Prednovoletna Ljubljana

2017

Kakor je že tradicija, se nekaj dni pred novim letom zberemo pri Prešernovem sppomeniku in se ob prijetnem klepetu sprehodimo ob Ljubljanici do Brega, kjer nazdravimo s kuhanim vinom ali čajem. Od tu se nekateri povzpnemo do gradu. Drugi so na povratku občudovali vsebino stojnic ob poti do Pogačarjevega trga. Vsi smo se potem tu vsi skupaj tudi dobili. Ob zvokih narodnozabavne glasbe smo se tudi zavrteli. Najbolj vztrajni smo zapustili prizorišče šele ob 22 uri. Vse skupaj se nas je zbralo kar 45 naših planink in planincev pa še nekateri prijatelji.

Velika planina – poročilo

2017

V programu današnjega dne je bil predviden izlet na Lovrenc na Pohorju. Zaradi poškodbe vodnika je prišlo do zamenjave. Po dogovoru smo omenjen izlet nadomestili z Veliko planino.
V nedeljo zjutraj ob 8 uri so trije polno zasedeni avtomobili krenili s parkirišča pod Halo Tivoli. Vmesna postaja je bil bencinski servis v Kamniku, kjer smo se pridružili še trije avtomobili. Prišli smo vsi prijavljeni. Stanko se je en dan prej opravičil zaradi prehlada in slabega počutja…… Po pozdravu smo vsi potem krenili proti Kranjskemu Raku. Tu je bil malce problem s parkiranjem. Tako smo štiri avtomobile zapeljali do Štajerskega Raka. To je hotela tudi Marinka s svojim avtom a ni šlo, ker je bilo preveč ledeno. Morala se je vrniti do ceste in tu smo potem nekako le dobili še en parkirni prostor .
Nekaj čez deveto smo se odpravili na pohod. Najprej po cesti, ki je bila dokaj poledenela vendar derez še nismo uporabili. Po 100m smo skranili levo s ceste na gozdno pot. Nekaj snega je res bilo, a je bila pot že dovolj shojena. Lepo v koloni smo tako prišli do križišča. Naša pot se je potem nadaljevala po markirani potki, najprej nekoliko po ravnini in nato v hrib. Gozdna pot nas je potem vodila proti Gojški planini in nato do Male planine in Domžalskega doma, kjer smo se zadržali skoraj celo uro.
Že v začetku vzpona nas je obsijal sonček in izredno lepa zimska idila. Velika planina se ob zimskem času še posebno okrasi. Kristalčki obsijanega snega, pogledi na zasneženo planino in škripanje pod čevlji so nas vse očarali.
V koči smo se glede na izredno pokrajino odločili, da gremo do Zelenega roba, kamor se je večina tudi odpravila. Hoja po snegu je bila nekoliko otežena, vendar pogledi na pokrajino je to vse poplačano. Dolgo se v Zrelenem robu nismo zadrževali. Le skupinska fotka in nekaj za odžejat in že smo se vrnili najprej isti poti, do kapelice Snežne Marije. Tu smo se še enkrat pogled usmerili na pravljično pokrajino.
Naša pot je od tu potekala bolj po celem snegu, kar pa ni bil problem, saj je bil sneg na nekaterih mesti zmrznjen večinoma pa ga ni bilo več kot 20 cm. Tudi hoja po celem snegu je bil svojevrsten užitek. Nekateri so zaradi udiranja hoditi nekoliko počasneje tako, nekateri pa so pohiteli, večina pa smo potem po zasneženi cesti prišli do Male planine in nato po poti vzpona do Gojške planine. Tu smo se odločili, da gremo po bolj položni poti, ki je pa bila nekoliko daljša. Z nekoliko pazljivosti smo tako prispeli do naših avtomobilov in se potem poslovili pri gostišču Resnik.
Lep dan je bil za nami in lepo smo se imeli. Tudi nobenih posebnih problemov ni bilo. Vse je potekalo tako kakor je moralo.
Marjan

