Vošca

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Neizrazit vrh kot tudi drugi podobni, ki ležijo v dolgem Karavanškem pogorju, je Vošca dokaj nepomemben in ne prav znan cilj. Vendar pa ni, da bi jo prezrli, saj ima skritega aduta. To smo ugotovili tudi mi, ko nas je sprejela v svoj objem. Vzpon do njenega vrha pa le ni bil mačji kašelj. Uvodna strmina, ki se je vila kmalu za Jureževo kmetijo, je marsikomu dala vetra, ampak, nismo se dali. Uporno smo grizli kolena, na vrhu pa, glej……….Pogledi, da ti vzame sapo. In to prav proti biserom naših gora – Martuljškim goram. Dali smo si duška in uživali, popestrili pa še z učno uro iz geografije, kajti vreme je bilo za to kot nalašč idealno. Pot smo nadaljevali preko izrazito strmega Zajčnika in se spustili proti idilični Blekovi planini, nad katero v ozadju kraljuje Trupejevo poldne. Tu so nas pozdravile prijazne kravice. Do svojih jeklenih konjičev, ki smo jih pustili na parkirišču na Srednjem vrhu, smo se spustili skozi ozko dolino Železnico ob Jermanovem potoku. Kot zanimivost: prečkali smo sedem mostičev. In kot je v navadi, na koncu ture smo ob dobri kapljici in sladkih dobrotah obnovili turo pri Aljažu.
Hvala vsem udeležencem.
Dušan Debevec

Paški Kozjak

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V nedeljo smo se odpravili z avtobusom na Paški Kozjak. Jan si je v tem tednu dobro ogledal pot, tako, da smo jo potem brez problemov prehodili. Od koče smo se najprej odpravili na razgledni Špik in nato po grebenski poti na najvišji vrh na Basališče. Pot nas je vodila v glavnem po gozdu, nekaj pa tudi po travniku na Ojstrici. Tu je bil ta čas tudi srečanje. Planinsko društvo Vitanje namreč vsako leto koncem meseca maja pripravi srečanje planincev na Ojstrici na Paškem Kozjaku.
Pot po kateri smo hodili niti ni bila tako enostavna, saj so bili vmes tudi odseki pri kateri je bila potrebna tudi previdnost. Na Basališču smo tako nekoliko pomalicali in naredili nekaj slik in nato smo se po isti poti vrnili do koče. Tu smo imeli naročen obet. Tu se pa naš izlet danes še ni končal. Naložili smo se na avtobus, ki nas je potem odpeljal v Vitanje. Tu smo si ogledali vesoljski center Vitanje, kjer smo se seznanili z kar zanimivimi dogodki in značilnostmi mesta Vitanje.

