisov delim z vami
Franci Hrastar
Zapisal med polfinalno tekmo Hrvaška – Anglija 11. julija 2018

Ogradi

2018

S petimi avtomobili smo prispeli do prepolnega parkirišča na Planini Blato. Oviratlon do lovske koče in Planine Krstenica smo zmogli. Kratka pavza in razdelili smo se v dve skupini: Čeladarji in Nečeladarji. Prvi so se preko Planine Jezerca povzpeli na Ograde in se po grebenski poti spustili na Planino v Lazu, drugi pa smo odšli do Planine v Lazu in počakali na prvo skupino. Vmesni čas smo izkoristili za odlično kislo mleko, žgance z zabelo, tudi žejni nismo bili. Ogledali smo si izdelavo sira, ki jo je nam in skupini mladih iz Francije, predstavila majerica Lucija. Gospa Tatjana že 30 let vsako leto pride pastirski stan, kjer preživi svoj prosti čas. Letnica pri vhodu sega v leto 1876. Stan je etnološko ohranjen , tu smo tudi požigosali svoje knjižice in popili šilce za zdravje in dobro voljo. Pri odhodu smo že zaslišali Janov glas, prva skupina se je že vračala na Planino. Polni lepih vtisov rožnih poljan gorskega cvetja in razgledov so se razpoloženi posedli , pomalicali nato je sledilo druženje. Nekaj kapelj dežja nas niti ni osvežilo. Ker je bila tudi pot iz Planine v Lazu do Blata deloma podrta smo odšli po malo daljši poti do Planine Jezero. Tu smo pojedli še zadnje zaloge iz nahrbtnikov, se odžejali in se spustili do avtomobilov. Plan pohodnih tur se izpolnjuje, sledi dvodnevna tura na Prehodavce in planinski tabor v Slatni, gore nas družijo in osrečujejo! Alenka

Nedelja 8.7. je bila dan za prvi letošnji dvatisočak. Na Ograde (2087 m) smo se s planine Blato povzpeli po lovski poti do planine Krstenica, nato čez planino Jezerce po nemarkirani poti na Lazoviški preval in po strmem, mestoma z ruševjem obraščenem grebenu na vrh Ogradov. Travnati vrh je v tem času bogat s planinskim cvetjem. Sestopili smo po južnem pobočju do planine v Lazu, kjer smo se imeli tako lepo, da smo se kar težko odpravili še do planine pri Jezeru in končno nazaj do izhodišča. Adrijana

BIH 2018

2018

Planinarjenje po Hercegovini
(Prenj, Jezerca, Taraš, Visočica)

Pred nekaj dnevi smo se vrnili z uspešnega planinarjenja v BiH, natančneje po Hercegovini oziroma planinah in vrhovih nad Konjicem. Kolegi so pohiteli in na spletni strani društva nemudoma objavili prekrasne fotografije, Franci je dogajanje združil celo v filmski prikaz s komentarji in ustrezno glasbeno podlago. Legendarni Bjelo dugme so po 40-tih letih še vedno aktualni s pomenljivo skladbo Ajdemo u planine. Seveda se te v teh letih bistveno niso spremenile, kljub temu, da je tu vojna spremenila skoraj vse. Politika, vera in kapital so spremenili BiH, kot jo poznamo in smo jo doživljali mi, otroci socializma, Jugoslovani po duši in ateisti brez verskega prepričanja. Pogovorno smo posploševali, da gremo na izlet v Bosno. Na napako in glavno dejstvo so nas opomnili že ob prihodu v Konjic. Prišli smo v Hercegovino in v naslednjih dneh smo nezavedno pohajali med Federacijo BiH in Republiko Srbsko. Muslimanski minareti, pravoslavne in krščanske cerkve so tiho spominjale in opominjale na nesmiselno vojno in človeško naravo…..ter možnost, da vsi lahko živijo/mo v sožitju. Na nekatere spremembe niti ne moremo vplivati, je pa prav, da jih poznamo, se jih zavedamo in spoštujemo drugačnost. Saj smo vendar ljudje!

