Zasavska Sveta Gora

2018

December naj bi bil v bistvu že snežen. Temu se v bistvu v naših planih nekako prilagajamo. Vendar zadnja leta nas je sneg nekoliko razočartal. Nič zato naš izlet na Zasavsko Sveto Goro smo vseeno lepo izpeljali.
Zjutraj sicer nekoliko pozneje se je večina odpravila na omenjen izlet iz parkirišča Tivoli. Peljali smo se stari cesti do odcepa na Krtino, mimo Moravč in zaselka Ples, nakar nas je pa potem med potjo čakal še zaselek Zabava. Zabavno pa je bilo pa celotno pot do vrha. Adrijana je lepo trasirala pot tako da ni bilo nikakršnih problemov glede same poti.
Na začetku smo si najprej še ogledali pano z informacijami o kraju Mlinci. Po kratkem opisu smo se tako odpravili cilju naproti. Pot se je lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila hoja po asfaltu in proti vrhu je bila pot nekoliko bolj strma. Ko smo prispeli do vrha se je večina odpravila na ogled same cerkve.
Po ogledu smo se podali do koče, kjer smo imeli naročeno hrano. Imeli smo svojo sobo tako, da smo se lahko razporedili po sedežih ob mizah. Po obedu smo imeli debate o izletih v naslednjem letu, naredili smo še skupinsko fotko in se potem odpravili po isti poti nazaj v dolino. Tu je imela Adrijana za uredit še nekaj knjigovodskih zadev in tako smo zadovoljno zaključili še en izlet in se odpeljali domov.

Izlet v neznano – Sv. Trojica

2018

Naše društvo že od ustanovitve organizira jesenske izlete v neznano. Tudi letos je bilo tako. Glavni organizator letošnjega izleta je bil Pavle. Zgodaj zjutraj smo zbrali v Tivoliju. Glede neznanega smo vedeli le, da gremo proti Štajerski saj nas pri skaklnici čaka naš vodič in organizator. Po kratkem postanku smo tako nadaljevali pot proti neznanem kraju. Po pozdravu nas je Pavle takoj zaposlil z vprašanjem kam gremo. Kar dolgo smo ugibali. Kar naenkrat pa pravilen odgovor, gremo na Sveto Trojico. No pred obiskom cerkve in prostorov SV. Trojice smo se ustavili ob Trojiškem jezeru. Tu nas je Pavle počastil z okusnimi sendviči in se potem napotili okoli jezera. Trojiško jezero ali tudi Gradiško jezero, ki obsega okoli 50 ha in je nastalo z zajezitvijo potoka Velka v drugi polovici 19. stoletja. Je eno od skupaj petih zajezenih jezer v Pesniški dolini.Trojiško jezero je predvsem namenjeno ribolovu in ribogojništvu. Okrog Trojiškega jezera je speljana 3 km dolga sprehajalna pot, na kateri se nahajajo energetske točke. Kaj veliko časa se nismo ustavljali ob njih saj je bilo dokaj hladno in tudi časovno se ni izšlo. Največja znamenitost kraja je velika baročna cerkev s tremi novimi zvoniki, pa tudi stopnice, ki vodijo od cerkve do akumulacijskega jezera in ob katerih je križev pot. Sveta Trojica je ogledna točka za romarje. Veliko zgodovinskih zanimivosti nam je povedala vodička o kraju in in cerkvi. V kletnih prostorih smo pa imeli še pogostitev s pecivom namazanem s zaseko pa tudi degustacijo njihovega vina.
Po ogledu nas je čakala pot v kraj Negova. Tudi tu smo zvedeli mnogo znamenitosti o kraju in gradu. Hkrati pa smo imeli predstavo vodičke z prleškim narečjem. Grajski kompleks Grad Negova ima status kulturnega spomenika državnega pomena in je arhitekturna, turistična ter poslovna celota, primerna za poslovna srečanja, izobraževalno dejavnost, prireditve in organizacijo praznovanj ter porok. V sklopu grajskega kompleksa je urejen bogat zeliščni park. Od leta 2015 je grad tudi eno od šestih svetovnih prizorišč FIAP za razstave umetniške fotografije.
Naš končni cilj je bila zgodnje popoldansko kosilo pri Moniki, le streljaj stran od Pavletove nove rezidence. Seveda ni manjkala niti glasba in ples. Nekateri so si ogledali tudi Pavletovo tako imenovano rezidenco. Čas je potekal po svojem in tako smo ob pol sedmih zaključili naš izlet v neznano in se odpeljali proti Ljubljani.

