Občni zbor

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Letošnji občni zbor je potekal nekoliko drugače kakor običajno. Zjutraj ob 9 uri smo se zbralo pred domom Milana Šinkovca, kjer nam je spregovoril nekaj besed najprej Milan , predsednik PD Komenda in Katja z TD Kamnik. Po nagovoru smo se sprehodili po Komendi, kjer smo zvedeli veliko zanimivosti o tem prijetnem kraju. Po sprehodu smo se potem zbrali v koči, kjer je potekal naš občni zbor. V nabito zasedeni sobi smo tako enoglasno potrdili vsa poročila odborov, predlagane letošnje izlete in podelili 3 priznanja PZS(Adrijani, Vladki, Nadji) in tudi tri društvena priznanja(Lidiji, Dori in Branku). Zbor smo zaključili z toplim obrokom, da smo tako potem imeli dovolj moči za zabavo, ples.

Po poti Cank. mame 2017

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Sedmertica planincev našega društva se je tudi letos udeležila pohoda po poteh Cankarjeve mame od Verzenika do Vrhnike. Pot je potekala večinoma po cesti, kje smo lahko ob poti okušali domače specialitete in tudi zaplesali. V Vrhniki smo dobili pohodniki tudi topel obrok. Po uradnem delu smo se odpravili v Zaplano k Tonetu, kjer nas je dočakal z pravo kmečko pojedino. Tako smo naš pohod končali že pozno zvečer.

Pred novoletna Ljubljana

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Kakor je zadnja leta že običaj se zberemo pri Presernovem spomeniku in se potem odpravimo ob Ljubljanici proti Bregu. Vmes smo imeli še kratek postane, kjer nas je Nadja počastila za svoj osebni praznik. Pri Bregu smo popiuli kuhanček, se podslikali Većiona je odšla potem na Pogačnikov trg, kjer so zaplesali nekateri pa tudi na Ljubljanski grad. Vsi smo se potem dobili na Pogačarjevem trgu. Tu smo se zadržali kar nekaj časa od koder smo se potem rašli.
Lp Marjan

Otliško okno in polž.

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Za zadnjo letošnjo turo se nas je zjutraj pred Halo Tivoli zbralo 21 članov.
Zapeljali smo se do Dolgega mosta, kjer smo nato zapolnili 30 sedežni avtobus, potem pa nadaljevali po avtocesti do Ajdovščine. Od tu je sledila še krajša vožnja mimo hidro elektrarne Hubelj in ostankov Fužin do samega izvira Hublja , kjer je bilo naše izhodišče. Izvir je izredno slikovit ob visoki vodi, ki v mogočnih slapovih pada z višje ležečih bruhalnikov. Zaradi sušnega obdobja smo se morali zadovoljiti z bolj skromnim pretokom.
Zjutraj, ko smo se napravljali so bile temperature še krepko pod ničlo, tako, da so prišle prav rokavičke in flis.
Po četrt urni hoji smo bili že na soncu, pa tudi strmina nas je že krepko ogrela.
Med potjo smo se srečali z obeležjem ,, hudičkom,, kjer ena od legend opisuje kako je hudič napravil Otliško okno ko se je spotaknil pri prestavljanju Čavna in tovorjenju zlatih stebrov.
Nadaljevali smo pot mimo Malega otliškega okna do razpotja. Tu je sledila daljša pavza, malica in sončenje.
Po pavzi smo se spustili do znamenitega Otliškega okna in naredili obvezno skupinsko fotografijo.
Seveda okna nismo zaprli, saj je 12m visoko in 7m široko. Po ogledu in številnih fotografijah smo se podali še do druge znamenitosti, to je,, kamnitega polža,,. To je delo arhitekta Damjana Popelarja, ki je skušal povezati naravo in kulturo, ter notranjost zemlje z vesoljem.
Po tem ogledu smo se vrnili po isti poti nazaj na izvir Hublja.
Sledila je vožnja v Vipavo, kjer so nas postregli z okusno enolončnico. Po prijetnem druženju smo se zadovoljni in polni lepih vtisov odpeljali nazaj proti Ljubljani.
Veseli smo bili, da smo lahko še zadnje dni decembra doživeli krasen sončen dan.
Lepo vas pozdravljam,
Zlatko

