Občni zbor društva 2019

2019

Danes se je vse dogajalo v Strahu. Da ne bo pomote ni nas bilo strah le ime gostišča je imelo tako ime. Franci in Evgen sta že vedela zakaj sta izbrala to lokacijo. Da smo nastopali le tu je bilo krivo deževje, ki je preveč namočilo našo predvideno pot izleta, ki smo ga načrtovali pred zborom. Tudi potek zbora smo tako temu prilagodili. Organizatorji so bili na tu na mestu že veliko časa pred prihodom članov. Pripravili so ozvočenje in pogrinjek za vsako mizo. Na vhodu smo tako lahko prevzeli Romanovo zgibanko o planu izletov, in ki vseboje tudi nazoren opis o nevarnosti strel v naravi. Tudi Adrijana je imala ta čas polne roke dela s včlanitvijo novih članov.
Ob napovedani uri v bistvu pol ure pred začetkom je glavnina udeležencev že prispela. Le nekateri so prikapljali nekoliko pozneje. Kakor se spodobi je bil pri vstopu ponujen aparitiv v obliki bolj ali manj močnih vspodbud. Tudi zvoki raznih melodij so že odmevali po prostoru. Tako smo morali za pogovore in spoznavanje biti bolj glasni.
Kakor običajno na zborih je bilo izvoljeno predsedstvo, katerega predsednik je bil Franci (na balanci). On je najboljši za vodenje take prireditve in ima večletne izkušnje. Napovedan je bil dnevni red in tako se je začelo. Najprej je predsednik društva Fedor dokaj podrobno opisal dogajanje v društvu v preteklem letu. Spomnili smo se tudi na pokojne člane društva in jim podarili minuto molka. Kar obširno je bilo presednikovo predavanje. O čem vse je govoril tu ne bom opisoval, le nekako se mi zdi, da je pozabil omeniti Janovo raziskovanje ustanovitve društva. Ugotovil je namreč, da je naše društvo v bistvu nasledilo prvotno PD Iskra, ki je bilu ustanovljeno že leta 1969. Takrat je bilo naše društvo le ena od sekcij. Po propadu sistema Iskre se je obdržalo le naše planinsko društvo po zaslugi nekateri prvotnih članov, ki pa so nekateri še vedno aktivni člani društva. Po poročilu Fedorja je nastopila Alenka, ki je razen osnovnih poročil o delovanju vodnikov tankočutno opisala pomen planinstva za dobro počutje in zdravje.
Tudi Dora nam je opisala pomen vključitve otrok v naše društvo. Bilo je tudi nekaj predlogov, ki pa se bodo poskušali v prihodnosti izvesti.
Omenil bi še besedo gostov, ki so nas pozdravili, se zahvalili za povabilo in predstavili tudi svoje zanimive plane izletov ki so zanimivi tudi za nase člane. Bil je tu predstavnik MDO-ja, v bistvi tudi s PD Rašica. Povabil nas je na Jurčičevo pot in tabor MDO pri Koči na Vogarju, predstavnika prijateljskega pobratenega KPD Hej gremo naprej, PD RTV-ja, PD Križe in na koncu tudi predstavnika R. d. Sveta Barbara z Dragom na čelu, ki nas je povabil na že tradicionalen pohod pred začetkom prireditve Pivo in cvetje.
Po poročilih raznih odborov, katerih poročila so bila soglasno sprejeta in besedi gostov je nastopil čas za potešitev lačnih želodčkov. Izdatno kosilo nas je dodobra okrepilo, tako, da smo dobili dodaten zagon za bistvo našega srečanja. To je druženje ob zvokih harmonike Blaža in Braneta. Dogajal se je ples in seveda razni prijetni pogovori o vsem mogočem. Svet je tako majhen, da sta se tako dve planinki po dolgih 40 letih ponovno srečali. Tudi nekateri ostali smo po skoraj letu in več ponovno izmenjali svoje spomine na prijetne dogodke v bližni in nekoliko bolj dalnji preteklosti. Imeli smo tudi igrico za popestritev. Zunaj je pa dež kar še padal . Nas to seveda ni motilo, saj smo bili na suhem in toplem. Tako je naše druženje za večino trajalo kar do osmih. Prijetno je bila na koncu tudi seansa v krogu na sredini velike sobe z nastopom Francija in ob koncu še posebno, ko je prišel s sosednje sobe harmonikar Blaž. V krogu smo tako ponovno zaplesali in padlo je še nekaj dobrih šal oziroma vicov, da smo se še dodatno nasmejali.
Kaj na koncu še kaj o tem? Za enkrat je le tole z moje strani. Lepo in prijetno je bilo in na snidenje ne šele čez eno leto, ampak že 8. Februarje na tradicionalnem, že dvajsetem pohodu na Kopitnik, katerega bomo izvedli skupaj z PD Delo.
Marjan

