Montaž

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V zgodnjem nedeljskem jutru smo se odpeljali proti Sella Nevei. Nihče ni zamujal in prve korake smo naredili že pred 7.30 uro. Jutranje nižje temperature so nam prijale, vendar nas je že pred Škrbino ogrelo sonce. Tu je bil prvi počitek. Nato pa naprej do bivaka Suringer. Krušljiva pot je terjala veliko pozornosti. Do tu je bilo še nekaj vrvi in jeklenica, vse zelo dobrodošlo. Pred bivakom kratka pavza za počitek, ogled dolin in okoliških vrhov, pa tudi kozorogov (samic z mladiči), ki so nam delali družbo. Sledil je vstop v Findenegrov ozebnik. Vodniki in bolj izkušeni planinci so bili v veliko pomoč pri hoji tistim, ki so bili prvič na tako zahtevni poti. Drago in Jože sta nam na najbolj ključnem mestu napeljala vrv. Kaj kmalu je sledila grebenska pot in vrh s križem in značilnim zvonom. Pozvonila sem, zvon mi je izpolnil željo! Sledila je daljša pavza in seveda skupinsko fotografiranje. Opremili smo se s čeladami in samovarovalnimi kompleti ter se spustili do Pipanove lestve. Na lestvi smo bili deležni nekaj padajočega kamenja, ki ga je sprožil tuji planinec. Na našo srečo, brez posledic. Pot v dolino so nam zopet krajšali kozorogi, saj smo bili v njihovem kraljestvu. Del skupine, ki je sestopil po melišču, se je ustavil v koči Brazza, mi pa smo naredili pavzo na Planini Pecol. Opazovali smo svizce, pojedli nekaj zalog hrane in se pogovarjali o prehojeni poti. Na parkirišču smo se razporedili po avtomobilih in v Markov kombi ter odpeljali do Rateč. Ustavili smo se v lokalu, kjer smo naredili rezime ture. Naj povzamem le besede našega gosta Roberta Robasa ki je rekel, da je to ena najlepših pa tudi najzahtevnejših tur v Zahodnih Julijcih.
Alenka Sakelšek

TOLMINSKI KUK

Dogodki PD Iskra Ljubljana

PLANINA RAZOR – TOLMINSKI KUK in TOLMINSKI MIGOVEC 4.- 5.8.2017
Pred odhodom v hribe, smo nekateri vroč poletni dan izkoristili za osvežilno kopanje v naravnem, lepo urejejem kopališču Lajšt, na sotočju Bele in Idrijce. Pozno popoldne smo se zapeljali do planine Kuk in se podali do planine Razor. Zvečer smo na terasi posedeli v prijetnem hladu, tudi dolgi rokavi so bili dobrodošli. Zgodaj zjutraj nas je šestnajsterica za vodnikom Janom krenila proti Škrbini, kjer smo po dveh urah hoje daleč spodaj uzrli Bohinjsko jezero in nad njim nam bolj znane in domače gore in planote.Nadaljevali smo proti Tolminskemu Kuku, kjer so se nam odprli veličastni razgledi 360 stopinj naokoli. Tako blizu so se zdeli Krn in drugi hribi nad Krnskeim jezerom. Do tu smo prišli v prijetnem hladu, zato smo se podali še na Tolminski Migovec. Ob spustu proti opuščeni planini Kal, smo že občutili moč sonca in soparo. Nismo se preveč obotavljali, pohiteli smo nazaj do koče na planini Razor. V teh prelepih hribih smo srečali le peščico planincev, verjetno zaradi vročine. Videli smo cele preproge planik, ki rastejo povsod, tudi na samih planinskih poteh.

