Vremščica

2020

Vremščica je slikovito pogorje, ki se razteza med območjem Pivke, Divače in Senožeč. Z 1027 metri nadmorske višine predstavlja najvišjo vzpetino na obrobju Krasa. Najvišji vrh Vremščice je Velika Vremščica. Prostrani travniki so nekdaj dajali pašo številnim tropom ovac.
Razgled z vrha sega v jasnih dneh, ko zapiha burja in se ozračje zbistri, vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja.
Nekoliko stresno je bilo pri tokratni organizaciji izleta na Vremščico. Na ogledu poti sem ugotovil, da bo časovni okvir, ki bi ostal na razpolago za prevoz z vlakom, dokaj kratek. Strmina skoraj 500 m direktnega vzpona in nato spusta v dolino bi morda zahtevala preveč časa za ustavljanje in počitek pri dokaj veliki skupini.
Po kratkem preudarku in razmisleku sem poklical avtobusnega prevoznika in upal, da ima prost avtobus za 30 potnikov. Na srečo se mi je želja izpolnila. Takoj sem rezerviral omenjen avtobus. Sledila je telefonijada za spremenjen čas odhoda in zbornega mesta. Tudi proste sedeže v avtobusu smo zapolnili, tako, da se je izlet lahko uspešno izpeljal.
Odhod je bil kakor običajno od parkirišča pod Halo Tivoli. Vmes smo se ustavili še na Viču in tako smo se pripeljali do našega izhodišča v naselju Košana pri križišču za Volče.
Lepo speljana markirana pot, se je enakomerno vzpenjala priti vrhu Vremščica. V začetku skozi gozd pri vrhu se naposled le-ta razmakne in prikaže se travnata planjava, posejana z brinovimi grmiči in posameznimi borovci.
Vmes smo se nekoliko ustavili za prigrizek in pogašenje žeje pri cerkvi Sv. Urbana in zavetišči Sv. Florijana ku je za cerkvico. Cerkev Sv. Urbana je poznana kot zavetnik pastirjev. Cerkvica ima zvonik na preslico, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. Cerkev naj bi bila postavljena že v 13 stoletju in končno podobo dobila v 15. stoletju. Na poznejših razvalinah so jo ponovno postavili v letih 2005 do 2009.
Na vrhu Vremščice nas je nekoliko prevetrilo, zato smo kmalu po žigosanju in skupinskem slikanju zapustilo to zelo razgledno goro. Pot z gore nas je vodila potem proti naselju Famlje. Tudi ta pot je bila prijetna za hojo, saj razen na zaključku ni bilo posebno strmih klancev. Čudili smo se pa usmerjevalnim tablam v smeri Škocjanskih jam. Vedno smo bili 3 ure oddaljeni od cilja.
V Famljah smo dočakali svtobus in se potem odpeljali na malico v turistično kmetijo pri Razdrtem. Plan izleta je bil sicer do Škocjanskih jam ob strugi reke Reke, vendar dve dodatni uri bi bilo preveč za lačne želodčke.
Kljub nekolik okrnjenemu programu smo se zadovoljno poslovili ob prihodu v Tivoli.
Marjan

