Kopitnik

2020

Prvi uradni pohod na Kopitnik v društvenem planu je bil 8. februarja 2000. Danes je 8. februar 2020, Slovenski kulturni prazni. Ja, ena dvojka vmes več pa se kar pozna. 20-ta obletnica pohodov namreč. Lepo. V glavnem smo se letos pohoda udeležili le par ta glavnih in ena novinka, Zinka, ki se je opogumila in prišla na postajo. Potem je pa itak bilo vse lepo. Naši ostali planinci so se pa razkropili po celi Sloveniji, večinoma seveda na Gorenjsko. Vreme se spreminja, tako tudi običaji naših planincev. Nihče jim nima sicer nič za oporekat, a vseeno bi bilo lepo, da bi se oplemenitila omenjena obletnica. Izvzeti so seveda tisti, ki jih je napadel grdi virus.
Današnji pohod se je začel na postaji v Hrastniku. Le enkrat se je pohod zaradi slabega vremena začel v Zidanem mostu in se potem končal tu v Hrastniku. Vreme je bilo danes tako, kakor že vso letošnjo zimo. nič snega tudi že spomladanske temperature.
Na peron v Hrastniku nas je osmerica izstopilo iz vlaka. Na pohodu sta se nam na postaji pridružila tudi člana iz prijateljskega Rudarskega društva Sv. Barbara Sedraž, predsednik Drago in žena Fani.
Lepa in v začetku strma pot je bila kopna in tako smo vsi skupaj lepo napredovali proti koči na Gori v glavnem po Sovretovo poti, ta pelje od Hrastnika do Šavne peči, kjer je tudi Sovretov spomenik. Namesto snega na poti je bilo letos tu obilo listja, ki se je ravno te dni nabiral na poti. Prejšnji dan je namreč pihal močan veter, skoraj orkan.
Sovre velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del, ki je imel prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture. Po Antonu Sovretu je dobila ime Sovretova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.
V koči na Gori pa potem običajna procedura. Okrepčilo, preoblačenje in skupinsko slikanje pred kočo. Pot smo nakar tako nadaljevali proti koči na Kopitniku. Jasno nebo in sonce so nam podarjali izjemne poglede po pokrajini v dolini in bližnjih gorah. Pri koči smo tokrat le na kratko posedli, za čajček in seveda pivo. Takoj smo po slikanju kmalu odkorakali proti želenemu cilju, vrhu Kopitnika. Tudi tu je bila pot kopna, tako da tisti vzpon ob jeklenici nam ni delal nobenih težav. Spet pogledi po dolini Savinje tja do Radeč in reke Save. Potem, ko smo brez težav premagali tisti vzpon na vrh, se nam potem ni bilo potrebno bati strmina, ki je sledila. Bila je res potrebna previdnost in to smo vsi upoštevali, tako smo varno prišli do ceste in nato nadaljevali do Aškerčeve domačije.
Literarno-etnološka zbirka na domačiji v Senožetih predstavlja življenje in delo največjega slovenskega pesnika balad Antona Aškerca. Več kot 500 let stara hiša s črno kuhinjo, s slamo krita kašča in kozolec toplar odkrivajo etnološko in stavbarsko dediščino. Kratek življenjepis pesnika nam je potem tudi opisal Aškerčev sorodnik g. Avgust Aškerc, ki še danes prebiva ob tej domačiji.
Po ogledu smo v petnajstih minutah potem prispeli do Aquarome. Tu so nam odstopili ravno tisti prostor, kjer smo imeli običajno zakusko in seveda analizo pohoda. Vlak nas je potem odpeljal v Ljubljano ob 15.44 uri in tokrat brez zastojev ali kakšnih nepredvidenih dogodkih.
lp Marjan

