Pot sedmih slapov

2019

Na dolgo pričakovan izlet na Pot sedmih slapov smo se odpravili z velikim avtobusom. Glede na prijavljene smo se potrudili, da bi vsi, ki so si želeli ogledeti atraktivno kuliso reke Mirne oziroma Drage. Tokrat smo združili moči s PD Delo. Skupaj nas tako je bilo 48, žal je zadnji čas odpovedalo kar nekaj udeležencev. Zjutraj še v temi ob 6 uri smo že krenili z Dolgega mostu. Pot nas je vodila po avtomobilski cesti do Črnega Kala in nato proti meji in Buzetu. Vmes smo imeli postanek pri Risniku.
V Buzetu nas sta že čakale Milena in Vojc. Predno smo začeli naš pohod sem še enkrat razložil potek poti. Sledil je pohod, najprej ob ravninski strugi reke Mirne. Kmalu nato pa smo vstopili v sotesko reke Drage. Pričakovanega mokrega ogleda slapov žal nismo dočakali. Lahko smo občudovali le divjo pokrajino, kjer so za turistično popestritev poskrbeli z krajšim ziplinom, vrvnim mostom in zavarovano potjo. Reka je tu oblikovala številna manjša jezerca, brzice in slapove izpod velikih, na trenutek celo zastrašujočih skal. Tu je tudi področje, kjer so v preteklosti v majhnih količinah izkopavali premog, vendar je vstop v rudniške predore prepovedan. Prevzela nas so tudi visoke stene ob poti, kjer plezalci preizkušajo svoje sposobnosti in pogum.
Ob koncu soteske nas je čakal 100- meterski vzpon, ki pa je bil lepo varovan in ni bilo nobenih problemov s pohodniki. Zanimivi so bili predvsem na krajšem delu poti vdelana kovinska stopala v skalo. Sledil je nato krajši spust in zopet tudi krajši vzpon do planote pod vasjo Selca. Prečili smo Napoleonov most, ki je v Napoleonovih časih služil za prevoz blaga iz Reke v Trst. Naš pohod se je tako nadaljeval preko nepokošenih travnjčkov, ki jih nihče ne kosi in jih počasi prerašča gozd. Vmes se vidijo ruševine davno zapuščenih hiš in opuščeni sadovnjaki. Prispeli smo tako do sipin, do ceste in naselja Kuhari. Od najvišje točke pohoda smo se potem spustili v naselje Kotle. Tudi tu je vse zapuščeno le še manjša gostilna je nekako klubovala samoti. Tu smo se razporedili ob cesti in se zadržali kar daljši čas za malico in krajši počitek. Na vrtu gostilne se namreč ne sme uporabiti hrana in pijača z nahrbtnika, tako pač tu opozarja več napisov.
Pot nas je potem vodila ob strugi reke Mirne, mimo še treh slapov brez vode. Trikrat smo potem prebredli reko bolj rečeno manjši potoček in kmalu prispeli do mostu in sotočja rek Drage in Mirne. Sledil je le pohod ob ravni strugi reke do avtobusa.
Postanek smo imeli v Sočergi, na kosilu. Nekateri so si tu poskrbeli tudi zalogo vina. Naš prijeten izlet smo tako zaključili ob dokaj zgodnji popoldanski uri na Dolgem mostu.