ADRENALINSKA LISCA

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Ob 110 letnici delovanja PD Lisca Sevnica oziroma njene predhodnice Posavske podružnice Slovenskega planinskega društva je tehnična ekipa Komisije za planinske poti PZS v sodelovanju in s pomočjo markacistov PD Lisca Sevnica na južnem pobočju Lisce nad vasjo Cirje uredila novo zelo zahtevno planinsko pot, prvo tovrstno pot v Posavju. Uradno odprtje je bilo 12. junija 2015 in 22 prostovoljcem so bila podeljene zahvale za trud in delo, kot se spodobi. Od takrat zanimanje zanjo med planinci raste in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bomo s kolegi PD Iskra Ljubljana uspeli spopasti z njo. Spopasti dobesedno. Z rokami, nogami in vsemi ostalimi deli telesa, ki nam omogočajo gibanje, premikanje, vlečenje, dviganje, naslanjanje, oprijemanje, zatikanje in najvažnejše, trezno presojo. Tudi objemanje ob srečnem izstopu, s tresočimi nogami, visokim pritiskom, hitrim srčnim bitjem in neverjetnim občutkom sreče in zadovoljstva.
Tokrat sem bila ena od dvojice, ki ji rečemo »najšibkejši člen«, vendar je ob glavnini poteka poti, ocenjeni s težavnostno B/C, ta podatek ničvreden. Znam, zmorem, upam, sem primerno opremljena in kljub strahu, ki se je vso pot mešal s pozitivnim adrenalinom in lepotami razgleda, lahko podam subjektivno mnenje, ki se odraža v naslednjih pridevnikih: IMENITNO, ODLIČNO, TEHNIČNO DOVRŠENO, SPODBUDNO, ADRENALINSKO, VARNO, RAZGLEDNO. Poetsko razpoloženi avtor bi z lahkoto sestavil himno radosti in poklon prvobitni naravi takoj, ko bi ob izstopu iz stene pred Tončkovim domom zadihal in si oddahnil.
Definitivno se je splačalo čakati od petka, preverjati vremensko sliko, se telefonsko dogovarjati, prelagati odhod in popolnoma neplaninsko iz Ljubljane kreniti šele malce pred poldnevom. Zaradi varnosti je bilo nujno, da skala ni mokra in da blato ne prenašamo na skobe, kline in izdelane skalne stope. Vodnik Roman je odlično načrtoval in iskreno hvaležni smo lahko za temeljito pripravljeno, vodeno, varovano in spremljano akcijo. Kamera je nadzorovala skoraj vsak korak. Bilo nas je 14, od tega štirje domači vodniki za zahtevne ture Roman, Dušan, Jan in Alenka, sveže informirana tečajnica za vodnico za zahtevne ture Dora , alpinistični »frik« Branč, maratonec Joc, žilavi in razgibani predsednik Fedor, vsestranski Andrej, ostali udeleženci smo bili manjšina, ki je počasi, a vztrajno, premagovala vertikaaaaalo, preeeevise, obhoooode, skoke, potege. Predhodno sem si ogledala posnetke na Youtubu in zdelo se mi je obvladljivo. Saj je bilo, vendar začetna vertikala, ki je 4 x daljša od »šmarnogorske« in ji ne vidiš konca pričakovanja postavi v realne okvire. Seveda je šlo in še bom iskala primerne ture in varovane poti, všeč mi je nadelana in varovana pot preko skale…..vendar zdaj vem, kaj je moj osebni maksimalni domet. S težavnostjo D/E se ne bom spoprijemala, roke nimajo dovolj moči. Verjetno premalo uporabljam lopato, kramp, motiko, metlo, grablje…..podvige kolegov bom spremljala preko portala in video posnetkov. Srečno vsem, ki se boste v nadaljevanju spoprijemali s težjimi izzivi. Srečno in varno vsem.
P. S. Kristalno jasno mi je, zakaj velja ljudska modrost, da ob srečanju z živaljo ne smeš pokazati strahu. Žival to začuti oziroma zavoha. Strah smrdi. Tokrat sem po dolgem času smrdela tudi jaz. Znoj izdaja 
Prelepe vtise z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, na Dan mladosti, 25. 5. 2017

Izlet na Primorsko (Kojnik,Golič,Lipnik)

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Na parkirišču Dolgi most se nas je zbrala prijetna druščina 20-ih zagretih in novih doživetij pričakujočih članov našega društva….nekateri so se ustrašili slabega vremena in odpovedali tik pred zdajci.

Vsi smo s strahom pogledovali v nebo, ki nas je malo poškropilo, a bolj kot smo se bližali našemu parkirišču, ki je bilo določeno za štart pohoda, lepše je bilo vreme. Vreme nam je služilo celo pot, sicer je nekoliko pihljalo kot se za Primorsko spodobi , ravno prav, da je bil pohod prijeten.

Pot nas je peljala mimo meni in verjamem tudi še komu izmed udeležencev neznanih krajev, strnjenih vasic z ozkimi uličicami in cestami, lepimi vrtovi, cvetočimi drevesi.