Zimski planinski tabor 2020

2020

Znano je dejstvo, da smo si v decembru 2014 organizirali zimski planinski tabor in Miklavževanje v gostoljubnem in dobro opremljenem GUC Zelenica in na druženje imamo nepozabne spomine. Istočasno smo akceptirali dejstvo, da v decembru pod Begunjščico pač ni snega, če pa že, ga je samo za vzorec. Tako smo se po nekaj letih smo v Tržiški konec ponovno vrnili, tokrat v ustreznejšem terminu od 31. 1. do 2. 2. Ko sem v septembru iskala ustrezen datum, sem s presenečenjem ugotovila, da se je Gorniški učni center na Zelenici promoviral do te mere, da je ob vikendih skoraj nemogoče dobiti prosto posteljo. Tečajnikov, ki jih pripeljejo planinska društva in organizacije, ki se profesionalno ukvarjajo s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem, je toliko, da koča poka po šivih, kljuko predavalnice s kompletno multimedijsko opremo pa si udeleženci podajajo od 8. ure zjutraj do 22. zvečer. Pa naj še kdo reče, da smo planinci nezainteresirani, neodgovorni ali da si ne želimo novih znanj in spretnosti!! Na voljo je 57 ležišč; osnovna matematika pokaže dejstvo, da je samo v januarju 285 oseb ponovilo že znana dejstva o gibanju v zimskih razmerah, o nevarnosti plazov in ravnanju v primeru sprožitve in morebitnega zasutja, o uporabi derez ( zdaj je že jasno, da s tem pojmom opredelimo 12 zobe dereze in ne derezice proizvajalca Veriga Lesce), uporabi cepina, prvi pomoči…….
Takole je bilo: 25 rezerviranih mest, 23 prijavljenih planincev, potem pa pride VIROZA in na koncu nas je bilo samo 18 udeležencev prvi dan, drugi dan pa le 15. Ampak, bilo je uspešno in bili smo zadovoljni.
Že prvi dan smo bili več kot efektivni. Zbrali smo se na platoju pred Ljubeljskim predorom na desni strani na parkirišču, s katerega vodi pot do starega prehoda Ljubelj. Zakaj? Ker je le to parkirišče še brezplačno…..vsa ostala trži Občina Tržič ali pa si jih lasti Kompas. Poleti bo tu še zeeelo živahno. Saj 3 EUR za dnevno parkiranje ni velik strošek, ampak v treh dneh je to že 9 EUR. Mi, ki smo v vsakem pogledu »nizko proračunski«, razmišljamo tudi o takih detajlih. Pa srečo je tudi treba včasih imeti! Mi smo jo vsekakor imeli – na izhodišču smo naleteli na gospodarja GUC in ratrak, ki je prišel po zaloge za vikend. Dobro so organizirani in količine so kar primerne vikend populaciji v koči….no, pa smo se štiri dame dobrohotno javile, da med transportom navkreber varujemo »utekočinjeno zeleno zlato« in vse ostale dobrote, ki so pridno izginjale v naših želodcih vse do nedeljo. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Tudi vožnja z ratrakom po smučišču brez snega je posebno doživetje. Dodatek za nepoznavalce: trese, ropota, premetava in ni udobno. Seveda smo se oddolžile tako, da smo pomagale razložiti tovor.
Po nastanitvi smo se povzpeli na sončno stran, na Triangel. Zelenica ima namreč zelo specifično lego. Sonce je nekaj mesecev sploh ne obsije, kar je dobro, saj se sneg obdrži ( v zametih celo zeeelo dolgo), po sonce in svetlobo, ki je naša hrana in motivacija, pa je treba malce višje… Sposodili smo si 12 zobe dereze in cepine, Alenka je opravila predstavitev in dala osnovna napotila, ponovili smo pravila držanja cepina in njegovo uporabo, nato pa praktični preizkus. Šli smo »na široko«, kot je treba in s pravilno nastavljenimi in navezanimi derezami. Presneto znajo nagajati, če nisi vešč ali če si malomaren pri nastavitvi. Ni čudno, da velja rek, da si sam sebi največja nevarnost……
Malce po četrti uri sta prišla naša petkova gosta, predstavnika GRS Tržič, Primož Štamcar in Elimir Zrim. Koliko pozitivne energije, znanja in izkušenj. Predstavila sta nam zgodovino tržiške GRS, zgodovinske dogodke, ki so vplivali na ustanovitev, trenutno stanje in osebne vtise. Dogodke, ki jih presenetijo, zaznamujejo, a obenem plemenitijo. Najbolj se mi je v spomin vtisnilo dejstvo, da gorski reševalci praktično samo 15 -17 % časa namenijo »reševanju«, vse ostalo so izobraževanja, priprave, analize, terenske aktivnosti, spoznavanje nove opreme, delo v skupini… V čast in zadovoljstvo mi je bilo srečati tako izjemna človeka. Naj jima služi SREČA tudi v bodoče.
Ne pozabimo:
– Ne hodimo v hribe sami
– Ko kličemo 112, ne kličimo nikogar več ( ne sorodnikov, ne prijateljev…..). Telefon mora ostali dosegljiv za povratni klic operativnega centra oziroma reševalcem
– Zapomnimo si, od kod prihajamo ( tudi, kadar smo v vodeni skupini) in kar natančneje locirajmo, kje se nahajamo. Aplikacija Google Maps je lahko v veliko pomoč. Bomo na poletnem taboru v Bavšici trenirali orientacijo, uporabo zemljevida in sodobnih mobilnih aplikacij.