Blegoš

2019

Zgodba se je začela na parkirišču Lipica pred Škofjo Loko. Tu smo bili dogovorjeni, da se dobimo skupaj in skupaj zapeljemo proti našemu cilju. Alenka nam je razdelila listke poti, ker je naj bila klasična pot do Blegoša zaprta zaradi del. Tako, da smo morali do Blegoša narediti ovinek po Selški dolini. Vse ni tako lepo potekalo, kakor si je zamislila Alenka. Najprej smo zgrešili pot in krenili proti Staremu vrhu. Kar čudno nas so redarji pošiljali na parkirišče, a naša kolona avtomobilov se ni zmenila na njihove pozive. Nadaljna pot nekaj km je bila seveda napačna. Po vrnitvi smo si potem še ogledali veliko žago in tudi od tu smo se morali vrniti. Končno smo le ujeli pravo pot in z nasmeškom parkirali pri turistični kmetiji pri Gornji Žetini. Tu so nas postregli z kavico in toplo ocvirkovo potico. Ker je bilo parkirišče na Črnem kalu zasedeno smo pri kmetiji tudi pustili svoje avtomobile ter krenili peš. Predno smo se odpravili nam je Marinka povedala nekaj zanimivosti o Ivanu Tavčarju, ki je v teh krajih pustil svoj pečat.
Pot na Blegoš je bila vseskozi zasnežena. Korak pa tudi nekoli težavnejši zaradi mehkega snega, ki se je udiral pod stopali. Na sećo ni bilo vetrovno in sonček je kar pogosto nekoliko segrel ozračje. Zjutraj je namreč bilo kar -13 stopinj. Kar lep je bil pogled na vrh in ne samo tja gor temveč na vso okolico s gorami in dolinami, ko smo stopili iz gozda.
Na vrhu smo se nekateri zadržali nekoliko dalj časa, saj se pogled na okolico kar ni hotel odlepiti. Po slikanju in ogledovanju smo se le spustili do koče. Bila je to kar lepa drsalnica po svežem snegu. Pri koči so nas pričakali še ostali naši planinci, ki so prišli na Blegoš nekoliko pred nami.
Skupaj nas je bilo kar 29. Pri koči smo postali kar debelo uri. Počakali smo namreč tudi Štefko, ki se je zgubila in se povzpela na goro z druge strani.
Po odmoru in slikanju smo se le odpravili v dolino in sicer po drugi poti. Trojici se je nekoliko bolj mudilo in so se morali nazaj na pravo pot kar nekoliko potruditi.
Tako smo na koncu vsi srečno prispeli do kmetije in naših avtomobilov. Vse bi bilo lepo če nebi bilo nevšečnega dogodka z Vojinim avtomobilom. A na koncu se je tudi to rešilo.
Lepa je bila današnja tura. Zimska idila in jasni pogledi obsijanem s sončkom so nas očarali.