Vodiška planina

2017

Vodiška planina (1118 m) iz Krope, društevni izlet 10.12.2017. Po strmi poti navzgor nas je še grelo sonce, smreke so nam pošiljale snežene slapove na glavo. Po urici in pol smo prispeli do Partizanskega doma, kjer smo si vzeli dolg odmor za kosilo in druženje. V večini smo se posladkali z različnimi vrstami odličniih štrukljev oskrbnice Hajdi. Potem pa spust po položnejši poti do avtomobilov. Ker smo znamenitosti Krope spoznali že lani, pred društvenim izletom na Talež, smo se tokrat odpeljali na Jamnik. Zaradi prihajajoče nove snežne pošiljke smo si cerkvico sv. Primoža in Felicijana ogledali le s ceste. Od blizu pa kdaj drugič v kopnih razmerah.

Lendavske Gorice

2017

Odhod v nedeljo, 26. 11. 2017 ob 6.15 izpred Hale Tivoli. Prevoz je bil organiziran z avtobusom, Nered Lavrica, prijave so stekle, zapolnjen je bil 30 sedežen avtobus s 26 udeleženci.
Planinske višinske točke do 336 m smo se lotili iz izhodišča v Pincah, ki ležijo na vznožju goric ob hrvaški meji, nadaljevali smo zahodno ob madžarski meji mimo kraja Čentiba, kjer smo se nato priključili Poti svetega Urbana in kasneje usmerili skozi vasi do ogleda tipičnih čentibskih kot je bila od pisatelja Miška Kranjca. Razgledi na vse štiri mejne države je bil idealen, vendar vreme ni bilo sončno. Vidljivost do Pohorja, Rogatca in Boča. Po grebenski poti smo prišli do piramide, ene izmed točk Pomurske planinske poti, ki je letos praznovala svojo 50. obletnico obhodnice. Poldrugo uro hoje smo zaključili pri Vinariumu, razglednem stolpu nad Lendavo, ki s svojimi dobrimi 53 metri višne postreže z razgledom na tri sosednje države daleč naokrog, Hrvaško, Madžarsko in Avstrijo, pa tudi vpogled v klun naše države je bil viden. Po želji so si udeleženci ogledali stolp, peš ali z dvigalom. Od tu nismo nadaljevali poti proti Dolgi vasi, in nismo dosegli Dolgovaških goric, ki smo jih zagledali ob prihodu v Lendavo. Ker smo bili vezani na časovni odhod v Ljubljano z avtobusom smo analizo ture napravili v avtobusu na poti domov. V Lendavi pa smo v gostišču pri Tušu zaključili turo zaključili s planinskim druženjem ob bograču s štirimi domačini iz PD Lendava, Milanom Krampačem, zlatim vodnikom Laslo Ligetijem, pomočnikom Karlom Bračičem, ki je tudi turistični vodnik kraja in harmonikašem Lujzom Pahorjem, ki je tudi markacist.
Pot je bila lahka, prehodili smo 13 km, načrtovane višinske razlike je cca 400 m, prehodili smo jo brez posebnosti, dva spusta po blatni podlagi, kjer smo slabše pohodnike opozorili na možen zdrs. Čiste hoje je bilo dobre 4 ure.
Jan Skoberne

Leše

2017

Letošja pot v neznano nas je peljala v Koroško vasico Leše. Kakor običajno smo med vožnjo uganjali kam nas bo Nadja zapeljala. Povedala nam je nekaj o kraju in potem je Lidija s pomočjo Googla ugotovila kam smo bili namenjeni. Izlet je potekal po lahkih označenih planinskih poteh; kolovozne poti, gozdne in travniške steze, nekaj tudi po makadamskem in asfaltiranem cestišču, speljan po valovitem svetu z nekaj vzponi in spusti ter prelepimi razgledi. Pred pohodom smo se sprehodili po vasici in si ogledali vhod v jamo premogovnika, kjer nam je lokalna vodička povedala tudi nakaj o zanimivem kraju Leše.

