Ajdna

2020

Veliko planincev julija in avgusta obiskuje visokogorje, v našem društvu pa vsako leto razpišemo tudi lažji izlet, da se ga lahko udeleži čim več planincev. Ajdna. Velikokrat smo že bili, še večkrat pa na Valvasorjevem domu. Kako popestriti pohod? Povabim moje planinske prijatelje, Jožo Varla, dolgoletnega organizatorja izobraževanj za vodnike, Marjano Turk, učiteljico na šoli za otroke s posebnimi potrebami, Milana Šinkovca, mojega, Marjanovega in Dušanovega sošolca v šoli za vodnike PZS. Na planinski pohod je prišlo tudi pet otrok .
Z avtobusom smo se pripeljali do Završnice in začeli pot proti Ajdni. Že kmalu me pokliče Milan, da bo ostal zadaj, da ena planinka hodi počasneje. Mi smo kmalu prišli do ceste, kjer so oznake za Potoško planino in Ajdno. Pri smernih tablah Ajdna smo se usmerili levo navzdol do Arheološkega najdišča. Prva skupina je pod vodstvom Joža Varla odšla po lažji, vendar tudi zahtevni poti proti Ajdni. Tu smo posebej poskrbeli za otroke, navodila so bila en otrok en odrasel … Tudi na vrhu Ajdne, kjer bi bila zelo dobrodošla ograja, so otroci poslušno sedli. Pod ferato je za obe skupini besedo prevzela Marjana, prisluhnili so ji pozorno in vsi prijavljeni za ferato (z jeklenico zavarovana plezalna smer), ter tudi ostali udeleženci. Upoštevanje navodil: kompletna samovarovalna oprema, vpenjanje, upoštevanje razdalje … nihče ni imel težav. Dve planinki, ki sta bili sploh prvič na ferati, navdušeni. Kar prehitro smo prišli do vrha. Na izkopaninah Ajdne je Joža povedal nekaj zanimivosti, veliko pa je tudi napisano na informativnih tablah. Prav tako smo na samem vrhu z lepim razgledom videli Stol, Jelovico, Pokljuko in Julijske Alpe. Lepo se vidi tudi del Gornjesavske doline med Žirovnico in Jesenicami. Po krajšem počitku smo se odpravili do Valvasorjevega doma. Pri domu je bilo veliko planincev in obiskovalcev, vendar smo bili hitro in odlično postreženi. Do doline nas je ločila še ura hoda, rezime smo naredili v Objemu narave v Završnici. Število pohodnikov in zadovoljstvo vseh nas ob zaključku ture mi je potrdilo, da je bil to planinski izlet v zadovoljstvo vseh. V Ljubljano smo prispeli ob 17. uri.
Alenka

Kolesarsko-pohodni Krim 2020

2020

Letošnji tradicionalni spominski kolesarsko-pohodni izlet smo zaznamovali kolesarji po obronkih Krima, pohodniki pa s pohodom na Krim. Kolesarili smo od Rudnika, mimo 46 poldnevnika, Lavrice, Škofljice nato po cesti, kjer pelje Svarunova pot do Pijave Gorice, kjer nas je Nataša pogostila z toplimi in okusnimi miškami in pijačo. Ustavili smo se ob jezerih v Dragi in nato nadaljevali pot do Iške, Tomišlja in Jezera pod Krimom. Tu smo se nokoliko okrepčali in nato nadaljevali naše kolesarenje do gostišča v Brestu, kjer je bil naš cilj in kjer so se nam pridružili pohodniki. Ob prijetnem druženju smo se z minuto molka spomnili na naše preminule tovariše. Po okrepčilu smo se nekateri odpeljali z avtomobili domov, drugi pa s kolesi do izhodišča.
Današnjemu izletu je lepo služilo tudi vreme. Skupaj se nas je zbrala dvajseterica. Kolesarji smo lahko uživali ob pogledih na zeleno pokrajino in nedotaknjeno naravo ob jezerih v Dragi, tu so nas pozdravili tudi labodi z družino. Skupaj smo kolesarji prevozili do Bresta približno 40 km.