Še kratko vajo smo naredili na terenu ( Vesna, hvala, dobro plazovino sva naredili, še ostali tečajniki so jo uporabljali v naslednjih dneh), fizično preizkusili sondiranje terena, se podučili o »prijateljski pomoči«, tehniki in časovnici za grobo in fino sondiranje in se podučili o uporabi plazovne žolne. Nekateri smo bili tako navdušeni, da smo tudi naslednji dan trenirali iskanje »ponesrečenega« v plazu…..z upanjem, da v življenju tega znanja ne bomo nikoli potrebovali. Po večerji smo zasedli predavalnico in Dora nam je predstavila organiziranost Komisije za varstvo narave pri PZS in predstavila kratek povzetek seminarske naloge, v kateri je obdelala Navadno vodno solato / Pistia Stratiotes, invazivno vrsto, ki je praktično v celoti prerasla mrtvico Save pri Prilipah. Obenem smo se seznanili tudi z ostalimi tujimi invazivnimi vrstami, ki jih je v Sloveniji mnogo in aplikaciji, ki jih spremlja in nas osvešča za ustrezno delovanje. Ker smo v društvu že tri Varuhinje gorske narave in ena gorska stražarka, smo po novem organizirane v odsek VGN in zagotavljamo, da boste v naši organizaciji zagotovo izvedeli in doživeli marsikaj zanimivega. Večer se je nadaljeval v kvartopirskem vzdušju pri dveh različnih omizjih; prvo je tarokiralo in bilo strastno tekmovalno zagreto, drugo je igralo ENKO in se prav tako zabavalo. Ostali smo prebirali stare časopise in revije; novic ni nikoli preveč. Že pozno zvečer se nam je pridružilo nekaj mladih planincev/alpinistov z Reke; navsezgodaj so že bili na poti na Begunjščico. Opremljeni s po dvemi cepini in zagotovo s precejšnjo mero znanja.
V sobotnem jutru smo se poslovili od treh, ki so se vrnili v dolino. Ostalih 15 nas je zakoračilo po stezi proti Srednjemu vrhu in si počitek ob povratku privoščili prijazni in topli Koči pri Završnici. Bivša karavla, ki jo upravlja PD Žirovnica, bi prav gotovo lahko bila »bazni tabor« ob kakšni drugi priložnosti. Med potjo in ob povratku smo ponovno testirali uporabo plazovne žolne, zakoračili v sneg na polno in se mestoma pogrezali preko kolen…..kdo pravi, da snega ni dovolj? Bili smo v dobri družbi; obiskal nas je Robi Posavec. Na prvem zimskem taboru na Kofcah je bil naš tehnični vodja, predavatelj in vodnik, se še spomnite? Ponovili smo osnovne veščine, varno prečili »južno grapo« pod Vrtačo…….Predavalnico smo si izborili pozno popoldne. Izkoristili smo popolno multimedijsko opremo in si ogledali predstavitev popotovanja in delnega planinarjenja po Tenerifu in La Gomeri, ki so ga v novembru opravile tri članice našega PD. Adrijanine fotografije so slikovito prikazale vulkanske otoke in njihovo bogato rastje tam doli ob zahodni Afriški obali. V nadaljevanju smo na hitro osvežili tudi Alenkine spomine na prehojene slikovite zahtevne planinske poti doma in malce preko meje. Malce smo še poklepetali, si izmenjali nekaj individualnih vtisov in prepričanj, odigrali vrsto partij remija in se dokaj zgodaj odpravili spat. Še zadnja skupina tečajnikov se nam je v koči pridružila v sobotnem večeru; planinci iz PD Radeče…..in koča je pokala po šivih 