Stolpnik

2019

Lepega vremena v letošnji zimi je kar na pretek. Tako je bilo tudi danes, ko smo se v našem društvu napotili proti Štajerski v Slovenske Konjice in naprej na pohod na Stolpnik.
Zjutraj ob znosni uri tudi za bolj zaspane, torej ob 8 uri smo krenili z našimo šestimi avtomobili proti našim novim dogodivščinam naproti. V Domžalah se nam je pridružila še Nadja. Ko smo prispeli do Sl. Konjic smo se še nekoliko lovili, pri kateri bencinski črpalki se dobimo, teh je v samem centru kar troje. Ob pomoči mobijev smo se le zbrali v tapravem in popili tisto kavico, čeprav je bilo potrebno zanjo nekaj časa potrpeti.
Naš pohod smo začeli od parkirišča ob cerkvi . Po namestitvi naše pohodne opreme so nas lete kar na hitro ponesle naprej. Po najdbi zastavljenega mobija sem se tudi jaz odpravil s pospešenim korakom na čelo skupine. Izbrali smo bolj položno pot proti še vedno mogočnih in deloma obnovljenih razvalinah Konjiškega gradu. Zgodovina Starega gradu ni bila ravno prijetna. V njem so že od leta 1290 gospodovala Nemška plemiška rodbina Tattenbach. Žal se je v letu 1668 grof Ivan Erazem Tottenbach podal v zaroto proti Ogerskemu kralju, kar so na Dunaju spoznali za veleizdajo in ga usmrtili z obešanjem v Gradcu. Njegove sorodnike in pajdaša Zrinskega in Frankopana pa že nekaj dni prej usmrtili na Dunaju.
Pot naprej je potekala nekoliko pa makadamski cesti potem pa po markirani poti Konjske smrti do treh Križev (Šreklnov, Grabornikov, Bršljakov) Ti križi so bili prej zapuščeni nekje po gozdu in so jih krajani potem prestavili na vidno mesto. Pot je vseskozi markirana tako, da ni bilo večjih problemvo. Le za Nado in Ano je bila pot nekoliko daljše saj sta nenamerno hoteli na razgledišče ob Skali za kar ogled pa je bilo nekoliko premalo časa.
Od Treh križev smo se potem napotili po rahlo vpenjajoči poti proti vrhu Krniškega Roba. Razgledov ni, vsaj tja do vrha Roba ne prav pretirano, le tam daleč na vrhu Stolpnika za drevesi se je sramežljivo skrival stolp. Z vrha Roba je sledil manjši spust nakar smo prispeli do križišča Grofovega Štanta. Zakaj tako ime pa še Google ne ve.
S križišča so nas markacije usmerile v klanec, kjer nam je smerna tabla kazala še pol ure. Sprva smo po dokaj strmem klancu grizli kolena naravnost navzgor. Ko pa se je pot nekoliko zravnala in potem sprva malce spustila, se je zopet postopno začela vzpenjati proti vrhu. Najprej smo zagledali hiško na vrhu potem pa se je med drevjem prikazal tudi razgledni stolp. Vedno bolj proti vrhu pa nas je božal dokaj močan veter.
Tako je bilo tudi na vrhu. Da bi se odpravili na vrh stolpa je bil pa pravi podvig. Le Fedor in Silvo sta uspela kljubovati vetru, poskusi ostalih pa so v glavnem končali na sredini v prvem nadstropjem stolpa.
Stolp je visok 25m ima 130 normalnih in 10 povečanih stopnic. Zgrajen in odprt je bil leta 1997, Ima dve nadstropji po 3,5 x 3.5 m. Razgled ob lepem vremenu seže daleč naokoli tako na Celjsko kotlino na jugu kot na Dravinjsko dolino na severu. Ne bomo videli le dolin, temveč tudi Pohorje, Uršljo goro, Savinjske Alpe in Zasavsko hribovje ter še mnogo bolj ali manj znanih vrhov.
Nekoliko manj je pihalo ob vznožju, skoraj nič pa v zavetrju brunarice. Tu smo se posedli po klopeh in zaužili naše dobrote iz nahrbtnika. Po skupinske slikanju smo se odpravili po severni poti proti lovski koči, a je nismo dosegli. Še prej smo namreč prišli do gozdne cesti, ki nas je potem popeljala do Grofovega Štanta. Od tu pa v dolino po Zmajčkovi poti. Najprej po makadamu nato po gozdni poti, ki pa je kmalu postala kar zahtevna. Previdno smo tu sestopali in srečno prispeli do ceste in nato po njej do izhodišča. Med potjo v dolino, že proti koncu poti, so si nekatere naše planinke pa tudi planinci nabrali liste čemaža, ki ga je bilo tu na pretek.
Hodili smo skupaj s počitki 5 ur in pol, prehodili 13 km poti ter naredili 850 višinskih metrov. Lepo je bilo morda nekoliko bolj vetrovno, kar pa nas ni motilo.
Uradni zaključek izleta je bil v bližnji restavraciji, kjer smo analizirali pot in se tudi okrepili z dobrim kosilom za srečen povratek domov. Prisluhnili smo Marinkinim hudomušnim recitacijam o Dnevu žena in Dnevu mučenikov.