Pohod po Janovi poti

2018

Prvo nedeljo v novembru smo se zopet združili dve društvi, PD ISKRA LJ. in PD RTV. Naša naravovarstvenica Marija nam je povedala, da Prirodoslovni muzej in DOPPS vsako prvo nedeljo v mesecu organizira opazovanje ptic v parku Tivoli. Tokrat je g. Dareta nadomestila gdč. Tanja, ki jo je presenetila velika udeležba. Povedala in pokazala nam je veliko novega o raznih pticah, nas opozorila na njihovo oglašanje, ravnanje s pticami, razložila o prehrani.
Drugi del smo namenili pohodu po novi poti PD RTV preko Rožnika v Mostec. Idejni pobudniki te poti so bili Viktor Robič, Branko Krebs in Marjeta Krešič Svetel, glavni realizatorji pa Jan Skoberne, Cveto Preželj in Branko Dolenc. Kdo bi si v juniju, ob uradni otvoritvi misli, da bomo to pot danes prehodili v Janov spomin, ko se je oktobra tako nenadoma poslovil…Hvala Janu za vse, kar je storil za planince obeh društev. Veliko, kar potrjuje tudi današnja udeležba Janovih prijateljev.
Zapisala: Liljana

Svačica

2018

Še en lep društveni planinski izlet v sončnem in toplem jesenskem dnevu: na Svačico, skrit razglednik med Vrtačo in Stolom. Start malo pod Tinčkovo lovsko kočo, čez Smokuško planino mimo koče pri izviru Završnice (ki je bila žal zaprta), čez sedlo Šija in po zgornji poti v smeri Stola, spust skozi siten skalnat žleb v krnico v Kožnah, po potki čez dolgo melišče pod Srednjo pečjo, malo plezanja čez sedlo Belščica in še kratek vzpon skozi gosto ruševje na Svačico. To je lep skalnat vrh visok 1953 m, nad Celovško kočo .Od koče do vrha je le eno uro, mi pa smo hodili skoraj štiri ure, vendar na poti uživali lepote z naše strani nevidnega gorskega sveta, včeraj v toplih jesenskih barvah. Po daljšem počitku smo se vračali skozi Zagon in obšli Srednji vrh po drugi strani kot zjutraj. Malo previdnosti je bilo potrebne na delu poti, ki je prekrita z mokrimi travami. Prav takrat smo zagledali helikopter, ki je reševal planinca, ki mu je zdrsnilo na pobočju Vrtače.
Zaključek smo nepričakovano naredili pri prijaznem oskrbniku Plemenilne postaje Antona Janše.
Adrijana



Križ

2018

Po večkratnih odpovedih, zaradi slabega vremena, nam je končno le uspelo izpeljati krasno visokogorsko turo. Kristalno nebo, kot da bi se hotelo odkupiti za zadnje mokre vikende, nas je kar potegnilo kvišku. Ob Bivaku IV, kjer smo imeli malo daljši postanek, smo si privoščili malico. To je bila priprava za drugo etapo do vrha. Medtem ko smo tudi ob prisotnosti drugih planincev slastno mlatili svoj zaslužen obed in se ozirali naokoli po postavnih vršacih, je sem ter tja padla še zabavna beseda.
Izrazito kraški teren, po katerem nas je v nadaljevanju vodila pot, nas je s pestrimi pojavnimi oblikami zelo očaral. Tam visoko na drugi strani Vrat pa očak, ki je kot pastir bedel nad nami ovčicami. Pogačnikov dom, Razor in Prisank na eni strani, ter Bovški Gamsovec in Pihavec na drugi strani, so bili kot na dlani, ko prispemo na greben, katerega del je tudi naš današnji cilj. Po nekaj korakih smo ga veseli osvojili in si čestitali za skupen dosežek. Po daljšem počitku na toplem soncu, ki smo ga med drugim izkoristili za bolj podrobno spoznavanje bližnje in daljne okolice, smo se v dolino Vrat vrnili skozi Sovatno. Z mamljivimi pogledi proti Triglavski severni steni in ob bogati ponudbi jesenskih barv, smo večkrat ustavili korak. Padlo je tudi nekaj sočnih komentarjev, ki so v skupini izzvali izbruhe smeha, tako da se je utrujenost, kolikor je je že bilo, sramežljivo potegnila v ozadje, čakajoč na drugo priložnost. Tako kot vedno, ko se potikamo na tem koncu naše domovine, smo se ustavili še pri Aljažu v Mojstrani in navrgli še nekaj besed o opravljeni turi ob tekočih in slastnih dobrotah. Polni lepih vtisov smo se vrnili domov.
Dušan Debevec