Špik nad planino Suho

2020

Alenka izbere datum in vrh… Se pozanima za cesto… In s seboj pripelje 28 planincev!
Na Bistrici se vkrcamo v kombi in v avtomobile. Parkiramo na gozdni cesti pod planino Suho, ki jo dosežemo v dobri uri lepe, zložne hoje. Malo počivamo, domači Viktor pa nam prišepne pravo bližnjico skozi »Grlo« . Da bomo bolj »ziher« . V dolini Za Ulcam skrenemo s poti za Rodico in se znajdemo v travnati strmini. Počasneje jo zmoremo vsi do zadnjega… Ko se prepričam, da prvi planinci ne morejo zaiti kam drugam, jih usmerim proti vrhu, sama pa grem nasproti Alenki in Marjanu v zadnjem delu skupine s starejšimi pohodniki.
Strmina počasi popusti in znajdemo se na sedelcu in grebencu vrh travnatega pobočja. Preidemo dva skalnata prehoda, kjer si je treba pomagati z rokami – in smo na vrhu. Razgled je prelep! Samo na jugozahodu ga zakrivajo »fenaste« megle, ki zakrivajo poglede v smer Podrte gore…
Po počitku in malici počasi spet zapustimo razgledni vrh. Na koncu grebenca zavijemo »okrog vogala« in se po travnati strmini in drnastem terenu počasi spuščamo v Okroglico. Nekajkrat pustolovsko zaidemo, saj je težko najti pravi prehod skozi ruševje. Ko že mislim, da smo na pravi poti in začetku nizkega grebena proti vrhu Okroglice, pošljem hitrejše planince naprej, sama pa grem pogledat Alenko in Marjana, ki skrbita za »počasnejše« pohodnike. ( Pravzaprav moramo biti vsi počasnejši, saj je brezpotje res strmo. Ni nevarno za daljši padec, pa vendar dovolj, da si planinec lahko poškoduje nogo – in predčasno konča sezono? )
Počasi sestopamo, ko del prve ekipe naznani, da prehod naprej ni mogoč, oziroma je prestrm in prenevaren. Na željo planincev se tako namesto na greben usmerimo po skrotju in travi naprej v dolino Okroglico. Počasi uspešno sestopimo. Privoščimo si odmor z malico in pijačo. Čakamo del prve ekipe, ki pa nas je v bistvu prehitel po »pravi« najdeni potki. Tako se kot »zadnji« spuščamo priti planini Suhi. Tam smo spet vsi skupaj. Malo posedimo. In se odpravimo v dolino k avtomobilom…
Vsem pohodnikom se zahvaljujem za obisk, za resnost in umirjenost na turi – brez panike, ki bi morda katerega od pohodnikov odvrnila od nadaljevanja zahtevne ture, ali zmedla med vzponom ali sestopom do te mere, da bi prišlo do neljubih poškodb. Z namenom nisem vnaprej pisala o zahtevnosti ture, saj se s počasnejšim, umirjenim korakom prav tako zmore veliko.
Dragi pohodniki! Zahvaljujem se Vam za obisk »mojih« gora. In upam, da tudi – vaših. Naj Vam tura ostane v lepem spominu, četudi je bila malce divja. Najbrž bi tudi Jan na njej užival – tako pa smo ga vsi pomalem ponesli s seboj. ( Le spomnite se njegovega prešernega smeha! )
Imejte se lepo!
» Pravijo, da ima,
vsak človek – svojega angela.
Moj je takšen kot jaz –
nikoli ga ni doma! « Tone Pavček – knjiga o Angelih
( samo za domačo uporabo.
Nimam dovoljenja avtorja in dedičev… )
( * Jaz jih imam najbrž več, ker bi imel samo eden z mano preveč dela!… )
** isto soboto ob 14.00 uri, smo videli helikopter, ki je šel na reševanje poškodovane planike na planino Zadnji Vogel…
Tina Bijol


Kislica, Špičasti vrh

2020

Po skoraj tromesečni prekinitvi društvenih planinskih izletov in pohodov smo dočakali greben Kislice in Špičastegqa vrha. Špičasti vrh tudi Kislica (tako se imenuje manjši greben južno od Male gore in kraja Vitanje) je 994 m hribček, ki leži med Vojnikom in Stranicami, nasproti Konjiške gore.
Večina smo se zbrali pod Halo Tivoli, od koder smo se zapeljali proti Celju, Vojskem in na koncu proti naselju Socka. Ob dogovorjeni uri smo se vsi prijavljeni zbrali na parkirišče pod opuščenem kamnolomom. Že takoj smo zagledali smerne table za začetek našega pohoda. Ko smo se uredili za pohod nam je vodnik Marjan razložil nekaj dejstev o poti in nato smo krenili. Najprej smo prečili potok Hudinja in kmalu nato zagrizli v strm in zaradi moče precej drseč klanec na srečo je bil dokaj kratek. Pohod najprej do Strnadovega travnika je potekal brez težav le manjši pripetljaj se je dogodil z izgubljenim telefonom. Na Strnadovem travniku smo v knjigo obiskov pri brunarici tudi vpisali, le žiga pa ni bilo. Zadnji del vzpona od Tise naprej na vrh Kislice pa je bil tudi zopet bolj zahteven predvsem zaradi strmega razmočenega terena. Strmini sledi še prijetna pot po grebenu na vrh Kislice, še malo naprej do Špičastega vrha, malica in razgled proti Stolpniku, Konjiški gori in proti celjski kotlini, Šmartinskemu jezeru. Zanimivi je bilo to, da še nihče od nas 19 planink in planincev do sedaj še ni stopil na ta vrh. Po krajšem počitku, malici in slikanju smo po telefonskem dogovoru z domačim vodnikom smo nadaljevali pot po drugi strani. Nekoliko daljša pot povratka na Strnadov travnik ni bila odveč, čeprav je bil na začetku kar nekoliko zahtevnejši prehod predvsem zaradi po skalnatega terena. Od omenjenega travnika pa smo nato nadaljevali naš povratek po poti pristopa. Ko smo vsi srečno prispeli v dolino smo napravili še analizo poti in se osvežili v bližnji gostilni.
Spremljalo nas je prijetno vreme brez padavin in vetra, čeprav je bil proti popoldnevu napovedano poslabšanje. V skupini je bilo čutiti prijetno vzdušje in veselje in to je najpomembnejše, ko se srečno in zadovoljno vrneš v dolino.