Tabor- Bohinj 2019

2019

PD ISKRA LJ. je organiziralo planinski tabor v Bohinju, glavni organizatorki Nadja in Adrijana sta zopet super opravili delo. Namestitev v CŠD v Bohinju super, udeležba velika, tudi nekaj članov PD RTV, en je žal zbolel in ostal doma…Prvi dan so šli iz Bohinjske Bistrice do Stare Fužine peš, v soboto vzpon do Orožnove koče v zimski idili, 70 cm snega. V nedeljo pa se je še zjasnilo, v prekrasnem vremenu vzpon na Vogar. Vodnik Marjan s pomočniki Alenko, Romanom so odlično vodili, korak lahkoten, kar je tudi prav, da smo varno in lahkotno hodili. Večer je bil pester, predavanje, potem pa še večer nostalgije, poln smeha in obujanja spominov na otroštvo…vsak je nekaj doprinesel k prijetnemu vzdušju. Super je bilo…hvala vsem…
Zapisala, foto: Liljana

Protected: Čreta

2019

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Kum

2019

Letošnjega tradicionalnega že 37. pohoda na Kum se je udeležila tudi deseterica članov našega društva. Iz železniške postaje v Ljubljani nas je vlak kakor običajno odpeljal ob 6.50. Naš pohod pa smo začeli v Hrastniku. Bilo je dokaj hladno vreme nekako prikladno za ta letni čas. Snega pa ni bilo in tako je bila pot vseskozi kopna, le na vrhu je bilo nekoliko ledu na cesti, tako da je bila potrebna previdnost. Do vrha smo porabili slabe tri ure. V glavnem je bilo oblačno, a tudi nekaj sončnih žarkov je posvetilo. Na planem izven gozda pa je večkrat zapihal kar močan veter. V koči je bila kakor ponavadi velika gneča, tako da smo se razdelili v dve skupini eni zgoraj drugi spodaj. Ko smo pojedli naročen ričet in klobase smo naredili še skupinsko pri cerkvi od odšli v dolino po isti poti. Na postajo smo prišli le nekaj minud pred prihodom vlaka. V Ljubljani smo v bližnjem bifeju ob kavici naredili analizo izleta. Bil je prijeten izlet z kar 1000m višinske razlike kar je kar vzgledno za začetek leta.

Pot Cankarjeve mame

2018

Na 20. pohodu po poteh Cankarjeve matere je bilo rekordno število udeležencev, preko 200, med njimi tudi planinci PD RTV in PD ISKRA LJ. Na Vrzdencu smo si ogledali Železnikovo domačijo, muzej izdelave harmonik, črno kuhinjo, jaslice. V cerkvi sv. Kanciljana so najstarejše ohranjene freske iz 13. stoletja, celo starejše od tistih v Hrastovljah. Cerkev je res lepo obnovljena, v njej je viden slog različnih obdobij. Po uvodnem kulturnem programu in dobrotah gospe, ki nam vedno pripravi medenjakova srca, čaj in okrepčilo, smo krenili proti Činžarjevi domačiji. Žal nas je pretresel dogodek, ko je enega od udeležencev obšla slabost, zadnje informacije so dobre, vsi mu želimo dobro okrevanje.

Pot smo nadaljevali do Gradišča, najvišje točke pohoda. V čudovitem vremenu je bila odlična vidljivost, pravijo, da se s te točke vidi kar 35 cerkva. Hvala našemu Cankarju za kulturni program na poti. Pot od Žažarja do Male in Velike Ligojne ter naprej do Stare Vrhnike je hitro minila. Še vzpon do Sv. Trojice, slikanje z zastavonošo Brankom in organizatorico Marijo, ter spust do Cankarjeve hiše na Vrhniki. Med potjo pa druženje s starimi prijatelji in novimi udeleženci, ki so bili prvič na tej poti, pa ne zadnjič. Na koncu pa še dobra enolončnica, kot vedno. Hvala prizadevnim organizatorjem za 20. pohod ob 100-letnici Cankarjeve smrti.
Zapisala: Liljana
Foto: Ivan, Liljana