Socerb-Osp-Tinjan

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V začetku zadnjega meseca leta, sta nam Zlatko in Jan pripravila pohod v toplejše kraje naše domovine. V oblačnem vremenu smo startali v Petrinjah in se najprej skoraj po ravnem sprehodili do Socerba. Vmes smo bili deležni nekaj prijetnih sončnih žarkov. Pri gradu se nam je odprl pogled na Tržaški in Koprski zaliv. Pri gradu je planincem na voljo žig, ne moreš pa na kavo ali pijačo v gostišče, saj tega ob sobotah odpirajo šele zvečer, seveda ne za goste v gojzarjih. Zato smo si postregli iz nahrbtnikov, vendar malice v večini nismo pojedli do konca, saj nas je hitro pregnala mrzla burja. Začeli smo se spuščati proti Ospu. Obiskali smo cerkev sv. Tomaža, v kateri nam je prijazna domačinka povedala nekaj zanimvosti iz zgodovine kraja. Osp je ena najstarejših slovenskih vasi, v pisnih virih je bila omenjena ob koncu 11. stoletju. Nekoč je vas štela preko 800 prebivalcev, danes le še 180. Ponaša se s strnjenim vaškim jedrom, prepredenim z ozkimi ulicami. V Ospu je bila že leta 1818 ustanovljena prva redna slovenska osnovna šola v Istri. Nad naseljem se dviga kompaktna stena, oblikovana v podkvasto obliko in je široka 500 m, ter visoka preko 200 m. Skupaj z bližnjo Mišjo pečjo predstavlja enega najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. Na pobočju stene raste pravi lovorov gozd (črni lovor) in izredno redka cvetlica Tommasinijeva popkoresa, ki zacveti v mesecu aprilu.
V cerkvi smo se ohladili, vendar smo se v naslednji urici močno ogreli, saj smo se podali na bližnji Tinjan. Vzpon s pičlih 32 m nadmorske višine do cerkvice sv. Mihaela na 374 m nas je spomnil, da smo na planinskem izletu. Razgledov od tu je bilo vedno manj, nazadnje so nas nazaj v vas pregnale kapljice dežja. Zato smo se malo dlje zadržali v gostišču v Ospu ob bobičih in kozarčku domačega. Spotoma na avtobus so si nekateri planinci nabavili še domače oljčno olje. Za nami je bil še en prijeten pohod po krajih mimo katerih se večinoma le vozimo, ko potujemo na obalo.