Po poti treh jezer

2018

Naša srečanja s KPD Hej, gremo naprej so postala že tradicija. Vabilo na jesensko srečanje Po poti treh jezer je bilo organizirano zadnjo nedeljo v mesecu septembru. Jutranje presenečenje zame, da nas je namesto enega avtobusa peljal še kombi, je bilo le kratkotrajno. Hitro smo se razporedili po vozilih in se odpeljali proti Mariboru. Ob 9. uri smo že prispeli v kraj Močna pri Pernici. Po jutranji postrežbi odličnih Marijinih dobrot, kave in še kaj, smo odšli na pot. Mimo prvega jezera Pristava je sledila pot po nasipu Pesnice do gradu Hastovec. Tu je bila prva daljša pavza. Igor Oprešnik, predsednik KPD Hej gremo naprej, že 26 let dela v Socialno varstvenem zavodu, ki je zaseda prostore gradu, grajskega dvorišča in okolico, nam je v viteški dvorani orisal zanimivo zgodovino gradu. Ob odhodu iz dvorane pa smo se na dvorišču srečali tudi z uporabniki. Nadalje smo se po Agatini poti sprehodili do drugega jezera Komarnik ter do Črnega Križa,simbola nesrečne ljubezni grofa Friderika in Agate. V prijetni senci smo posedeli, kaj hitro pa nas je Igor povabil na zadnji del poti do tretjega jezera Radehova. Od jezera dalje smo se sprehodili še po nekaterih ulicah Lenarta do avtobusne postaje od kjer smo se odpeljali do turistične kmetije. Tu je sledilo druženje na toplem jesenskem soncu in ob pečenih kostanjih, ki so jih za nas nabrali in spekli naši gostitelji. Vojko je petje spremljal s harmoniko, prijeten klepet pa je podaljšal čas odhoda za pol ure. Pred odhodom na avtobus smo naredili kratek povzetek dneva, dolg aplavz in prijateljski objemi so naznanilo, da nas podpisana Listina o prijateljstvu povezuje bolj in bolj.
Alenka Sakelšek

Lep sončen dan nam je obetal lep izlet in druženje s prijatelji .Začeli smo pri kraju Močna pri Pernici. Po jutranjem okrepčilu in pozdravih z našimi prijatelji iz Maribora, smo se podali na zanimivo pot, se sprehodili do prvega jezera Pristava in delno ob njem, nadaljevali pot po nasipu reke Pesnice, do gradu Hrastovec, kjer smo slišali nekaj o zgodovini gradu in si ogledali »viteško dvorano«, nato smo se spustili nazaj do reke Pesnice in se po Agatini poti sprehodili do drugega jezera Komarnik in ob njem do Črnega križa pri Hrastovcu. Prijetna pot po gozdu nas je pripeljala do mesta, kjer smo šli pod avtocesto MB – Lendava in nadaljevali do hipodroma Polena v Lenartu. Prijetna pot nas je vodila do tretjega jezera, Radehova. Za zaključek tokratne ture smo se prehodili še po nekaterih ulicah Lenarta, do avtobusne postaje v Lenartu, kjer nas je pričakal avtobus, s katerim smo se zapeljali do ene izmed bližnjih turističnih kmetij, kjer smo imeli zaključek tokratnega druženja z našimi prijatelji iz KPD Hej, gremo naprej.
po FB Cirila
Klik na sliko za ogled albuma. Tu so še Fotke od Fedorja