Socerb – Glinščica

2018

V letošnjem planu naj bi omenjen izlet vodil Jan. Vendar je narava posegla po najhujšem. Odločili smo se da izlet vseeno opravimo in Alenka se je prostovoljno odločila da nas ona vodila.
Po opravljeni ogledni turi smo se v nedeljo 23.12 ob 8 uri z devetimi avtomobili odpravili proti Primorski do Soberba.
Na začetku pohoda nas je Alenka v grobem seznanila s potjo. Žal je bilo vreme dokaj megleno in posebno čarobnih pogledov na oklico nismo doživeli.
Izhodišče je bil torej grad Socerb, od koder naj bi bil lep razgled na slovensko obalo in Tržaški zaliv. Od tu smo se napotili proti vzletni stezi jadralnih padalcev in naprej po razgledni poti Socerbsko-Petrinjskega Krasa do Vrha Griže. Tu je vpisna knjiga, žiga pa ni bilo. Od tu po gozdnih poteh Krasa prispemo do razgledišča, kjer se nam odpre dolina Glinščice. Pot nas je vodila vodi po gozdu, pozneje smo se spustimo do spomenika alpinistu in vodniku Emilu Comiciju in do cerkve Marije na Pečeh. Od cerkvice sestopimo pa na Solno pot. Že kmalu smo zagledali znameniti slap reke Glinščice imenovan Supet, ki pada 40 m v globino. V dolini smo bomo prečkali reko in prišli do vasice Botač. Tu je manjša neprijazna gostilna, kjer je bil kratek postanek. Iz Botača smo se podali po Stezi prijateljstva, ki je bila odprta leta 1981 na pobudo čezmejnih prebivalcev. Trasa poteka po starodavni poti soli, verjetno gre za pot, ki jo je uporabljal že Martin Krpan. Pot do Beke je posuta s hrastovim listjem in je bila prijetna za hojo. V vasi nas je sprejel domačin Oskar in nam povedal marsikaj zanimivega. Od tu smo imelile slabo uro široke poti do našega izhodišča. Pred gradom se smo se ustavili pred zanimivo Sveto jamo, ki je edina jama na Kraškem robu, urejena za obiskovalce. Tu je edina slovenska podzemna cerkev v naravni votlini.
Po koncu planinske poti se smo ustavili na Turistični kmetiji v vasi Kastelec, kjer so smo se okrepčali z istrskimi fužiji in golažem.
Kljub nekoliko bolj nejasnem vremenu je izlet uspel v vseh pogledih.

Prednovoletna Ljubljana

2018

Zbor smo imeli kakor običajno pri Prešernovem spomeniku. Kar veliko se nas je zbralo, okoli 40. Po zboru smo se odpravili po levem bregu Ljubljanice do Brega, kjer smo si lahko ogledali slamnate figure. Popili smo kuhanček, Fedor ga je imel celo s seboj. Od tu smo se nekateri odpravili na grad od Novega trga, drugi pa mimo magistrata do Pogačnikovega trga. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Imeli smo tudi živo glasbo. Zanimiva je bila tudi predstava na Kongresnem trgu. Avdić je prikazal svojo mono igro “Ženske iz Venere, moški z Marsa. Lepo smo se nasmejali. Tako nekako je potekal naš nočni pohod ob Ljubljanici.