Nedelja je bila nekako v fazi poslavljanja. Radečani so odšli »na teren«, tečajniki Stratusa na Begunjščico, mi pa smo načrtovano sobotno družabno srečanje Kdo se skriva pod klobukom realizirali kot nedeljsko matinejo. Vse večere je bilo bučno, različne družbe, nobene zasebnosti, ni bilo možnosti realizirati prej. Obiskal nas je Kekec iz Solčave s kapljicami za Mojco, Koroška bica je predala znameniti recept za kuhan kruhov hren, Dudek se je predstavil s citatom, čebelica Maja mu je s pesmijo poletela v naročje, Lojzka je »formirala« pevski zbor in zapela Tri planike, Tone je bil borbeni recitator, najbolj imenitni in inovativni pa sta bili kolegici Alenka in Vesna. Alenka je do potankosti oživila svoj »fiasko« na nastopu v osnovni šoli, ko je kot nastopajoča pionirka s frulico pospremila nove mlade pionirje ob vstopu. Sirota je od treme in nerodnosti zadela stol in padla po prizorišču, zajokala in nameravala za vedno zaključiti z igranjem na frulico . Učitelj ji je obrisal solze, jo ponovno poslal na prizorišče in nastop je izpeljala v popolnosti. Ni ovir, so samo izzivi, kajne Alenka? Vesna, poklon. Izjemen talent in odličen improvizator. Do potankosti izdelana tehnika predstavitve in izvedbe naslovne pesmi kultnega filma Ko to tamo pjeva in ustrezna oprava ( klobuk in brezrokavnik) . Najprej je angažirala kuhinjsko osebje, da ji je posodilo dve kovinski posodi, ki sta ob pravem naklonu tvorili zvočnik. Lojze je bil dežurni DJ, na Youtubu je poiskal glasbeno podlago, ki jo je improvizirano zvočnik ojačal. Vesna se je z nekaj potezami prelevila v malega cigančka, ki igra na orglice in namesto trzalice uporablja elastiko, ki jo potegne iz hlač. Upam, da se je kakšen posnetek ohranil, bilo je namreč nepozabno.
Povratek v dolino je bil poseben izziv. V sobotni noči se je temeljito otoplilo, sneg se je topil tudi nad 1500 m n.v., v nedeljskem jutru pa ponovno ohladilo. Cesta je bila snežena le v prvi polovici, v zadnjem delu pa praktično ledeno ogledalo…..je pač zima. Saj smo jo hoteli, kajne?
Bili smo v dobrih rokah oskrbnice Mete in njenega moža Marjana, za naše ugodje in veselje sta poskrbela tudi pomočnika Mojca in David. Posebna zahvala gospodarju GUC Zelenica, ki dobro krmari in odlično trži sodobno opremljen center na ravno pravi nadmorski višini. Gostujoča predavatelja sta se izkazala, društveni vodniki tudi. Alenka je suvereno opravila vlogo »tehničnega vodje tabora«, vsi ostali pa smo z dobro voljo poskrbeli, da je moj moto ponovno obveljal. Vse je bilo tako, kot mora biti 
Ali kot je rekel Robi: »Dobra »drušna« ste. Ostanite taki«.
Nadja Uršič
Kamnik, 7. 2. 2020