POT K REPNICAM

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Letošnja jesen nam skoraj vsak konec tedna nagaja z vremenom, vendar se nas je peščica pogumnih planincev kljub temu odločila, da se v soboto odpravimo še na enega izmed izletov, ki je bil predviden v letnem načrtu društva.
Tokrat smo se odpravili na Bizeljsko, med vinorodne griče in na ogled repnic. Več o tem malo kasneje. Po ustaljenem zboru v Tivoliju, presedanje v avtomobile in vožnja proti Dolenjski, potem pa preko Save na Štajersko. Izhodišče ture je bilo v Stari vasi na Bizeljskem, pri kleti penin Istenič, kjer smo se ob tabli informirali o poti in repnicah. Mimo vinogradov in zidanic, ki v tem času samujejo, saj je grozdje že obrano in mošt že spremenjen v vino, smo po uri hoje prispeli do repnice Najger. Prijazno so nas sprejeli in nam razkazali repnico, o njej pa povedali tudi veliko zanimivega. Repnice so jame, skopane v kremenčev pesek, ki ga je pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Usedline morja so na stropu repnice pustile zanimiv, peščen ornament, v katerem smo lahko zagledali obliko zajčka, netopirja, Batmana, kačo, slona … oblike pustijo domišljiji prosto pot. Repnice so ime so dobile po repi, ki so jo, poleg drugih poljskih pridelkov, shranjevali v njih. V njih je stalna vlaga med 80-95% in temperatura med 8-12°C, kar prinaša idealne pogoje za shranjevanje pridelkov, v današnjih časih pa vinarji repnice uporabljajo tudi kot primeren prostor za staranje vina.
Za kopanje in izdelavo repnic ne potrebujemo gradbenega materiala, samo kramp, lopato, veliko časa in moči. Pri Najgerjevih so v zadnjih letih, odkar so iz manjše jame za shranjevanje pridelkov, skopali 5 prostorov in obrabili že 8 krampov, saj jih kopanje v kremenčev pesek zbrusi in so postali neuporabni.
Predstavitev ter pokušina domačih dobrot nas je okrepila z energijo in tako smo lahkotno nadaljevali našo pot. Spremljal nas je enak pogled in razgled kot prvo uro hoje, sicer oblačno, rahlo megleno, a dobra volja in klepet sta nam popestrila čas, ki je hitro minil.
Naj omenim, da smo med našim pohodom nekajkrat menjali različne dele tematskih poti, ki potekajo tod okoli: Pot k repnicam, Vidova pot, Marijina romarska pot, Zasavska planinska pot, Evropska pešpot E7 in Slomškova romarska pot.
Kmalu smo dosegli Svete gore, kjer se na vrhu stiska kar 5 cerkva. Tu je bil tudi naš končni cilj. Sledil je le še spust do avtomobilov in zasluženo, okusno kosilo, (spet) domačih dobrot pri nam že znani gostilni Šekoranja v centru Bizeljskega, ki nas tudi zdaj ni razočarala. Še pozdrav ter slovo in upam, da se kmalu spet srečamo.
Dora
dscf1373

Krnska jezera

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Letošnji spominski pohod h Krnskem jezeru v počastitev padlih in umrlih vojakov, ter konca I. svetovne vojne na Soški fronti je bil za dvanajsterico planincev našega PD prijetno zimsko doživetje. Ob devetih v Bovcu še dež, potem pa že takoj po startu v Lepeni razjasnitev in prvi sončni žarki. Nekje na polovici poti se je začel sneg, na vrhu ga je bilo le toliko, da je pričaral pravo zimsko vzdušje. Po počitku v koči smo se udeležili proslave, nato pa počasi sestopili v dolino. Med prijetno vožnjo čez Vršič smo sopotniki lahko občudovali svetlo luno nad zasneženimi vrhovi. V hribih je zima res lepa. Naj tam še nekaj časa tudi ostane.
dscn95190003

