Pot Cankarjeve mame

2018

Na 20. pohodu po poteh Cankarjeve matere je bilo rekordno število udeležencev, preko 200, med njimi tudi planinci PD RTV in PD ISKRA LJ. Na Vrzdencu smo si ogledali Železnikovo domačijo, muzej izdelave harmonik, črno kuhinjo, jaslice. V cerkvi sv. Kanciljana so najstarejše ohranjene freske iz 13. stoletja, celo starejše od tistih v Hrastovljah. Cerkev je res lepo obnovljena, v njej je viden slog različnih obdobij. Po uvodnem kulturnem programu in dobrotah gospe, ki nam vedno pripravi medenjakova srca, čaj in okrepčilo, smo krenili proti Činžarjevi domačiji. Žal nas je pretresel dogodek, ko je enega od udeležencev obšla slabost, zadnje informacije so dobre, vsi mu želimo dobro okrevanje.

Pot smo nadaljevali do Gradišča, najvišje točke pohoda. V čudovitem vremenu je bila odlična vidljivost, pravijo, da se s te točke vidi kar 35 cerkva. Hvala našemu Cankarju za kulturni program na poti. Pot od Žažarja do Male in Velike Ligojne ter naprej do Stare Vrhnike je hitro minila. Še vzpon do Sv. Trojice, slikanje z zastavonošo Brankom in organizatorico Marijo, ter spust do Cankarjeve hiše na Vrhniki. Med potjo pa druženje s starimi prijatelji in novimi udeleženci, ki so bili prvič na tej poti, pa ne zadnjič. Na koncu pa še dobra enolončnica, kot vedno. Hvala prizadevnim organizatorjem za 20. pohod ob 100-letnici Cankarjeve smrti.
Zapisala: Liljana
Foto: Ivan, Liljana

Socerb – Glinščica

2018

V letošnjem planu naj bi omenjen izlet vodil Jan. Vendar je narava posegla po najhujšem. Odločili smo se da izlet vseeno opravimo in Alenka se je prostovoljno odločila da nas ona vodila.
Po opravljeni ogledni turi smo se v nedeljo 23.12 ob 8 uri z devetimi avtomobili odpravili proti Primorski do Soberba.
Na začetku pohoda nas je Alenka v grobem seznanila s potjo. Žal je bilo vreme dokaj megleno in posebno čarobnih pogledov na oklico nismo doživeli.
Izhodišče je bil torej grad Socerb, od koder naj bi bil lep razgled na slovensko obalo in Tržaški zaliv. Od tu smo se napotili proti vzletni stezi jadralnih padalcev in naprej po razgledni poti Socerbsko-Petrinjskega Krasa do Vrha Griže. Tu je vpisna knjiga, žiga pa ni bilo. Od tu po gozdnih poteh Krasa prispemo do razgledišča, kjer se nam odpre dolina Glinščice. Pot nas je vodila vodi po gozdu, pozneje smo se spustimo do spomenika alpinistu in vodniku Emilu Comiciju in do cerkve Marije na Pečeh. Od cerkvice sestopimo pa na Solno pot. Že kmalu smo zagledali znameniti slap reke Glinščice imenovan Supet, ki pada 40 m v globino. V dolini smo bomo prečkali reko in prišli do vasice Botač. Tu je manjša neprijazna gostilna, kjer je bil kratek postanek. Iz Botača smo se podali po Stezi prijateljstva, ki je bila odprta leta 1981 na pobudo čezmejnih prebivalcev. Trasa poteka po starodavni poti soli, verjetno gre za pot, ki jo je uporabljal že Martin Krpan. Pot do Beke je posuta s hrastovim listjem in je bila prijetna za hojo. V vasi nas je sprejel domačin Oskar in nam povedal marsikaj zanimivega. Od tu smo imelile slabo uro široke poti do našega izhodišča. Pred gradom se smo se ustavili pred zanimivo Sveto jamo, ki je edina jama na Kraškem robu, urejena za obiskovalce. Tu je edina slovenska podzemna cerkev v naravni votlini.
Po koncu planinske poti se smo ustavili na Turistični kmetiji v vasi Kastelec, kjer so smo se okrepčali z istrskimi fužiji in golažem.
Kljub nekoliko bolj nejasnem vremenu je izlet uspel v vseh pogledih.

Prednovoletna Ljubljana

2018

Zbor smo imeli kakor običajno pri Prešernovem spomeniku. Kar veliko se nas je zbralo, okoli 40. Po zboru smo se odpravili po levem bregu Ljubljanice do Brega, kjer smo si lahko ogledali slamnate figure. Popili smo kuhanček, Fedor ga je imel celo s seboj. Od tu smo se nekateri odpravili na grad od Novega trga, drugi pa mimo magistrata do Pogačnikovega trga. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Imeli smo tudi živo glasbo. Zanimiva je bila tudi predstava na Kongresnem trgu. Avdić je prikazal svojo mono igro “Ženske iz Venere, moški z Marsa. Lepo smo se nasmejali. Tako nekako je potekal naš nočni pohod ob Ljubljanici.