Nesporno je, da je bilo petdnevno dogajanje zelo dinamično in pridevniki, s katerimi izjemno rada opisujem, bodo v tokratnem zapisu ponovno nekajkrat uporabljeni: čudovito, čarobno, slikovito, barvito, presenetljivo, imenitno, avanturistično, ekološko, pustolovsko. Pridevniki sodijo seveda k opisu narave, o »hercegovskem« ali »bosanskem« turizmu bi lahko našla kakšen močnejši pridevnik, pa so se presenečenje, jeza, začudenje in negativni pridih v teh dneh, ko sem podoživljala dogajanja, umaknili in potihnili. Če zaokrožim, kot je ob povratku predlagal organizator Marjan, je bil izlet izpeljan 100 %. Rafting po Neretvi je presegel pričakovanja in je ocenjen s 120 %, komunikacijski šumi in sodelovanje z agencijo Zoor ter neangažiranost, neiznajdljivost in nekompatibilnost EKO kampa Boračko jezero na 80 %. Program izpeljan v celoti, na Jakovo pobudo smo se v hladnem, meglenem popoldnevu z mini busi zapeljali še na Bjelašnico in Igman in podoživeli slavo Olimpijskih iger 1984. »Takle mamo, za tolk dnarja« bi upravičeno rekel Gorenjec.