Leše so naselje, večidel strnjeno v hribovski globeli in deloma razloženo po pobočjih nad Prevaljami v Občini Prevalje.
Naselje leži na nadmorski višini od 530 do 675 mnm pod vzpetinama Kal (1105 mnm) na jugu in Volinjak (886 mnm) na zahodu. K naselju spada še zaselek Volinjak. Ime kraja razlagajo iz besede leska, leskovje, povsod kjer naletimo na tako krajevno ime, je gotovo dosti leskovja v okolici.
Leše so bile sprva naselje, kjer so samevale samotne kmetije, od katerih večina obstaja še danes. Že v leškem rokopisu iz 18. stoletja so omenjene kmetije Pristov, Vojak, Kunc, Jakopič, Kočan, Jež in Obretan, večkrat je omenjena tudi Papeževa kmetija.
Leta 1818 so v kraju odkrili premog in ga začeli 1822 kopati za potrebe železarne na Prevaljah. Do sredine 19. stoletja je bil to največji premogovnik na Slovenskem. Rudnik so do sredine 20. stoletja močno izčrpali in ga 1939 zaprli. Premogovnik je zaposloval v največjem obsegu 865 delavcev. Imel je rudniško železnico in dvigala na parni pogon. Danes so od rudnika ohranjene le še skupine rudarskih družinskih hiš, pri domačinih poimenovane tudi “Nove bajte”.
Na Lešah od leta 1921 obstaja tudi kulturno društvo Leše, ki je v preteklosti priredilo veliko število gledaliških iger, s katerimi so gostovali tudi po drugih krajih v Mežiški dolini.
Iz Leš nas je pot vodila najprej po cesti nato pa po lepo markirani poti do najvišjega vrha Volinjak. Od tu smo potem ob poti ogledali obe cerkvi in kmalu prispeli do našega cilja, kjer smo imeli prijeten zaključek izleta.