Kopitnik

2019

Najprej se bi opravičil za objektivne nevšečnosti, še posebno našim novim članicam in prijateljem z drugih PD, ki so bili prvič na našem izletu.
Običajno opisujem izlet z vtisi od začetka pohoda. Tokrat naj bo izjema. Vse je lepo potekalo, a le do prihoda na postajo v Rimskih Toplicah. Tu se je začel nekoliko komičeno nadaljevanje našega izleta. Vsi smo namreč bili pripravljeni za vstopanje na vlak, le Dena se je hotela prepričati, kdaj pravzaprav odpelje vlak. Dobila pa je nekoliko nepričakovan odgovor. Vlaka ne bo. Saj bi lahko vstopili na brzivlak, ki pa je odpeljal že pred 15 minutami. Ponudil pa nam je kombi prevoz do Zidanega mosta za 8 ljudi. In kako naj se nas 30 nagnetemo na ponujeni kombi. Postajni uslužbenec je kmalu našel odgovor. Prav samo za nas pohodnike na Kopitnik je organiziral prevoz z avtobusom do Zidanega mosta. Ja vse lepo in prav, le vlak v Zidanem mostu nas je moral počakati in tako je prav na začetku imel 10 minut zamude. Vsi smo tako hitro stekli na vlak in v veselem pričakovanju vožnje v Ljubljano seveda brez komplikacij. Pa le ni bilo sve tako brezhibno. V Lazah se je vlak kar ustavil in nikamor naprej. Pokvaril se je. Sledilo je eno urno čakanje na dodatno kompozicijo iz Ljubljane, da nas je prišlepala že v nočno Ljubljano. Tako smo bili člani današnjega pohoda tako pomembni in počaščeni najprej z prevozom dodatnega avtobusa in nato celo z dodatno kompozicije vlaka. Vsaka čast železnici.
Zjutraj smo se tako zbrali v velikem številu v avli železniške postaje, kjer sta Adrijana in Dušan organizirala nakup voznih kart. Bilo je tudi nekaj novih članic in gostov z drugih PD. Skupaj kar 30. V Hrastniku, kamor smo prispeli po enourni vožnji se nam je pridružil tudi Drago s soprogo iz RD Sv. Barbara.
Sledil je pohod po lepo uhojeni kopni gozdni poti. Hodili smo lepo v koloni in tako kmalu prispeli do koče na Gorah.
Po nekoliko daljšem postanku v koči, kjer nas je lepo sprejela gospodarica in nas tudi razveselila z nekaj smešnicami in zanimivimi prigodami, smo nadaljevali do koče na Kopitniku. Tu smo se razdelili v dve skupini. Dvanajsterica je šla naprej do vrha, ostali pa so se martinčkali na sončku, ki se je pravkar prikazal. Hoja do vrha je bila v začetku dokaj zasnežena in ponekod tudi poledenela. To nas ni posebno motilo saj smo hodili previdno in proti koncu je bila pot že popolnoma kopna. Tudi vzpon na vrh Kopitnika je potekal brez problemov, le držati se je bilo potrebno na postavljeno žično vrv.
Ko smo se vrnili do koče smo le še napravili skupinsko fotko in se odpravili v dolino po klasični poti skozi grapo. Pot v grapi je bila v začetku dokaj spolzka od shojenega snega, a je proti dolini sneg že počasi izginjal in pot je bila kmaku popolnoma kopna. Sledila je cesta in tu so bile že Rimske Toplice.
v restavraciji smo imeli rezervirane mize za malico ali kosilo, kakor je kdo želel. Nekateri, ki niso jedli pa so se pa hladili na vrtu ob kavici ali čem podobnem. Vse je potem sledilo opisanem na začetku. Bil je to najbrž še najbolj poseben pohod na Kopitnik in to celo dvajseti.
Marjan