Za planinski anale so potrebni malce drugačni podatki. Takole je šlo:
1. Dan
Odhod ob 5. uri izpred Koloseja v BTC. Vozniki so se dobro organizirali, nekaj vozil je bilo vseh 5 dni shranjenih v pokriti garaži. Toče ni bilo, torej so tudi tisti, ki so bili pred Kolosejem našli nedotaknjeno lastnino.
Prevoz je bil dogovorjen s 30-sedežnim avtobusom prevoznika Nered d.o.o. Dobili smo 50-sedežnega Mercedesa , kar nas je v prvi sapi navdušilo. Vožnja je bila udobna, nekateri smo si privoščili širino dveh sedežev. Voznik Jasmin je bil odličen sopotnik, potrpežljiv, strokoven, organiziran, kompatibilen željam potnikov, ki jih ponagaja najpomembejši organ v zrelih letih. Velikost avtobusa je seveda ponagajala četrti dan, ko je bilo potrebno najeti in doplačati dva minibusa za prevoz na izhodišče za Visočico. Tu pride na misel pregovor: »Če bi bil vedež, ne bi bil revež« in »Bolje vprašati, kot biti in ostati neveden«.
Vožnja je trajala 12 ur in zamudili smo zadnji vstop v Titovo atomsko zaklonišče. Kriv je bil Shengen in Balkan, seveda. Prehod meje z avtobusom je še vedno nepredvidljiva avantura. Čakanje, čakanje, ugibanje, spet čakanje. Cesta večinoma lepa, urejana, z urejenimi počivališči na avtocesti, del seveda po magistralki v smeri Sarajeva in Mostarja. Nekdanja bogata industrijska mesta ob poti: Zenica, Derventa, Kakanj spominjajo na zlate čase, ki jih ni in jih nikdar več ne bo. Vse se spreminja, le Bosna teče v isti smeri.
V Konjicu se nam pridruži mlada predstavnica turistične agencije, Aida, ki jo poprosimo, da nas na kratko popelje po centru mesta. Večina se povzpne še na pokopališče nad mestom ( muslimansko, partizansko in k spomeniku žrtvam državljanske vojne), nekateri zavijejo na bosansko kavo z ratlukom, trije pa na povabilo mladega hodže Hafiza Ruhuda ef. Nezirja prisostvujemo molitvi v novi Mestni džamiji. Zgrajena leta 2016, financirana s sredstvi Savdske Arabije. Izjemna izkušnja; imam naju ustrezno opremi, pokriti morajo biti vsi deli ženskega telesa in tudi lasje. Bosi naju pospremi v glavno molilnico, kje v ospredju moli 13 moških, v ozadju za simbolično postavljeno verigo pa molitvi prisostvujeta dve ženski. Molitev poteka v arabskem jeziku. Priznam, povabilo nemuslimanom, da opazujejo obred, me je presenetilo. V pogovoru ob kavi v kavarnici v sklopu mošeje nam imam pojasni, da tudi drugače verujoče povabijo k sodelovanju. Ob poročnih obredih vsi svatje niso muslimani, zato jim na podoben način omogočajo prisostvovati obredu. Temu so namenjeni tudi stoli ob zadnji steni molilnice. Sodobni marketing. Najbolj mi je ostal v spominu vonj tepiha, s katerim je v celoti prekrita molilnica. Čist, dišeč, mehak, vabljiv. Ne vem, zakaj sem pričakovala vonj postanih nogavic?! Učimo se celo življenje.
Med Konjicem in Eko selom Boračko jezero je 18 km; kot bi se preko Vršiča spustil do Bovca, le da je razdalja krajša in cesta ožja. Naš avtobus je prevelik, za pot je porabil 50 minut. K sreči kje Jasmin mojster volana.
Pa smo prišli. Kamp je prazne, sami smo, pozdravi nas nihče…..plavolasa lastnica je ob notranjem šanku, njen mož sloni ob zunanjem. Prvi štirje, ki stopijo iz avtobusa in se napotijo k šanku, so deležni pijače dobrodošlice, ostalim jo zaračunajo 3 KM. Prvi minus gostincem! Ah, ah, to je bil šele začetek.
Mešanim parom so bili dodeljeni leseni šotorčki / pasje utice. Bile bi prijetne in udobne, če bi bilo v času našega obiska že poletje. Pri temperaturi 13 stopinj in precejšnji vlagi je bilo zanimivo shranjevati čevlje, sušiti dežnike in brisače. Mešane skupine smo dobile malce večjo hišico. Z neustrezno razporeditvijo, brez prostora za prtljago in edino vtičnico na nedostopnem mestu. Arhitekti in nadzorniki so najbrž slepi. No, ja, naša cimra je bila vsestranska Vesna. Tabornica po duši, srcu in tehnično najbolj iznajdljiva dama, kar jih poznam. Z vrvico, kemičnim svinčnikom in ostalimi vsakdanjimi predmeti dela čudeže. Dobro, da smo jo imeli…….in Andreja, seveda, ki je težave vodovoda, avtomobilov, razsvetljave in tehničnih problemov strokovno reševal in odpravljal, nazadnje še ob povratku v Ljubljani, ko so bili potrebni kabli za vžig nekaj dni stoječega vozila.
Večerja: begova čorba, pečeno piščančje bedro, krompir, zeljna solata z rezino paradižnika. Okusno. Pomembna informacija: pivo 4 KM, liter belega namiznega vina 25 KM. Ups, ups, diši po pregovoru: »Obrij ga, dokler je namiljen«.
2. Dan
Zajtrk ob 8-ih ( kuhana jajca, jajca na oko, kajgana, pašteta, med, marmelada, kava) odhod ob 9-tih, enourna vožnja na izhodišče za vzpon na Prenj oz. Jezerce in Zeleno glavo. Gostitelji še niso dojeli, da planinci hodimo v planine zjutraj in nikakor niso bili pripravljeni organizirati zajtrk vsaj eno uro prej. Tako smo ob devetih pričakali tri »ob-rabljene« kombije in dva planinska vodnika in se podali po nekdaj povezovalni poti preko planin v smeri Mostarja. Fantje vožnjo obvladajo in avtom ne prizanašajo. Poznavanje terena pa je že druga zgodba. Dva sta zavila na levo, mi desno, mobilnega signala ni, dve prenosni radijski postaji sta še vedno pri glavnem vodniku, ki je skupaj s prvo skupino na izhodišču…..scenarij za nadaljevanje Ko to tamo pjeva je pripravljen. »Sve je dobro, kad se dobro svrši«. In tako je tudi bilo. Povzpeli smo se do neoskrbovane vendar lepo obnovljene koče Jezerce na višini 1650 m ( ime je dobila po majhnem jezercu s pritokom pitne vode) in nato na najbližji vrh Taraš (1742 m). Vodil nas je Faris, član PD iz Konjica in član Gorske reševalne službe in njegov društveni kolega Keno. Pot je bila lepa, planinska, zložna, z lahkim vzponom cca 450 višinskih metrov preko travnikov, bukovih in hrastovih gozdov, nekaj rušja se je pokazalo šele okrog zavetišča oziroma koče. Malica iz nahrbtnika, vzpon na razgledni Taraš in kratek postanek pri koči. Srečanje z Bojanom iz Mostarja. Olimpijske igre in športni dosežki smučarjev so zgodovinsko zaznamovali takratne novorojence. Kar nekaj Bojanov smo srečali do sedaj.
Izkoristila sem priložnost in poklepetala s štirimi člani Gorske reševalne službe, ki so se vračali z Zelene glave. Mladi in malce manj mladi fantje, enotno opremljeni in ustrezno usposobljeni. Nova znanja pridobivajo tudi na tečajih v Sloveniji. Na naivno vprašanje, kako je z reševanjem na področju Prenja, so mi z grenkim nasmehom povedali, da se običajno zaključi s črno vrečo. Vojaški helikopter se v planinah BiH aktivira v izjemnih primerih in šele po predpisani in dolgotrajni proceduri. Običajno po pretečenih 24 urah.
Povratek je bil adrenalinski. 800 višinskih metrov direktno navzdol preko melišč, ozkih okljukov, drsečih korenin in kamnin v smeri Konjica. Počasi in zanesljivo. Potem pa vožnja nazaj in spotoma na pivo v lokalni bife. Hladilnika ni, je pa zato iznajdljivost gostilničarja dobrodošla; gajba piva v »bunarju« s tekočo vodo. Ni bilo pripomb na temperaturo, kvaliteto, ceno in nastanitev. Domače, domače.
Povratek v Eko selo, tuširanje s »toplo vodo« pod zunanjim tušem. Tokrat je bila za večerjo »črna postrv«, hladna begova čorba, in zeljna solata. Zeljna solata je bila odlična.
Demonstrativni odhod in večerni sprehod do trgovine in gostilnice ob vstopu na Boračko jezero. Nabava rezervne pijače, dnevnih prigrizkov in ogled nogometne tekme.
Pomembna informacija: pivo 2 KM, 1 l vina 18 KM, gostoljuben lastnik….odločitev o nadaljnjih večernih obiskih sploh ni bila več vprašanje.