Bili smo na Slemenovi špici

2017

Pravzaprav sem tole želel napisati že zjutraj, a imamo pri nas zelo pogoste električne mrke in tudi tokrat je bilo tako. Tako imaš tole pred sabo šele sedaj!
Včerajšnja nedelja je bila tako noro prečudovita, da lahko rečem, da je bila dan za bogove. In bogovi smo bili tudi mi, 72-terica planink in planincev Pd ISKRA in RTV Ljubljana, ki smo se že zgodaj zjutraj, iz vlažne in meglene ljubljanske kotline, odpeljali soncu nasproti, tja gor proti Vršiču. Postanek v Erjavčevi koči za obvezno kavico je hitro minil in kot bi mignil, smo zagrizli v strmino proti 1799 m visokemu prevali Vratca, ki smo ga dosegli prepoteni, kot sredi poletja, saj je sonce v svojem zadnjem letošnjem »kao babjem-indijanskem« poletju, res pokazalo svojo moč. Nekaj počitka in osvežitve je bilo dobrodošlo, da smo počakali še zadnje pohodnike iz skupine – vodnica Alenka je, kot prava dama, tudi njim privoščila vsaj 5 minutni počitek, da bi se nato malce spustili po dobro označeni in s planinci zapolnjeni, planinski poti, našemu cilju, 1799 m visoki Slemenovi špici, nasproti !
Pot je bila »naporna« predvsem zaradi srečanj s planinci, ki so se že vračali in morda hiteli še kakšnemu cilju naproti. Običajno so bila srečanja na nevarnejših mestih, kjer je možnost zdrsa tja dol proti dolini Tamarja. Samo to je itak zakon…..kakšen že ? Saj veste!!!
Tja gor proti vrhu je bilo kot v panju . Vsa planota do najvišje točke je bila »posejana« s skupinami pohodnikov, nekateri so se že nastavljali vročemu soncu in s poležavanjem spominjali na poletne morske dni, spte drugi so imeli pozni zajtrk kar tukaj, med rumenimi macesni in tretji so vrteli v rokah fotoaparate, kot za stavo. Selfiji so se delali 100 na uro. Skupinska fotografiranja prav na vrhu pa so bila bolj individualna, saj prav veliko prostora, gor res ni, pa še dve strani imajo nevarno prepadno steno .
Po slabi uri so bili tudi naši zadnji pohodniki na vrhu, v tem času sem se spoznal s skupino japonskih pohodnikov iz Tokia in že takoj pozno zvečer sem prejel na E-mail fotografijo z njimi in to prav z vrha. Seveda sem jim prej dal svoj naslov, kako naj se sicer najdemo. Mogoče bodo pa naslednje leto naši novi člani……????……pa en izlet bi lahko bil tam nekje pri njih, a ne?!?
Toliko sem imel dela, da sem še na zajtrk-malico pozabil, samo na hitro vrgel vase, saj so profi fotografi prijateljskega društva PD Delo, že priganjali na skupinsko fotografiranje. Tudi Alenka in Drago, naša vodnika, sta že nekam zaskrbljeno pogledovala na uro, češ, saj smo se dogovorili, kdaj gremo nazaj. A kdo bi to upošteval, saj takih pogledov, kot smo jih imeli na vse strani neba (razen mogoče na senčno severno stran Mojstrovke), ne moreš kar tako zapustiti . Mogočni Jalovec je ime na svoji severni strani še nekaj zaplat snega minulega sneženja, Ponce so bile za prijeti z roko, v dolino Tamarja, tja do Planice, bi se kar pognal, če bi imel peruti (ali vsaj nekaj za jadranje), pa Dobrač tam v Avstriji in levo od njega zasneženi tritisočaki v daljavi, da ne govorim že o prej omenjenih barvitih macesnih……kaj sem že rekel, ….bil je dan za bogove !!! In ko smo nazaj grede, po isti poti preko Vratc vračali na izhodišče, smo obsijano s soncem lahko občudovali kompletno Špikovo skupino, Škrlatico, z mogočnim Prisojnikom in njegovim oknom za prelep zaključek pogleda, tja proti Vršiču.
Ne morem verjeti, da smo ob vračanju, srečali nešteto družin z majhnimi otroki, celo dojenčki v nahrbtniku, pa skoraj obveznimi hišnimi ljubljenčki, ki so še hiteli proti vrhu, svojim, mogoče letos najlepšim razgledom , nasproti!
Tudi z našo skupino je bilo dekletce mlajše od desetih let, ki je v spremstvu staršev varno osvojila vrh.
Posebej pa gre pohvala članu RTV Djuru Penzešu, starosti slovenske zabavne glasbe, bas kitaristu Belih vran, Pepela in kri….., ki je kljub težavam z vidom, skupaj z vodnikom Janom, ki je skrbel za vsak njegov korak, predvsem na najnevarnejših mestih, tudi osvojil naš skupni cilj.
Gostoljubje in odlična hrana v Erjavčevi koči, je bilo le še češnjica na torti, našemu nedeljskemu druženju.
Vodnica Alenka, ki je skrbela za vse , tudi drobne malenkosti ob vzponu, pa Drago, tudi z lepo brado in še veliko ostalih, med katerimi imenujem le člana Gorske reševalne službe Romana (mimogrede so ga omrežile naše članice) ; prav vsem gre zahvala, da smo varno osvojili vrh in se nasmejanih obrazov vrnili do našega izhodišča!
Ob tako veliki udeležbi, tudi nas Iskrašev, sem kar tako mimogrede opazil, da je ta dan manjkalo na tem prijetnem izletu in druženju, kar tri četrtine naših vodnikov. Pa ne da bi jih potrebovali za vodenje…..tudi druženje je lepa vrlina!!!
Kot običajno, je treba domov takrat, ko se imaš najlepše in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Res prekmalu smo zapustili alpske lepote in se prijetno utrujeni z našimi prevoznimi sredstvi (dva avtobuseka in dva kombija) in polni prijetnih vtisov ter naužitih lepot, odpeljali proti Ljubljani.
Vtise sem strnil,
Franci Hrastar
Na Pijavi Gorici 16.10.2017

Krofička

2017

Bomo še kdaj doživeli tako lep ‘butični’ izlet na podarjen jesenski dan? Krofička, 2083m,