Talež

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Muhasto vreme preteklih jesenskih dni nam je nagajalo za realizacijo drugih načrtovanih izletov, vendar prava jesen v vseh svojih barvah se je pokazala prav ta vikend. Tokrat smo se odpravili na enega izmed manj znanih vrhov na pogorju Jelovice od koder se odpre čudovit razgled na okoliške vrhove Karavank in na Blejsko jezero. Malo jih pozna Talež, a kot je opaziti je to »hišni hrib« domačinov Bodešča, Ribnega in ostalih okoliških krajev. Glede na nezahteven vzpon se na ta hrib odpravijo tudi mlade družine z majhnimi otroki. Okusna hrana in prijazno osebje vabijo – pridemo še kdaj.
Pa vendar smo naš izlet kot vedno začeli v Ljubljani. Zaradi priprav na 21. Ljubljanski maraton smo izhodišče izbrali v Šentvidu pred Ljudskim domom. Sicer ne prav zgodnja jutranja ura, 8.00 je že odbila, ko smo se planinci zbrali na parkirišču iz bližnje diskoteke pa židane volje stopili mladci in mladenke, ki so se odpravljali proti domu na zaslužen počitek, mi pa naši dogodivščini naproti. Najprej smo se odpeljali do vasi Kropa, kjer smo imeli dogovorjen ogled, prikaz in predstavitev kovaške dejavnosti v Kropi ter prikaz izdelave cvekov (pogov. žebljev). V 17. in 18. stoletju beležimo »zlato dobo« kroparskega kovaštva, preko 130 različnih vrst in velikosti žebljev so izdelovali. Vodno moč je dajal potok Kroparica, ki izvira nad naseljem. V 19. stoletju je bilo v Kropi 19 vigenjcev (pogov. kovačnica), danes pa je ohranjena le ena vigenjc Vice. V vigenjcu so ohranjene vse tri ješe (pogov. ognjišče), ki jim je sapo dovajal meh, meh pa je poganjal vodno kolo. Na dan so kovači izdelali do 2.000 žebljev, plačani pa so bili po količini izdelanih žebljev. Cela družina je doberšen del dneva preživela v kovačnici, možje so kovali, otroci po pomagali, žene so kuhale.
Po končanem ogledu smo se odpeljali do vasi Lancovo in se usmerili na gozdno pot ter parkirali v bližini Bodeškega mosta. Od tu je sledil nas vzpon do Lovskega doma Talež. Prijetna gozdna pot, sprva sicer malo blatna, vendar kasneje primerna za hojo nas je z zmernim vzponom po dobri uri hoje pripeljala do doma. Prijetno jesensko sonce, čudoviti razgledi na Stol, Vrtačo, Begunjščico, Kepo, Dobrčo ter veličasten pogled na Blejsko jezero nas je »prikoval« za uro in pol na vrhu. Ker se je bližal čas kosila, v koči pa so ponujali širok nabor jedi smo si privoščili topel obrok. Okusna krvavica z zeljem, gobova juha, ajdovi krapi z gobovi omaki ali borovničev zavitek nas niso razočarali. Predvsem pa prijetno osebje in zgovoren oskrbnik. Še se vrnemo. Zaradi večje količine blata smo se do izhodišča vračali po isti poti in kar na parkirišču opravili rezime ture. Povabilo še na okusne kremšnite v Lesce so bile pika na i za zaključek izleta.

dsc_1068

IZLET V NEZNANO S PD ISKRA LJUBLJANA IN KOLESARSKO POHODNIŠKIM DRUŠTVOM HEJ, GREMO NAPREJ MARIBOR

Dogodki PD Iskra Ljubljana

No, pa je minil tale naš izlet v neznano. Pravzaprav je bilo že vnaprej vse znano tistim, ki so bili z nami in PD Hej gremo….v Kamniški Bistrici in tam okoli, saj smo se vendar že tam dogovorili, da se sigurno ne dobimo kje v Posočju, ali ob naši obali, ali morebiti celo čez mejo v Istri, kot ste nekateri predvidevali. Jasno je, da so nam dragi prijatelji iz Maribora pripravili srečanje in presenečenja (bilo jih je kar nekaj) v svojem domačem okolju.
Pred ogledom njihove prestolnice (s turističnim vodičem) Maribor imenovane, so nas postregli z vsemi dobrotami, ki si jih lahko zamisliš…..od pehtranke, kavice…..ta kratkih …..bom kar končal, saj bi z naštevanje vsega, spet dobil preblisk lakote in žeje.
Torej, sledil je kar dolg ogled mestnih zanimivosti z natančnim opisom vodiča. Še najdlje smo se zadržali ob najstarejši trti na svetu, pa v muzeju za njo, pa Drava je mirno tekla poleg nas, pa sonček je že dobil pravo moč…..a kaj, ko smo imeli pravzaprav še vse »ta glavno« pred seboj. In padla je komanda, takoj na avtobus in ……..kar poglejmo, kako so na svoji spletni strani okarakterizirali povabilo na današnji izlet:

