Veliki Selišnik

2019

S PD Iskra, DR MOL in domačinko Tino Bijol smo izvedli pohod v Bohinjske gore našemu Janu Skobernetu v spomin!

Nad Pokljuko nekje nasproti Malega Draškega vrha, nas je trideseterica osvojila malce zahtevnejšo goro, Veliki Selišnik imenovano, kateri manjka do dvatisočaka le borih 48 metrov.
Na avtobusu smo se spomnili Jana, kateremu smo posvetili ta pohod. Špela je prebrala čustveno pismo njegovega sodelavca in spomnili smo se nekaterih lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z njim
Začetek izleta je bil seveda ob obvezni kavici in škiljenju proti biatlonskemu strelišču, kjer so vadile mlade biatlonke. Nato pa, hajd na pohod in malo po gozdu, malo po cesti, da smo lahko ob žičnici krepko zagrizli v strmino.
Tina je kar stopnjevala tempo, a smo ji vsi kolikor toliko sledili – če ne je pa Alenka rekla STOP – , malo počitka za »ta zmatrane«!!!
Ob poti smo uživali ob pogledu na cvetoči teloh, spomladanski podlesek in …..veliko rožic povsod, a le do…..joj….poglej sneg. Levo Viševnik, spredaj Mali Draški vrh skoraj brez snega, na naši poti pa meter in več. Pa to ni bila ena zaplata snega, ampak kamorkoli si se ozrl po tej dolini, vse v snegu. Še dobro, da smo za prvo pravo poletno turo zmetali ven iz nahrbtnika gamaše, dereze, cepine (rokavice in kapa morata biti obvezno vedno noter)….. ni da ni, poletje v snegu je tudi prijetno, saj se sproti osvežiš. Pa ni bilo panike, Tina je tako stopnjevala korak (saj se pri njeni teži, kot tudi moji, sneg ni preveč udiral), da smo jo komaj dohajali. Pa je šlo malo gor, malo dol, nekaj globokih udiranj do razkoraka predvsem tam, kjer je pod debelo odejo samevalo skrito rušje in za tiste, ki so že začeli s shujševalno kuro, a ni vidnega napredka na tehtnici. Bliže smo bili vrhu, manj je bilo snega, saj je na strmih pobočjih sonce uničilo snežno odejo – ti baraba bi rekli okoljevarstveniki, kateri bi želeli imeti enakomerno zasneženost!
Malo pred zadnjim vzponom smo odložili pohodne palice in poplezali do vrha, ki se je kar odmikal, kot je to običajno tam, kje misliš da je vrh prvi kucelj, ki ga dosežeš. Preoblekli in pomalicali smo, si ogledali okolico, to je najmanj pol Slovenije, videli, da ima Triglav resnično preko tri metre snega, nakrmili kavke, pofotografirali vse živo, razglašeno zapeli nekaj refrenov pesmi in se le odločili za pot v dolino.
Želeli smo po drugih brezpotjih, kot smo šli gor, a se ja izkazalo tisto pravilo….in zadnji bodo prvi! Namreč, Tina se je v globokem snegu resnično težko orientirala, saj so bili kamniti možici, ki kažejo pot, globoko pod snegom. Tako je bilo potrebno spremeniti pot in poiskati drugačen prehod….pa so bili zadnji pohodniki hitro prvi!
Srečno smo vsi prispeli do izhodišča, še nevihte so se do takrat izognile tem področju, kjer ima v bližini (Bohinjski kot) običajno dež mlade. V Športnem centru Pokljuka so nam pripravili prej naročeno kosilo, po njemu je bil zaključni »rezime« prehojene ture z zahvalami vodnikom, pa Mojci, ki je imela prste vmes ob naročanju hrane, pa potem na avtobusu šoferju za prijetno vožnjo z novim avionsko klimatiziranem avtobusom……pa….prijetno utrujeni smo se iz Tivolija zapodili na svoje domove vročim tušem naproti!
Nekaj vtisov sem strnil ……….Franci Hrastar Pijava Gorica 3.6.2019

