Virnikov Grintovec

2019

Le devet de nas je zbralo tam pod Halo Tivoli. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali tja do Zg. Jezerskega, do cerkve Sv. Ožbolta. Vreme ni bilo ravno kičasto. Megla tam zgoraj nam je zakrivala pogled na bližnje vrhove. Videli pa smo, da je sneg že precej nizko. Našega cilja za enkrat še nismo videli. Mimo cerkve se je naš korak potekal in po lepo označeni potki smo se začeli vzpenjati. Pot je bila kar v redu, le na strmejših delih je bilo nekoliko spolzko in bila je potrebna nekoliko večja pazljivost in seveda moč. Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj gosta megla nas je pokrivala. Tako smo že začeli dvomiti ali bomo sploh uspeli osvojiti vrh. Na vrhu grebena sto višinskih metrov pod vrhom, smo se za trenutek ustavili. Vodnik, Dušan je tu odločil, da je napredovanje prenevarno za našo skupino. Tu smo se potem samo le nekoliko osvežili in po fotkali in se odpravili nazaj v dolino. Za povratek smo izbrali cesto, saj bi bil spust po poti dostopa nekoliko zahtevnejši in bi bila nevarnost zdrsa.
Naša pot po cesti nas je nekoliko oddaljila od predvidene smeri. Tako smo si lahko ogledali propadajoči vikend našega politika. Nekoliko nižje smo se ustavili pri domačiji Murn, kjer nas je potem gospodar povabil na pijačo. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Veliko smo se imeli za pogovorit. Glede na to, da nismo osvojili vrha, smo mu obljubili, da se vrnemo.
Naša pot proti avtomobilom je bila od tu nekoliko bolj razgibana. Morali smo prečiti pobočje po brezpotju, saj bi drugače prišli prenizko in bi imeli potem predaleč do avtomobilov. Po medsebojnih posvetovanjih med hojo smo potem srečno prispeli do avtomobilov. Sledila je vožnja do izvira zdravilna mineralna voda, imenovana »Jezerska slatina«. Takšne mineralne vode kot je ta v Sloveniji ne poznamo. Natočili smo si nekaj steklenic in se potem odpravili do Stare pošte na zelo dober štrudel iz treh okusov.
Lep izlet je bil, čeprav nismo dosegli cilja smo se vseeno zadovoljno vrnili domov.
Marjan

Ekološka PP – Haloze s PD RTV

2019

Planinke in planinci našega društva smo se pridružili izletu PD RTV v Haloze. Zjutraj smo ob 7 uri krenili iz Ljubljane v smeri Haloz. Cesta nas je vodila od avtoceste skozi Slovensko Bistrico do Ptuja, kjer smo se usmerilo na avtocesto in proti mejnemu prehodu Macelj. Še preden smo prispeli tja smo skrenili pri Dobrni na lokalno cesto. Pri križišču se nam je pridružila naša vodička Jadranka. Med vožnjo proti cilju nam je Jadranka veliko zgodb o življenju v teh krajih v preteklosti in tudi sedaj. Na koncu vožnje smo se ustavili v severovzhodnemu delu Slovenije v občini Žetale, ki leži na jugozahodu Haloz. Po osvežitvi v bližnji gostilni in oprtanju nahrbtnikov smo krenili na pot. Najprej smo si v Dobrini ogledali lepo etnološko zbirko v Vukovi domačiji, pokriti s slamnato streho. Tu je odličen prikaz nekdanjega življenja preprostega haloškega človeka. V tem naselju se je tudi začela naša krožna Pohodna ekološka pot PEP, TD Žetale, ki jo simboliziran cvet Juvanovega netreska. Ob poti smo občudovali stare zidanice, čez dvesto let staro Beletovo lipo. Pot je bila razgibana, pelje navkreber, pa se spusti po hribu navzdol, pa spet gor in spet dol po gozdu, kolovozih in cesti. Na vzhodu je blizu že Hrvaška in Ivanjščica, videli smo Macelj, pa Donačko goro in Boč. Na poti so lepo označene etnološke zanimivosti od nekdanjih domačij. Zadnji vzpon smo naredili na razgledni stolp, potem smo se pa spustili do Izletniške kmetije Darinka. Tu nas je čakala prijazna gospodarica Darinka in kjer nas je čakalo kosilo in živa muzika. Ko smo se najedli z okusnimi dobrotami in pijači je sledila zabava s plesom.
Erika Bizilj in Jadranka Furjan sta poskrbeli, da smo sledili Ekološki pohodni poti, med zaselki Dobrin, Kočic-e in Žetal-e. Bilo je nekaj asfaltnih, gozdnih, malce blatnih poti pa tudi sonce je pokukalo in nas pogrelo.
Lepo je bilo in želja vseh je bila, da še enkrat obiščemo ta lep slikovit kraj posejan s hribčki in dolinami ter dom skromnih in prijaznih ljudi. Služilo nam je tudi lepo vreme, saj se je po jutranji megli prikazal topel sonček.
Priložene slike ne sledijo zaporedju poti