Občni zbor 2020 v Škofljici

2020

Tudi letos smo slavnostno izvedli občni zbor društva. Imeli smo ga pri gostišču Strah v Škofljici.
Še pred uradnim začetkom zbora se je 14 pohodnikov podalo na potep po Ljubljanskem barju. Vodil nas je Franci, ki to pot pozna že do potankosti, saj se večkrat tu sprehaja z svojim štirinožnem prijateljem. Naš cilj so bile Iške toplice, kjer je zdravilni studenec in kjer veliko domačinov hodi po to izvirsko vodo, ki naj bi bila celo zdravilna.
Ob 17 uri, kakor je bilo napovedano smo pričeli uradni del občnega zbora. Kakor običajno smo v začetku izvolilo predsedstvo in delovna telesa zbora. Po izvolitvi so izvoljeni člani zasedli mesta in predsednik občnega zbora Franci Hrastar je potem prebral dnevni red . Po ugotovitvi sklepčnosti je začetku je predsednik našega društva Fedor Peršin pozdravil vse navzoče in podaj nekaj besed o delovanju društva v uspešnem letu 2019. Sledila so poročila Alenkine vodniške sekcije, Adrijanino finančno poročilo, poročilo nadzornega odbora in častnega razsodišča.
Podelili smo tudi naziv častni predsednik za Semenič Dušana in častni član društva za Hrastar Franca. Priznanja za aktivno delo v društvu sta dobila tudi Zdenka Rome in Marjan Klančar.
Proti koncu občnega zbora je sledila potrditev plana izletov, finančnega poročila in plana za 2019 in 2020. Besedo so imeli tudi gosti iz MDO PD Ljubljane, KPD Hej gremo naprej, PD RTV, PD Delo, PD Šmarna Gora.
Po uradnem delu zbora smo se nekoliko okrepčali z okusno malico, nakar se je začel bolj zabavni del zbora z glasbo in skečem ter seveda plesom.