Tošč

2020

Zbralo se nas je en ducat udeležencev. V Hali Tivoli sem čakal le jaz, pridružil se mi je Evgen. Bilo je pet minut pred pol deveto, kar čutil sem, kako so mi zrasla ušesa. Bog ne daj, da bi predse postavil ogledalo. No, tokrat pa se je izkazala prednost današnje tehnologije. In od tu dalje so se dogodki brez zapletov odvijali.
8.marec sem na izhodišču spoštljivo in sladko obeležil. Še slap je s svojo očarajočo lepoto prispeval k bogatejšemu obeležju dneva žena. Zagrizli smo se v strmino in vešče obirali korake po ozki mestoma nevarni stezici. Nad prvim hujšim odsekom je najbolj utrujene rešila ljubka klopca. Nadaljevali smo po položnejši in malo širši poti, ki pa je malo višje bila posuta s snegom. No, končno smo okusili še nekaj zimskega vzdušja, ki pa se je kmalu končalo, ko smo dosegli prvi greben. Tu pa, kot da bi stopili že v prav prijetno pomlad. Le hladen vetrc je na trenutke opozarjal na prisotno zimo, ki pa si tega imena pravzaprav sploh ne zasluži. Vendar, okoliški belopobeljeni vrhovi pa so zimi še izkazovali čast od Nanosa čez Triglav in Stol, preko Grintavca pa tja do Krvavca. Do vrha smo srečali tri rekreativce in si ga privoščili sami. Pa ne za dolgo. Pri spustu čez blatne predele Malega Tošča smo srečevali vedno več pohodnikov, ki so našo skupino občudovali. Počitek na Gontah nam je dobro del, saj smo si izvrstno postregli z martinčkanjem. Spust v dolino po udeležencem neznani stezi pa je okronal izlet in jim omogočil dotik z divjo ter večini neznano naravo Tošča.
Debevec Dušan
P.s. Morda bi omenil, da se nam je na Gontah pridružila naša planinka Štefka, vendar je potem pot tudi nadaljevala po svoje, preko Grmade.

Kucelj, Obolno

2020

Zbrali smo se na parkirišču E-leclerca, saj je tu zaenkrat še brezplačno parkiranje in pot je od tu do našega cilja še najbolj prikladno. Po prijavah se ni obetal kakšna posebna udeležba. Pozneje sem slišal, da je šla ena večja skupina Iskrašev istočasno na Dobrčo. Ja, lepo saj tako jim ni bilo potrebno prispevati 1€ za delovanje društva. Kakor se omenil, se nas je zbralo deseterica, nekaj tudi iz drugih društev.
Naša pot se je z avtomobili nadaljevala po avtocesti do odcepa na Grosuplje in nato proti Polici in Blejčem vrhu, kjer smo parkirali na pripravnem parkirišču ob cesti in nato začeli naš pohod. Današnji pohod je bil zame tudi nekoliko čustven, saj sem z sodelavci v Iskri prvič z njimi odšel na eno turo. Bilo je to konec sedemdesetih let. Žal je nekaj od takrat že pokojnih.
Lepo markirana pot v glavnem po lepo utrjenem makadamu, se je vzpenjala po nekaj ključih do vrha Klobuka. Na vrhu lepo travnato, kjer tudi ponosno stoji stolp z geodetsko točko 1. reda. Tu smo se nekoliko uzrli na okolico, a žal so bili vrhovi dreves kar nekoliko previsoki. Zato je sledilo le skupna fotka in odhod naprej proti Obolnu. Kmalu po zapustitvi vrha se nam je odkril izredno lep pogled na zasnežene vrhove SKA. Splačalo se je nekoliko ustaviti. Kmalu nato smo stopili na cesto, ki vodi v Višnjo Goro, a mi smo šli v nasprotni smeri proti Obolnu. Tudi kmalu po nekaj sto metrih smo pa že zavili na kolovoz in se potem zložno vzpenjali do vrha Obolna. Tu nas je pričakala klopca in še lepši razgledi, tudi proti Kumu in posavskim hribom. Lepo se je nakazovalo hribovje, ki se z oddaljenostjo postajalo svetlejše. Prav uživali smo tu, kar nekaj časa. Lepo sončno vreme je bilo in mudilo se nam ni nikamor. Tudi nekaj D vitamina smo si pridobili. Trojica, ki je šla prej direktno do turistične kmetija, nas je tam nestrpno čakala. Zato smo tudi mi le krenili z vrha do koče.
Ko smo prispeli do koče nas je nekoliko prestrašil vražiček, a smo na srečo vedeli, da je pust in se tako le nasmejali. Tu smo potem naročilo zelo okusno joto in bili počaščeni od gospodarja tudi z krofom.
Pot nazaj je potekala v smeri pristopa. Pa vseeno je bilo ob poti vedno nekaj novega. Tudi pogledi na okolico so bili nekoliko drugačni. Po spustu z Obolna in nato nazaj v klanec na Kucelj, kjer smo zapozneli lahko požigosali naše knjižice in se poslikali, seveda tudi wc v naravi je bil dobrodošel. Z vrha je nato sledil spust do avtomobilov in zahvala za prijetno izpeljan izlet. Bil je to peturni izlet s 15 km prehojenih kilometrov. Naj še omenim, da nas je celotno pot strumno varoval neutrudni kuža Tej še posebno zato, ker smo se gibali v območju medveda.