Naš izlet smo pričeli na parkirišču ter ga nadaljevali po kolovozu, gozdni poti, ki nas je pripeljala na travnato pobočje , kjer smo opazovali narcise, velikonočnice ter druge rožice. Pot nam je prekrižal tudi mlad srnjak ….a zaradi hitrosti nam je ušla vsebina na štirih nogah za divjačinski golaž. Na Goliču smo opazovali kroge iz kamenja, ki so jih baje naredili Nezemljani ob pristanku …nekaj so nam še napisali a nismo razumeli…saj nismo na njihovi valovni dolžini. Srečali smo le malo planincev.

Osvojili smo tri vrhove, na vsakem smo naredili zgodovinski posnetek, se okrepčali, zaužili priporočena zdravila po kapljicah, se oddahnili in krenili navzdol proti parkirišču seveda z vmesnimi postanki. Razgledi so bili lepi…videli smo morje, Trst, Koper in Slavnik ter vse do Učke.

Prehodili 14 km z 600 m višinske razlike v 5 urah…kar je spremljal in meril naš Lojze, ki ima povezavo z “ata Googlom”, tako smo vedeli kje hodimo in kaj delamo …le to je pozabil povedati koliko kalorij smo porabili…. poletje prihaja v deželo pa mora ženski del ekipe paziti na linijo za morebitno poležavanje na plaži nekje v južnih krajih.

Prijetno utrujeni in lačni smo naš izlet zaključili na kmečkem turizmu v Hrastovljah. Z pogledom na zgodovinsko cerkvico in kip žene nam je hrana prijetno teknila, naredi smo rezime ture, pohvalili našega vodnika Marjana, ki nas je varno pripeljal na cilj.

Le škoda, da nismo pogledali tudi v notranjost te zgodovinske cerkvice …morda pa je to namig za naslednji izlet v ta konec naše lepe domovine.

Cirila Skvarča

OSOLNIK – izlet za otroke

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Tokratni izlet je bil malo drugačen, kot so jih bili vajeni mladi planinci. V začetku tedna je zaradi muhastega, aprilskega vremena sprva kazalo na slabo udeležbo na izletu, vendar se je ob koncu tedna le-to spremenilo in izlet smo lahko izvedli. Tokrat smo se na petkovo pozno popoldan odpravili na Osolnik nad Medvodami. Zbrali smo se v Medvodah in se v koloni odpeljali od izhodišča v vasi Trnovec pri Sori. Po uvodnem pozdravu so otroci, polni energije, pohiteli v strmino. Poučni pogovori o varni hoji na planinskih poteh nas je odvrnila od misli, da je prestrmo. Na poti smo srečali gozdarja, ki je popravljal gozdno cesto z namenom, da je ob deževju ne bo uničila voda, ki se bo stekala v dolino. Ko je popustila prva strmina, smo opravili kratek odmor, kjer smo nekaj malega popili. Pred seboj smo imeli en krajši, a malo strmejši vzpon, ki nas je kmalu pripeljal na križišče z informacijskimi tablami. Prebrali smo, kam vse vodijo poti. Nekateri so celo ugotovili, da do vrha ni več daleč. Čeprav pot vodi mimo brunarice, v kateri se ustavimo, smo ob prijetnem, sončnem zahodu najprej obiskali vrh Osolnika, kjer stoji cerkvica, malo popili in odhiteli do brunarice, saj je na vrhu pihalo. V koči smo se okrepčali in se pogreli s čajem, igrali namizne igre, reševali križanke, najmlajši pa so ob pomoči staršev in skrbnikov rešili nalogo o počutju na planinski poti. Glede na opisane trditve so v krogec morali narisati smejoč obraz, če se v danem položaju počutijo prijetno oz. Obraz brez nasmeha, če se v nasprotnem primeru počutijo slabo. Na delovnem listu je bilo več nasmehov kot žalostnih obrazov.
Ura je bila 20.00 zvečer, ko smo se toplo oblekli in si pripravili svetilke. Sprva je bilo še svetlo in je bila pot dobro vidna, hitro pa smo prišli v gozd in znočilo se je, zato so nam svetilke bile v pomoč, da smo si lahko osvetljevali pot. Zabavna je hoja ponoči, že bolj zabavno in čarobno je hoditi z lučkami. Vračali smo se po cesti in hitro smo bili v dolini. Še pozdrav, ploskanje, zahvala in povabilo na naslednji izlet. Prijetno utrujeni smo se odpravili domov na počitek.
Dora
(Klik na sliko za ogled foto albuma)