Vremščica

2020

Vremščica je slikovito pogorje, ki se razteza med območjem Pivke, Divače in Senožeč. Z 1027 metri nadmorske višine predstavlja najvišjo vzpetino na obrobju Krasa. Najvišji vrh Vremščice je Velika Vremščica. Prostrani travniki so nekdaj dajali pašo številnim tropom ovac.
Razgled z vrha sega v jasnih dneh, ko zapiha burja in se ozračje zbistri, vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja.
Nekoliko stresno je bilo pri tokratni organizaciji izleta na Vremščico. Na ogledu poti sem ugotovil, da bo časovni okvir, ki bi ostal na razpolago za prevoz z vlakom, dokaj kratek. Strmina skoraj 500 m direktnega vzpona in nato spusta v dolino bi morda zahtevala preveč časa za ustavljanje in počitek pri dokaj veliki skupini.
Po kratkem preudarku in razmisleku sem poklical avtobusnega prevoznika in upal, da ima prost avtobus za 30 potnikov. Na srečo se mi je želja izpolnila. Takoj sem rezerviral omenjen avtobus. Sledila je telefonijada za spremenjen čas odhoda in zbornega mesta. Tudi proste sedeže v avtobusu smo zapolnili, tako, da se je izlet lahko uspešno izpeljal.
Odhod je bil kakor običajno od parkirišča pod Halo Tivoli. Vmes smo se ustavili še na Viču in tako smo se pripeljali do našega izhodišča v naselju Košana pri križišču za Volče.
Lepo speljana markirana pot, se je enakomerno vzpenjala priti vrhu Vremščica. V začetku skozi gozd pri vrhu se naposled le-ta razmakne in prikaže se travnata planjava, posejana z brinovimi grmiči in posameznimi borovci.
Vmes smo se nekoliko ustavili za prigrizek in pogašenje žeje pri cerkvi Sv. Urbana in zavetišči Sv. Florijana ku je za cerkvico. Cerkev Sv. Urbana je poznana kot zavetnik pastirjev. Cerkvica ima zvonik na preslico, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. Cerkev naj bi bila postavljena že v 13 stoletju in končno podobo dobila v 15. stoletju. Na poznejših razvalinah so jo ponovno postavili v letih 2005 do 2009.
Na vrhu Vremščice nas je nekoliko prevetrilo, zato smo kmalu po žigosanju in skupinskem slikanju zapustilo to zelo razgledno goro. Pot z gore nas je vodila potem proti naselju Famlje. Tudi ta pot je bila prijetna za hojo, saj razen na zaključku ni bilo posebno strmih klancev. Čudili smo se pa usmerjevalnim tablam v smeri Škocjanskih jam. Vedno smo bili 3 ure oddaljeni od cilja.
V Famljah smo dočakali svtobus in se potem odpeljali na malico v turistično kmetijo pri Razdrtem. Plan izleta je bil sicer do Škocjanskih jam ob strugi reke Reke, vendar dve dodatni uri bi bilo preveč za lačne želodčke.
Kljub nekolik okrnjenemu programu smo se zadovoljno poslovili ob prihodu v Tivoli.
Marjan

Planinska koča Mrzl’k

2020

Novo leto je mimo in čas je, da pričnemo z uresničevanjem in realizacijo planinskih tur za leto 2020 v organizaciji planinskega društva. Prvi ponovoletni planirani izlet je bila koča Mrzl’k. Večini nepoznan kraj oziroma redko obiskan, zato si žig koče zasluži svoje mesto v naših knjižicah za zbiranje žigov. Zima je v letošnjem letu skopa s snegom, vsaj na nižjih hribčkih, zato resnejših zimskih razmer tokrat nismo imeli, nam je pa lep sončen in jasen dan nudil širne razglede na okoliške vrhove vse tja do najvišjega vrha Dolomitov – Monte Antelao. Štiriindvajseterica enako mislečih, da je bilo dovolj prazničnega prenajedanja, smo se zbrali v Žireh in ubrali prve korake v klanec. Pot nas je z zmernim vzponom vodila po označenih gozdnih poteh, makadamskih cestah ter skozi zaselke. Brez večjega napora, pa vendar toliko vzpona, da smo se primerno zadihali, smo v dobrih dveh urah hoje prispeli do planinske koče Mrzl’k, ki ga ima v lasti planinsko društvo Žiri. Novozgrajena koča, ki je v zimskem času odprta ob vikendih nudi vse tisto, kar planinec ob njenem obisku potrebuje: kamin na drva, ki daje toploto v prostoru ter pričara domačnost, nekaj za na žlico ter okusno ocvirkovko in flancate. Sledil je še odtis žiga v knjižico za zbiranje žigov. Opaziti je bilo, da tod mimo, le lučaj stran, vodi tudi trasa Slovenske planinske poti med Sivko in Bevkovih vrhom, ki sta točki SPP. V dolino smo se vrnili po poti vzpona in analizo ture opravili v bližnji gostilni ob kavi. Sklep ture: odlična zimska tura primerna za vse pohodnike, fantastičen dan s soncem in razgledi…le kaj bi si človek lahko želel boljšega v novem letu? Še več takih tur.
Vsem želim varen korak v letu 2020.
Dora