Občni zbor društva 2019

2019

Danes se je vse dogajalo v Strahu. Da ne bo pomote ni nas bilo strah le ime gostišča je imelo tako ime. Franci in Evgen sta že vedela zakaj sta izbrala to lokacijo. Da smo nastopali le tu je bilo krivo deževje, ki je preveč namočilo našo predvideno pot izleta, ki smo ga načrtovali pred zborom. Tudi potek zbora smo tako temu prilagodili. Organizatorji so bili na tu na mestu že veliko časa pred prihodom članov. Pripravili so ozvočenje in pogrinjek za vsako mizo. Na vhodu smo tako lahko prevzeli Romanovo zgibanko o planu izletov, in ki vseboje tudi nazoren opis o nevarnosti strel v naravi. Tudi Adrijana je imala ta čas polne roke dela s včlanitvijo novih članov.
Ob napovedani uri v bistvu pol ure pred začetkom je glavnina udeležencev že prispela. Le nekateri so prikapljali nekoliko pozneje. Kakor se spodobi je bil pri vstopu ponujen aparitiv v obliki bolj ali manj močnih vspodbud. Tudi zvoki raznih melodij so že odmevali po prostoru. Tako smo morali za pogovore in spoznavanje biti bolj glasni.
Kakor običajno na zborih je bilo izvoljeno predsedstvo, katerega predsednik je bil Franci (na balanci). On je najboljši za vodenje take prireditve in ima večletne izkušnje. Napovedan je bil dnevni red in tako se je začelo. Najprej je predsednik društva Fedor dokaj podrobno opisal dogajanje v društvu v preteklem letu. Spomnili smo se tudi na pokojne člane društva in jim podarili minuto molka. Kar obširno je bilo presednikovo predavanje. O čem vse je govoril tu ne bom opisoval, le nekako se mi zdi, da je pozabil omeniti Janovo raziskovanje ustanovitve društva. Ugotovil je namreč, da je naše društvo v bistvu nasledilo prvotno PD Iskra, ki je bilu ustanovljeno že leta 1969. Takrat je bilo naše društvo le ena od sekcij. Po propadu sistema Iskre se je obdržalo le naše planinsko društvo po zaslugi nekateri prvotnih članov, ki pa so nekateri še vedno aktivni člani društva. Po poročilu Fedorja je nastopila Alenka, ki je razen osnovnih poročil o delovanju vodnikov tankočutno opisala pomen planinstva za dobro počutje in zdravje.
Tudi Dora nam je opisala pomen vključitve otrok v naše društvo. Bilo je tudi nekaj predlogov, ki pa se bodo poskušali v prihodnosti izvesti.
Omenil bi še besedo gostov, ki so nas pozdravili, se zahvalili za povabilo in predstavili tudi svoje zanimive plane izletov ki so zanimivi tudi za nase člane. Bil je tu predstavnik MDO-ja, v bistvi tudi s PD Rašica. Povabil nas je na Jurčičevo pot in tabor MDO pri Koči na Vogarju, predstavnika prijateljskega pobratenega KPD Hej gremo naprej, PD RTV-ja, PD Križe in na koncu tudi predstavnika R. d. Sveta Barbara z Dragom na čelu, ki nas je povabil na že tradicionalen pohod pred začetkom prireditve Pivo in cvetje.
Po poročilih raznih odborov, katerih poročila so bila soglasno sprejeta in besedi gostov je nastopil čas za potešitev lačnih želodčkov. Izdatno kosilo nas je dodobra okrepilo, tako, da smo dobili dodaten zagon za bistvo našega srečanja. To je druženje ob zvokih harmonike Blaža in Braneta. Dogajal se je ples in seveda razni prijetni pogovori o vsem mogočem. Svet je tako majhen, da sta se tako dve planinki po dolgih 40 letih ponovno srečali. Tudi nekateri ostali smo po skoraj letu in več ponovno izmenjali svoje spomine na prijetne dogodke v bližni in nekoliko bolj dalnji preteklosti. Imeli smo tudi igrico za popestritev. Zunaj je pa dež kar še padal . Nas to seveda ni motilo, saj smo bili na suhem in toplem. Tako je naše druženje za večino trajalo kar do osmih. Prijetno je bila na koncu tudi seansa v krogu na sredini velike sobe z nastopom Francija in ob koncu še posebno, ko je prišel s sosednje sobe harmonikar Blaž. V krogu smo tako ponovno zaplesali in padlo je še nekaj dobrih šal oziroma vicov, da smo se še dodatno nasmejali.
Kaj na koncu še kaj o tem? Za enkrat je le tole z moje strani. Lepo in prijetno je bilo in na snidenje ne šele čez eno leto, ampak že 8. Februarje na tradicionalnem, že dvajsetem pohodu na Kopitnik, katerega bomo izvedli skupaj z PD Delo.
Marjan