Bloke – Po poteh Martina Krpana

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je tak, da ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilic angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših časih je vse drugače, seveda; saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika…….takole je leta 1856 zapisal Fran Levstik v povesti o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti Trojici. Naš Stanislav je interpretiral zgoraj zapisan in nekoliko razširjen odlomek glasno in mogočno; še sam Martin Krpan bi se mu odkril. Minister Gregor pa nič!

Na praznični velikonočni ponedeljek smo se napotili po stopinjah, ki jih je prehodil ( morebiti res) legendarni Martin Krpan. Kobilice na poti nismo srečali, zato pa nekaj dobro lepih konj na paši in kobili v »pričakovanju«. 24 pohodnikov nas je bilo in v dobrem tempu smo 20,5 km in 500 višinskih metrov prehodili v 5 urah efektivne hoje. Odlično speljana pohodniška pot nas je vodila po makadamskih in delno asfaltiranih poteh, gozdnih cestah, travnikih, nizkem, dobro namočenem barju, lepo poraščenem gozdu, med urejenimi vasicami, prijaznimi ljudmi in razglednimi vrhovi. Cerkvice so se vrstile ena za drugo: sv. Volbenk, sv. Duh, cerkev v Ravniku, sv. Urh, sv. Trojica, kapele in razpela ob poti pa so dokazovale, da je Bločan veren človek, delaven, ustrežljiv in vztrajen. Jutranje temperature in nizka megla so malce presenetili, pa smo s toplim napitkom in keksi vzpostavili ravnotežje. Nekaj minut pred osmo smo krenili s parkirišča pri Bloškem jezeru, ki je z »lesenimi« medvedi – rekreativci samevalo v megli.

Pohod je potekal po začrtani poti; s pomočjo prospektnega materiala smo si osvežili spomin in se podučili o etnoloških in naravoslovnih posebnostih, ki smo jih videli in srečali ob poti: reka Bloščica, nizko barje, vasice Ravnik, Gradiško, Zavrh, Zalesje, 100 let star Bočkov mlin, 150 let stara sušilnica sadja – pajštba, črni bor, nasad rdečega bora, bodika, žičnati spomenik bloškemu volu. Ob poti so presenetile orhideje – kukavičevke, ki na tej planoti zrastejo s časovnim zamikom, saj so vremenske razmere precej manj prijazne, kot v dolini. Na Borovščakovi domačiji smo se ustavili z razlogom; dogovorjeni smo bili z akademskim slikarjem Božidarjem Strmanom – Mišom, ki nam je razkazal lično urejeno posest, hišo, ohišnico, atelje in galerijo s keramično delavnico ter mogočno 4-metrsko skulpturo Martina Krpana, ki ga iz lesenih odpadnih železniških pragov oblikuje in pripravlja za postavitev v naslednjem tednu, ko bo organiziran uradni pohod. Manjka samo še sekira in klobuk in postavljen bo pri legendarni cerkvi pri Sveti Trojici. Mojster Strman ustvarja vse po vrsti: okraske, lončeno posodo, slikarske miniature, grafike, lesoreze, poslikavo panjskih končnic; imeli smo čast, obiskati ga na njegov rojstni dan.