23.10.2016 – Po Svečinskih goricah s člani PD Iskra Ljubljana
DOBIMO SE: ob 8.30 uri na glavni avtobusni postaji v Mariboru
POVRATEK: do 19.00 ure
PREVOZ: avtobus
STROŠEK IZLETA: 15 €
POTEK IZLETA: po uvodnem pozdravu s prijatelji iz PD Iskra iz Ljubljane, se bomo z lokalnim vodičem, nekje v uri in pol, sprehodili skozi mesto Maribor. Po prijetnem sprehodu se bomo z avtobusi zapeljali v Zg. Kungoto, kjer nas bo čakalo prvo presenečenje. Sledil bo nekje 3 urni pohod po lokalnih cestah in potkah, z lepimi razgledi po Svečinskih goricah, do Plačkega stolpa (509 m), kjer bo sledilo spet prijetno presenečenje. Nekoliko daljšemu postanku s prelepimi pogledi, po daljni okolici in nepozabnem druženju, bo sledil spust do naših starih znancev, kjer bomo deležni še enega presenečenja in tudi pete si bomo lahko nabrusili. Še preden se bo dan začel prevešati v noč, se bomo sprehodili do avtobusov, se poslovili z našimi prijatelji iz Ljubljane in se zapeljali nazaj v Maribor.
ZAHTEVNOST IN ČAS HOJE: okrog 4 ure lahke hoje, višinska razlika 300 m
OPREMA: udobni treking oz. športni čevlji, manjši nahrbtnik z rezervnimi oblačili vremenu primerno in veliko dobre volje.
ROK PRIJAVE IN ODJAVE: do četrtka, 20. oktobra 2016
VODNIKI: Igor Oprešnik, Andrej Kaučič, Alenka Sakelšek
INFORMACIJE IN PRIJAVE: Igor Oprešnik, 041 985 048
Vse o njih tudi tukaj: www.hej-gremonaprej.si

Torej, da nadaljujem!
V Zgornji Kungoti je bilo presenečenje v obliki vira, ki odžeja in toplega obroka. Vse se je sicer dogajalo v počasnem tempu, naš Brane je raztegnil meh svoje harmonike, prvi plesalci so zaplesali, petje se je stopnjevalo v čedalje večjem krogu in še dobro, da je pripeljal kombi s hrano.
Dobro smo se podprli, Igor je namenil nekaj besed našemu pohodu in sledilo je novo presenečenje……po lepi asfaltirani cesti smo morali začeti hoditi….taka je pač planinska navada, avtobusa pa so vodje poslali tja, kjer naj bi nas proti večeru spet čakala. Tako je tudi bilo, a vmes smo ene tri ure hodili, ob poti nabrali nekaj vrečk dežnikaric, na koncu kar malo grizli kolena do mogočnega Plačkega stolpa. Jasno, navalili smo gor, saj le bilo do vrha le 130 stopnic. Razgled z njega na vse strani neba nam je v prečudovitem vremenu pričaral vse lepote tega območja. Videli smo vse, od avstrijskih zasneženih gora v daljavi, do Pohorja, Donačke gore ter hrvaške Ivančice in seveda Slovenskih Goric, Šentilja itd. Malo stolpom pa spet obljubljeno presenečenje v obliki obloženih kruhkov, pa kaj bi to, sledila je prav mogočna (prevelika mera bi človek rekel) degustacija štirih vrst vin, po pečenem kostanju je dišalo, tudi privoščili smo si ga in ponovno Igor…..gremo! Ni čudno, da ima njihovo društvo tako ime….in seveda smo ga malo z zamudo tudi ubogali ter se napotili mimo stolpa na eno skupinsko (bolj polovično) fotografiranje ter proti dolini. Jasno, ker presenečenj ta dan ni manjkalo, smo kmalu prispeli do vinogradniške kmetije s prenovljeno vinsko kletjo, ki smo si jo v več skupinah tudi ogledali. Še pred tem pa nas je zunaj čakal prigrizek in ….kaj mislite še….ja degustacija vendar. »Končno« bi rekli najbolj navdušeni degustatorji!!!
A čas nas je že pošteno priganjal, sončni zahod smo že davno pofotkali, spust do avtobusov je minil že v temi in s pesmijo na ustih in kot bi mignil, smo se morali pri avtobusih posloviti od naših prijaznih gostiteljev. Naš šofer nas je že pošteno priganjal, a še je ostal čas za en prav poseben pozdrav. Prijatelji »Hej gremo naprej« so vstopali pri prvih vratih avtobusa, se z vsakim posebej rokovali, objeli…… in zadaj zapuščali avtobus. Res ganljivo prijateljsko slovo!!!
Današnjo nedeljo sta Ljubljančanka Alenka in Mariborčan Igor s svojimi pomočniki, skoraj stoterici nam udeležencev, polepšala do take mere, da nam bo v naših spominih imela večno svoje mesto. Hvala vama, v imenu vseh nas!
Ne zamerita mi, če sem kaj pomembnega izpustil, je bilo toliko vsega……