Blegoš

2019

Zgodba se je začela na parkirišču Lipica pred Škofjo Loko. Tu smo bili dogovorjeni, da se dobimo skupaj in skupaj zapeljemo proti našemu cilju. Alenka nam je razdelila listke poti, ker je naj bila klasična pot do Blegoša zaprta zaradi del. Tako, da smo morali do Blegoša narediti ovinek po Selški dolini. Vse ni tako lepo potekalo, kakor si je zamislila Alenka. Najprej smo zgrešili pot in krenili proti Staremu vrhu. Kar čudno nas so redarji pošiljali na parkirišče, a naša kolona avtomobilov se ni zmenila na njihove pozive. Nadaljna pot nekaj km je bila seveda napačna. Po vrnitvi smo si potem še ogledali veliko žago in tudi od tu smo se morali vrniti. Končno smo le ujeli pravo pot in z nasmeškom parkirali pri turistični kmetiji pri Gornji Žetini. Tu so nas postregli z kavico in toplo ocvirkovo potico. Ker je bilo parkirišče na Črnem kalu zasedeno smo pri kmetiji tudi pustili svoje avtomobile ter krenili peš. Predno smo se odpravili nam je Marinka povedala nekaj zanimivosti o Ivanu Tavčarju, ki je v teh krajih pustil svoj pečat.
Pot na Blegoš je bila vseskozi zasnežena. Korak pa tudi nekoli težavnejši zaradi mehkega snega, ki se je udiral pod stopali. Na sećo ni bilo vetrovno in sonček je kar pogosto nekoliko segrel ozračje. Zjutraj je namreč bilo kar -13 stopinj. Kar lep je bil pogled na vrh in ne samo tja gor temveč na vso okolico s gorami in dolinami, ko smo stopili iz gozda.
Na vrhu smo se nekateri zadržali nekoliko dalj časa, saj se pogled na okolico kar ni hotel odlepiti. Po slikanju in ogledovanju smo se le spustili do koče. Bila je to kar lepa drsalnica po svežem snegu. Pri koči so nas pričakali še ostali naši planinci, ki so prišli na Blegoš nekoliko pred nami.
Skupaj nas je bilo kar 29. Pri koči smo postali kar debelo uri. Počakali smo namreč tudi Štefko, ki se je zgubila in se povzpela na goro z druge strani.
Po odmoru in slikanju smo se le odpravili v dolino in sicer po drugi poti. Trojici se je nekoliko bolj mudilo in so se morali nazaj na pravo pot kar nekoliko potruditi.
Tako smo na koncu vsi srečno prispeli do kmetije in naših avtomobilov. Vse bi bilo lepo če nebi bilo nevšečnega dogodka z Vojinim avtomobilom. A na koncu se je tudi to rešilo.
Lepa je bila današnja tura. Zimska idila in jasni pogledi obsijanem s sončkom so nas očarali.

Tabor- Bohinj 2019

2019

PD ISKRA LJ. je organiziralo planinski tabor v Bohinju, glavni organizatorki Nadja in Adrijana sta zopet super opravili delo. Namestitev v CŠD v Bohinju super, udeležba velika, tudi nekaj članov PD RTV, en je žal zbolel in ostal doma…Prvi dan so šli iz Bohinjske Bistrice do Stare Fužine peš, v soboto vzpon do Orožnove koče v zimski idili, 70 cm snega. V nedeljo pa se je še zjasnilo, v prekrasnem vremenu vzpon na Vogar. Vodnik Marjan s pomočniki Alenko, Romanom so odlično vodili, korak lahkoten, kar je tudi prav, da smo varno in lahkotno hodili. Večer je bil pester, predavanje, potem pa še večer nostalgije, poln smeha in obujanja spominov na otroštvo…vsak je nekaj doprinesel k prijetnemu vzdušju. Super je bilo…hvala vsem…
Zapisala, foto: Liljana

Protected: Čreta

2019

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Kum

2019

Letošnjega tradicionalnega že 37. pohoda na Kum se je udeležila tudi deseterica članov našega društva. Iz železniške postaje v Ljubljani nas je vlak kakor običajno odpeljal ob 6.50. Naš pohod pa smo začeli v Hrastniku. Bilo je dokaj hladno vreme nekako prikladno za ta letni čas. Snega pa ni bilo in tako je bila pot vseskozi kopna, le na vrhu je bilo nekoliko ledu na cesti, tako da je bila potrebna previdnost. Do vrha smo porabili slabe tri ure. V glavnem je bilo oblačno, a tudi nekaj sončnih žarkov je posvetilo. Na planem izven gozda pa je večkrat zapihal kar močan veter. V koči je bila kakor ponavadi velika gneča, tako da smo se razdelili v dve skupini eni zgoraj drugi spodaj. Ko smo pojedli naročen ričet in klobase smo naredili še skupinsko pri cerkvi od odšli v dolino po isti poti. Na postajo smo prišli le nekaj minud pred prihodom vlaka. V Ljubljani smo v bližnjem bifeju ob kavici naredili analizo izleta. Bil je prijeten izlet z kar 1000m višinske razlike kar je kar vzgledno za začetek leta.