3. Dan
Dan presežkov. Rafting, ki ga bom vsaj nekaj časa imela na prvem mestu dogajanja leta 2018. Odlična organizacija, tokrat agenciji Zoor Bosna iskreno čestitam za izbiro skiperjev in opreme. Fantje so bili mladi, odločni, obvladali so čolne in posadko na njem. Vodostaj Neretve malce nad povprečjem. Mestoma mirna, modro zelena in lepa, drugje živahna in belkasto penasta. Valovi vseh oblik in višin, brzice in skalni prehodi ravno prav vznemirljivi. Celotno trajanje – 5 ur. Oprema nova, čista, velikosti neoprenskih kombinezonov in škorenjcev ustrezne, reševalni jopiči in čelade v skladu z varnostnimi predpisi. Sonce, bistra, pitna Neretva, prvobitna narava, nedostopnost kanjona, slapi in slapiči, bistri pritoki, nekaj prodnatih plaž……in najboljši čevapčiči, ki so jih na obrežju ob enournem postanku pripravili skiperji. Ob povratku se je pokazala borbenost in tekmovalnost ekipe Rdeči vragi, ki jih je motivirala kamera na čeladi glavnega organizatorja…..moška ekipa s častno članico na sredinsko klopi je bila neustavljiva. Nihče jim ni ušel. Z vodno prho so zalivali vse, ki so jih dohiteli. No, ja, fantje, saj se verjetno še srečamo….
Seveda smo čolne na izhodišče prinesli sami in jih na prikolice ob zaključku tudi odnesli. Mišice na rokah bom morala krepiti, nekam šibke so.
Večerja: glavnega kuharja ni več videti, pomočnice so pripravile begovo čorbo in zeljno solato, kot vsak dan, za glavno jed dodale golaž in riž. Tokrat je bila juha končno ustrezno vroča. Nauk: tudi brez kuharja nismo lačni.