PLANINSKI TABOR PD ISKRA LJUBLJANA 2017 OD A DO Ž

Dogodki PD Iskra Ljubljana

VSE KAR NISTE VEDELI, PA NISTE UPALI VPRAŠATI

A JE TO !? – nič ni bilo prepuščeno naključju, pa vendar je bilo vse organizirano in koordinirano po sistemu spontanosti , trenutnega razpoloženja in vremenskih možnosti. Če je bilo dobro, povejte naprej, če ne, pomagajte ustvarjati boljše.
Bela peč, 1583 m – plezališče. Zanimiva razgledna gora z dvema obrazoma in dostopnostjo.
Badminton je šport, pri katerem se uporabljata lopar in pernata žogica iz plutovine. Igralec poskuša udariti žogico preko mreže v nasprotnikovo polje. Igra se lahko tudi v parih. Od leta 1992 je badminton tudi olimpijska disciplina.
Balinanje je igra s kroglami, ki je zelo popularna v Franciji in v Italiji, v naših krajih pa se je začela igrati že leta 1910.
Cene – pivo 2,50 EUR. Pivopivci so bili navdušeni, da tokratni tabor ni bil v visokogorju 
Čas – 20. do 23. julij 2017. Odlična izbira časa in kraja.
Dom pod Storžičem – dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča ( 1123 m)
Dovžanova soteska je soteska, ki jo je izdolbla hudourniška reka Tržiška Bistrica v stare zemeljske sklade. Reka kipi čez edinstveno slapišče velikih zaobljenih blokov belega kremenovega konglomerata. Ti veliki boki so se privalili v reko z Borove peči, ta je ime dobila po rdečem boru, ki porašča njena strma pobočja.
Soteska je še posebej slikovita zaradi šestih visokih kamnitih stolpov, Kušpegarjevih turnov, kjer je urejeno plezališče. Skozi sotesko je speljana zanimiva geološka pot, gozdna učna pot Dovžanova soteska, planinska pot, razgledna pot in pot do partizanske tiskarne-tehnike. V manjšem naselju Čadovlje stoji stara Jamenšnikova hiša in paštba (sušilnica za lan) z letnico 1766, ki je primerek edinstvenega karavanškega stavbarstva z vsemi etnografskimi značilnostmi. Soteska je razglašena za naravni spomenik Slovenije in leži 3 km severno od kraja Tržič, ob cesti Tržič-Jelendol.
France Prešeren: DOMINUS VOBISCUM. Nepozabna recitacija na planini Spodnja Konjščica. Če ste pozabili, Googlajte.
Gibanica – prekmurska ( slastne podrobnosti pod J)
Hvala vsem udeležencem, akterjem in podpornikom.
Idilične gorske kulise, imenitno vreme in izjemni ljudje
Jerneja – članica PD Iskra Ljubljana, naša kolegica, če še niste vedeli !!!, ki je obenem najemnica koče na planini Velika Poljana. Njena prekmurska gibanica, ajdovi žganci in kislo mleko, ki nam ga je kolegom planincem pripravila prvi dan »MIRIŠE NA JOŠ«, kot bi se izrazili v drugi polovici prejšnjega stoletja. Domača naloga za vse člane PD: obiščite jo ( in Robija) vsaj 2 x letno. Poleti in pozimi. In pripeljite prijatelje na ta prelepi gorenjski balkon.
JEBELACESTA – 8 km makadama je prav lepo belo/sivo »poprhalo« naša prevozna sredstva. Kako so bili navdušeni pešci, mimo katerih smo se vozili, lahko samo ugibamo.
Kam pa pozimi? Na Štajersko, gledat kaj delajo ljubice tri!
Lom pod Storžičem – »uom« po domače
Lovro – 18- letni dijak Pomorske srednje šole in aktiven skavt, ki je bil kljub mladosti odličen in kompatibilen sobotni sogovornik in vljuden šerpa
Ludvik – njegov oče, član PD Križe,vodnik PZS, varuh gorske narave, vzor zgoraj omenjenemu 
Motoroznanstvo – dodatna hitra ozko usmerjena avtomobilska usposabljanja, ki bodo omogočala vpogled v razlike med situacijami »kontakt« in »zagon motorja«. »Blondinke« bomo hvaležne.
Medvedja slina – čarovniški zvarek iz Loškega potoka, ki vpliva na psiho somatske sposobnosti in loko-motorne zmožnosti. Dozirati v omejenih količinah.