Pot Cankarjeve mame

2018

Na 20. pohodu po poteh Cankarjeve matere je bilo rekordno število udeležencev, preko 200, med njimi tudi planinci PD RTV in PD ISKRA LJ. Na Vrzdencu smo si ogledali Železnikovo domačijo, muzej izdelave harmonik, črno kuhinjo, jaslice. V cerkvi sv. Kanciljana so najstarejše ohranjene freske iz 13. stoletja, celo starejše od tistih v Hrastovljah. Cerkev je res lepo obnovljena, v njej je viden slog različnih obdobij. Po uvodnem kulturnem programu in dobrotah gospe, ki nam vedno pripravi medenjakova srca, čaj in okrepčilo, smo krenili proti Činžarjevi domačiji. Žal nas je pretresel dogodek, ko je enega od udeležencev obšla slabost, zadnje informacije so dobre, vsi mu želimo dobro okrevanje.

Pot smo nadaljevali do Gradišča, najvišje točke pohoda. V čudovitem vremenu je bila odlična vidljivost, pravijo, da se s te točke vidi kar 35 cerkva. Hvala našemu Cankarju za kulturni program na poti. Pot od Žažarja do Male in Velike Ligojne ter naprej do Stare Vrhnike je hitro minila. Še vzpon do Sv. Trojice, slikanje z zastavonošo Brankom in organizatorico Marijo, ter spust do Cankarjeve hiše na Vrhniki. Med potjo pa druženje s starimi prijatelji in novimi udeleženci, ki so bili prvič na tej poti, pa ne zadnjič. Na koncu pa še dobra enolončnica, kot vedno. Hvala prizadevnim organizatorjem za 20. pohod ob 100-letnici Cankarjeve smrti.
Zapisala: Liljana
Foto: Ivan, Liljana

Socerb – Glinščica

2018

V letošnjem planu naj bi omenjen izlet vodil Jan. Vendar je narava posegla po najhujšem. Odločili smo se da izlet vseeno opravimo in Alenka se je prostovoljno odločila da nas ona vodila.
Po opravljeni ogledni turi smo se v nedeljo 23.12 ob 8 uri z devetimi avtomobili odpravili proti Primorski do Soberba.
Na začetku pohoda nas je Alenka v grobem seznanila s potjo. Žal je bilo vreme dokaj megleno in posebno čarobnih pogledov na oklico nismo doživeli.
Izhodišče je bil torej grad Socerb, od koder naj bi bil lep razgled na slovensko obalo in Tržaški zaliv. Od tu smo se napotili proti vzletni stezi jadralnih padalcev in naprej po razgledni poti Socerbsko-Petrinjskega Krasa do Vrha Griže. Tu je vpisna knjiga, žiga pa ni bilo. Od tu po gozdnih poteh Krasa prispemo do razgledišča, kjer se nam odpre dolina Glinščice. Pot nas je vodila vodi po gozdu, pozneje smo se spustimo do spomenika alpinistu in vodniku Emilu Comiciju in do cerkve Marije na Pečeh. Od cerkvice sestopimo pa na Solno pot. Že kmalu smo zagledali znameniti slap reke Glinščice imenovan Supet, ki pada 40 m v globino. V dolini smo bomo prečkali reko in prišli do vasice Botač. Tu je manjša neprijazna gostilna, kjer je bil kratek postanek. Iz Botača smo se podali po Stezi prijateljstva, ki je bila odprta leta 1981 na pobudo čezmejnih prebivalcev. Trasa poteka po starodavni poti soli, verjetno gre za pot, ki jo je uporabljal že Martin Krpan. Pot do Beke je posuta s hrastovim listjem in je bila prijetna za hojo. V vasi nas je sprejel domačin Oskar in nam povedal marsikaj zanimivega. Od tu smo imelile slabo uro široke poti do našega izhodišča. Pred gradom se smo se ustavili pred zanimivo Sveto jamo, ki je edina jama na Kraškem robu, urejena za obiskovalce. Tu je edina slovenska podzemna cerkev v naravni votlini.
Po koncu planinske poti se smo ustavili na Turistični kmetiji v vasi Kastelec, kjer so smo se okrepčali z istrskimi fužiji in golažem.
Kljub nekoliko bolj nejasnem vremenu je izlet uspel v vseh pogledih.