4. Dan
Kiša pada, na polju je rosa. Visočica je v planu. Veter, megla in rahel do močan dež pa nikakor ne sodita v koncept. Jutro je bilo hladno in megleno, dežek je rosil, mi smo čakali, da vrata odpre naša restavracija. Tokrat smo gostitelje uspešno prepričali, da je zajtrk ob 8-ih za planince definitivno prepozen….po pogajanjih je dosežen dogovor o spremembi. Ob 7.30 ( meni gre na smeh, kaj pa vam?? ) nas je čakala kava in skromen »lunch paket«. Gostince iz Hercegovine je nujno potrebno poslati na usposabljanje k sosedom…lahko tudi samo do konca vasi, kjer je trgovina odprta do 22. ure in kjer gosta in njegove želje spoštujejo. Tudi s pojmom »čaj« jih bo v bodoče treba seznaniti. Morda bi bilo za začetek dovolj, da se nabavijo skodelice, v katerih bi čaj sploh lahko postregli. Iznajdljive in zoprne Slovenke bi bile zadovoljne tudi s steklenimi kozarci , tako pa smo metin čaj iz vrečke »degustirale« iz malih skodelic za kavo. Če gre še komu na smeh, meni ne več.
Vse se zmore, če se hoče. Izlet smo v prvi fazi izpeljali in ga v drugi fazi nadgradili. Z dvema minibusoma smo se zapeljali do izhodišča – prelaza pod Visočico, cca 1200 m visoko. Pihalo je, dež je v dveh minutah z vetrom opljuskal gola kolena in tanjše planinske hlače. Nesmiselno bi bilo nadaljevati, precenili smo poletje. Skupina devetih se nas je nemudoma obrnila in se po praktično neprometni cesti podala nazaj navzdol v 7 km oddaljeno vas Odžaci, kjer sta bili ob poti opaženi dve trgovinici in vaška gostilna. Dežek je ponehal, veter se ob spustu ni čutil in užitek trekinga po bosanskem sredogorju je bil imeniten. Srečali dva motorista in skupino geometrov, ki pripravljajo teren za zadnje asfaltiranje makadamskega odseka v smeri proti Sarajevu.
Ostala skupina planincev se je hrabro napotila proti vrhu oz. slemenu. Veter v prsa, droben dež biča odkrit obraz, rokavice nujne za prezeble roke, pelerina razen nahrbtnika ne pokriva skoraj ničesar. Na slemenu, kjer so znameniti stečki oz. nekropola, se obrnejo tudi oni in terminsko usklajeni zasedemo s pečjo ogrevano vaško gostilno. Gostilničarka s pol avtomatskim pripomočkom zvija in polni cigarete in nam v pokušino podarja nekaj močnih vdihov. Izkušnja, ki »zadane«. Jaka obuja spomine na RTV-jevske službene aktivnosti in nevede sproži idejo, kako preživeti sivo megleno popoldne. Skoraj soglasno podpremo njegov predlog, doplačamo 10 KM/5 EUR in izlet podaljšamo na Bjelašnico in Igman. Zmagovite olimpijske igre iz leta 1984 budijo spomine, objekti pa vzbujajo začudenje. Čas se je zaradi vojne ustavil, ampak zdaj se premika. Kapital prihaja iz Turčije in že v kratkem bo tu novi živahen in cenjen zimski resort. Predvidoma. Kaj in kako bo, bomo videli.
Saj še pomnite; na Bjelašnici je potekalo alpsko smučanje za moške in Jure Franko je bil srebrn. To je bila edina medaljo za Jugoslavijo na teh OI. Tudi Vučkota imate še v spominu, kajne? Pa Igman in njegovo Veliko Polje in Malo Polje, prizorišče za biatlon, tek na smučeh in smučarske skoke.
Slavljenec Jaka je bil ta dan v elementu; obujal je spomine, delil z nami opažanja in izkušnje, bil vodnik po zgodovinskih prizoriščih in zvečer smo mu iz srca voščili: »Še na mnoga uspešna in zdrava leta. V dobri družbi. Tudi naši.« Tudi gostitelji iz Eko sela so nas presenetili; slavljenca so ob večerji obdarili s primerno ohlajeno penino.
Večerja: begova čorba, pleskavica in čevapčiči z žara. Pleskavica je bila sočna in okusna, goveji čevapčiči žal suhi in slani.
Nadaljevanje: kot vsak večer pri našem prijatelju trgovcu in gostincu na koncu vasi
Dodatek: končno popravljen hidrofor oziroma črpalka za vodo. V EKO selu je namreč dva dni šumela, bučala, brlela, se zaganjala črpalka, ki naj bi producirala vodo za sanitarije in kopalnico. Tudi toplo vodo, ha ha. Noč in dan je brnelo in vsakih nekaj ur crknilo. Predzadnji dan je zavladala tišina in hladna in topla voda sta bili na voljo nam, edinim gostom na tem delu Boračkega jezera. Malce pretiravam. Prve dni je bila z nami družina iz Maribora, druge dva dni z avtodomom dve družini iz Kranja, zadnji večer so se pridružili trije nemški moto crosisti. To je to, glede turizma.
5. Dan
Spet na pot. Še prej pa na ogled največjega in najbolj zavarovanega atomskega zaklonišča v Jugoslaviji. Strogo zavarovan objekt, počasi in v tajnosti grajen in opremljan polnih 29 let. Nikoli ni bil v uporabi, notranjo opremo in telekomunikacijsko opremo sta izdelali LESNINA in ISKRA. Iz pripovedi izhaja, da je zaklonišče v letu 1993 po naključju ostalo nepoškodovano, čeprav je bilo že minirano. Še vedno je v lasti vojske BiH, ki zanj skrbi, z zgodovinsko znamenitostjo pa upravlja in jo trži skupina sedmih vodnikov Muzeja Konjic. Neverjeten objekt, nerazumne odločitve, velik strah in proč vržen denar. 4,65 miljarde US dolarjev. Hipna asociacija na film Huston, imamo problem. Kaj pa, če je vse res?!
Mirna, udobna vožnja po isti poti nazaj proti domu. V spominu mi bo ostal kratek postanek v Zenici in najboljši burek, ki sem ga jedla. Mesnat, masten, svež….odličen. Cena: 1,5 KM ali 0,75 EUR
Na koncu lahko rečem tako, kot zatrjujem vedno. Vse je bilo tako, kot mora biti.
Če ni, se pa naredi. Saj znamo in zmoremo.
Misli zbrala in osebno noto dodala
Nadja
Kamnik, 1.7.2016
Tu je še Francijev filmček