Manca Čujež, novinarka, vodnica PZS, PR PZS, srčna popotnica, kolesarka, gornica, poznavalka gorniških filmov. Nepal po potresu je bil naslov potopisnega predavanja, s katerim nas je ponovno opozorila na to, da od tistih, ki nimajo nič, dobimo največ. Carpe Diem.
Meglič Janko in Malči – legendarni tandem PD Tržič, ki nam je v sliki in besedi predstavil Tržiške gore in planine.
Nada Istenič – s sponzorskimi pohodnimi majicami Avtomehanike Istenič presenetila vse »tabornike«. Marku in Isteničem smo nazdravili in se dodobra posladkali. Zlatim sponzorjem iskrena hvala.
Nadja – ne boste se me še znebili. Nerealiziranih idej in načrtov imam do leta 2019. Potem bomo pa videli, kako naprej.
Orientacija – dejavnost, ki jo bo nujno potrebno vključiti v naslednja izobraževanja. Poudarek na »urbani«, »dolinski« oz. »mestni« orientaciji. Planinska ne dela težav.
Povodovanja, Dejan Ogrinec. Sobotnemu doživetemu potopisnemu predavanju o raziskovanju Slovenije s kajakom je dodal še predstavitev Neznane Slovenije, s katero je domovino predstavil z vidika različnih doživetih OUT DOOR športov. Z dodano Grenladnijo je okužil vsaj enega poslušalca. Jaka Bartol, čakamo tvoje vtise. Pa medvedov kožuh si pravočasno priskrbi 
PP – prva pomoč. »Dohtarca« Cirila sproti motivira
Rime – s slovensko »kavarniško planšarsko poezijo« nas je seznanil majer Joža Valenčič, upokojeni kolesarski prvak, ki turiste in planince že več let preseneča na planini Spodnja Konjšica. Očitno je kot pastir ustrezen, saj je bilo kislo mleko odlično.
Remi – zahtevna igra s kartami za več igralcev. Preizkus potrpežljivosti, natančnosti, vzdržljivosti, matematike in osebnega ponosa 
Storžič čez Psico – sobotna turo so »visokogorci« zaključili ob 12.30 uri. Mi, ki smo pohajali po planinah, smo se vrnili šele ob 14.30.
Šala – smeha, humorja, dogodivščin, šaljivih in nepredvidljivih situacij je bilo obilo. Zamere nobene….«saj smo sami dobri ljudje«
Tolsti vrh preko Male Poljane s podaljškom na Veliko Poljano. Vrh oplemenitev in doživet z dodatkom proizvodov LISCA, Triumph in Skiny. Po količini in volumnu je prevladovala LISCA.
Tič Miha – domačin, ki planine in vrhove pozna kot svoj žep in jih z navdušenjem pokaže in predstavi. V navezi z Robijem, Lovrom in Ludvikom iz PD Križe je bilo pohajanje po brezpotjih doživeto in nepozabno.
Uroš Ahačič – predsednik PD Tržič, ki nesebično pomaga, svetuje, vodi, usmerja in v zadnjem hipu najde nadomestilo oz. izjemnega predavatelja za sobotni popotniški večer. Večna dolžnica se še dolgo ne bom uspela enakovredno oddolžiti. Na dolgi rok bo morebiti šlo  
Uroš Ribič – gospodar Doma pod Storžičem, ki smo mu nemudoma zaupali predloge za izboljšanje bivalnih pogojev. Komarnike, prosim, pa kljukice za obleko in perilo, pa kakšno poličko za drobnarije….. Zadovoljni smo bili, zelo. Fantje se namreč trudijo, uspeh ne bo izostal. Evropska sredstva prihajajo.
Vinko in Joži – najbolj pomembni osebi tokratnega tabora. Kompatibilen oskrbnik in spretna kuharica. Hvala obema. Naj delodajalci poskrbijo na finančno nagrado in vikend delovno silo.
Zavetišče GRS, 1463 m – asociacija na raj. Damjan in Irma obvladata. Še pridemo in pripeljemo prijatelje. Zavetišče ni odprtega tipa, uporabite geslo »prijatelji Robija iz Velike Polane«  
Ženiklovec ali Veliki Javornik, 1716 m. Travnata in lahko dostopna gora nad čudovito planino Javornik. Pogled na Storžiški avditorij z njihovega poljskega, dislociranega, stranišča je naravnost imeniten. V mislih imam žensko, sedečo pozicijo, se razume. Moški ste pri tem prikrajšani 
Nadja