Orle

2019

Ko se začne potem traja najmanj 40 dni. Mislim o dežju in slabem vremenu. Tako se te dni stalno dogaja. Namesto izletov v visokogorje se sedaj ukvarjamo z bližnjimi griči v okolici Ljubljane. Tudi tokrat nam je vreme zagodlo in smo se odpravili namesto na Jerebikovec na tradocionalen pohod na Orle v organizaciji KTD Proga 13 v sodelovanju ŠZL.
Zjutraj smo se najprej zaradi zapore Litijske ceste zbrali pri gostišču Portal ob Zaloški cesti. Od tu smo se z avtomobili odpravili Kulturnemu domu v Hrušici. od koder se je ob 9 uri tudi začel pohod. Iz našega društva se je pohoda tako udeležilo kar 14 planink in planincev. Pot nas je najprej vodila po stranskih poteh do Poti ob žici in naprej proti Golovcu. Pod vrhom Golovca smo zavili proti Orlam. Vseskozi smo tako hodili po dokaj široki gozdni poti, do ceste in do gostišča na Orlah. Tu smo dobili pol ure za počitek in osvežitev. Vrnili smo se po isti poti v Hrušico do doma, kjer so nas pogostili z kranjsko klobaso, fižolovo solato in kokto. Vreme se je tokrat lepo držalo, saj nismo potrebovali dežnikov ali kaj podobnega, morda je bilo le nekaj kapljic, na koncu pa se je iza oblakov pokazalo celo nekaj sončka. Prijetno je bilo.

Protected: Šmarna gora

2019

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Tolsta gora, Špica

2019

Ob lepem vremenu, na velikonočni ponedeljek se nas je 18-najsterica podala na naš tako imenovani upokojenski izlet. V tretje je uspelo. Naš pohod smo začeli pri hubu Pod Skalo. Najprej smo se povzpeli na Tolsto goro. Bila je to kar strma pot, a na srečo suha in ni bilo nevarnosti kakšnega zdrsa. Kar lepo smo napredovali z nekaj počitka. Le Nadja je bila nekoliko bolj zadihana. Na vrhu gore smo imeli kratek počitek, saj posebnih razgledov z vrha ni bilo. Naš pohod se je tako nadaljeval mimo najvišje točke gore do prelaza. Tu smo skrenili na gozdno pot. Ob poti smo občudovali nasad borovnic. Pot je bila lepo uhojena ampak brez markacij. Ni bilo niti vzponov pa tudi spustili se nismo preveč. Na koncu te poti smo prispeli do asfaltirane ceste, a nismo šli po njej temveč po obrobni potki, kjer smo ponovno opazili veliko borovničevje. Dve našo planinki sta se že najavili, da prideta nabrat ko bodo dozorele. Pot se je nadaljevala do naslednje ceste, ki vodi na Stari grad. Tudi tu smo se izognili in se podali po potki nekoliko navkreber in na+ti proti vrhu Špice, katero smo dosegli v naslednje pol ure. Z vrha je tu izjemen razgled in tudi zato smo se tu zadržali več kot pol ure. Naslednji naš cilj je bil Stari grad. Tu smo pot nekoliko skrajšali, saj smo šli mimo brunarice in skozi grajska vrata na grajsko teraso. Nekateri smo tu le občudovali naše zasnežene vršace, nekateri pa so gasili žejo v gostišču. Tudi tu smo bili več kot pol ure in naša pot se je potem zaključila po dokaj strmem spustu na našem izhodišču.

Kokoška in živi muzej Krasa

2019

Živjo!

Kmalu bo potrebno barvati pirhe in kje dobiti primerna jajca…..na Kokoši seveda!
Tako se nas je osemnajsterica Iskrašev (dva mlada planinca drugega društva vključena v tej kvoti) na današnjo cvetno nedeljo odpravila v Sežano in naprej peš po poti z ogledom živega muzeja Krasa
ter z vzponom na Kokoš. Jajc nikjer, kokoši pa na vsakem koraku…..Za ta prečudovit pohod v te kraje se lahko zahvalimo organizatorju, nekdaj domačinu Evgenu in jasno, tokrat malo strožjemu vodenju, vodniku Dušanu, ki nas je s svojimi poduki na začetku in pohvalo na koncu, srečno in varno pripeljal do zaključka tega ne ravno kratkega izleta. Po nekaterih podatkih smo prehodili 28 tisoč šeststo korakov (28.600), kar se je odražalo kot ena prijetna utrujenost! Malo burje nas ni oviralo in kako je bilo….nekaj mojih vtisov tudi v filmčku:
Franci