Claustra – Javornik

2018

ISKRIN vodnik JAN SKOBRNE je organiziral drugi del poti po Claustri, tokrat od stare pošti na Hrušci do Javornika (1289 m nadm.višine). Na stolpu smo se razgledali od Čavna do morja in po cerkljanskem hribovju, do Kamniško-Savinjskih Alp. Žal je izjemno slabo petkovo vreme nekaj udeležencev pregnalo, mi pa smo v soboto uživali v prekrasnem sončnem vremenu. Nabrali smo nekaj gozdnih jagod, si ogledali del obzidja iz rimskih časov. Zanimiv je tudi ogled muzeja o Claustri pri stari pošti v Hrušici. Za zaključek smo se ustavili še v Lanišah in si ogledali obnovljeno rimsko obzidje…Vodnik in družba prijetna, kot običajno.
Zapisala in foto: Liljana

Tunjice

2018

Lep dan je bil ponedeljek 4.6. V društvu je kar nekaj upokojencev, ki so želeli kakšen izlet tudi med tednom. Kar nekako pozno smo se zbrali na postaji, za kar pa je bil kriv vozni red. Tako smo naš pohod s postaje Bakovnik začeli šele ob 10 uri. Pot nas je od tu vodila najprej po stezi skozi polje. Nadaljevali smo v začetku nekoliko bolj strmo mimo športnega parka in po makadamskem kolovozu smo kmalu prispeli na Vinski vrh. Nekateri smo si ogledali tudi vhod zdravilnega gaja, drugi pa so se napotili direktno do cerkve Sv. Ane. Tu smo se vsi zbrali in poslikali. Nekoliko smo se tudi okrepčali za nadalno pot, ki pa je bila nekoliko bolj ozka in zaraščena, kar pa nam ni delalo posebnih težav. Kmalu smo prispeli v dolino Tunjščice. Pot po dolini je bila prav prijetna. Sveže pokošena trava in potočki so nam prav prijali ob dokaj toplem sončnem vremenu. Na koncu doline smo se potem povzpeli na greben Dobrave in zaključili krog pri športnem parku. Naš pohod smo potem zaključili v gostišču ob cesti, čeprav še ni bilo odprto, smo se posedli na vrtu in obudili naš pohod. Ob 14.25 je prišel vlak in tako smo tudi zaklučili naš prijeten popoldanski izlet.

Goteniški Snežnik

2018

Za vzpon na Goteniški Snežnik, 1289 m visok vrh nad Gotenico, se nas je zbralo 21 planincev, 17 nas je bilo prvič. Hodili smo pod vodstvom treh vodnikov, Marko je vodil prvi del, spust Jaka, ves čas pa pod nadzorom Draga. Zložno smo pričeli,sledil je strmejši vzpon na Kamnati vrh, kjer smo se razgledali po Goteniški dolini in opazili dve kači. Še nekaj prijetne hoje po gozdu in po dveh urah in pol smo bili na vrhu. Malo je bilo malice, postanka in spust proti Taborski steni. Jaka nam je pokazal in povedal o dogajanju v času roške ofenzive. Spustili smo se do male vasice Žurge, Belice in do Papežev, kjer nas je pričakal prijazen voznik Aleksander. Po krajšem postanku pri Kovaču v Osilnici, smo pot nadaljevali ob Kolpi do mejnega prehoda Petrina. V Livoldu nas je čakala naša kolegica Olga. Veliko smo že slišali o skritem raju v Suhem potoku, ki ga še mnogi domačini ne poznajo. Tokrat smo ga obiskali, videli, kaj zmorejo naši sposobni, vztrajni, delavni Olga in sestra Tanja. Kako sta uredili “ranč”, le stojiš in gledaš, vse urejeno z veliko mero okusa. In kako lepo skrbita za kozice, kokoši, petelina, muce, kuža Džimi je pa sploh glavni. Soseda, prijazen gospod in gospa, sta nam razkazala svoj čebelnjak, lahko smo kupili eko dobrote. Seveda, da ne govorimo o naravi, miru, kot drug svet, v Suhem potoku. Smo si predstavljali, kako je proti večeru, ko se prikaže divjad, od srn, do medveda….Hvala našim gostiteljem v Suhem potoku, upam, da bomo še kdaj lahko zmotili vaš mir – za gostoljubnost in vse dobrote.