Sedraž

2019

Sobotni planinski pohod po rudniških portalih je bil predvsem odvisen od vremena. Velikokrat sem kliknila na znane prognoze, v petek je kazalo, da bi se z večjim dežnikom dalo prehoditi pot, ki jo je Drago Podreberšek skrajšal in spremenil, da smo se izognili močno razmočenim predelom. Vsi dežniki so ostali zaprti in suhi ! S petimi avtomobili, večina z garminom oz. »plonk listkom« smo prispeli do cerkve sv. Jederti v Sedražu. Drago nas je že čakal na parkirišču. Po pozdravu in čestitki Stanku za rojstni dan smo šli v cerkev, kjer je na glavnem oltarju kip sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Cerkev iz 17. stoletja, v njej je vsako leto 4. decembra, na god sv. Barbare slovesna maša. Po ogledu smo se ustavili pri partizanskem spomeniku, nato pa po rudniških portalih odšli do vasic Trnovo in Brune. Tu je obeležje avstralskega pilota. Med bojem je letalo poveljnika Daviesa sestrelila nemška vojska. Letalo je strmoglavilo, pilot pa se je uspel rešiti, ker je pravočasno izskočil s padalom. Srečno se je vrnil v svojo domovino. Mi pa smo preko Trnovega hriba prispeli v vas Govce, ki je bila zaradi posedanja v celoti izseljena. Tu je Krajevna skupnost Laško dala rudarjem iz Sedraža v upravljanje del rudniškega jaška, ki so ga prizadevni domačini uredili v muzej. Ko smo prišli do muzeja nas je prijetno presenetila Fanika, ki nas je pričakala v svečanem rudarskem oblačilu. Drago nas je popeljal po muzeju, sledili smo mu v tišini, da le ne bi preslišali zanimivosti. Naši gostitelji, vsakič pred obiski muzeja, pripeljejo občutljive predmete (kip sv. Barbare, rudarske svetilke, merilne naprave, slikovno gradivo… ). Vpisali smo se v knjigo gostov, naredili skupinsko fotografijo, dobili žig in se podali na zadnji del poti. Ustavili smo se v vasi Govce, od koder so domačine, zaradi pogrezanja tal , izselili. Zadnji del poti res ni bil naporen, kaj kmalu smo prispeli do našega zadnjega postanka. Nekaj toplega na žlico se je prileglo, še bolj pa smetanova potica, ki je značilna za Zasavje. Drago in Fanika, močan stisk rok pred odhodom nakazuje na to, da se drugo leto zopet srečamo v Laškem, 2021 pa ponovno na celotni 13 km Rudarski poti.
Rudarska
Vozički pepolni drdrajo iz jame,
nato še kolona pride na dan,
vsak izmed knapov si zraka zajame,
vsakomur ponos preleti obraz razoran.