Planinska koča Mrzl’k

2020

Novo leto je mimo in čas je, da pričnemo z uresničevanjem in realizacijo planinskih tur za leto 2020 v organizaciji planinskega društva. Prvi ponovoletni planirani izlet je bila koča Mrzl’k. Večini nepoznan kraj oziroma redko obiskan, zato si žig koče zasluži svoje mesto v naših knjižicah za zbiranje žigov. Zima je v letošnjem letu skopa s snegom, vsaj na nižjih hribčkih, zato resnejših zimskih razmer tokrat nismo imeli, nam je pa lep sončen in jasen dan nudil širne razglede na okoliške vrhove vse tja do najvišjega vrha Dolomitov – Monte Antelao. Štiriindvajseterica enako mislečih, da je bilo dovolj prazničnega prenajedanja, smo se zbrali v Žireh in ubrali prve korake v klanec. Pot nas je z zmernim vzponom vodila po označenih gozdnih poteh, makadamskih cestah ter skozi zaselke. Brez večjega napora, pa vendar toliko vzpona, da smo se primerno zadihali, smo v dobrih dveh urah hoje prispeli do planinske koče Mrzl’k, ki ga ima v lasti planinsko društvo Žiri. Novozgrajena koča, ki je v zimskem času odprta ob vikendih nudi vse tisto, kar planinec ob njenem obisku potrebuje: kamin na drva, ki daje toploto v prostoru ter pričara domačnost, nekaj za na žlico ter okusno ocvirkovko in flancate. Sledil je še odtis žiga v knjižico za zbiranje žigov. Opaziti je bilo, da tod mimo, le lučaj stran, vodi tudi trasa Slovenske planinske poti med Sivko in Bevkovih vrhom, ki sta točki SPP. V dolino smo se vrnili po poti vzpona in analizo ture opravili v bližnji gostilni ob kavi. Sklep ture: odlična zimska tura primerna za vse pohodnike, fantastičen dan s soncem in razgledi…le kaj bi si človek lahko želel boljšega v novem letu? Še več takih tur.
Vsem želim varen korak v letu 2020.
Dora

Kum

2020

Kar petnajst nas je bilo, ko smo od postaje v Hrastniku začeli naš pohod. Bil je to že 14 društveni pohod na Kum. Prav prilega se en tak močnejši sprehod po novem letu.
Vreme je bilo dokaj hladno, a ne preveč, tam okoli 2 stop. pod ničlo. Pot je bila kopna in nekoliko pomrznjena, tako, da ni bilo blata le tu in tam je bilo potrebno popaziti zaradi spolzkih zamrznjenih zaplat pod listjem.
Lepo je bilo videti našo skupinico. Hodili smo lepo v glavnem v koloni in le tu in tam smo morali nekoliko postati, da se smo nekoliko osvobodili pretoplih oblačil, saj je bila inverzija in vse višje, ko smo stopali, bolj je bilo topleje.
Na vrh smo prišli skoraj v rekordnem času, čeprav smo imeli vmes kar nekaj postankov. Nekaj za osebne potrebe, nekaj pa za občudovanje s soncem obsijanih vrhov in dolin v okolici. Do koče smo potrebovali poltretjo uro. Velika gneča je bila velika, tako v sami koči, kakor zunaj ob cerkvi. V koči smo se okrepili in nato je sledila še skupinska s pogledom na KSA. Ob določeni uri smo se odpravili zopet v dolino. Tudi nazaj v dolino ni bilo kakšnih velikih problemov, le tu in tam se je kdo malce naslonil na nahrbtnik, saj je bilo proti dolini še vse nekoliko pomrznjeno.
Do postaje v Hrastniku, kamor smo se vrnili smo potrebovali le uro in tri četrt, tako, da smo na postaji čakali nekaj več kot pol ure. Na srečo je bila čakalnica topla in tako smo v prijetnem vzdušju kmalu dočakali tudi vlak in povratek v Ljubljano.

Po poti Cankarjeve mame

2019

Kar veliko nas je videti na sliki. Bili smo torej na poti Cankarjeve matere. Po okusni kavici pri Cankarju nas je avtobus odpeljal do Vrzenika. Tu smo si lahko ogledali jaslice v cerkvi Sv. Krištova in poslušali nagovor organizatorja. Kmalu nato pa smo skupinsko krenili po poti t. im. Poti Cankarjeve matere.
Pot Cankarjeve matere je pohodniška pešpot, poimenovana po Neži Pivk, materi slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Poteka od Vrzdenca, ki je njen rojstni kraj, do Vrhnike, kjer je družina živela. Dolga je 14 km in se z več postanki prehodi v dobrih štirih urah. Pohod vsako leto poteka na dan samostojnosti in enotnosti, 26. decembra. Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske je pod vodstvom Valentina Ogrina prvi pohod organiziralo leta 1999, ko se ga je udeležilo osem pohodnikov. Od leta 2002 se zaključi z udeležbo na proslavi. Pot ni označena, zato je zemljevid dobrodošel.
Prvi postanek je bil pri domačiji Žažar. Tu smo bili prijetno počaščeni z obilno malici. Glavni govornik brkati Damjan Debevec pa nam je marsi kaj povedal o otroštvu Cankarja.
Naslednja postaja je bila na vrhu Gradišča z velikim evharističnim križem. Od tu je izredno slikovit pogled na vso okolico, tja do Triglava, Učke, Snežnika in še pa še. Tudi govornik Damjan je iskrivo opisoval pokrajino v katera je bila Cankarjevi materi tako pri srcu.
Nadaljevali smo potem proti vasi Veliki Ligojni kjer smo se ustavili tudi pri razpelu na križišču, ki je posvečeno sosedu Lukatu, bajtarju iz Ligojne. V Veliki Ligojni je zaselek Mavsarija, kjer se je po pripovedovanju domačinov ustavljal Cankar.
Od tu se je pot spustila proti Stari Vrhniki in proti cerkci Sv. Trojici. Na Stari Vrhniki je spominska tabla, posvečena slikarju Simonu Ogrinu. Pohod se zaključi na Vrhniki, kjer je Cankarjeva spominska hiša.