Dolomiti

2018

Pravzaprav je bil izlet kar naporen, saj smo poleg vsakodnevnih tur, prevozili cca 1000 kilometrov, če bi pa prešteval vse prevožene in le oštevilčene ovinke skozi vse prelaze, bi pa rekel in tudi to potrjujem – šofer Milenko, vsa čast ti, pravi profesionalec si, saj je dostikrat le milimeter ločil avtobus od ograje, skale ali motoristov, ki so pridivjali v ovinek. Ampak, naš vodnik Primož…..tudi razred zase …. o njegovih sposobnostih bi lahko pisal in pisal….profesionalec v vseh pogledih, od vodenja, nekajkrat tudi po nevarnih poteh, do organizacije nastanitve v pravem hotelu Aurora v Alba di Canazei – tukaj – https://www.tripadvisor.com/Hotel_Review-g1096058-d1237954-Reviews-Active_Hotel_Aurora-Alba_di_Canazei_Canazei_Province_of_Trento_Trentino_Alto_Adige.html
In da nadaljujem o Primožu Zupančiču…..
https://www.facebook.com/profile.php?id=100009282357530
….tudi na vožnjah se je izkazal kot da je turistični vodič….na pamet je iz rokava stresal vse zanimivejše videno iz avtobusa…..predvsem vrhove in prelaze (tudi njihove višine), na katere smo imeli v glavnem, zaradi lepega vremena, razgled vse te dni.
Vreme nam je torej služilo, pa čeprav nas je v petek ena ploha malo namočila in to ravno v najtežjem delu spusta z 2575 m visoke gore Nuvolau proti prelazu Giau, a je Primož spet opravil svoje, tako s fizično pomočjo, kot pomirjajočim, pravim psihološkim pogovorom s tistimi, ki jih je bilo malce strah. Smo pa lahko z vrha te gore, kjer stoji tudi koča, lahko občudovali čudovito mavrico dol proti petim skalnatim stolpom ( 5 Cime) !
Kaj naj še rečem? Že takoj prvi dan smo od jezera Misurina začeli vzpon proti trem Cinam, bil je raj za fotografe, saj so bližajoči oblaki in mešanica sonca ter vmes čistina modrega neba, pričarali nepozabne trenutke za spominski album.
Tretji dan smo se razdelili v dve skupini, saj je bila tura v skupini Rosengarten in krožno pod Vajolet špicami čez 2550 metrov visok prelaz Cigolade, kar naporna in trinajsterica, se je pod vodstvom Nadje odpravil po dolini in naprej do 2244 metrov visoke koče Vajolet. Ostali pa smo se najprej potrudili do dveh koč na prelazu Rifugio Roda di Vael – 228 m visoko – in se pod mogočnimi vrhovi (na enem je tik pod vrhom okno s križem) napotili na 2550 m visoki prelaz Cigolade. Spust z njega je na nekaterih mestih potekal tudi ob jeklenici, a vsi smo varno prispeli do koče Vajolet, ter se po poti naše manjše skupine, ki se je že pred nami odpravila nazaj na izhodišče, tudi spustili do vzpenjače Ciampedie in še enkrat na tej planoti uzrli na špičaste vrhove okoli nas!
Večerja v hotelu je bila presenečenje z lokalnimi specialitetami in petimi hodi…..okusno za 5 zvezdic plus!!!!
Samo spanje ob tako polnih želodčkih ni bilo ravno tisto pravo, kot bi moralo biti.
V nedeljo se je kar prehitro približal zadnji dan našega potepanja. Spet has ja avtobus zapeljal na 2057 m visoki prelaz Fedaia, na katerem je mogočni jez in nad njim se dvigajo najvišji vrhovi do 3343 m visoke Marmolade.
Tokrat se je ledenik svetlikal v jutranjem soncu, meglice so se že razkadile, mi pa smo se odpravili strmo v hrib in se na razgledni točki ustavili za počitek in predvsem fotografiranje nam nasproti sijoče najvišje Dolomitske gore. Mimo nekaj planinskih koč smo se spustili do prelaza Pordoi na višini 2239 metrov. Imeli smo ravno priliko občudovati rally stotnije starih avtomobilov fiat 500 in nekaj mercedesov, pa gor je bilo na stotine motoristov, pa pivo po 5 €, pa spominke smo nakupili za svoje drage doma. Da je ta prelaz glavna povezava preko prelaza Falzarego med Cortino d*Ampezo in Poroia naprej še čez nekaj prelazov do Bolzana, je seveda vidno po gostoti prometa. Mi smo se nato skozi Cortino peljali naprej po dolini in čez mejo (brez kontrole) v Avstrijo do Lienza in tovarne napolitank. Ja Loacker je mogočna tovarna, nasproti nje lastnikov grad na hribčku in ko vstopiš vanjo, se ti nasmeh razleze do ušes. Ogledali smo si njihov muzej in nakupili kar veliko njihovih kvalitetnih, a ne prav poceni, izdelkov.
Pot domov je minila v rahlem dremežu nekaterih in zibajoči vožnji do doma. Še Nadjina zahvala vodniku in šoferju in zakaj je izlet uspel 115 procentov? To pa najdeš tukaj:
Tole sem vkup spravil
Franci Hrastar
Pijava Gorica 17. september 2018