Sonce je bilo radodarno z nami na celotni poti, modro nebo je krasilo poglede in fotografije in od dežja očiščeno ozračje je bilo zdravilno in sproščujoče. Pot smo zaokrožili v Novi vasi, kjer so nam v Okrepčevalnici pri Dominu postregli s tradicionalno Bloško kavlo. S klobaso, seveda, pa čeprav je jed iz rumene kolerabe, krompirja in fižola dovolj gosta in nasitna. Pravi jedci smo dobili repete in ob odhodu »velikonočne odpustke«. Prijazni ljudje so Bločani, Bločanke pa tudi niso od muh. Ponosni in nepopustljivi, morebiti celo malo trmasti. Levstik je že vedel, ko je zapisal Krpanovo razmišljanje: »Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z mano. In pa zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pi; ali nikjer, tudi pri vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je bila pri nas na Notranjskem. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam!«
Z zadovoljstvom zapišem in se podpišem, da je bilo vse tako, kot mora biti.

Nadja Uršič
Kamnik, 18. 4. 2017

Planina nad Vrhniko

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Pa je za nami to čudovito druženje članov našega društva in članov PD Iskra iz Ljubljane. Skupna pot, katero nam je pripravila vodnica Alenka, nas je vodila iz Vrhnike mimo rojstne hiše Ivana Cankarja do cerkve Svete Trojice, od koder smo se podali proti Planini nad Vrhniko, z razglednim stolpom. V nadaljevanju nas je pot vodila na Ulovko in naprej do Zaplane, od koder smo se po zanimivi in delno adrenalinski poti spustili do Starega Malna oz. Lintverna, izvira potoka Bele. Še nekaj korakov in že smo se znašli na avtobusu ter se odpeljali na zaključno druženje. Bil je to čudovit dan, v prelepem vremenu, med prijatelji, ki resnično to tudi so. Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe, katera ima nadaljevanje konec septembra tega leta, po okolici Maribora.
Igor Oprešnik

Snežni Porezen

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Sobotno jutro. Dvanajsterica nas je bilo. Iz parkirišča smo se ob 7 uri pod Halo Tivoli s tremi avtomobili odpravili proti Škofji Loki in do Petrovega Brda. Tu smo si nadelo pohodne čevlje in podaljšali palice. Naš pohod se je začel prav od koče. Lahko bi se popeljali še nekoliko višje po cesti in skrajšali pohod za kakšne pol ure, a smo se družno odločili da gremo od začetka poti. Tako smo del poti smo prehodili po cesti ter si lahko bolj detaljno ogledovali okolico in uživali v svežem zraku.
V začetku je bilo vreme kar nekoliko megleno in oblačno, čeprav je bila napoved nekoliko lepša. S ceste smo tako krenili po lepo uhojeni in markirani gozdni poti, ponekod bolj strmo drugje pa bolj zmerno v ključu. Nekje na polovici poti smo se srečali s snegom, ki nas je spremljal vse do vrha. Tu nas je obiskal tudi sonček, ki nas je potem grel vse do vrha in potem še v dolino. Proti koncu gozda je kar lepo zapihalo, zato za daljši počitek ni bilo ravno prijetno. Počakali smo le počasnejše in tako z lahkotno hojo zagrizli v dokaj strmo proti vrhu. Od daleč smo kmalu zagledali kočo in vrh. Ponekod je bilo tudi že kopno a tudi sneg je bil mehak, tako da potrebe za dereze ni bilo. Čeprav je bila koča nekoliko pod vrhom smo se vsi najprej odpravili proti kopnem in soncem obsijanem vrhu. Tu smo se okrepčali iz naredili nekaj fotk za spomin. Po skoraj enournem uživanju smo se potem odpravili še do koče, do žigov in tioste grenke pijače. Nekatri so si naročili tudi joto. Zanimivo je to, da je bil to tudi uradni dan za zimski pohod na Porezen. Tako smo bili tudi mi udeleženci tega pohoda. Mili je zato dobila tudi priznanje značko in za 6 pohod na Porezen.
Za pot v dolino je bila potrebna previdnost. Saj se je sneg udiral in tudi potem kos smo prečili snežno mejo so bila tla bolj spolska. Na nekem delu tako, da sem si ob zdrsu kar nekoliko poškodoval stegensko mišico. Na srečo ni bilo tako hude, da nebi mogel nadaljevati pot. Po koncu poti smo še analizirali pohod pri planinski koči na Petrovem Brdu.
Lp Marjan