RUDA, revija Združenja za ohranjanje rudarske
Dediščine Slovenije

SREČNO!
Alenka

Izlet na Čemšeniško planino

2019

Tokrat se je naš pohod na Čemšeniško planino začel pri gorski kmetiji Podlesnik v dolini Zaplanine. Začetna višina je bila 575 m.n.v. Vreme nam ni ravno služilo, ker je bilo megleno in nekoliko so nas osvežile kaplje, katere je veter sprožal z dreves. Dežja pa na srečo ni bilo.
V Ljubljani smo štartali s 6 avtomobili. Franci je pobral pri Domžalah Nadjo in nato v Trojanah še Fani. Tako, da nas je bilo kar 25. Tudi z Nado, ki se je prijavila šele predzadnji dan pohoda in to zvečer.
Kakor sem omenil smo se z našimi avtomobili ustavili na koncu gozdne ceste, ki je vodila do kmetije. Po pripravi smo krenili, najprej ob travniku in kmalu smo prišli do gozda. Tu nas je sicer ustavila vrv, ki je bila speljana čez cesto, a to nas seveda ni zaustavilo. Lepo smo nadaljevali po gozdu v lepo speljani poti po ključih. Bilo jih je kar osem na skupni poti in kar dolgi so bili. Za večino pot ni bila problem in smo brez problemov prispeli do vrha na višino 1205m n v., kjer smo si lahko požigosali naše knjižice. Zaradi megle in že mokrih oblačil smo kar hitro odhiteli do koče in se tu posedli ob topli peči. Le Nada z tremi prijateljicami in kužkom so prispeli nekoliko pozneje zaradi glavobola, ki je planinko Nado pestil skozi celotno pot.
V koči sicer ni bilo velike gneče, a vseeno smo se morali nekoliko stisniti, da smo se lahko vsi posedli. Dobre žganci in štrudlji so bili. Nekateri pa so se okrepčali vampi in morda še čem.
Po skoraj več kot eno urnem prijetnem kramljanju smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Žal razgledov s koče nismo ujeli, zaradi megle, smo se pa poslikali in se potem strumno odpravili v glavnem po poti pristopa. Le v začetku smo nekoliko obkrožili sam vrh z druge strani.
Ko smo končno prispeli do avtomobilov smo se dogovorili še za sestanek na Trojanah. Le en avto je zgrešil pot in se odpravil naravnost domov v Ljubljano. Gneča na Trojanah je bila nepopisna. Avto smo morali parkirati šele v tretji terasi pod restavracijo, a vendar se je splačalo, saj so se gibanica, krofi in kremšnite pa tudi vampi kar ponujali. Tako na kratko sem nekako podoživel današnji izlet. Sicer ni bilo idealno a vseeno smo se imeli lepo.
Tu je še pot po reliefu, katero je Fedor posnel s svojim mobitelom.


lp Marjan

Kostanjev pohod z KPD Hej gremo naprej”

2019

Živjo!
Včerajšnja lepa nedelja je bila kot naročena za pohode v naravo. Na enem takem smo se srečali prijatelji iz društev KPD Hej gremo naprej in PD Iskra. Imeli smo se noro dobro, saj so naši gostitelji poskrbeli prav za vse….od jutranjega sprejema s potico in ostalimi dobrotami, do sorazmerno dolgega pohoda po prečudoviti pokrajini, da bi nas na cilju čakale mize obložene s pijačo, pa divjačinski golaž, pa zabavljač imitator (tudi Damjana Murka), sicer tudi harmonikar, ki je hodil z nami….začeli so s peko kostanja….pesem je kar sama privrelaiz grl in škoda, ker smo se morali tako hitro posloviti.
Franci