DOLOMITI – NAJLEPŠE PANORAMSKE POTI
Obiskali smo Dolomite, najlepšo gorsko skupino Alp. Po prepričanju vseh udeležencev iz planinskih društev Iskra Ljubljana, RTV, Križe in nekaterih drugih, prelepa narava in gore tega območja upravičeno spadajo pod Unescovo svetovno dediščino.
PRVI DAN smo pohod pričeli nad jezerom Misurina do koče Bosi in se mimo vojaških kavern in jarkov iz časa 1.sv. vojne povzpeli na Monte Piano (2305 m) od koder smo občudovali znane Tri cime in bližnje pogorje Cristalla. Po sestopu smo se skozi Cortino in čez prelaza Falzago in Pordoi spustili v dolino Fasa, kjer smo se v vasici Alba nastanili v hotelu Aurora.
DRUGI DAN
Iz prelaza Falzarego smo se s sedežnico dvignili na 2200 m in pohod pričeli s spustom do zanimivih Cinque Torri, ki privlačijo številne plezalce. Nadaljevali smo z vzponom na slikovito goro Nuvolau, do koče ki stoji na vrhu skalnega stolpa na višini 2575 m. Po kratki plohi smo z vrha opazovali marvico daleč pod nami. Sestopili smo do prelaza Giau, po mestoma spolzki poti, a smo z dovolj pazljivosti vsi srečno prišli do avtobusa, ki nas je po ovinkasti cesti, ki jo obžujejo motoristi, popeljal nazaj do našega hotela.
TRETJI DAN
iz kraja Vigo smo se z vzpenjačo povzpeli na planoto Ciampedie (1997 m) v skupini Rosengarten. Od tu smo začeli pohod: večja skupina na prelaz Cigolade (2550 m) in naprej pod mogočnimi Vajolet špicami do koče Vajolet, manjša pa skozi Gardeccio do koče Vajolet. V jasnem in toplem dnevu smo uživali v čarobnem okolju vse do zadnje gondole, ki nas je odpeljala v dolino.
ČETRTI DAN
Ponovno smo se zapeljali na prelaz Fedaia, kjer smo začeli zadnji pohod do prelaza Pordoi. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do koče Viel del Pan (2432 m). Vmes pa so nam pogledi stalno uhajali na drugo stran na pobočja mogočne Marmolade, najvišjega vrha Dolomitov (3343 m). Na prelazu Pordoi smo popili še zadnjo kavico v Italiji in se skozi Arrabo, Cortino, Toblach, Lienz in predor Karavanke vrnili domov.
Moram priznati, da si nisem predstavljala kako mogočni in razsežni so Dolomiti in koliko vzpenjač in gondol so naredili na visoke gore. Pa koliko planinskih koč, pravzaprav visokogorskih hotelov je skoraj vsepovsod. Na ta način so nekateri tritisočaki hitro dostopni. Vsi ti prevozi pa v veliki meri služijo zlasti smučarjem, planinci pa na vse gore lahko pridejo tudi peš.
Poti vseh težavnosti je ogromno, bolj ali manj obljudenih gora tudi. Vsak obiskovalec Dolomitov lahko najde kraje po svojem okusu.
Adrijana – FB.