Fotke prvi dan:
Na Tolsti vrh
Fotke drugi dan :
Stegovnik
Fotke tretji dan :
Storžič
planina Konjščica
Fotke četrti dan:
Dolžanova soteska

Pivo in cvetje – Laško

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Pivo in cvetje – razmišljanje ali Popotovanje od Laškega do Laz
1. Dilema
Prebivalci Slovenije so Slovenci, stanovalci v Ljubljani so Ljubljančani, naseljenci v Laščah so Laščani, kako torej rečemo prebivalcem Laškega? Laškovci, Laškovljani, Lašci…..Wikipedija in Slovenski etimološki slovar sta jasna. Laščani, zagotovo. Virtualno in v živo so nas spremljali preteklo sredo. V Laškem, seveda. Dan pred pričetkom Festivala Pivo in cvetje organizatorji že 17. leto zapored pripravijo DAN LAŠČANOV – LAŠČANI LAŠČANOM, kot zahvalo za štiridnevne izredne razmere v času festivala. Pivovarna odpre vrata proizvodnih prostorov, organizira voden ogled proizvodnje in ponudi pokušino novih proizvodov med 14. in 18. uro. V večernem času je vsakoletno srečanje sedanjih in preseljenih Laščanov in odprtje festivala. Kaj sledi v nadaljevanju, je jasno…pravi mali Oktoberfest oz. Laškofest. Glavne ceste zaprte, trgi in ulice okupirani z obiskovalci, ki uživajo večinoma v pivu, cvetja je bilo videti bolj malo. Štirje odri poimenovani Zlatorog, Jubilejnik, Special in Malta (znano zvenijo imena, kajne pivo pivci? ) ponujajo muziciranje domačih zvezd vseh zabavnih žanrov. Celo dva DJ-ja obljubljajo.

Spletni dnevnik je včeraj poročal, da so si Laščani v sredo, 12. 7. množično ogledali proizvodnjo v pivovarni in spoznali proces nastajanja pijač. Poročajo tudi o ogledu prenovljenega pivovarskega muzeja nad protokolarno pivnico sredi pivovarne. Obiskovalcev je bilo 1500, so zapisali. Med njimi tudi mi, 32 Iskrašev in 31 kolegov iz Pohodniške skupine DU Kašelj. Organizatorji so nas gostoljubno sprejeli in prav nič postrani gledali, ko smo se izdali z ljubljanskim in gorenjskim naglasom. Če že nismo Laščani po rodu, smo pa zagotovo iskreni ljubitelji njihovih proizvodov. Ne samo piva, tudi brez alkoholih produktov. Navdušeni nad urejenim mestom, zeleno in razgibano okolico, zdraviliškim turizmom, bogato trgovsko in rudarsko zgodovino in prijatelji iz Rudarskega društva Sedraž, ki nas vsako leto v tem času gostijo in vsakič znova ponosno seznanjajo z bogatim izročilom. Hvala Fani in Dragu Podreberšku. Še pridemo, pa četudi novi tuji lastnik Pivovarne Laško v nadaljevanju ne bo več organiziral srečanj. Bomo našli druge »sponzorje« in ustrezne lokacije v bližini. Tradicija naj ostaja živa!

2. Popotovanjeeeee
Fran Levstik je ovekovečil celodnevno Popotovanje od Litije do Čateža, pešačenje preko hribov, dolin, skozi vasi, ob potokih, zaselkih, pašnikih, sadovnjakih, ki je trajaloooooo in bilo doživeto. 150 let kasneje ni nič drugače. Druga prevozna sredstva, sodobne prometne povezave, najnovejša tehnika, signalno varnostne naprave, tehnologija, vesoljski program (celo Američanom smo ga baje prodali?! ), telekomunikacijske in satelitske povezave….….Preskočimo produkte sodobne družbe, popotovanje iz Laz do Laškega in nazaj je bilo dooooolgo, razgibano in je trajaaaaaalo, nič drugače, kot v času izgradnje južne železnice leta 1865. Lahko temu rečemo vztrajnost, nostalgija, nepripravljenost na spremembe, tradicija………Jutranja zamuda, umanjkanje kompozicije, sestavljanje nove, prestopanje v Zidanem mostu. Ni bilo moteče, saj smo vendar na izletu. Povratek pa KRIZA. Popolno razočaranje nad Slovenskimi železnicami, njihovo organiziranost in predvsem odnosov do potnikov. Nimam v mislih sprevodnikov, prometnikov in strojevodij, ti so korektni in ljubeznivi, družbeni, podjetniški, korporativen odnos je indiferenten do potnika in njegovih potreb in pričakovanj. Informacija je danes vredna največ, mnogo bolj kot profesionalna realizacija. Polurna zamuda že v Laškem, čakanje na prestop v socialističnem bifeju v Zidanem mostu, počasna vožnja sicer novejše Siemensove kompozicije/ enega vagona/, nekako tako, kot s kočijo s šestimi konji. Ah, ja. Preveč berem romane iz vzhodnega bloka in balkanskih dežel. Nemogoče je mogoče. Zidani most je glavno vozlišče s štirimi tiri, kjer se vlaki križajo, kompozicije preusmerjajo, potniški in tovorni promet zgosti, mednarodni vlaki zaustavijo ali v počasnem ritmu prevozijo peron. Spremljala sem dogajanje kot v romanu, ne, v barvnem filmu…..iz leta 1970. Takrat se je namreč tu ustavil čas. Postaja iz moje mladosti. Betonski nadstrešek se kruši, luči so iz prejšnjega stoletja, umazane od ptičjih iztrebkov, prahu, z zarjavelimi pritrdilnimi sponkami, glas iz hreščečega zvočnika je nerazumljiv, mehaničen in neoseben. Displejev z informacijami ni, tuji turisti zbegani iščejo in hitijo od enega tira k drugemu (skozi podhod, kar vzame še več časa), čutiti je nestrpnost, naglico, nerazumevanje, začudenje. Domačini obvladajo in pomanjkljivosti niti ne opazijo, vsak dan se srečujejo s tem, meni in še marsikomu pa je nerazumljivo. Asociacija na Šifrerjevo pesem Vonj železniških postaj. Tudi iz prejšnjega stoletja. Turizem nismo samo ljudje, kajne? Izplen : vožnja iz Laškega do Laz je trajala 3 ure in pol.