Z avtobusom smo se odpeljali do mejnega prehoda Sv. Jurij ob Pesnici, kjer je bil začetek tokratne skupne ture. Po jutranjem okrepčilu in pozdravih z našimi prijatelji iz Ljubljane, smo se podali na zanimivo pot, ki je bila obogatena z veliko lepimi in nepozabnimi pogledi. Najprej smo se povzpeli do zanimive razgledne točke, imenovane Miza oz. Der Grenztisch. V nadaljevanju smo se med vinogradi podali do Turistične kmetije Dreisiebner, kjer smo naredili postanek ob kozarcu mošta in si ogledali eno najbolj znanih slovenskih znamenitosti – Srce med vinogradi. Sledila je hoja po delu »Srca« in naprej med vinogradi, po Panoramski obmejni in Svečinski poti do Turistične kmetije Vrezner, kjer smo imeli zaključek tokratnega druženja z našimi prijatelji iz PD Iskra iz Ljubljane. Po cca. 3 urnem druženju ob kostanjih, moštu, vinu in še čem, smo se pozdravili z našimi prijatelji, se drug drugemu zahvalili za nepozabne trenutke, z željo da se v naslednjem letu spet družimo in ponovno doživimo takšne prijetne trenutke, kateri nas še bolj povezujejo.
Hvala vsem in vaskemu posebej, za svoj doprinos k tej nepozabni zgodbi, ki smo jo na prelepo oktobsko nedeljo doživeli.
Hvala tudi vsem Hejevcem, kateri ste poskrbeli, da smo lahko uživali ob okusnih kostanjih.
Igor
KPD Hej gremo naprej

Žbevnica

2019

Namesto v visokogorje zaradi zapore ceste in ker je bila bile koča ob jezeru že zaprta smo izvedli nadomestni izlet na Žbevnico, ob Slovensko-hrvaški meji. Dokaj pozno smo se odpeljali z Dolgega mostu. Ob 8 uri. Avto cesta nas je vodila skozi predor Kastelic, nato po lokalni cesti skozi Podbočje na mejni prehod. Od tu naprej skozi Vodice, Dane do Bresta, kjer je bil začetek našega pohoda.
Po krajši razlagi poti smo kmalu nato krenili na pot. Že po nekaj sto metrih smo zavili v hrib. V začetku je bila pot prijetna, pred kočo pa je postala nekoliko bolj zahtevna, ne pa preveč za nas planince. Mal smo se pridržali in tako previdno prečili edini skalnati predel poti.
Ker je bila koča zaprta smo kar nadaljevali naš pohod proti vrhu. Tudi tu je bila pot lepo speljana po pobočju in se enakomerno vzpenjala. Veliko dreves oz. grmičevja šipka, gloga je bilo na poti. Proti vrhu, ko smo izstopili iz gozda se nam je pa odprl imeniten pogled na pokrajino, ki se je potem samo še stopnjeval, dokler nismo prišli na vrh. Tu je bila skrinjica in tudi žig. Ob značilnem stolpiču na vrhu smo naredili skupinsko, se okrepčali in nadaljevali pot na Špičasti vrh. V glavnem povsod lepi razgledi. Za trenutek nas je obsijal tudi topli sonček.
Povratek je bil po drugi poti, bolj položni in tudi tu smo lahko opazili šipek, glog in nekaj ostalih značilnih dreves za ta predel. Na travniku med sestopom so nas jo presenetilo tudi ogromno marel, katere smo urno pobrali. Jaz sem jih imel za zajtrk.
Pot nas je potem vodila mimo koče in po gozdni cesti do našega izhodišča. Tu smo se nekoliko posedli napili zdravilne vode, katere izvir je bil ravno ob balinišču, kjer smo se imeli svoje avtomobile. Kmalu nato smo se odpeljali v smeri Rakitovca, Zazida na Razdrtega, kjer smo imeli zakusko pri kmečkem turizmu pri Hudičevcu.
Lepo prijetno je bilo, še posebno, ker nam je lepo služilo vreme, ni bilo vetrovno in tudi razgled je bil kar v redu.
Marjan