Vtise sem skupaj spravil
Franci Hrastar v poznem večeru s 23. na 24 oktober 2016
100_2902-kopija

Matajur

Dogodki PD Iskra Ljubljana

“O kako dolga je noč nocoj”. Ja, še pri trdni temi smo se zbrali na Dolgem mostu na Viču. Vsi prijavljeni smo prišli, še nekaj prej, kakor je bilo predvideno. Dolga pot nas je čakala. Razporedili smo se po avtomobilih in tako smo previdno zapeljali po neštetih ovinkih in križiščih do našega cilja Avsa. Vmes smo si privoščili tudi kavico v Tolminu. Bila je devet, ko smo krenili po lepo označeni potki dokaj strmo navkreber. Hodili smo lepo s koloni in nihče ni hodil po svoje, nikomur se ni mudilo ali da bi zaostajal. Prav lepo smo se držali skupaj. Ko smo hodili po gozdu smo pogled usmerjli tudi za gobami, a letos kakor smo ugotavljali, ni ravno sezona teh okusnih gozdnih sadežev. No, ker pa gob ni bilo in ko smo kmalu po uri in pol prišli na plano nas so pozdravili grmički šipka, vendar smo jih ohranili za povratek. Menjava sonca in megle nas je spremljala do vrha. Upali smo, da bo majhen piš, ki nas je prav proti vrhu pozdravil, odgnal to zaveso, a žal se ni to zgodilo. Ja pač tako, ko smo že odpravili v dolino smo opazili, sonček na vrhu Matajurja. Kar hladno brezvetrje je bilo na vrhu, zato smo kmalu po žigosanju in slikanju zapustili ta razgledni vrh, če je seveda jasno vreme. Naš pohod v dolino je potekal po nekoliko spremenjeni poti. Adrijana nas je zapeljala po delno italijanskem ozemlju. Ta pot je bila speljana večino po mulateri iz I. svetovne vojne. Kmalu smo po prijetni utrjeni poti prišli do nasada šipka. Tu smo se ustavili in obrali smo ga skoraj do zadnjega zrna, ha ,ha. Prav je prišla celo prazna pločevinka piva. Toplo nam je bilo, saj nas je sonček prav prijetno grel in tu smo ostali kar nekaj časa. Nadaljna pot v dolino je potekala v prijetnem pogovoru in pogledih, kjer je Marjana neizmerno uživala v jesenskih živopisnih barvah travnika. Kmalu smo tako prispeli do naših avtomobilov. Odločili smo se, da se ustavimo v restavraciji za zadnji pomenek in utešitev lakote. Cirila nam je našla eno gostilno v Mostu na Soči. Odločili smo se, da se ji pridružimo. Po okusnem obedu smo se potem odpravili zadovoljni, z prijetno doživetem dnevu, proti domu.
Pozdrav Marjan
dscf1150