Prednovoletna Ljubljana

2019

Prednovoletna Ljubljana
Vsako leto se zberemo večinoma pred Prešernovim spomenikom in po krajšem klepetu krenemo ob levem bregu Ljubljanice proti Bregu. Tudi tokrat je bilo tako. Le da letos nismo šli na grad, ker se je pripravljalo na dež in tudi klima med nami ni bila taka, da bi se tja tudi odpravili . Pot nas je potem vodilo ob desnem bregu in tu smo se nekoliko razkropili. Večina je šla priti pogačarjevem trgu, kjer smo si potem naročili kuhanček, nekateri pa so tudi zaplesali ob poskočno glasbi. Letos smo kar hitro zaključili naš pohod, saj je bilo deževno in tudi nekoliko manj nas je tu postalo. Nekateri smo se potem odpravili z dežnikom v roki še do Šuštarskega mostu in naprej na Kongresni trg, kjer pa je tudi bilo že vse zaključeno.

Trstelj

2019

Pridružili smo se PD RTV na njegovem izletu na Trstelj. Iz naselja Dornberg smo se v dveh skupinah odpravili do Trstelja. Hitra skupina je potem nadaljevala pot ob dokaj močnem vetru do Cerja, ostali pa smo se dalj časa pomudili pri koči ter na vrhu Trstelja ker se nam tudi ni mudilo naprej, saj je bila pot do Lipe le še kratek sprehod. Tako smo se tu ustavili v in se kar nekaj časa tu tudi zadržali. Bili smo namreč počaščeni z dobrim vinom in okusnim narezkom. Pri kmečkem turizmu so se pripravljali za osmino in tako smo mi lahko občutili vzdušje, ki nastopa ob takih dogodkih oz. prireditvah. Ker so nas na cilji na Cerju že čakali smo se potem na hitro tja odpravili tudi mi. Pod vrhom Cerja smo naredili še skupinsko in se vsi skupaj odpravili še do turizma Magušar. Tu smo se nekateri še dodatno okrepili , nakar je sledila nočna vožnja domov do Tivolija.

Neznano 2019; Hmeljnik-Trška gora

2019

Iskra ljubljana 7. december, izlet v neznano. Na začetku poti nam 48 udeležencem je čebelar Stane Barbo v Karteljevem povedal mnogo o čebelah in njihovih produktih. Izredno plodovito predavanje z mnogimi našimi vprašanji. Marsikaj o čebelah sploh vedeli nismo….hvala Stane za vse povedano in degustacijo čebeljih pridelkov. Izredno plodovito predavanje z mnogimi našimi vprašanji. Marsikaj o čebelah sploh vedeli nismo….hvala. A mi smo nadaljevali našo pot v neznano naprej na propadajoči grad Hmeljnik in do Trške Gore. Za nagradico je bilo potrebno uganiti 3 cilje, ta prva dva sta bila lahek zalogaj, a do tretjega nas je zapeljal avotobus. Turistična kmetija Lamovšek je bila za Barbaro, ki je vse tri cilje uganila, srečna, kot tudi za vse nas. Čakalo nas je obilno kosilo, ata je raztegnil meh svoje harmonike, Stane in Naca sta nam popestrila popoldan s skečem……srečelov v organizaciji Nade in Adrijane je bil na profesionalni ravni…..plesali, peli in zabavali smo se in kar prehitro je odbila 19. ura za odhod domov. Voznik Mile nas je srečno pripeljal na vse postaje, ki smo jih imeli od Ivančne Gorice pa do Ljubljane!
Franci 7. december 2019