Ohrid

2019

Izlet je organiziralo slovensko – makedonsko društvo Alpe-Alpina v sklopu znamenitega Ohridskega festivala. Po uspešno izpeljanih kulturnih prireditvah festivala se je porodila ideja tudi po planinskem festivalu imenovanim Slovenija nad Ohridom. Ta je bil premierno izpeljan leta 2017 in tako se je nadaljevalo v letih 2018 in letos, katerega smo se udeležili tudi naši planinci, po dokaj ugodni ceni.
Potovanje na Ohrid je potekalo od 5.9 – 10.9. Zbor je bil 5.9. ob 16 uri pri Atlantisu. Tu se nas je zbralo 18 udeležencev našega društva, 12 iz RTV-ja in štirje iz PD Delo skupaj nas je bilo 34. V Celju so vstopilo 8 udeležencev v Ratečah pa dve udeleženke, skupaj nas je potovalo torej 44. Prijav je bilo skupaj 51, vendar jih je 9 odpovedalo v glavnem v zadnjem tednu, dva sta se pa potem naknadno prijavila. Na Ohrid smo prispeli okoli 14 ure. Čas vožnje skupaj 2-urnim z ogledom mesta Skopje je trajal 22 ur. Imeli smo dva šoferja, ki sta se menjala med seboj. Pot vožnje Ljubljana – Celje – Rateče – Dobrova – Zagrab – Beograd- Niš – Skopje – Gostivar – Ohrid. Od Brežic pa do Gostivarja je bila avtocesta, ki se je od tu potem preoblikovala v ozko ovinkasto cesto do naselja Lagan, 7 km naprej od Ohrida, kjer smo bili poten nastanjeni. Skupaj smo prevozili nekaj čez 1200 km. Plan je bil, da avtobus zapelje do Šoštanja, vendar sem se jaz potem telefonsko dogovoril, da skrajšamo vožnjo in 8 potnikov pričakamo v Celju pri Tušu.
Vožnja je tako potekala od Slovensko-Hrv. meje do Makedonske meje v glavnem ponoči. Postanki so bili pri Slavonskem Brodu in Nišu ter seveda pri prehodu mej. V dveurnem postanku v Skopju smo si lahko ogledali v center mesta, in se okrepčali z makedonskimi specialitetami in seveda pivom.
Prvi dan, ko smo prispeli, smo se najprej razporedili po sobah in nato nas je že čakalo pozno kosilo. Po kratkem druženju v restavraciji in kratkem sprehodu ob obali jezera smo že kmalu nato imeli večerjo. Kar nekako utrujeni smo že pred 10 uri odpeketali na spanje. Ponoči je bilo kar zivahno na nebu, vendar se je do jutra vse umirilo, vseeno pa smo potem nekoliko spremenili plan.
Drugi dan smo tako zamenjali s četrtim in odšli najprej na razgledišče 1209 m visoki Elen vrv (vrh). Tu je bi lep pogled na Ohrid. Pohod je trajal dobre 4 ure. Avtobus nas je zapeljal dokaj visoko po ozki cesti. Na enem ovinku smo potem izstopili in se peš odpravili na pot. Pot je bila nezahtevna, lahka v glavnem v začetku po kolovozu in potem skozi nisko rastje. Vodil nas je domači vodnik tako, da smo brez problemov prispeli do vrha in se nato vrnili nato do avtobusa, ki je bil parkiran pri jezeru. Po vrnitvi s pohoda in po kosilu v domu smo se nato zapeljali še do mesta Struge. To je mesto na severu Ohridskega jezera ob izlivu Drima. Ogled je trajal dobre 2 uri. Žvečer je sledila večerja.
Tretji dan po zajtrku smo se zapeljali z avtobusom do Ohrida in pod vodstvom domače turistične vodičke smo si ogledali samo staro jedro mesta Ohrid. Ob 11 uri pa nas že na pristanišču čakala ladjica, ki nas je potem zapeljala do SV. Nauma v 1,5 urni vožnji. Vmes smo se ustavili na kolišču, ki predstavlja naselbino ob jezeru v davni preteklosti. Za ogled samostana, kraja, okrepčilo in morda vožnjo s čolnom do izvira Drima smo imeli mislim da 2 uri. Vreme je bilo idealno za vožnjo tako, da smo lahko neizmerno uživali. Kmalu po vrnitvi smo imeli večejo nakar je sledila vožnja in ogled večernega Ohrida.
Četri dan smo imeli zgodnji zajtrk in se potem odpravili z avtobusom na planoto Goličiča. To je narodni park na prelazu med Prespanskin in Ohridskem jezerom. Na prelazu smo izstopili z avtobusa in se napotili po lepo označeni poti na vrh 2255 m visoki Magaro. Hoje do vrha je bilo okli 2,5 ure. Tudi na ta vrh nas je vodil lokalni vodič, žal pa sem njegovo ime pozabil. Na vrhu je sledilo je okrepčilo in običajno slikanje. Sestop je bil nekoliko po drugi poti. Na prelazu nas je že čakal avtobus. Šofer je bil nekoliko tečen saj nas ni pustil vstopiti z planinskimi čevlji in smo tako morali vsi imeti rezevna obuvala. Na povratku iz NP je moral šofer tudi plačati vstopnino za vse potnike, koliko je bilo to mi ni znano. Za kosilo smo imeli lunch paket tako, da kosila ta dan v domu ni bilo. Ko smo prispeli domov je sledilo kopanje in nato večerja. Po večerji je bilo potem prijetno druženje, kjer nas je obiskal tudi g. Jazbec veleposlanik Slovenije v Makedoniji. Na koncu smo zapeli tudi našo himno pod vodstvom našega planinca Stanislava Gradiška.
Peti dan je sledil le zajtrk in pakiranje prtljage ter odhod domov. Tudi med vožnjo domov smo imeli nekaj postankov in za eno dobro uro smo se ustavili pri Aleksincu za kosilo. Vožnja je tako potekala brez problemov do meje s Slovenijo. Tu se je voznik dogovoril, da potnike od mejnega prehoda do Celja odpelje kombi , tako da nam ni bilo potrebno voziti skozi Celje. Potem je bilo potrebno še nekoli pregovarjati šoferja, da je ustavil v Ivančni Gorici, kjer je iztopila Vesna.
V Ljubljano smo prispeli ob 1 uri v sredo 11.9. ponoči.
Lahko rečem, da smo uspeli izpolniti plan v potenkosti in brez najmanjših problemov, kar nam je seveda omogočilo tudi izredno lepo vreme. Kordinatorka je na Ohridu je bila Tadeja Rozman, vodja v avtobusu pa Marjan Klančar. Tudi druženje z ostalimi udeleženci iz PD Dolgih vod in PD Rateče je bilo prijetno, saj smo si z nekaterimi tudi izmenjali maile in tel. Štev.
Marjan Klančar