Skalica

2020

To nedeljo nas je pot vodila na Bohorsko hribovje. Čeprav smo nekaj let nazaj že obiskali Bohorske slapove, smo tokrat za cilj izbrali največkrat po krivici spregledan vrh, 950 m (ponekod zabeleženo tudi 951 m) visoko Skalico, ki zaključuje Bohor na njegovi zahodni strani.
Da bi bil izlet še malce drugačen, smo za cilj izbrali pristop s severne strani, iz zaselka Doropolje, oziroma Stara Žaga. Iz Tivolija je pot vodila po avtocesti na Dolenjsko, mimo Trebnjega in naprej po dolini reke Mirne do Sevnice, kjer smo se zbrali in nadaljevali skupaj proti Planini pri Sevnici, oziroma izhodišču. Megla v Spodnjesavski dolini na začetku ni ravno delovala vzpodbudno, že nekaj kilometrov iz Sevnice pa se je prikazalo sonce in kaj kmalu smo iz avtomobilov lahko uzrli Lisco.
Seveda se je marsikomu zdela pot znana in je bilo treba pobrskati po spominu, kdaj smo šli tu mimo. Ferata je bila zadosten namig, da jo je Nena povezala z Lisco.
Na Stari Žagi smo pustili avtomobile, se odpravili peš naprej in po nekaj minutah zagrizli v hrib ob vrvi. »Pa tako zgodaj je že strmina?« se je slišalo iz ozadja.
Kar naenkrat so bile odveč puhovke in tudi govor je utihnil. Ob poti smo že uzrli prve polomljene smreke, ki jih ob ogledni turi januarja še ni bilo. Očitno je močan veter tudi tu pustil svoje sledi.
Pod Vrhom Možnice smo se za nekaj trenutkov ustavili pri lovski koči in pogled proti Alpam se je ustavil nekje v sivini megle. Takoj nam je bilo jasno, da pretiranega razgleda danes ne bo.
Odpravili smo se naprej do današnjega cilja, Skalice. Pod vznožjem sem na začetku iskal smerne table, ki bi morale biti »tam nekje«, pa jih ni bilo videti. Pogled sem ter tja je odkril, da se skrivajo v krošnji smreke, ki jo je veter spravil na tla. Na srečo table niso bile poškodovane, markacisti jih bodo morali samo pravilno usmeriti in priviti, pa bo.
Petnajst minut vzpona do vrha so nam polepšali telohi, ki so že počasi začeli krasiti južno pobočje. Na Skalici, ali bolje rečeno pod njenim vrhom, smo malce počili in pomalicali, pogledali še proti Lisci in beli pikici na njej, potem pa se odpravili naprej. Če smo že na Bohorju, se spodobi skok na najvišji vrh, Veliki Javornik. Pa še nad 1000 m bomo šli. In seveda, vrh je v razširjeni Slovenski planinski poti.
Tik pod vrhom Javornika smo odkrili tudi navadne jarice, ene prvih cvetlic, ki zacvetijo spomladi. Ponavadi še med snegom, vendar ker ga je bilo letos bore malo, za to ni bilo priložnosti. Preproge čemaža izpred nekaj let nekateri niso mogli pozabiti in nosovi so potrdili, da so zeleni šopki, ki kukajo izpod listja , ravno to, čemaž ali medvedji luk.
Na Velikem Javorniku smo se zbrali okoli geodetske točke I. reda, naredili par fotografij, Špela pa je odtisnila prvi žig v svojo zeleno knjižico. Držimo pesti, da jo čimprej napolni.
Sledil je še spust po poti, ki bi ji lahko rekli tudi blatna drča. Gozdarji so pozimi opravljali svoje delo in blato ter nekaj polomljenih vej je bila še edina sled o njihovem napornem delu.
Pri spomeniku partizanu Janu in Škofovem križu smo zavili proti gozdarski koči Netopir, kjer smo naredili še zadnji postanek. Pri Federmausu, po domače, smo posedeli na klopeh, se nastavili še malo soncu, Adrijana pa je opravila še s financami.
Sledil je le še spust do avtomobilov in pot domov. Vmes smo se ustavili še v Sevnici, kjer nas je zgovorno dekle v lokalu postreglo hitreje, kot bi rekel keks. Seveda je zaupala tudi, kje se da dobiti Melanijino torto, za Donaldovo pa nihče ni izkazal interesa.
Še vabilo za naslednje ture, pozdrav in odbrzeli smo proti domu.
Roman