Pa to še ni bilo vse. Lahko smo si ogledali še Olgin in Tanjin projekt v Kočevju, na idilični lokaciji ob Rinži. Spet se ne moremo načuditi, kaj ti dve, na videz tako krhki dami, ustvarjata – kulturni biser v Kočevju. Krasno, čestitamo in jima želimo, da bo zaživelo, prav tako, kot sta si zamislili.
Zapisala: Liljana
Foto: Milan

Loški potok

2018

Najprej smo bomo povzpeli na hrib Loški potok (771 m nadm.višine) preko zaselka Bela voda in do oddajnika RTV po travnikih in senožetih ter gozdnih poteh do koče pri Ogenjci (žig na nadm. višini 1030 m). Sledi ogled muzeja in jame (kulturni spomenik). Tam je bila partizanska bolnišnica, ki so jo Italijani s pomočjo izdajalca leta 1942 likvidirali. RTV SLO je posnela nadaljevanko – Manj strašna noč.
Prvotno predvideno zahtevnejšo pot sta vodnika prilagodila in izbrala krajšo varianto, ki je prijetna, slikovita, dolga ca 5 ur. Pot je krožna in smo jo ponovno zaključili v gostilni PRI KAPCU, kot lani. Imeli smo kosila, druženje presenečenje.
Kot lani, sta pohod vodila domačina, Jaka Bartol in Drago Car.

Pohodno-kolesarski izlet

2018

Živjo!

Lepa in prijetna nedelja je za nami. Planinsko društvo Iskra iz Ljubljane smo imeli današnji dan predviden za kolesarsko – pohodniški izlet, ki ga vsako leto organiziramo v spomin na našega – pred desetimi leti – preminulega člana Draga Peršla.
On je začel s takim načinom izleta, ki se je v društvu prijel in zato nadaljujemo to njegovo tradicijo. Običajno se podamo na gorenjski konec in tako je bilo tudi tokrat. Še vreme nam je bilo naklonjeno in slastne postrvi ob koncu pohoda in kolesarjenja v ribiški koči v Šmartnem pod Šmarno Gori, so bile kot nalašč za češnjico na torti današnjega druženja.
Mini vtise strnil eden izmed udeležencev,
ki vas vse tudi lepo pozdravljam
Franci

POHODNIŠKI IZLET NA SVETINO

2018

( SPOMIN NA ALMO KARLIN)
Konec lanskega leta nas je skupinica prijateljev, planincev PD Iskra Ljubljana, na Adrijanino pobudo obiskala gričevnato pokrajino nad Celjem. Po Pelikanovi poti smo se povzpeli na Celjski grad, se spustili v vas in nadaljevali po planinski poti na Pečovniško kočo, naprej do Doma na Svetini in ob povratku zaokrožili še preko športnih terenov ob Celjski koči. Imenitno pohodniško izkušnjo je bilo nujno treba deliti, toliko bolj, ker je pot odlično označena in povezuje zgodovinsko Celje in spomin na eno najbolj drznih žensk 20. stoletja, Almo Karlin, svetovno popotnico, poliglotko, pisateljico….
Načrtovan izlet smo izpeljali na nedeljo, 22. aprila 2018, ko je bila pokrajina v prelepih odtenkih bele, zelene in modre barve. Hruške in slive v tipični belini, jablane obarvane z odtenki rožnate, bukve v rumenem zelenilu, modro nebo pa brez oblačka. Sredina pomladi je zaradi visokih temperatur spominjala na zgodnje poletje. V prijetni družbi pohodnikov ( 22 + 2) je bilo točno tako, kot mora biti: razigrano, prijetno, poučno in svetovljansko.
»Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo sledovi njegovih del«. To Almino misel sem pred nekaj leti po naključju dobila v dar v Mestnem muzeju Celje. Spremlja me in opominja, da življenje preseneča vedno znova. Almino življenje je bilo posebno, tako kot je bila posebna ona sama. Da ne pozabimo, povzemam nekaj dejstev tudi tu. Nepričakovano rojena leta 1889 potomcu nekdanjega francoskega plemiča in hčerki prvega slovenskega notarja v Celju. Ob rojstvu je oče štel 60 let, mati 45, Alma pa je bila na pol hroma in zaznamovana s priprtim levim očesom in poškodovanimi nogami. Do 13-tega leta je težko hodila, njen svet je bil omejen na družinsko vilo v Celju, njena domišljija pa je bila neizmerna. Začela se je učiti tujih jezikov: angleščine, švedščine, norveščine, danščine, španščine, francoščine in ruščine, se seznanjati s sanskrtom, kitajščino in hebrejskim jezikom. Zgodovinarji ocenjujejo, da je govorila vsaj 10 jezikov. Študirala je v Londonu, se za nekaj časa preselila v Pariz, po letu 1914 in začetku I. svetovne vojne pa je zaradi državljanstva Avstro-Ogrske postala nezaželena, zato se je preselila na Norveško in kasneje na Švedsko. Tam je spoznala prvo žensko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo, borko za pravice žensk Selmo Lagerlof in pričela razmišljati o pisateljevanju in raziskovanju sveta. Leta 1919 se je odpeljala z želeuzniške postaje v Celju proti Trstu. S seboj je imela denarnico in majhen kovček, v njem pa Naumannov tipkalni stroj Erika……..izjemna ženska, izjemna zgodba….za nadaljevanje bo poskrbel stric Google. Samo še seznam držav in dežel, ki jih je prepotovala v devetletnem potovanju: Peru, Panama, Srednja Amerika, Združene države, Havaji, japonska , Koreja, Kitajska, Tajvan, Honkong, Filipini, Borneo, Nova Gvineja, Avstralija, Nova Zelandija, Fidži, Indonezija, Java, Sumatra, Singapur, Indokina, Burma, Indija.
Poklon mali, izredno posebni in svojstveni dami, ki v bron ulita stoji nasproti železniške postaje Celje, njeno telo pa počiva ob prijateljici Thei Gammelin na pokopališču Svetina.
Prelepe vtise na izlet in svetovno popotnico sem z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 23. 4. 2018