V razmislek tudi ravnokar preverjena informacija, da Slovenske železnice še vedno nagrajujejo zaposlene, upokojene zaposlene in tudi njihove družinske člane s subvencioniranjem nakupa voznih kart z enormnim popustom 70 % na ceno vozovnice, 100 x letno. Radodarno, kajne? V čigavi lasti so SŽ? Naši, moji, tvoji, njihovi? Razmišljanje je najbrž v osnovi čisto ekonomsko sprejemljivo – zakaj bi bili vagoni prazni, naj se vozijo vsaj tisti potniki, ki plačajo 30 % cene vozovnice. Pa še godrnjali ne bodo, tako kot tista sitna upokojenke iz PD Iskra Ljubljana 

3. Po Poteh treh cerkva
Seveda je bila glavnina dneva namenjena planinsko-turističnem pohodu po Poteh treh cerkva. Vzorno označeno, dobro speljano po obronkih nad Laškim z lepimi vedutami mesta, grada Tabor in vzpetine Hom. Nad nami je skrbno bedel kamniti nadangel Mihael, ki nas je pozdravil pred prvo cerkvijo v Šmihelu. Prelepa baročna cerkev iz leta 1637 z mogočnim bronastim zvonom iz leta 1649 in štirimi ohranjenimi in obnovljenimi kapelicami s postajami križevega pota. Nadaljevali smo do cerkve sv. Katarine in podaljšali pohod do spominskega obeležja mesta strmoglavljenega letala Mustang P51 nad Kuretnim. Slika postavnega mladeniča, pilota Barnneya Barnabyja, Avstralca, ki je pravočasno skočil iz sestreljenega letala 1. 4. 1945 osvešča in opominja. Višinske razlike ni bilo veliko. Z 223 m smo se dvignili celo na 440 m. Vračali smo se mimo cerkve sv. Krištofa in Perdihove bukve, ki je po oceni stara 200 let in ima 16 kubičnih metrov lesne mase in v nadaljevanju od 14. ure naprej sodelovali v dogajanju iz 1. poglavja. Dileme od tu dalje ni bilo. Osnovni podatki so jasni: 185 let proizvodnje piva, 1.350.000 hl/letno. Tokrat je bila organizirana pokušina nefiltriranega Laškega in Malta z okusom ananasa, popestril je mažoretni nastop ob spremljavi tolkalistov in pihalnega orkestra. Preizkušen scenarij in odlična izvedba. Organizatorjem čestitke, našim vodnikom hvala.

Osebne vtise z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 14. 7. 2017

Viš

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Ker smo imeli na voljo le en dan, da osvojimo naš velikopotezni cilj, smo s turo pričeli že v zgodnjih jutranjih urah. Odlična voznika Joc in Marko sta 11člansko ekipo pripeljala do izhodišča, Nevejskega prevala. A še pred tem nas je na črpalki pred Radovljico predramila topla kavica. Po lahki prijetni in panoramski poti smo se odpravili proti koči Corsi. Tu smo se pred odhodom na sam vrh dodatno okrepili. Krenili smo navkreber proti Mojzesovi špranji po poti, ki se spretno izmika prepadnim stenam. Na vrhu špranje smo se priključili znameniti poti Anita Gojtan in ji sledili mimo naravnega okna do mesta, kjer smo jo zapustili in se povzpeli do vrha Viša. Pričakala nas je Marija, ki smo jo poprosili, da nas še varno pospremi v dolino. Rahel prš je na stezi proti koči deloval prav osvežujoče. Sledil je še sestop čez Viško planino, do glavne ceste, ki pelje skozi Jezersko dolino, kjer sta nas naložila vrla voznika, ki sta poskrbela tudi za vrnitev proti domu. Po tradiciji smo se ustavili pri Aljažu, kjer smo ob pijači in sladici še kratko poklepetali, potem pa polni lepih vtisov odpeljali naprej.
Dušan Debevec