Korada

2019

Iz Solkana čez Sabotin in Korado v Kanal.
Staničevega pohoda se je udeležila deveterica članov PD Iskra Ljubljana. Očarali so nas pogledi na prelepo Sočo, Goriška Brda in zasnežene vrhove Kaninskega pogorja, Krna, Batognice in Julijcev za njima. Naš nekdanji dolgoletni predsednik je pot prehodil že enajstič.

Tolsta gora

2019

Saj ne bi, samo glede na današnjo rekordno udeležbo se spodobi tudi nekaj besed. Pri gostišču Pod Skalco sva prišla le Franci in jaz. Tam pri mizi je pridno čakal, da se mu kdo pridruži. In prišel sem. Popila sva kavico in počakala do 10.20, če se bi morda kdo zmotil in prišel. To se seveda ni zgodilo.
Pobrala sva nahrbtnike in palice iz avtomobila in najin pohod se je tako začel. Takoj na začetku je bila pot ravninska, a le do gozda. Sledil je klanec skoraj do vrha Starega gradu. Pot se je ponekod vzpenjala direktno navzgor, nekaj pa tudi po ključu v serpentinah tako da sva kar lepo napredovala. Pri gradu sva si le ogledala okolico in se takoj odpravila naprej, tako tudi skozi portal vhodnih vrat, kateri je še ostal skoraj nepoškodovan. Ko sva pristopila na cesto je takoj sledil vzpon na Špico. Sproti pa sem Francija seznanjal s potekom poti in ogledovala zasnežene vršace Pot je bila do vrha lepo uhojena in suha in nisva imela nobenih problemov. Tudi pohodnikov sva srečala le peščico. Na vrhu sva zopet usmerila pogled v okolico in naredila selfi za spomin. Pri vpisni knjigi sva naredila avtogram in se odpravila naprej do prevala oz. ceste. Od tu naprej je bila pot skoraj ravninska, le tu in tam kakšen klanček. Vmes smo si ogledovali področja nasadov borovnic in ograjen nasad borov, smrek in macesnov, pri katerem so že začeli brsteti lističi. Tako sva kmalu pripela do zadnjega klanca, ki je vodil na vrh Tolste gore. Tudi tu je bila pot lepo uhojena in se lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila morda nekoliko strmejša. Med vzpenjanjem sva srečala le dva pohodnika. Na vrhu sva spet pustila svoja avtograma, nekaj prigriznila in se odžejala. Nakar je sledi na začetku nekoliko manj zahteven spust, ki pa je proti koncu postal kar nekoliko bolj zahteven, še posebno zaradi vlažnih tal. Zame in za Francija to seveda ni bil noben problem. Tako sva lepo “zašilila klobaso” po skoraj tri urni hoji in se po nekaj sto metrih vrnila k najinima avtomobiloma. Sledili so nujni opravki preoblačenja in seveda potešitev žeje v bližnjem gostišču.
Tako sva bila oba prijetno utrujena in v bistvu pripravljena na sobotni 8-urni pohod na Korado.

Kolpa

2019

Reka Kolpa velja za eno izmed najtoplejših, najčistejših in neokrnjenih rek v Sloveniji.
Bi rekla, da vse to drži, neokrnjenost v zadnjih letih moti le rezilna žica……
Prehodili smo najjužnejšo slovensko pot od Radencev do Damlja in naprej od Damlja do Vinice še Mlinarsko pot. Po uradnih podatkih 10,5 +10 km, torej skupaj 20,5 km.
Naši merilci so menda namerili precej več?
Prehojena pot ob reki Kolpi
Adrijana