Glede na minule vremensko nestabilne dni je bila današnja sobota pravi podarjeni jesenski za izvedbo ture na takšni visokogorski vrh, kot je Krofička. Pogum, da mi sledi po stezi, je zbrala le četverica. Za prevoz do Logarske doline pa je poskrbel moj zvesti pomočnik Jan. Hladen dolinski zrak, ki nas je objel takoj, ko smo izstopili iz avta, je prinesel prvi pridih zime. Urno smo jo ucvrli po stezi navzgor, da se čim preje ogrejemo. Topel čaj in malica nam v koči na Klemenčevi jami prav dobro deneta in okrepita. O, kako lažje je bilo nadaljevati pot! Malo nad kočo namenimo kratek pogled naravni znamenitosti- najdebelejšemu macesnu na Slovenskem, potem pa se zagrizemo v strmino. Na Puklovcu na kratko ustavimo korak in se zazremo v čudovite jesenske barve . Višje ko smo se vzpenjali, močneje se je na trenutke veter zaganjal v nas in nam skušal vzeti voljo. A se nismo dali in v soncu dosegli obsijani vrh, kar nas je še dodatno vzradostilo poleg osvojenega vrha. Uživali smo ob lepih razgledih, ki nam jih je nudil jesenski dan, medtem ko nam je delala družbo planinska kavka, krožila nad nami in čakala svoj grižljaj. Kar ostali bi tu gori, tako prijetno je bilo. Kljub soncu je bila pot pri sestopu še vedno zamrznjena, kar pa nam je omogočilo trdnejši korak. Okusen ričet, ki nam ga je pri koči servirala prijazna oskrbnica, je šel za med. Do avta spodaj v dolini se spet polni energije spustimo kot za šalo. Sledila je še kavica v koči na Kranjskem Raku in kratka analiza ture. Šest nas je bilo ta dan gori na gori…
Dušan Debevec

Po razglednih točkah Maribora

2017

Prvi jesenski dan v letu 2017 smo nekateri člani društva preživeli v družbi z našimi prijatelji iz PD Iskra iz Ljubljane. Dobili smo se na avtobusni postaji v MB in sledili so pozdravi, vsakega z vsakim. Po že znani “folklori” smo se podali na pot in kaj hitro smo se znašli na prvem hribu na naši tokratni poti, na Meljskem hribu, kjer smo se nekateri okrepčali s prvim kozarčkom mošta v tem letu. Sledila je prijetna pot do Stolnega vrha, od koder se nam je odprla prečudovita razglednica po okolici MB. V nadaljevanju smo se podali na Piramido, na čudovit razglednik, s katerega smo se spustili do Treh ribnikov, kjer smo se ponovno okrepčali v lepi naravi. Po okrepčilih je sledila pot na Kalvarijo in naprej do predela poti, kjer smo se spustili v “dolino” po znamenitih stopnicah, katerih je 455. Še prijetna pot preko travnikov in že smo se znašli ob študentskih domovih, kjer smo ob dobri harni in kaplici in v prešernem vzdušju, zaključili naše druženje s prijatelji iz LJ. Res, fajn smo se imeli na prvi jesenski dan.