Sobota, vreme kot smo si ga le želeli, razgledna pot 625 prehojena prvič, oblački so nam kdaj pa kdaj zakrili sonce, žvižgi sviscev, sicer pa so nas gledale koze z mladiči, rahel dežek je z nas spral pot, razpoloženje odlično, zaključek ture pri Aljažu v zadovoljstvo vseh.

Vošca

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Neizrazit vrh kot tudi drugi podobni, ki ležijo v dolgem Karavanškem pogorju, je Vošca dokaj nepomemben in ne prav znan cilj. Vendar pa ni, da bi jo prezrli, saj ima skritega aduta. To smo ugotovili tudi mi, ko nas je sprejela v svoj objem. Vzpon do njenega vrha pa le ni bil mačji kašelj. Uvodna strmina, ki se je vila kmalu za Jureževo kmetijo, je marsikomu dala vetra, ampak, nismo se dali. Uporno smo grizli kolena, na vrhu pa, glej……….Pogledi, da ti vzame sapo. In to prav proti biserom naših gora – Martuljškim goram. Dali smo si duška in uživali, popestrili pa še z učno uro iz geografije, kajti vreme je bilo za to kot nalašč idealno. Pot smo nadaljevali preko izrazito strmega Zajčnika in se spustili proti idilični Blekovi planini, nad katero v ozadju kraljuje Trupejevo poldne. Tu so nas pozdravile prijazne kravice. Do svojih jeklenih konjičev, ki smo jih pustili na parkirišču na Srednjem vrhu, smo se spustili skozi ozko dolino Železnico ob Jermanovem potoku. Kot zanimivost: prečkali smo sedem mostičev. In kot je v navadi, na koncu ture smo ob dobri kapljici in sladkih dobrotah obnovili turo pri Aljažu.
Hvala vsem udeležencem.
Dušan Debevec

Paški Kozjak

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V nedeljo smo se odpravili z avtobusom na Paški Kozjak. Jan si je v tem tednu dobro ogledal pot, tako, da smo jo potem brez problemov prehodili. Od koče smo se najprej odpravili na razgledni Špik in nato po grebenski poti na najvišji vrh na Basališče. Pot nas je vodila v glavnem po gozdu, nekaj pa tudi po travniku na Ojstrici. Tu je bil ta čas tudi srečanje. Planinsko društvo Vitanje namreč vsako leto koncem meseca maja pripravi srečanje planincev na Ojstrici na Paškem Kozjaku.
Pot po kateri smo hodili niti ni bila tako enostavna, saj so bili vmes tudi odseki pri kateri je bila potrebna tudi previdnost. Na Basališču smo tako nekoliko pomalicali in naredili nekaj slik in nato smo se po isti poti vrnili do koče. Tu smo imeli naročen obet. Tu se pa naš izlet danes še ni končal. Naložili smo se na avtobus, ki nas je potem odpeljal v Vitanje. Tu smo si ogledali vesoljski center Vitanje, kjer smo se seznanili z kar zanimivimi dogodki in značilnostmi mesta Vitanje.