Zasavska Sveta Gora

2018

December naj bi bil v bistvu že snežen. Temu se v bistvu v naših planih nekako prilagajamo. Vendar zadnja leta nas je sneg nekoliko razočartal. Nič zato naš izlet na Zasavsko Sveto Goro smo vseeno lepo izpeljali.
Zjutraj sicer nekoliko pozneje se je večina odpravila na omenjen izlet iz parkirišča Tivoli. Peljali smo se stari cesti do odcepa na Krtino, mimo Moravč in zaselka Ples, nakar nas je pa potem med potjo čakal še zaselek Zabava. Zabavno pa je bilo pa celotno pot do vrha. Adrijana je lepo trasirala pot tako da ni bilo nikakršnih problemov glede same poti.
Na začetku smo si najprej še ogledali pano z informacijami o kraju Mlinci. Po kratkem opisu smo se tako odpravili cilju naproti. Pot se je lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila hoja po asfaltu in proti vrhu je bila pot nekoliko bolj strma. Ko smo prispeli do vrha se je večina odpravila na ogled same cerkve.
Po ogledu smo se podali do koče, kjer smo imeli naročeno hrano. Imeli smo svojo sobo tako, da smo se lahko razporedili po sedežih ob mizah. Po obedu smo imeli debate o izletih v naslednjem letu, naredili smo še skupinsko fotko in se potem odpravili po isti poti nazaj v dolino. Tu je imela Adrijana za uredit še nekaj knjigovodskih zadev in tako smo zadovoljno zaključili še en izlet in se odpeljali domov.

Izlet v neznano – Sv. Trojica

2018

Naše društvo že od ustanovitve organizira jesenske izlete v neznano. Tudi letos je bilo tako. Glavni organizator letošnjega izleta je bil Pavle. Zgodaj zjutraj smo zbrali v Tivoliju. Glede neznanega smo vedeli le, da gremo proti Štajerski saj nas pri skaklnici čaka naš vodič in organizator. Po kratkem postanku smo tako nadaljevali pot proti neznanem kraju. Po pozdravu nas je Pavle takoj zaposlil z vprašanjem kam gremo. Kar dolgo smo ugibali. Kar naenkrat pa pravilen odgovor, gremo na Sveto Trojico. No pred obiskom cerkve in prostorov SV. Trojice smo se ustavili ob Trojiškem jezeru. Tu nas je Pavle počastil z okusnimi sendviči in se potem napotili okoli jezera. Trojiško jezero ali tudi Gradiško jezero, ki obsega okoli 50 ha in je nastalo z zajezitvijo potoka Velka v drugi polovici 19. stoletja. Je eno od skupaj petih zajezenih jezer v Pesniški dolini.Trojiško jezero je predvsem namenjeno ribolovu in ribogojništvu. Okrog Trojiškega jezera je speljana 3 km dolga sprehajalna pot, na kateri se nahajajo energetske točke. Kaj veliko časa se nismo ustavljali ob njih saj je bilo dokaj hladno in tudi časovno se ni izšlo. Največja znamenitost kraja je velika baročna cerkev s tremi novimi zvoniki, pa tudi stopnice, ki vodijo od cerkve do akumulacijskega jezera in ob katerih je križev pot. Sveta Trojica je ogledna točka za romarje. Veliko zgodovinskih zanimivosti nam je povedala vodička o kraju in in cerkvi. V kletnih prostorih smo pa imeli še pogostitev s pecivom namazanem s zaseko pa tudi degustacijo njihovega vina.
Po ogledu nas je čakala pot v kraj Negova. Tudi tu smo zvedeli mnogo znamenitosti o kraju in gradu. Hkrati pa smo imeli predstavo vodičke z prleškim narečjem. Grajski kompleks Grad Negova ima status kulturnega spomenika državnega pomena in je arhitekturna, turistična ter poslovna celota, primerna za poslovna srečanja, izobraževalno dejavnost, prireditve in organizacijo praznovanj ter porok. V sklopu grajskega kompleksa je urejen bogat zeliščni park. Od leta 2015 je grad tudi eno od šestih svetovnih prizorišč FIAP za razstave umetniške fotografije.
Naš končni cilj je bila zgodnje popoldansko kosilo pri Moniki, le streljaj stran od Pavletove nove rezidence. Seveda ni manjkala niti glasba in ples. Nekateri so si ogledali tudi Pavletovo tako imenovano rezidenco. Čas je potekal po svojem in tako smo ob pol sedmih zaključili naš izlet v neznano in se odpeljali proti Ljubljani.