Samoborsko gorje

Dogodki PD Iskra Ljubljana

JA, PA JA……JAPETIĆ

Danes godujejo Jožeti in Jožice. Skoraj bi lahko rekla, da tokrat nismo imeli sreče in da med današnjimi udeleženci ni bilo nikogar s tem imenom. Pa ni bilo čisto tako. Jožeti in Jožice, ki slišijo na ime Vesna, Dena, Cirila, Nena, Adrijana in Lojze so se prelevili v enodnevne gostitelje in v svetopisemski maniri z »ljudstvom« delili pecivo in poživilo. Vode in vina pač ni bilo, zato pa toliko bolj dehtečih štrukeljčkov, ocvrtih flancatov, domačega peciva in dvakrat destiliranega sadja. Da ob taki podpori ne bi zmogli 1000 višinskih metrov in 6 urnega pohoda po Samoborskem gorju, ni bilo sence dvoma. Moj pogled? Suvereno lahko zatrdim, da je bilo celodnevno potepanje dobro organizirano, korektno izpeljano in odlično izbrano, toliko bolj, ker planinarjenje na Hrvaškem ni naša vsakodnevna izbira. Pohodne poti so odlično markirane in dinamično speljane, teren spominja na Polhograjske Dolomite, rastje ustreza karbonatni kamnini, razgledi obetajo. Ko posije sonce, je dan popoln.

Mali avtobus smo zapolnili v celoti, 23 nas je bilo. Z Dolgega mosta smo navsezgodaj krenili proti Čatežu, prestopili mejo in parkirali na izhodišču v Malem Lipovcu. Že v štartu smo imeli strm vzpon, ki nas je v uri in pol po gozdnih poteh pripeljal do Japetića, najvišjega vrha Samoborskega gorja. Višina 879 m se sliši skromna, vendar razgled s kovinskega razglednega stolpa v jasnem, sončnem vremenu obeta izjemne poglede. Tokrat posebne jasnine ni bilo, celo malce je popršelo, tako da smo se v nadaljevanju spustili do Stražnika in ponovno povzpeli na naslednji vrh Veliki Oštrc, 751 m. Dom Željezničar, ki stoji 5 minut pod vrhom je popularna točka lokalnih planincev. Primerjava s Šmarno goro in dišečimi dobrotami iz kuhinje bi bila primerna. Po eni uri ni nihče odšel ne žejen, ne lačen. Sledil je spust, no ne ravno tako, kot sem pričakovala…..še nekajkrat smo se vzpeli, spustili in ponovno vzpeli, spustili, dosegli ruševine Gradu Lipovec in v nadaljevanju zaokrožili turo k avtobusu, ki je čakal na izhodišču. Zadnji žig je bil na voljo pred zaprto Šoičevo kučo, mi pa smo krenili proti domovini.

V vabilu je bilo korektno obvestilo, da je pot tehnično lahka, da pa zahteva vztrajnost in kondicijo. Nič nam ni bilo prihranjeno, res se je bilo treba potruditi. Noge so utrujene, a glava je polna novih vtisov, pogledov, izkušenj. Zmogli smo in z veseljem bomo še pohajali po prijaznih krajih preko meje.