ADRENALINSKA LISCA

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Ob 110 letnici delovanja PD Lisca Sevnica oziroma njene predhodnice Posavske podružnice Slovenskega planinskega društva je tehnična ekipa Komisije za planinske poti PZS v sodelovanju in s pomočjo markacistov PD Lisca Sevnica na južnem pobočju Lisce nad vasjo Cirje uredila novo zelo zahtevno planinsko pot, prvo tovrstno pot v Posavju. Uradno odprtje je bilo 12. junija 2015 in 22 prostovoljcem so bila podeljene zahvale za trud in delo, kot se spodobi. Od takrat zanimanje zanjo med planinci raste in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bomo s kolegi PD Iskra Ljubljana uspeli spopasti z njo. Spopasti dobesedno. Z rokami, nogami in vsemi ostalimi deli telesa, ki nam omogočajo gibanje, premikanje, vlečenje, dviganje, naslanjanje, oprijemanje, zatikanje in najvažnejše, trezno presojo. Tudi objemanje ob srečnem izstopu, s tresočimi nogami, visokim pritiskom, hitrim srčnim bitjem in neverjetnim občutkom sreče in zadovoljstva.
Tokrat sem bila ena od dvojice, ki ji rečemo »najšibkejši člen«, vendar je ob glavnini poteka poti, ocenjeni s težavnostno B/C, ta podatek ničvreden. Znam, zmorem, upam, sem primerno opremljena in kljub strahu, ki se je vso pot mešal s pozitivnim adrenalinom in lepotami razgleda, lahko podam subjektivno mnenje, ki se odraža v naslednjih pridevnikih: IMENITNO, ODLIČNO, TEHNIČNO DOVRŠENO, SPODBUDNO, ADRENALINSKO, VARNO, RAZGLEDNO. Poetsko razpoloženi avtor bi z lahkoto sestavil himno radosti in poklon prvobitni naravi takoj, ko bi ob izstopu iz stene pred Tončkovim domom zadihal in si oddahnil.
Definitivno se je splačalo čakati od petka, preverjati vremensko sliko, se telefonsko dogovarjati, prelagati odhod in popolnoma neplaninsko iz Ljubljane kreniti šele malce pred poldnevom. Zaradi varnosti je bilo nujno, da skala ni mokra in da blato ne prenašamo na skobe, kline in izdelane skalne stope. Vodnik Roman je odlično načrtoval in iskreno hvaležni smo lahko za temeljito pripravljeno, vodeno, varovano in spremljano akcijo. Kamera je nadzorovala skoraj vsak korak. Bilo nas je 14, od tega štirje domači vodniki za zahtevne ture Roman, Dušan, Jan in Alenka, sveže informirana tečajnica za vodnico za zahtevne ture Dora , alpinistični »frik« Branč, maratonec Joc, žilavi in razgibani predsednik Fedor, vsestranski Andrej, ostali udeleženci smo bili manjšina, ki je počasi, a vztrajno, premagovala vertikaaaaalo, preeeevise, obhoooode, skoke, potege. Predhodno sem si ogledala posnetke na Youtubu in zdelo se mi je obvladljivo. Saj je bilo, vendar začetna vertikala, ki je 4 x daljša od »šmarnogorske« in ji ne vidiš konca pričakovanja postavi v realne okvire. Seveda je šlo in še bom iskala primerne ture in varovane poti, všeč mi je nadelana in varovana pot preko skale…..vendar zdaj vem, kaj je moj osebni maksimalni domet. S težavnostjo D/E se ne bom spoprijemala, roke nimajo dovolj moči. Verjetno premalo uporabljam lopato, kramp, motiko, metlo, grablje…..podvige kolegov bom spremljala preko portala in video posnetkov. Srečno vsem, ki se boste v nadaljevanju spoprijemali s težjimi izzivi. Srečno in varno vsem.
P. S. Kristalno jasno mi je, zakaj velja ljudska modrost, da ob srečanju z živaljo ne smeš pokazati strahu. Žival to začuti oziroma zavoha. Strah smrdi. Tokrat sem po dolgem času smrdela tudi jaz. Znoj izdaja 
Prelepe vtise z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, na Dan mladosti, 25. 5. 2017

Izlet na Primorsko (Kojnik,Golič,Lipnik)

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Na parkirišču Dolgi most se nas je zbrala prijetna druščina 20-ih zagretih in novih doživetij pričakujočih članov našega društva….nekateri so se ustrašili slabega vremena in odpovedali tik pred zdajci.

Vsi smo s strahom pogledovali v nebo, ki nas je malo poškropilo, a bolj kot smo se bližali našemu parkirišču, ki je bilo določeno za štart pohoda, lepše je bilo vreme. Vreme nam je služilo celo pot, sicer je nekoliko pihljalo kot se za Primorsko spodobi , ravno prav, da je bil pohod prijeten.

Pot nas je peljala mimo meni in verjamem tudi še komu izmed udeležencev neznanih krajev, strnjenih vasic z ozkimi uličicami in cestami, lepimi vrtovi, cvetočimi drevesi.