Navadna jarica

Jarica
Minuta za VGN

V Sloveniji so danes pobočja Velikega Koprivnika in Velikega Javornika (Bohorsko pogorje, občina Šentjur) edino avtohtono nahajališče navadne jarice. Rastišča navadne jarice na Bohorju so bogata, toda zelo majhna. Drugod, kjer se tudi pojavlja v naravi, gre verjetno za gojeno obliko, ki je “ušla” z vrtov.
Navadna jarica je zaradi svoje redkosti v Sloveniji potencialno ogrožena in uvrščena na Rdeči seznam praprotnic in semenk. Zato jih nikar ne izkopavajte v naravi, ampak gomolje kupite v vrtnih centrih.

Kopitnik

2020

Prvi uradni pohod na Kopitnik v društvenem planu je bil 8. februarja 2000. Danes je 8. februar 2020, Slovenski kulturni prazni. Ja, ena dvojka vmes več pa se kar pozna. 20-ta obletnica pohodov namreč. Lepo. V glavnem smo se letos pohoda udeležili le par ta glavnih in ena novinka, Zinka, ki se je opogumila in prišla na postajo. Potem je pa itak bilo vse lepo. Naši ostali planinci so se pa razkropili po celi Sloveniji, večinoma seveda na Gorenjsko. Vreme se spreminja, tako tudi običaji naših planincev. Nihče jim nima sicer nič za oporekat, a vseeno bi bilo lepo, da bi se oplemenitila omenjena obletnica. Izvzeti so seveda tisti, ki jih je napadel grdi virus.
Današnji pohod se je začel na postaji v Hrastniku. Le enkrat se je pohod zaradi slabega vremena začel v Zidanem mostu in se potem končal tu v Hrastniku. Vreme je bilo danes tako, kakor že vso letošnjo zimo. nič snega tudi že spomladanske temperature.
Na peron v Hrastniku nas je osmerica izstopilo iz vlaka. Na pohodu sta se nam na postaji pridružila tudi člana iz prijateljskega Rudarskega društva Sv. Barbara Sedraž, predsednik Drago in žena Fani.
Lepa in v začetku strma pot je bila kopna in tako smo vsi skupaj lepo napredovali proti koči na Gori v glavnem po Sovretovo poti, ta pelje od Hrastnika do Šavne peči, kjer je tudi Sovretov spomenik. Namesto snega na poti je bilo letos tu obilo listja, ki se je ravno te dni nabiral na poti. Prejšnji dan je namreč pihal močan veter, skoraj orkan.
Sovre velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del, ki je imel prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture. Po Antonu Sovretu je dobila ime Sovretova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.
V koči na Gori pa potem običajna procedura. Okrepčilo, preoblačenje in skupinsko slikanje pred kočo. Pot smo nakar tako nadaljevali proti koči na Kopitniku. Jasno nebo in sonce so nam podarjali izjemne poglede po pokrajini v dolini in bližnjih gorah. Pri koči smo tokrat le na kratko posedli, za čajček in seveda pivo. Takoj smo po slikanju kmalu odkorakali proti želenemu cilju, vrhu Kopitnika. Tudi tu je bila pot kopna, tako da tisti vzpon ob jeklenici nam ni delal nobenih težav. Spet pogledi po dolini Savinje tja do Radeč in reke Save. Potem, ko smo brez težav premagali tisti vzpon na vrh, se nam potem ni bilo potrebno bati strmina, ki je sledila. Bila je res potrebna previdnost in to smo vsi upoštevali, tako smo varno prišli do ceste in nato nadaljevali do Aškerčeve domačije.
Literarno-etnološka zbirka na domačiji v Senožetih predstavlja življenje in delo največjega slovenskega pesnika balad Antona Aškerca. Več kot 500 let stara hiša s črno kuhinjo, s slamo krita kašča in kozolec toplar odkrivajo etnološko in stavbarsko dediščino. Kratek življenjepis pesnika nam je potem tudi opisal Aškerčev sorodnik g. Avgust Aškerc, ki še danes prebiva ob tej domačiji.
Po ogledu smo v petnajstih minutah potem prispeli do Aquarome. Tu so nam odstopili ravno tisti prostor, kjer smo imeli običajno zakusko in seveda analizo pohoda. Vlak nas je potem odpeljal v Ljubljano ob 15.44 uri in tokrat brez zastojev ali kakšnih nepredvidenih dogodkih.
lp Marjan