Kum

2020

Kar petnajst nas je bilo, ko smo od postaje v Hrastniku začeli naš pohod. Bil je to že 14 društveni pohod na Kum. Prav prilega se en tak močnejši sprehod po novem letu.
Vreme je bilo dokaj hladno, a ne preveč, tam okoli 2 stop. pod ničlo. Pot je bila kopna in nekoliko pomrznjena, tako, da ni bilo blata le tu in tam je bilo potrebno popaziti zaradi spolzkih zamrznjenih zaplat pod listjem.
Lepo je bilo videti našo skupinico. Hodili smo lepo v glavnem v koloni in le tu in tam smo morali nekoliko postati, da se smo nekoliko osvobodili pretoplih oblačil, saj je bila inverzija in vse višje, ko smo stopali, bolj je bilo topleje.
Na vrh smo prišli skoraj v rekordnem času, čeprav smo imeli vmes kar nekaj postankov. Nekaj za osebne potrebe, nekaj pa za občudovanje s soncem obsijanih vrhov in dolin v okolici. Do koče smo potrebovali poltretjo uro. Velika gneča je bila velika, tako v sami koči, kakor zunaj ob cerkvi. V koči smo se okrepili in nato je sledila še skupinska s pogledom na KSA. Ob določeni uri smo se odpravili zopet v dolino. Tudi nazaj v dolino ni bilo kakšnih velikih problemov, le tu in tam se je kdo malce naslonil na nahrbtnik, saj je bilo proti dolini še vse nekoliko pomrznjeno.
Do postaje v Hrastniku, kamor smo se vrnili smo potrebovali le uro in tri četrt, tako, da smo na postaji čakali nekaj več kot pol ure. Na srečo je bila čakalnica topla in tako smo v prijetnem vzdušju kmalu dočakali tudi vlak in povratek v Ljubljano.

Po poti Cankarjeve mame

2019

Kar veliko nas je videti na sliki. Bili smo torej na poti Cankarjeve matere. Po okusni kavici pri Cankarju nas je avtobus odpeljal do Vrzenika. Tu smo si lahko ogledali jaslice v cerkvi Sv. Krištova in poslušali nagovor organizatorja. Kmalu nato pa smo skupinsko krenili po poti t. im. Poti Cankarjeve matere.
Pot Cankarjeve matere je pohodniška pešpot, poimenovana po Neži Pivk, materi slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Poteka od Vrzdenca, ki je njen rojstni kraj, do Vrhnike, kjer je družina živela. Dolga je 14 km in se z več postanki prehodi v dobrih štirih urah. Pohod vsako leto poteka na dan samostojnosti in enotnosti, 26. decembra. Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske je pod vodstvom Valentina Ogrina prvi pohod organiziralo leta 1999, ko se ga je udeležilo osem pohodnikov. Od leta 2002 se zaključi z udeležbo na proslavi. Pot ni označena, zato je zemljevid dobrodošel.
Prvi postanek je bil pri domačiji Žažar. Tu smo bili prijetno počaščeni z obilno malici. Glavni govornik brkati Damjan Debevec pa nam je marsi kaj povedal o otroštvu Cankarja.
Naslednja postaja je bila na vrhu Gradišča z velikim evharističnim križem. Od tu je izredno slikovit pogled na vso okolico, tja do Triglava, Učke, Snežnika in še pa še. Tudi govornik Damjan je iskrivo opisoval pokrajino v katera je bila Cankarjevi materi tako pri srcu.
Nadaljevali smo potem proti vasi Veliki Ligojni kjer smo se ustavili tudi pri razpelu na križišču, ki je posvečeno sosedu Lukatu, bajtarju iz Ligojne. V Veliki Ligojni je zaselek Mavsarija, kjer se je po pripovedovanju domačinov ustavljal Cankar.
Od tu se je pot spustila proti Stari Vrhniki in proti cerkci Sv. Trojici. Na Stari Vrhniki je spominska tabla, posvečena slikarju Simonu Ogrinu. Pohod se zaključi na Vrhniki, kjer je Cankarjeva spominska hiša.