Vtise delila Nadja Uršič

Zimski vzpon na Snežnik

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Planirani izlet v zimskih razmerah na Snežnik je bil sicer mišljen v mesecu marcu malo pozneje a se je zgodilo, da smo se odpravili tja gor kar takoj po dnevu mučenikov!
Zategadelj je bila prisotnost moških malo okrnjena. A kljub vsem bodicam in bodečim Nežam, ki smo jih bili deležni, smo se pogumno odpravili na izlet v družbi brhkih deklet ( 18:5)
Kot bi zapisal pesnik, je bil dan za bogove!
Za današnje in pozne rodove…
Kamor ti seže pogled, lepote zasanjane,
ni lepše dežele nikjer, kot tule kjer sem doma…
Torej naša Alenka je bila vodja izleta in s še dvema vodičema Marjanom in Romanom smo se odpravili na pot proti deželi Martina Krpana in Petra Klepca…
Med vožnjo smo lahko občudovali čudovito naravo.. vožnja mimo Pivke nas je spomnila na parkirišče ukradenih sanj…pardon- nahrbtnikov…naprej mimo zgodovinskega muzeja vojaške tehnologije. Mimogrede smo videli tudi podmornico, za katero sem vam že govoril, da sem služil podmorničarje še v tistih časih, ko smo le te vžigali na pritisk!?
Le kako so jo sicer pririnili sem gor?
Končno prispemo z avtobusom do Sviščakov, a komaj izstopamo iz avtobusa, že piha veter po nas, kot bi se Peter Klepec pretepal s sovražniki…cesta in ves teren naprej je zaledenel ali zmrznjen sneg.
Po nekaj korakih je bilo potrebno “montirati” dereze. Joj kako dobro smo se počutili v njih!
Alenka nas je z prijetnim tempom vodila proti gori prepihov… Kmalu smo se morali dodobra zaviti in skriti v svoje anorake ter se na momente boriti z vetrom….
Po nekaj postankih smo prispeli do vznožje gore, kjer se lepo vidi proti vrhu…čudovit jasen pogled v sončnem vremenu brez oblačkov. Še dobre pol urice in bomo tam!
Na levi strani poti sem videl zajca, ki je sedel v snegu in se nemara sončil. Idila! Spokojnost. Narava.
Ko nas je opazil se je umaknil in v gozd.
Ko sem se približal mestu kjer je sedel in pošlatal sneg kjer je ležal, je bil še topel.
To pomeni dober znak.. Vesna prihaja!
In res je bila!
V eni roki ji bila je jabolka,
a v drugi je držala čašico solza (beri suhe slive)
Vedno praktična in skrbna članica nas je spomnila naj se zaščitimo proti soncu…
Dobro segreti in razpoloženi se podamo proti vrhu. Veter vedno močneje piha. Rinemo z veseljem, voljo in vztrajnostjo naprej. Na sredini grebena opazimo nekaj figur, ki drsijo po snegu… stojimo in se čudimo… višje gremo, več je teh ljudi na “riti”! Kot da bi Klepec s svojo ihto udrihal po nepridipravih…
Skupine planincev, ki so hodile pred nami proti vrhu se vračajo…. Zadeva je resna. Dobimo informacije, da naj ne tvegamo. In res je bilo tako! Ko prispemo pod greben, smo se morali skoraj držati eden za drugega, da nas niso sunki vetra pometali po tleh.
Hiter posvet odgovornih in nas udeležencev, da se vrnemo. Pravilna odločitev. Imeli bom še možnosti. Res hvala odgovornim za pametno odločitev!
Malo niže se v zavetju velike skale okrepčamo. Skrbna Nena kot vedno poskrbi za antiseptike in antibiotike v naravnih stanjih… Oh kaj bi brez vseh teh naših deklet? Res smo lahko ponosni nanje… prave prijateljice.
V koči in pred njo na Sviščakih, v spokojnem miru, soncu in toploti smo se dodobra odpočili in okrepčali ter si rekli, da še ne bomo šli domov… a smo vseeno po zaključnih besedah sedli na avtobus. Skratka, vseeno ni bilo zaman. Čudovit dan, prijetna družba in zavedanje, da smo nekaj naredili za zdravo telo, četudi nismo vozili kolo…
Vaš Stanislav Bingl’c