Zimski planinski tabor 2020

2020

Znano je dejstvo, da smo si v decembru 2014 organizirali zimski planinski tabor in Miklavževanje v gostoljubnem in dobro opremljenem GUC Zelenica in na druženje imamo nepozabne spomine. Istočasno smo akceptirali dejstvo, da v decembru pod Begunjščico pač ni snega, če pa že, ga je samo za vzorec. Tako smo se po nekaj letih smo v Tržiški konec ponovno vrnili, tokrat v ustreznejšem terminu od 31. 1. do 2. 2. Ko sem v septembru iskala ustrezen datum, sem s presenečenjem ugotovila, da se je Gorniški učni center na Zelenici promoviral do te mere, da je ob vikendih skoraj nemogoče dobiti prosto posteljo. Tečajnikov, ki jih pripeljejo planinska društva in organizacije, ki se profesionalno ukvarjajo s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem, je toliko, da koča poka po šivih, kljuko predavalnice s kompletno multimedijsko opremo pa si udeleženci podajajo od 8. ure zjutraj do 22. zvečer. Pa naj še kdo reče, da smo planinci nezainteresirani, neodgovorni ali da si ne želimo novih znanj in spretnosti!! Na voljo je 57 ležišč; osnovna matematika pokaže dejstvo, da je samo v januarju 285 oseb ponovilo že znana dejstva o gibanju v zimskih razmerah, o nevarnosti plazov in ravnanju v primeru sprožitve in morebitnega zasutja, o uporabi derez ( zdaj je že jasno, da s tem pojmom opredelimo 12 zobe dereze in ne derezice proizvajalca Veriga Lesce), uporabi cepina, prvi pomoči…….
Takole je bilo: 25 rezerviranih mest, 23 prijavljenih planincev, potem pa pride VIROZA in na koncu nas je bilo samo 18 udeležencev prvi dan, drugi dan pa le 15. Ampak, bilo je uspešno in bili smo zadovoljni.
Že prvi dan smo bili več kot efektivni. Zbrali smo se na platoju pred Ljubeljskim predorom na desni strani na parkirišču, s katerega vodi pot do starega prehoda Ljubelj. Zakaj? Ker je le to parkirišče še brezplačno…..vsa ostala trži Občina Tržič ali pa si jih lasti Kompas. Poleti bo tu še zeeelo živahno. Saj 3 EUR za dnevno parkiranje ni velik strošek, ampak v treh dneh je to že 9 EUR. Mi, ki smo v vsakem pogledu »nizko proračunski«, razmišljamo tudi o takih detajlih. Pa srečo je tudi treba včasih imeti! Mi smo jo vsekakor imeli – na izhodišču smo naleteli na gospodarja GUC in ratrak, ki je prišel po zaloge za vikend. Dobro so organizirani in količine so kar primerne vikend populaciji v koči….no, pa smo se štiri dame dobrohotno javile, da med transportom navkreber varujemo »utekočinjeno zeleno zlato« in vse ostale dobrote, ki so pridno izginjale v naših želodcih vse do nedeljo. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Tudi vožnja z ratrakom po smučišču brez snega je posebno doživetje. Dodatek za nepoznavalce: trese, ropota, premetava in ni udobno. Seveda smo se oddolžile tako, da smo pomagale razložiti tovor.
Po nastanitvi smo se povzpeli na sončno stran, na Triangel. Zelenica ima namreč zelo specifično lego. Sonce je nekaj mesecev sploh ne obsije, kar je dobro, saj se sneg obdrži ( v zametih celo zeeelo dolgo), po sonce in svetlobo, ki je naša hrana in motivacija, pa je treba malce višje… Sposodili smo si 12 zobe dereze in cepine, Alenka je opravila predstavitev in dala osnovna napotila, ponovili smo pravila držanja cepina in njegovo uporabo, nato pa praktični preizkus. Šli smo »na široko«, kot je treba in s pravilno nastavljenimi in navezanimi derezami. Presneto znajo nagajati, če nisi vešč ali če si malomaren pri nastavitvi. Ni čudno, da velja rek, da si sam sebi največja nevarnost……
Malce po četrti uri sta prišla naša petkova gosta, predstavnika GRS Tržič, Primož Štamcar in Elimir Zrim. Koliko pozitivne energije, znanja in izkušenj. Predstavila sta nam zgodovino tržiške GRS, zgodovinske dogodke, ki so vplivali na ustanovitev, trenutno stanje in osebne vtise. Dogodke, ki jih presenetijo, zaznamujejo, a obenem plemenitijo. Najbolj se mi je v spomin vtisnilo dejstvo, da gorski reševalci praktično samo 15 -17 % časa namenijo »reševanju«, vse ostalo so izobraževanja, priprave, analize, terenske aktivnosti, spoznavanje nove opreme, delo v skupini… V čast in zadovoljstvo mi je bilo srečati tako izjemna človeka. Naj jima služi SREČA tudi v bodoče.
Ne pozabimo:
– Ne hodimo v hribe sami
– Ko kličemo 112, ne kličimo nikogar več ( ne sorodnikov, ne prijateljev…..). Telefon mora ostali dosegljiv za povratni klic operativnega centra oziroma reševalcem
– Zapomnimo si, od kod prihajamo ( tudi, kadar smo v vodeni skupini) in kar natančneje locirajmo, kje se nahajamo. Aplikacija Google Maps je lahko v veliko pomoč. Bomo na poletnem taboru v Bavšici trenirali orientacijo, uporabo zemljevida in sodobnih mobilnih aplikacij.