Prednovoletna Ljubljana

2019

Prednovoletna Ljubljana
Vsako leto se zberemo večinoma pred Prešernovim spomenikom in po krajšem klepetu krenemo ob levem bregu Ljubljanice proti Bregu. Tudi tokrat je bilo tako. Le da letos nismo šli na grad, ker se je pripravljalo na dež in tudi klima med nami ni bila taka, da bi se tja tudi odpravili . Pot nas je potem vodilo ob desnem bregu in tu smo se nekoliko razkropili. Večina je šla priti pogačarjevem trgu, kjer smo si potem naročili kuhanček, nekateri pa so tudi zaplesali ob poskočno glasbi. Letos smo kar hitro zaključili naš pohod, saj je bilo deževno in tudi nekoliko manj nas je tu postalo. Nekateri smo se potem odpravili z dežnikom v roki še do Šuštarskega mostu in naprej na Kongresni trg, kjer pa je tudi bilo že vse zaključeno.

Trstelj

2019

Pridružili smo se PD RTV na njegovem izletu na Trstelj. Iz naselja Dornberg smo se v dveh skupinah odpravili do Trstelja. Hitra skupina je potem nadaljevala pot ob dokaj močnem vetru do Cerja, ostali pa smo se dalj časa pomudili pri koči ter na vrhu Trstelja ker se nam tudi ni mudilo naprej, saj je bila pot do Lipe le še kratek sprehod. Tako smo se tu ustavili v in se kar nekaj časa tu tudi zadržali. Bili smo namreč počaščeni z dobrim vinom in okusnim narezkom. Pri kmečkem turizmu so se pripravljali za osmino in tako smo mi lahko občutili vzdušje, ki nastopa ob takih dogodkih oz. prireditvah. Ker so nas na cilji na Cerju že čakali smo se potem na hitro tja odpravili tudi mi. Pod vrhom Cerja smo naredili še skupinsko in se vsi skupaj odpravili še do turizma Magušar. Tu smo se nekateri še dodatno okrepili , nakar je sledila nočna vožnja domov do Tivolija.

Neznano 2019; Hmeljnik-Trška gora

2019

Iskra ljubljana 7. december, izlet v neznano. Na začetku poti nam 48 udeležencem je čebelar Stane Barbo v Karteljevem povedal mnogo o čebelah in njihovih produktih. Izredno plodovito predavanje z mnogimi našimi vprašanji. Marsikaj o čebelah sploh vedeli nismo….hvala Stane za vse povedano in degustacijo čebeljih pridelkov. Izredno plodovito predavanje z mnogimi našimi vprašanji. Marsikaj o čebelah sploh vedeli nismo….hvala. A mi smo nadaljevali našo pot v neznano naprej na propadajoči grad Hmeljnik in do Trške Gore. Za nagradico je bilo potrebno uganiti 3 cilje, ta prva dva sta bila lahek zalogaj, a do tretjega nas je zapeljal avotobus. Turistična kmetija Lamovšek je bila za Barbaro, ki je vse tri cilje uganila, srečna, kot tudi za vse nas. Čakalo nas je obilno kosilo, ata je raztegnil meh svoje harmonike, Stane in Naca sta nam popestrila popoldan s skečem……srečelov v organizaciji Nade in Adrijane je bil na profesionalni ravni…..plesali, peli in zabavali smo se in kar prehitro je odbila 19. ura za odhod domov. Voznik Mile nas je srečno pripeljal na vse postaje, ki smo jih imeli od Ivančne Gorice pa do Ljubljane!
Franci 7. december 2019