Po medvedovi

2019

Jaka je 3.traditiconalni pohod po Medvedovih stopinjah izpeljal mojstrsko. Našo druščino je vodil varno, naročil je ravno pravšnje vreme, s svojo in pripovedjo tamkajšnjih prebivalcev pa nam obogatil vedenje o Loški dolini, Loškem Potoku, Babjem polju, Gornji Poljani in okolici.

Letni tabor 2019

2019, Dogodki PD Iskra Ljubljana

Letni planinski tabor na Šiji planini, organizatorki Nadja in Adrijana, 25 planincev PD Iskra Ljubljana se je imelo prav fajn. Ko pomislim na tabor ne morem mimo darov narave, ki sem jih tudi sama nekaj našla. No, nismo jedli samo gobic, zato prilagam tudi nekaj drugih, prav tako odličnih jedi.
Prvi dan planinskega druženja. Šija planina, Planina Pungart, Tegoška planina, Kladivo, Šija planina.
Drugi dan smo osvojili Veliki vrh 2068 m, se ustavili v koči na Kofcah in se vrnili na Šijo planino. Zvečer smo opravili krst za tiste, ki so prvič prišli nad 2000 m v letošnjem letu.
Tretji dan pa na Košutnikov turn, lažja skupina pa do Dolgih njiv in nazaj.