Virnikov Grintovec

2019

Le devet de nas je zbralo tam pod Halo Tivoli. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali tja do Zg. Jezerskega, do cerkve Sv. Ožbolta. Vreme ni bilo ravno kičasto. Megla tam zgoraj nam je zakrivala pogled na bližnje vrhove. Videli pa smo, da je sneg že precej nizko. Našega cilja za enkrat še nismo videli. Mimo cerkve se je naš korak potekal in po lepo označeni potki smo se začeli vzpenjati. Pot je bila kar v redu, le na strmejših delih je bilo nekoliko spolzko in bila je potrebna nekoliko večja pazljivost in seveda moč. Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj gosta megla nas je pokrivala. Tako smo že začeli dvomiti ali bomo sploh uspeli osvojiti vrh. Na vrhu grebena sto višinskih metrov pod vrhom, smo se za trenutek ustavili. Vodnik, Dušan je tu odločil, da je napredovanje prenevarno za našo skupino. Tu smo se potem samo le nekoliko osvežili in po fotkali in se odpravili nazaj v dolino. Za povratek smo izbrali cesto, saj bi bil spust po poti dostopa nekoliko zahtevnejši in bi bila nevarnost zdrsa.
Naša pot po cesti nas je nekoliko oddaljila od predvidene smeri. Tako smo si lahko ogledali propadajoči vikend našega politika. Nekoliko nižje smo se ustavili pri domačiji Murn, kjer nas je potem gospodar povabil na pijačo. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Veliko smo se imeli za pogovorit. Glede na to, da nismo osvojili vrha, smo mu obljubili, da se vrnemo.
Naša pot proti avtomobilom je bila od tu nekoliko bolj razgibana. Morali smo prečiti pobočje po brezpotju, saj bi drugače prišli prenizko in bi imeli potem predaleč do avtomobilov. Po medsebojnih posvetovanjih med hojo smo potem srečno prispeli do avtomobilov. Sledila je vožnja do izvira zdravilna mineralna voda, imenovana »Jezerska slatina«. Takšne mineralne vode kot je ta v Sloveniji ne poznamo. Natočili smo si nekaj steklenic in se potem odpravili do Stare pošte na zelo dober štrudel iz treh okusov.
Lep izlet je bil, čeprav nismo dosegli cilja smo se vseeno zadovoljno vrnili domov.
Marjan

Ekološka PP – Haloze s PD RTV

2019

Planinke in planinci našega društva smo se pridružili izletu PD RTV v Haloze. Zjutraj smo ob 7 uri krenili iz Ljubljane v smeri Haloz. Cesta nas je vodila od avtoceste skozi Slovensko Bistrico do Ptuja, kjer smo se usmerilo na avtocesto in proti mejnemu prehodu Macelj. Še preden smo prispeli tja smo skrenili pri Dobrni na lokalno cesto. Pri križišču se nam je pridružila naša vodička Jadranka. Med vožnjo proti cilju nam je Jadranka veliko zgodb o življenju v teh krajih v preteklosti in tudi sedaj. Na koncu vožnje smo se ustavili v severovzhodnemu delu Slovenije v občini Žetale, ki leži na jugozahodu Haloz. Po osvežitvi v bližnji gostilni in oprtanju nahrbtnikov smo krenili na pot. Najprej smo si v Dobrini ogledali lepo etnološko zbirko v Vukovi domačiji, pokriti s slamnato streho. Tu je odličen prikaz nekdanjega življenja preprostega haloškega človeka. V tem naselju se je tudi začela naša krožna Pohodna ekološka pot PEP, TD Žetale, ki jo simboliziran cvet Juvanovega netreska. Ob poti smo občudovali stare zidanice, čez dvesto let staro Beletovo lipo. Pot je bila razgibana, pelje navkreber, pa se spusti po hribu navzdol, pa spet gor in spet dol po gozdu, kolovozih in cesti. Na vzhodu je blizu že Hrvaška in Ivanjščica, videli smo Macelj, pa Donačko goro in Boč. Na poti so lepo označene etnološke zanimivosti od nekdanjih domačij. Zadnji vzpon smo naredili na razgledni stolp, potem smo se pa spustili do Izletniške kmetije Darinka. Tu nas je čakala prijazna gospodarica Darinka in kjer nas je čakalo kosilo in živa muzika. Ko smo se najedli z okusnimi dobrotami in pijači je sledila zabava s plesom.
Erika Bizilj in Jadranka Furjan sta poskrbeli, da smo sledili Ekološki pohodni poti, med zaselki Dobrin, Kočic-e in Žetal-e. Bilo je nekaj asfaltnih, gozdnih, malce blatnih poti pa tudi sonce je pokukalo in nas pogrelo.
Lepo je bilo in želja vseh je bila, da še enkrat obiščemo ta lep slikovit kraj posejan s hribčki in dolinami ter dom skromnih in prijaznih ljudi. Služilo nam je tudi lepo vreme, saj se je po jutranji megli prikazal topel sonček.
Priložene slike ne sledijo zaporedju poti