Igor
slike

Mlinci – Za otroke

2017

Od zadnjega izleta je minilo celo poletje in še več, a muhasto, jesensko vreme nas ni odvrnilo, da gremo na nov, organiziran izlet za otroke. Tokrat nismo šli daleč, a nihče ni vedel za ta kraj in potok, kjer je, po štetju otrok, 73 mlinčkov, je bila pravšnja izbira za začetek šolskega leta. Nekaj novih obrazov in standardna ekipa članov, skupaj nas je bilo 15, ravno prav, da nas ni bilo premalo in tudi ne preveč, tako smo se lahko posvetili opazovanju okolice. Čeprav izlet ni bil presežek višinskega vzpona in premagovanja rekorda v razdalji, smo se imeli kljub vsemu lepo. Vodnica Dora je otroke stalno nekaj spraševala in kot učiteljica preverjala planinsko znanje iz preteklega leta. Ob pogledu na pospravljeno njivo smo ugotavljali, kaj je na tistem mestu raslo – koruza, prepoznavali, ali je gozd pretežno listnat ali iglast, vodnica nas je tudi preizkusila in zaigrala vlogo, da na križišču ne pozna poti in ne ve, kje je prava pot do mlinčkov. Otroci so podajali razlago in argumente, zakaj naj se držimo glavne, široke, gozdne ceste in ne skrenemo na stranko pot v gozd. Ker nam ni uspelo hitro ugotoviti, zakaj točno nadaljevati po cesti, so mimo prišli naši »rešitelji«, družina, ki je prav tak šla na sprehod do mlinčkov, zato smo kar njih povprašali za pravo pot. Seveda smo hitro zagledali tudi markacijo in tako dvomov ni bilo več. V nadaljevanju so nas usmerjale tudi table, ki vodijo do mlinčkov in po zadnjem zelo strmem vzponu (po poti smo premagali višinsko razliko 30 m). Kljub dežju izpred nekaj dni, je bilo vode zelo malo, zato se večina mlinčkov ni vrtela. Sprva predviden vzpon na Koseški hrib smo opustili, saj je bila pot v začetnem delu poti zelo blatna, v nadaljevanju pa je voda del poti odnesla, zato se rajši podali v drugo smer, proti »žegnanemu studencu« čez manjši kamniti mostiček, nekaj stopnic, do ribnika, kjer sta bila v les lepo izrezljana dva orla, nato pa po isti poti nazaj do parkirišča. Ker smo opravili lep izlet, se spet naučili nekaj novega in je vodnica Dora dobila novo potrjeno kategorijo za vodenje tur, nas je povabila še na kakav. Tako smo zaključili tokratni izlet in že kujemo načrte za nove. Kot vedno nasmejani, prijetno utrujeni in odločeni, da se bomo še družili.
Kamnik, 9.9.2017
Dora