Slatna 2018

2018

Tabor PD Iskra Ljubljana je bil letos malo drugačen. Pretekla leta smo bivali v oskrbovanih kočah, letos smo najeli objekt na skriti lokaciji med Ratečami in planiškimi skalnicami. Sami smo kuhali, pospravljali in tudi vzorno skrbeli za odstranitev vseh vrst odpadkov. Vsak dan pa smo se seveda odpravili na krajši ali daljši planinski pohod: na kočo Zacchi nad Belopeškimi jezeri, Tromejo, Ciprnik, nekateri so vmes splezali še ferato Hvadnik, dva sta se povzpela na Malo Rateško Ponco, zadnji dan pa smo se sprehodili še do idilične koče pri Ingotu mimo prvega Martuljškega slapa.
Fedorjeve slike s tabora
Adrijana
Klik na slikko za ogled albuma.



Prehodavci

2018

V letošnjem planu planinskih izletov smo uvrstili tudi najlepšo markirano planinsko pot. Bila je to dvodnevna tura s prenočevanjem v Koči na Prehodavcih. Že mesec dni prej sem rezerviral ležišča. In tako je prišel 20. dan v mesecu. Z štirimi avtomobili smo se pripeljali do parkirišča v Senožetu, kjer nas je čakal lokalni avtobus. Skoraj neverjetno, a vožnja do planine Blato je bila brezplačna le za parkiranje smo za vsak avto plačali 4€ za dva dni. Po prijetni vožnji smo se tako ustavili na razpotju za planino Vogar. Začetek hoje je bil nekoliko po asfaltu a kmalu smo zavili v gozd in tako po lepo uhojeni in markirani poti v eni uri in še nekaj prispeli do Koče pri Jezeru. Tu smo se odločili, da gremo najprej do planine Viševnik in drugi dan nazaj mimo Dednega polja. Prijetna gozdna pot najprej mimo planine Viševnik in nato z lepimi razgledi do planine Ovčarija. V bistvu skoraj brez postanka smo nadaljevali do vrha Štapc. Tu smo se nekoliko okrepčali in kmalu nato nadaljevali do Male Tičarice. Lep razgled na dolino Triglavskih jezer nas je vse očaral. A naš današnji cilj je bil še daleč. Nekoliko smo se spustili in nadaljevali pot po pobočju Kopice in se povzpeli na Veliko Zelnarico. Tu se pa nismo kaj dolgo zadrževali, ker so prihajali neki črni oblaki. Na srečo brez grmenja. Pot navzdol je bila dokaj zahtevna in zato smo pazljivo sestopali z vrha. Kmalu, ko smo prispeli do Vratic nas je nekoliko osvežila manjša ploha, ki pa se je kmalu večkrat ponovila. Ob poti smo opazovali kozorogov boj, zato smo morali nekoliko zastati, saj je bilo nevarnost padajočewga kamenja. Ja in na koncu smo v močni plohi le prispeli do koče. Na srečo je bilo v koči še nekaj prostora, da smo se posedli in preoblekli premočena oblačila. Zvečer pa na počitek na pograde in zjutraj zopet na pot. Trojica se je drugi dan odločila, da gre še na Kanjevec a jim vreme to ni dopuščalo. Tako so po najbližji poti sestopili do Dednega polja, Planine Laz in do Koče pri planini Jezero. Večina pa smo je lepo podali po dolini Sedmerih jezer. Žal nas je nekoliko namočilo, a kmalu je posijalo sonce in tako smo srečno brez strel in grmenja prispeli do koče Pri sedmerih jezerih. Tu smo se zopet zbrali, počakali zaostale in nadaljevali pot najprej na Štapce in naprej mimo Planine Ovčarije, Dednega polja in Koče pri planini jezero. Tu smo se združili s tremi pohodniki, ki so želeli Kanjavec a jim to na žal ni uspelo.
Zaradi odhoda avtobusa smo tu obstali kar nekaj ur, saj bi bilo čakanje na postaji manj ugodno kako v hladni senčki ob koči. Vseeno smo odšli nekoliko prej, saj smo predvidevali, da bo na postaji večja gneča. Na srečo smo bili tam prvi in tako smo lahko vsi vstopili naenkrat in se zapeljali do naših parkiranih avtomobilov. Prvi dan smo hodili skupaj skoraj 8 ur drugi dan pa le 5. Imeli smo sicer nekaj manjših problemov, a na koncu se je vse izšlo v najlepši način, razen gumidefekta enega avtomobila na povratku.
Tu je album slik od Joca
Klik na sliko za ogled albuma