Pohod po poteh okrog Slivne

2018

Pozno, pozno, vendar nikoli prepozno za strnjene vtise, spomine, nauke in dejstva. Praznični in popraznični dnevi so bili prenapolnjeni z aktivnostmi, tako da tokratno pisanje res zamuja. Pozna obnova bo za udeležence kljub temu dobrodošla, za kolege, ki tokrat niso pohajali z nami po osrednje – slovenskih gričih pa bo vsaka nova informacija prav gotovo spodbuda za obisk prijaznih krajev in prijetnih ljudi iz središča naše domovine.
Najprej suhoparna dejstva za arhiv : na Velikonočni ponedeljek, 2. 4. 2018 se je 24 planincev Pd Iskra Ljubljana udeležilo organiziranega planinskega izleta in se pridružilo Pohodu po poteh okrog Slivne, ki ga 11-to leto zapored organizira Društvo za razvoj Slivne. Pot je krožna, primerna za pohodnike vseh starosti. Poteka po gozdnih poteh in označeni planinski poti. Udeleženci na poti obiščejo dve cerkvi, sv. Florjana in sv. Neže, dve vasici, Gore in Štance Laze, se povzpnejo na 880 m visok Pivkelj, pozvonijo z zvončkom želja in ob povratku aktivno sodelujejo pri tehnikah ročne obdelave lesa, ki ga domačini »in situ« tudi predstavijo. Nemogoče je zgrešiti največji pustolovski park Slovenije, ki te dni odpira svoja «avanturistična vrata«. Vreme je bilo sončno, udeleženci dobro razpoloženi in ustrezno opremljeni, poškodb ni bilo.

Tokratno pohajanje je imelo tudi izjemno domoljubno noto. Tik pred ciljem v vasi Zgornja Slivna stoji »pomnik GEOSS«, ki predstavlja srce Slovenije. V letu 1981 je bil narejen geodetski izračun in določena središčna točka RS, na kateri je postavljeno obeležje, ki naj povezuje in ustvarja človeške vezi, krepi ustvarjalnost in narodno zavest, ne glede na dobo, prepričanje, versko ali strankarsko pripadnost oz. druge razlike. Posebnost: Slovenija je edina država v Evropi s »pravno uveljavljenim središčem«, kar ureja Zakon o geometrijskem središču RS. Država Slovenija je območje odkupila 2005 in predala v upravljanje društvu GEOSS, ki je registriran kot društvo v javnem interesu in skrbi za prireditve skozi celo leto. 11 jih je tradicionalnih, ostale priložnostne. Zanimivost: Maratonec Radovan Skubic Hilarij svoje maratone pričenja ob obeležju.

Seveda smo naredili skupinsko fotografijo; foto aktivnosti je prevzel član družinskega gledališča Kolenc, ki nas je v nove izzive in poti pospremil z napotkom, ki ga brez dvoma morate upoštevati. Takole je potrebno narediti: odročite obe roki, temeljito razgibajte vseh deset prstov, desno roko počasi približajte k obrazu in se mehko pobožajte. Nato z levo roko sezite pod desno pazduho, z desno roko pa pod levo pazduho. Močno se objemite, zazibajte se in radi se imejte. Boste upoštevali, kajne?

Misli in vtise zbrala ter osebno noto dodala
Nadja


Kamnik, 8. 4. 2018