Naš izlet smo pričeli na parkirišču ter ga nadaljevali po kolovozu, gozdni poti, ki nas je pripeljala na travnato pobočje , kjer smo opazovali narcise, velikonočnice ter druge rožice. Pot nam je prekrižal tudi mlad srnjak ….a zaradi hitrosti nam je ušla vsebina na štirih nogah za divjačinski golaž. Na Goliču smo opazovali kroge iz kamenja, ki so jih baje naredili Nezemljani ob pristanku …nekaj so nam še napisali a nismo razumeli…saj nismo na njihovi valovni dolžini. Srečali smo le malo planincev.

Osvojili smo tri vrhove, na vsakem smo naredili zgodovinski posnetek, se okrepčali, zaužili priporočena zdravila po kapljicah, se oddahnili in krenili navzdol proti parkirišču seveda z vmesnimi postanki. Razgledi so bili lepi…videli smo morje, Trst, Koper in Slavnik ter vse do Učke.

Prehodili 14 km z 600 m višinske razlike v 5 urah…kar je spremljal in meril naš Lojze, ki ima povezavo z “ata Googlom”, tako smo vedeli kje hodimo in kaj delamo …le to je pozabil povedati koliko kalorij smo porabili…. poletje prihaja v deželo pa mora ženski del ekipe paziti na linijo za morebitno poležavanje na plaži nekje v južnih krajih.

Prijetno utrujeni in lačni smo naš izlet zaključili na kmečkem turizmu v Hrastovljah. Z pogledom na zgodovinsko cerkvico in kip žene nam je hrana prijetno teknila, naredi smo rezime ture, pohvalili našega vodnika Marjana, ki nas je varno pripeljal na cilj.

Le škoda, da nismo pogledali tudi v notranjost te zgodovinske cerkvice …morda pa je to namig za naslednji izlet v ta konec naše lepe domovine.

Cirila Skvarča

OSOLNIK – izlet za otroke

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Tokratni izlet je bil malo drugačen, kot so jih bili vajeni mladi planinci. V začetku tedna je zaradi muhastega, aprilskega vremena sprva kazalo na slabo udeležbo na izletu, vendar se je ob koncu tedna le-to spremenilo in izlet smo lahko izvedli. Tokrat smo se na petkovo pozno popoldan odpravili na Osolnik nad Medvodami. Zbrali smo se v Medvodah in se v koloni odpeljali od izhodišča v vasi Trnovec pri Sori. Po uvodnem pozdravu so otroci, polni energije, pohiteli v strmino. Poučni pogovori o varni hoji na planinskih poteh nas je odvrnila od misli, da je prestrmo. Na poti smo srečali gozdarja, ki je popravljal gozdno cesto z namenom, da je ob deževju ne bo uničila voda, ki se bo stekala v dolino. Ko je popustila prva strmina, smo opravili kratek odmor, kjer smo nekaj malega popili. Pred seboj smo imeli en krajši, a malo strmejši vzpon, ki nas je kmalu pripeljal na križišče z informacijskimi tablami. Prebrali smo, kam vse vodijo poti. Nekateri so celo ugotovili, da do vrha ni več daleč. Čeprav pot vodi mimo brunarice, v kateri se ustavimo, smo ob prijetnem, sončnem zahodu najprej obiskali vrh Osolnika, kjer stoji cerkvica, malo popili in odhiteli do brunarice, saj je na vrhu pihalo. V koči smo se okrepčali in se pogreli s čajem, igrali namizne igre, reševali križanke, najmlajši pa so ob pomoči staršev in skrbnikov rešili nalogo o počutju na planinski poti. Glede na opisane trditve so v krogec morali narisati smejoč obraz, če se v danem položaju počutijo prijetno oz. Obraz brez nasmeha, če se v nasprotnem primeru počutijo slabo. Na delovnem listu je bilo več nasmehov kot žalostnih obrazov.
Ura je bila 20.00 zvečer, ko smo se toplo oblekli in si pripravili svetilke. Sprva je bilo še svetlo in je bila pot dobro vidna, hitro pa smo prišli v gozd in znočilo se je, zato so nam svetilke bile v pomoč, da smo si lahko osvetljevali pot. Zabavna je hoja ponoči, že bolj zabavno in čarobno je hoditi z lučkami. Vračali smo se po cesti in hitro smo bili v dolini. Še pozdrav, ploskanje, zahvala in povabilo na naslednji izlet. Prijetno utrujeni smo se odpravili domov na počitek.
Dora
(Klik na sliko za ogled foto albuma)