Kar 39 planincev se nas je zbralo na najjužnejši planinski poti v Sloveniji od Radencev do Damelj. Pot poteka ob reki Kolpi, imeli smo čudovit pomladen dan, narava se prebuja, vse zeleno, cveti, modrina na nebu. Pot je lahka, ravninska, nobenih posebnih ovir na poti, prijetno smo se sprehodili in med potjo poklepetali. Idejo za pot je dal Marko, skupaj z vodnico Eriko sta izpeljala pohod. Večina nas je po teh krajih hodila prvič. Na polovici poti so nas na kmečkem turizmu Žagar odlično pogostili, vsa hrana je bila izredno dobra, prav tako sirov in jabolčni zavitek. Nekateri so pohod zaključili na polovici poti, drugi pa prehodili še do konca, skupaj 23 km. Nekateri so si med potjo ogledali jamo, drugi so se malo namočili v Kolpi, tretji pa so videli še razstavo slik v galeriji v Vinici…
Zapisala: Liljana, Foto: Davor, Marko, Mila

Protected: Pasja ravan

2019

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Pot sedmih slapov

2019

Na dolgo pričakovan izlet na Pot sedmih slapov smo se odpravili z velikim avtobusom. Glede na prijavljene smo se potrudili, da bi vsi, ki so si želeli ogledeti atraktivno kuliso reke Mirne oziroma Drage. Tokrat smo združili moči s PD Delo. Skupaj nas tako je bilo 48, žal je zadnji čas odpovedalo kar nekaj udeležencev. Zjutraj še v temi ob 6 uri smo že krenili z Dolgega mostu. Pot nas je vodila po avtomobilski cesti do Črnega Kala in nato proti meji in Buzetu. Vmes smo imeli postanek pri Risniku.
V Buzetu nas sta že čakale Milena in Vojc. Predno smo začeli naš pohod sem še enkrat razložil potek poti. Sledil je pohod, najprej ob ravninski strugi reke Mirne. Kmalu nato pa smo vstopili v sotesko reke Drage. Pričakovanega mokrega ogleda slapov žal nismo dočakali. Lahko smo občudovali le divjo pokrajino, kjer so za turistično popestritev poskrbeli z krajšim ziplinom, vrvnim mostom in zavarovano potjo. Reka je tu oblikovala številna manjša jezerca, brzice in slapove izpod velikih, na trenutek celo zastrašujočih skal. Tu je tudi področje, kjer so v preteklosti v majhnih količinah izkopavali premog, vendar je vstop v rudniške predore prepovedan. Prevzela nas so tudi visoke stene ob poti, kjer plezalci preizkušajo svoje sposobnosti in pogum.
Ob koncu soteske nas je čakal 100- meterski vzpon, ki pa je bil lepo varovan in ni bilo nobenih problemov s pohodniki. Zanimivi so bili predvsem na krajšem delu poti vdelana kovinska stopala v skalo. Sledil je nato krajši spust in zopet tudi krajši vzpon do planote pod vasjo Selca. Prečili smo Napoleonov most, ki je v Napoleonovih časih služil za prevoz blaga iz Reke v Trst. Naš pohod se je tako nadaljeval preko nepokošenih travnjčkov, ki jih nihče ne kosi in jih počasi prerašča gozd. Vmes se vidijo ruševine davno zapuščenih hiš in opuščeni sadovnjaki. Prispeli smo tako do sipin, do ceste in naselja Kuhari. Od najvišje točke pohoda smo se potem spustili v naselje Kotle. Tudi tu je vse zapuščeno le še manjša gostilna je nekako klubovala samoti. Tu smo se razporedili ob cesti in se zadržali kar daljši čas za malico in krajši počitek. Na vrtu gostilne se namreč ne sme uporabiti hrana in pijača z nahrbtnika, tako pač tu opozarja več napisov.
Pot nas je potem vodila ob strugi reke Mirne, mimo še treh slapov brez vode. Trikrat smo potem prebredli reko bolj rečeno manjši potoček in kmalu prispeli do mostu in sotočja rek Drage in Mirne. Sledil je le pohod ob ravni strugi reke do avtobusa.
Postanek smo imeli v Sočergi, na kosilu. Nekateri so si tu poskrbeli tudi zalogo vina. Naš prijeten izlet smo tako zaključili ob dokaj zgodnji popoldanski uri na Dolgem mostu.