Prevala, Begunjščica, Roblek

2017

S poti…
Spet je PD Iskra z vodnico Alenko nardila en prečudovit dan. Zadnja avgustovska nedelja AD 2017 je minila v znamenju vročine. Peklo je sonce, teklo je vse od kafeta do soka do piva do kačje sline v tej nori vročini… Tekle so tudi noge. Povzpeli smo se z Ljubelja na Prevalo in naprej. Po svojih močeh so nekateri odšpancirali do doma na Robleku. Preostali srčni in moči polni pa v dveh skupinah smo napadli Velik vrh Begunjščice (2060 m). Vračali smo se na Roblekov dom, čez Rožo na Prevalo in nazaj na izhodišče. Obdajajo nas vsi slovenski hribi Triglav, Stol in še kateri očak, v dolini pa Lesce, Begunje in zamegljeni Bled.
Jutro ob petih, ko se še delal je beli dan, vstal sem z mrakom na očeh in prešernim veseljem v srcu. Malo čukast od piknika preteklega dne in zmeden pakiram ruzak. Vse nardim v časovnem okviru in ahhhahahha še 10 minut prezgodaj na poti v dolino kjer me bo pobral prevoznik Franci. Nakar me kliče Vesna, da ne pozabim na »naglavno«. In eto že zjutri hajdi nazaj u breg. Že švicam in pol do 11 h zvečer tako. Med potjo kinkam med Vesno in Aljo. Kot pesnik ne morem, da ne bi omenil mrtvih, ki jih za trenutek zasliši uho ob spomeniku pri vhodu v taborišče. Čutim kurjo polt, še trenutek in že smo mimo krikov preteklosti. Pot mine tik tak. Parkiramo pri na parkirišču pod bivšim djutičem.
Pot se mi na začetku ne zdi nič posebnega, vsaj ne do predorov. Potem se zares začne. Pogled dol ti dvigne kocino ali dve. Spet tisti občutek, da sem na nebu. Predori… Takoj pade beseda o pripovedki, da naj bi sam baron jahal skoznje na konju k ljubici v vas. Prvi del me spominja na Krim med Iško in Zg. Igom. Prijetno, hladno in domače. Manjaka le en 200 m hiter vzpon, pa bi rekel, da je idealka. Pot do Prevala hitro mine. Spijemo kofe, dobro je, jedača pa bo ob povratku. Mlade punce so za šankom nikjer nobene stare mame pa jim zapojem eno dve, da pokažejo bele zobe. Še vidim Deno in še mislim, da Arijano, ki mahata s kremo. Joj kolk mi bo na konc dneva žal, da nism stopu zravn.
Kalvarija! Jao majko moja mila pa res se suvaš s kolenom v oko v ta breg. Sicer ni taka plezarija kot prejšnjikrat na Montaž ampak strmina ni nič manj neprizanesljiva. Švic mi teče v potokih iz vseh por, jest res ne rabm savne. Hodim zadnji in uživam svoj mir in panoramo. Ko prilezemo iz šavja je sprememba res prijetna pravo visokogorje in prijetna travica, žal vsa posrana. Sprašujem se kva je to zaena žvau, ovca, ki sama sebi serje na krožnik. Na vrhi sem res ne ravno čist zadnji vendar pozadina… Večina se že spušča proti Robleku ali že morda vrača na Prevalo. Ni mi žal, sprehajanje po grebenu in dodaten korak ali dva sta mi umirila dušo in me polnita za naprej. Modra moj korak ni tako hiter, a moja ramena so široka in lahko še nesem kak ruzak. Običajno je »pometač« Jan, a danes se jaz prostovoljno javljam za to nalogo. On je namreč vodnik zadnje skupine omaganih. Pa saj smo v istem avtu, nekje bom čakal…
Vrh nič posebnega danes. Zadnji kar nas je v miru posedemo, tudi nekaj drugih planincev je tu, in mirno pojemo obrok. Le še okrepčilo. Dve mrzle pločevinke. Spodaj sem jih Franciju zvlekel iz ruzaka, da je bil njegov lažji. Pošteno sem si prislužil svojo. Ena bosopeta mladenka skače okrog nas in veselo fotka. Že pade sladki »gorska nimfa« dej sliki še nas tastare. Če citiram Francija: »Na Velikem vrhu smo seveda potrebovali pomoč za skupinsko fotografiranje in prijazni planinki sta seveda to z veseljem storili. In ker sva z Mitjo velika prijatelja, sva se morala fotografirati z lepima prijateljicama!«
S Francijem zaradi obletavanja punc malce zaostajava, šele nekje pred križpotjem za Na Zelenico le ujameva zadnjo peščico. Ustavimo se nad prepadom. Jan je res odličen vodnik, skoraj preveč ve povedat in včasih si vzame čas, da nas o čem poduči. Gledam Stol, ki ga še nisem osvojil. Nekje daleč je še megleni Bled. Pot ni navzdol ni več posebej zanimiva, le preletava nas jadralno letalo. Niže doli nad kočo dvema angleško govoreča planincema odsvetujem povratek z vrha čez Kalvarijo. Na Robleku moj kamerad misli name in me že čaka z mrzlim pirom v roki. Štafeta mladosti! Ker sem zadnji me novice dosežejo zadnjega… , da smo res pozni in da so nekateri že na poti v dolino.
Na Prevalu ne morem mimo štruklja in kislega mleka. Oblizujem se kot mačka in uživam v počasni jedi. Z Mlakarjevo »Puntarsko« si prislužim še eno palačinko. A kaj, ko si jo sit lahko le navijem na uho. Zato mi je dovolj le strežajkin »Ja, kdor zna pa zna!« Ob vrnitvi dva ovinka pred tuneli še zadnjič pogledam po gozdu. Prizor, da ga odnesem s seboj v dolino. Detel ropota po drevesu in išče nekaj za pod zob. K temu se pridružuje šelestenje vetra v drevesnih krošnjah. Na poti še z Ilvijem reče eno dve in pokaže se, da je pravi športnik.
Pot do doma, vroče mi jeeee, obraz mi spet žari ko da bi ga pritisnil na opekač in uff še vedno ta švic… srage na čelu se kar nočejo posušit. Nos mam pa kt jelenček Rudolf. Do Tivolija in naprej do Črne mačke kjer si privežemo dušo še z enim mrzlim. Dans pa jih ne bom štel. So šli ven. Ko pristanem doma, je res dovolj vsega.
Res lep dan in fajn ljudje!
Mitja Levstek