Laško 2018

2018

Današnji izlet v Laško
Da smo se tja odpravili dan pred prireditvijo Pivo in cvetje, je že naša stalnica. Za dopoldansko hojo z ogledom kakšne zanimivosti vedno poskrbi naš prijatelj Drago Podreberšek. Tudi tokrat je bilo tako. Vreme nam ni bilo naklonjeno, saj je ves dan deževalo, a to nas ni niti malo oviralo. Tako je Drago z ženo in prijateljem v Rimskih Toplicah sprejel nas 16 udeležencev, ki smo prispeli z vlakom iz Ljubljane. Takoj nas je poslal na pot, saj smo bili tako časovno, kot po kilometrih oddaljeni od našega cilja v Laškem (ogled pivovarne), kjer smo morali biti pred 14. uro (še prej pa malica-kosilo).
Dež nas je neusmiljeno močil, ko smo hodili proti obeležju Antona Aškerca, ki stoji na mestu, kjer je živel in kjer je tudi propadla revna hišica, saj se baje ni dala obnoviti.
Našo skupino devetnajsterice so tukaj zapustili Nada, Vesna in Stane, ki so se šli raje namakati v termalne vode zdravilišča Laško, kot da bi se še naprej namakali od bogatega darila z neba.
Ostali pa strmo v hrib – pravzaprav smo osvojili en hribček, pa sem spregledal ime! Pri spustu po blatni, strmi gozdni cesti smo se po premisleku odločili, da ne gremo po ozki mokri in nevarni stezi pod steno, kjer se je ponesrečil alpinist Franček Knez, temveč se po cesti spustimo v Marijo Gradec in se preoblečemo ter pomalicamo v gostišču Čater. Noro dobro smo jedli, pa cena tako ugodna, da bi tja kar večkrat šel na malico. Pričakali smo še naše »tri zdraviliške plavalce«, ki so imeli kar dolgo pešpot do tega mesta, da bi nato skupaj odrinili pred pivovarno Laško. Tam smo počakali njihove vodiče, ki so nas popeljali na ogled izdelave piva, saj je bil danes dan odprtih vrat. Zelo zanimivo, pa še zgodovinske trenutke od ustanovitve pivovarne naprej smo si ogledali v za to prirejenih prostorih. Po ogledu je sledila degustacija njihovih proizvodov, postregli so nam z okusnimi klobasicami, prestami, pa mažoretke in pihalna godba so imeli generalko……ni da ni….doživeli smo resnično veliko na ta turoben, bolj jesenski, kot poletni dan.
Zahvala gre seveda domači ekipi z Dragom na čelu, ki vedno najde kaj zanimivega na njihovem koncu. Ne smem pozabiti na našega Jana in Marjana, ki sta poskrbela za organizacijo in spremstvo – Jan tudi za pomoč deklici Ani, ki ji dopoldanski sprehod po blatnih poteh in dežju, nikakor ni ugajal.
In nekaj teh vtisov delim z vami
Franci Hrastar
Zapisal med polfinalno tekmo Hrvaška – Anglija 11. julija 2018