Še kratko vajo smo naredili na terenu ( Vesna, hvala, dobro plazovino sva naredili, še ostali tečajniki so jo uporabljali v naslednjih dneh), fizično preizkusili sondiranje terena, se podučili o »prijateljski pomoči«, tehniki in časovnici za grobo in fino sondiranje in se podučili o uporabi plazovne žolne. Nekateri smo bili tako navdušeni, da smo tudi naslednji dan trenirali iskanje »ponesrečenega« v plazu…..z upanjem, da v življenju tega znanja ne bomo nikoli potrebovali. Po večerji smo zasedli predavalnico in Dora nam je predstavila organiziranost Komisije za varstvo narave pri PZS in predstavila kratek povzetek seminarske naloge, v kateri je obdelala Navadno vodno solato / Pistia Stratiotes, invazivno vrsto, ki je praktično v celoti prerasla mrtvico Save pri Prilipah. Obenem smo se seznanili tudi z ostalimi tujimi invazivnimi vrstami, ki jih je v Sloveniji mnogo in aplikaciji, ki jih spremlja in nas osvešča za ustrezno delovanje. Ker smo v društvu že tri Varuhinje gorske narave in ena gorska stražarka, smo po novem organizirane v odsek VGN in zagotavljamo, da boste v naši organizaciji zagotovo izvedeli in doživeli marsikaj zanimivega. Večer se je nadaljeval v kvartopirskem vzdušju pri dveh različnih omizjih; prvo je tarokiralo in bilo strastno tekmovalno zagreto, drugo je igralo ENKO in se prav tako zabavalo. Ostali smo prebirali stare časopise in revije; novic ni nikoli preveč. Že pozno zvečer se nam je pridružilo nekaj mladih planincev/alpinistov z Reke; navsezgodaj so že bili na poti na Begunjščico. Opremljeni s po dvemi cepini in zagotovo s precejšnjo mero znanja.
V sobotnem jutru smo se poslovili od treh, ki so se vrnili v dolino. Ostalih 15 nas je zakoračilo po stezi proti Srednjemu vrhu in si počitek ob povratku privoščili prijazni in topli Koči pri Završnici. Bivša karavla, ki jo upravlja PD Žirovnica, bi prav gotovo lahko bila »bazni tabor« ob kakšni drugi priložnosti. Med potjo in ob povratku smo ponovno testirali uporabo plazovne žolne, zakoračili v sneg na polno in se mestoma pogrezali preko kolen…..kdo pravi, da snega ni dovolj? Bili smo v dobri družbi; obiskal nas je Robi Posavec. Na prvem zimskem taboru na Kofcah je bil naš tehnični vodja, predavatelj in vodnik, se še spomnite? Ponovili smo osnovne veščine, varno prečili »južno grapo« pod Vrtačo…….Predavalnico smo si izborili pozno popoldne. Izkoristili smo popolno multimedijsko opremo in si ogledali predstavitev popotovanja in delnega planinarjenja po Tenerifu in La Gomeri, ki so ga v novembru opravile tri članice našega PD. Adrijanine fotografije so slikovito prikazale vulkanske otoke in njihovo bogato rastje tam doli ob zahodni Afriški obali. V nadaljevanju smo na hitro osvežili tudi Alenkine spomine na prehojene slikovite zahtevne planinske poti doma in malce preko meje. Malce smo še poklepetali, si izmenjali nekaj individualnih vtisov in prepričanj, odigrali vrsto partij remija in se dokaj zgodaj odpravili spat. Še zadnja skupina tečajnikov se nam je v koči pridružila v sobotnem večeru; planinci iz PD Radeče…..in koča je pokala po šivih 