Veliki vrh – Veža

2019

Ugodne poletne vikende je potrebno izkoristiti za kakšno aktivnost v naravi. Tako smo, čeprav izven plana izpeljali v bistvu upokojenski izlet na Veliki vrh. To je v bistvu najvišji vrh Dleskovške planote. Dleskovška planota ali Veža je krajinsko nadvse privlačna visokogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah s sledovi poledenitve. Razprostira med dolinami Kamniške Bele, Lučke Bele, Podvolovljeka in Robanovega kota. Meri približno 20 km2 in je delno poraščena z gozdom in ruševjem. Gozdni del na območju Križevnika je zavarovan kot gozdni rezervat in je izločen iz gospodarjenja.
Poleti je prepredena z uhojenimi brezpotji, pozimi predstavlja raj za turne smučarje. Razgibana pokrajina, posejana s planinskimi pašniki in pastirskimi stezami, bo očarala ljubitelje samotnih potepanj.
Značilni so kopasti vrhovi Dleskovca (1965 m), Tolstega vrha (1986), Deske (1970), Lastovca (1841 m), Lučkega dedca (2023 m)… Bolj izrazit je Veliki vrh (2110 m) z Veliko Zelenico (2114 m), nad Robanovim kotom pa se razteza greben Poljskih devic (2028 m) in Križevnika (1909 m).
Med temi vrhovi je kotanjast svet, ki je ponekod vrtačast, porasel z rušjem in težko prehoden, drugje pa so uvale in doline, ki so jih izkoristili za planinske pašnike (Zelena trata, Dolga trata, Vodole, Vodotočne, Korošica). Planina Podvežak (1440 m) leži na južnem robu planote. Gozdna cesta pripelje tik pod planino in omogoča enostaven dostop do obnovljene pastirske koče (15 min) in Korošice.
Bil je to tudi izlet ŠD Brazde vzdržljivosti, ki je bil planiran 18.8. a zaradi letnega tabora društva smo tako prestavili termin omenjenega izleta.
Vroči dnevi v juliju se kar vrstijo. Tudi to nedeljo je bilo podobno, a le v dolini. Že ko smo se peljali proti izhodišču smo ugotavljali, da nas bo spremljala megla. In res v začetku le oblačno, a ko smo se pa približevali vrhu, našemu cilju, smo lahko opazovali, kako se megleni oblački valijo čez bližnje vrhove.
Po pripravi na parkirišču smo lepo, delno tudi po gorski cesti prispeli do brunarice na planini Podvežak. Tu smo se pozdravili z gospodarjem in takoj nadaljevali pot, najprej navzgor skozi gozd, ki se nato nekoliko poravna. Vseskozi je pot razgibana, saj si sledijo rahli vzponi in dolinice z nekaj razpotij. Žal nas je zaradi težav s koleni zapustil Lojze, ki se je tako vrnil nazaj in nas potem počakal pri avtomobilih. Na zadnjem razpotju na Pragu smo skrenili desno in kmalu nam je smerna tabla nakazala že levo pot navkreber. Morali smo kar močno zagristi v strmino, skoraj do kolen, da smo tako dosegli vrh. Pot je potekala skozi ruševje in na skalnatih predeli nekoliko posuta z drobirjem, zato je bila potrebna tudi previdnost zaradi zdrsa. Na vrhu se je pot nekoliko položila in tudi hoja je bila bolj prijetna. Z nekoliko truda smo tako vsi osvojili ta zanimiv razgleden vrh. Med nami je bila tudi planinka ki prvič stopila na dvo-tisočak. Žal zaradi nizkih oblakov in megle smo bili danes nekoliko prikrajšani za razglede. Tudi dokaj hladno je bilo. Vseeno pa smo po okrepčilu stopili še na drugi dvotisočak na Veliko Zelenico. Tudi od tu ni bilo kakšnih osupljivih razgledov, zato smo se po poti pristopa pazljivo odpravili nazaj v dolino.
Ustavili smo se tudi pri brunarici kjer smo si privoščili nekoliko osvežitve in kmalu nato smo bili pri avtomobilih, kjer nas je naš Lojze že nestrpno čakal..
Po skupnem dogovoru smo potem zavili še do prevala Černivec, kjer smo imeli analizo s pomočjo ledene kave in sladoleda.