Sedraž

2019

Sobotni planinski pohod po rudniških portalih je bil predvsem odvisen od vremena. Velikokrat sem kliknila na znane prognoze, v petek je kazalo, da bi se z večjim dežnikom dalo prehoditi pot, ki jo je Drago Podreberšek skrajšal in spremenil, da smo se izognili močno razmočenim predelom. Vsi dežniki so ostali zaprti in suhi ! S petimi avtomobili, večina z garminom oz. »plonk listkom« smo prispeli do cerkve sv. Jederti v Sedražu. Drago nas je že čakal na parkirišču. Po pozdravu in čestitki Stanku za rojstni dan smo šli v cerkev, kjer je na glavnem oltarju kip sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Cerkev iz 17. stoletja, v njej je vsako leto 4. decembra, na god sv. Barbare slovesna maša. Po ogledu smo se ustavili pri partizanskem spomeniku, nato pa po rudniških portalih odšli do vasic Trnovo in Brune. Tu je obeležje avstralskega pilota. Med bojem je letalo poveljnika Daviesa sestrelila nemška vojska. Letalo je strmoglavilo, pilot pa se je uspel rešiti, ker je pravočasno izskočil s padalom. Srečno se je vrnil v svojo domovino. Mi pa smo preko Trnovega hriba prispeli v vas Govce, ki je bila zaradi posedanja v celoti izseljena. Tu je Krajevna skupnost Laško dala rudarjem iz Sedraža v upravljanje del rudniškega jaška, ki so ga prizadevni domačini uredili v muzej. Ko smo prišli do muzeja nas je prijetno presenetila Fanika, ki nas je pričakala v svečanem rudarskem oblačilu. Drago nas je popeljal po muzeju, sledili smo mu v tišini, da le ne bi preslišali zanimivosti. Naši gostitelji, vsakič pred obiski muzeja, pripeljejo občutljive predmete (kip sv. Barbare, rudarske svetilke, merilne naprave, slikovno gradivo… ). Vpisali smo se v knjigo gostov, naredili skupinsko fotografijo, dobili žig in se podali na zadnji del poti. Ustavili smo se v vasi Govce, od koder so domačine, zaradi pogrezanja tal , izselili. Zadnji del poti res ni bil naporen, kaj kmalu smo prispeli do našega zadnjega postanka. Nekaj toplega na žlico se je prileglo, še bolj pa smetanova potica, ki je značilna za Zasavje. Drago in Fanika, močan stisk rok pred odhodom nakazuje na to, da se drugo leto zopet srečamo v Laškem, 2021 pa ponovno na celotni 13 km Rudarski poti.
Rudarska
Vozički pepolni drdrajo iz jame,
nato še kolona pride na dan,
vsak izmed knapov si zraka zajame,
vsakomur ponos preleti obraz razoran.

RUDA, revija Združenja za ohranjanje rudarske
Dediščine Slovenije

SREČNO!
Alenka