Nedelja je bila nekako v fazi poslavljanja. Radečani so odšli »na teren«, tečajniki Stratusa na Begunjščico, mi pa smo načrtovano sobotno družabno srečanje Kdo se skriva pod klobukom realizirali kot nedeljsko matinejo. Vse večere je bilo bučno, različne družbe, nobene zasebnosti, ni bilo možnosti realizirati prej. Obiskal nas je Kekec iz Solčave s kapljicami za Mojco, Koroška bica je predala znameniti recept za kuhan kruhov hren, Dudek se je predstavil s citatom, čebelica Maja mu je s pesmijo poletela v naročje, Lojzka je »formirala« pevski zbor in zapela Tri planike, Tone je bil borbeni recitator, najbolj imenitni in inovativni pa sta bili kolegici Alenka in Vesna. Alenka je do potankosti oživila svoj »fiasko« na nastopu v osnovni šoli, ko je kot nastopajoča pionirka s frulico pospremila nove mlade pionirje ob vstopu. Sirota je od treme in nerodnosti zadela stol in padla po prizorišču, zajokala in nameravala za vedno zaključiti z igranjem na frulico . Učitelj ji je obrisal solze, jo ponovno poslal na prizorišče in nastop je izpeljala v popolnosti. Ni ovir, so samo izzivi, kajne Alenka? Vesna, poklon. Izjemen talent in odličen improvizator. Do potankosti izdelana tehnika predstavitve in izvedbe naslovne pesmi kultnega filma Ko to tamo pjeva in ustrezna oprava ( klobuk in brezrokavnik) . Najprej je angažirala kuhinjsko osebje, da ji je posodilo dve kovinski posodi, ki sta ob pravem naklonu tvorili zvočnik. Lojze je bil dežurni DJ, na Youtubu je poiskal glasbeno podlago, ki jo je improvizirano zvočnik ojačal. Vesna se je z nekaj potezami prelevila v malega cigančka, ki igra na orglice in namesto trzalice uporablja elastiko, ki jo potegne iz hlač. Upam, da se je kakšen posnetek ohranil, bilo je namreč nepozabno.
Povratek v dolino je bil poseben izziv. V sobotni noči se je temeljito otoplilo, sneg se je topil tudi nad 1500 m n.v., v nedeljskem jutru pa ponovno ohladilo. Cesta je bila snežena le v prvi polovici, v zadnjem delu pa praktično ledeno ogledalo…..je pač zima. Saj smo jo hoteli, kajne?
Bili smo v dobrih rokah oskrbnice Mete in njenega moža Marjana, za naše ugodje in veselje sta poskrbela tudi pomočnika Mojca in David. Posebna zahvala gospodarju GUC Zelenica, ki dobro krmari in odlično trži sodobno opremljen center na ravno pravi nadmorski višini. Gostujoča predavatelja sta se izkazala, društveni vodniki tudi. Alenka je suvereno opravila vlogo »tehničnega vodje tabora«, vsi ostali pa smo z dobro voljo poskrbeli, da je moj moto ponovno obveljal. Vse je bilo tako, kot mora biti 
Ali kot je rekel Robi: »Dobra »drušna« ste. Ostanite taki«.
Nadja Uršič
Kamnik, 7. 2. 2020

Občni zbor 2020 v Škofljici

2020

Tudi letos smo slavnostno izvedli občni zbor društva. Imeli smo ga pri gostišču Strah v Škofljici.
Še pred uradnim začetkom zbora se je 14 pohodnikov podalo na potep po Ljubljanskem barju. Vodil nas je Franci, ki to pot pozna že do potankosti, saj se večkrat tu sprehaja z svojim štirinožnem prijateljem. Naš cilj so bile Iške toplice, kjer je zdravilni studenec in kjer veliko domačinov hodi po to izvirsko vodo, ki naj bi bila celo zdravilna.
Ob 17 uri, kakor je bilo napovedano smo pričeli uradni del občnega zbora. Kakor običajno smo v začetku izvolilo predsedstvo in delovna telesa zbora. Po izvolitvi so izvoljeni člani zasedli mesta in predsednik občnega zbora Franci Hrastar je potem prebral dnevni red . Po ugotovitvi sklepčnosti je začetku je predsednik našega društva Fedor Peršin pozdravil vse navzoče in podaj nekaj besed o delovanju društva v uspešnem letu 2019. Sledila so poročila Alenkine vodniške sekcije, Adrijanino finančno poročilo, poročilo nadzornega odbora in častnega razsodišča.
Podelili smo tudi naziv častni predsednik za Semenič Dušana in častni član društva za Hrastar Franca. Priznanja za aktivno delo v društvu sta dobila tudi Zdenka Rome in Marjan Klančar.
Proti koncu občnega zbora je sledila potrditev plana izletov, finančnega poročila in plana za 2019 in 2020. Besedo so imeli tudi gosti iz MDO PD Ljubljane, KPD Hej gremo naprej, PD RTV, PD Delo, PD Šmarna Gora.
Po uradnem delu zbora smo se nekoliko okrepčali z okusno malico, nakar se je začel bolj zabavni del zbora z glasbo in skečem ter seveda plesom.