Zasavska Sveta Gora

2018

December naj bi bil v bistvu že snežen. Temu se v bistvu v naših planih nekako prilagajamo. Vendar zadnja leta nas je sneg nekoliko razočartal. Nič zato naš izlet na Zasavsko Sveto Goro smo vseeno lepo izpeljali.
Zjutraj sicer nekoliko pozneje se je večina odpravila na omenjen izlet iz parkirišča Tivoli. Peljali smo se stari cesti do odcepa na Krtino, mimo Moravč in zaselka Ples, nakar nas je pa potem med potjo čakal še zaselek Zabava. Zabavno pa je bilo pa celotno pot do vrha. Adrijana je lepo trasirala pot tako da ni bilo nikakršnih problemov glede same poti.
Na začetku smo si najprej še ogledali pano z informacijami o kraju Mlinci. Po kratkem opisu smo se tako odpravili cilju naproti. Pot se je lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila hoja po asfaltu in proti vrhu je bila pot nekoliko bolj strma. Ko smo prispeli do vrha se je večina odpravila na ogled same cerkve.
Po ogledu smo se podali do koče, kjer smo imeli naročeno hrano. Imeli smo svojo sobo tako, da smo se lahko razporedili po sedežih ob mizah. Po obedu smo imeli debate o izletih v naslednjem letu, naredili smo še skupinsko fotko in se potem odpravili po isti poti nazaj v dolino. Tu je imela Adrijana za uredit še nekaj knjigovodskih zadev in tako smo zadovoljno zaključili še en izlet in se odpeljali domov.

Izlet v neznano – Sv. Trojica

2018

Naše društvo že od ustanovitve organizira jesenske izlete v neznano. Tudi letos je bilo tako. Glavni organizator letošnjega izleta je bil Pavle. Zgodaj zjutraj smo zbrali v Tivoliju. Glede neznanega smo vedeli le, da gremo proti Štajerski saj nas pri skaklnici čaka naš vodič in organizator. Po kratkem postanku smo tako nadaljevali pot proti neznanem kraju. Po pozdravu nas je Pavle takoj zaposlil z vprašanjem kam gremo. Kar dolgo smo ugibali. Kar naenkrat pa pravilen odgovor, gremo na Sveto Trojico. No pred obiskom cerkve in prostorov SV. Trojice smo se ustavili ob Trojiškem jezeru. Tu nas je Pavle počastil z okusnimi sendviči in se potem napotili okoli jezera. Trojiško jezero ali tudi Gradiško jezero, ki obsega okoli 50 ha in je nastalo z zajezitvijo potoka Velka v drugi polovici 19. stoletja. Je eno od skupaj petih zajezenih jezer v Pesniški dolini.Trojiško jezero je predvsem namenjeno ribolovu in ribogojništvu. Okrog Trojiškega jezera je speljana 3 km dolga sprehajalna pot, na kateri se nahajajo energetske točke. Kaj veliko časa se nismo ustavljali ob njih saj je bilo dokaj hladno in tudi časovno se ni izšlo. Največja znamenitost kraja je velika baročna cerkev s tremi novimi zvoniki, pa tudi stopnice, ki vodijo od cerkve do akumulacijskega jezera in ob katerih je križev pot. Sveta Trojica je ogledna točka za romarje. Veliko zgodovinskih zanimivosti nam je povedala vodička o kraju in in cerkvi. V kletnih prostorih smo pa imeli še pogostitev s pecivom namazanem s zaseko pa tudi degustacijo njihovega vina.
Po ogledu nas je čakala pot v kraj Negova. Tudi tu smo zvedeli mnogo znamenitosti o kraju in gradu. Hkrati pa smo imeli predstavo vodičke z prleškim narečjem. Grajski kompleks Grad Negova ima status kulturnega spomenika državnega pomena in je arhitekturna, turistična ter poslovna celota, primerna za poslovna srečanja, izobraževalno dejavnost, prireditve in organizacijo praznovanj ter porok. V sklopu grajskega kompleksa je urejen bogat zeliščni park. Od leta 2015 je grad tudi eno od šestih svetovnih prizorišč FIAP za razstave umetniške fotografije.
Naš končni cilj je bila zgodnje popoldansko kosilo pri Moniki, le streljaj stran od Pavletove nove rezidence. Seveda ni manjkala niti glasba in ples. Nekateri so si ogledali tudi Pavletovo tako imenovano rezidenco. Čas je potekal po svojem in tako smo ob pol sedmih zaključili naš izlet v neznano in se odpeljali proti Ljubljani.

Pohod po Janovi poti

2018

Prvo nedeljo v novembru smo se zopet združili dve društvi, PD ISKRA LJ. in PD RTV. Naša naravovarstvenica Marija nam je povedala, da Prirodoslovni muzej in DOPPS vsako prvo nedeljo v mesecu organizira opazovanje ptic v parku Tivoli. Tokrat je g. Dareta nadomestila gdč. Tanja, ki jo je presenetila velika udeležba. Povedala in pokazala nam je veliko novega o raznih pticah, nas opozorila na njihovo oglašanje, ravnanje s pticami, razložila o prehrani.
Drugi del smo namenili pohodu po novi poti PD RTV preko Rožnika v Mostec. Idejni pobudniki te poti so bili Viktor Robič, Branko Krebs in Marjeta Krešič Svetel, glavni realizatorji pa Jan Skoberne, Cveto Preželj in Branko Dolenc. Kdo bi si v juniju, ob uradni otvoritvi misli, da bomo to pot danes prehodili v Janov spomin, ko se je oktobra tako nenadoma poslovil…Hvala Janu za vse, kar je storil za planince obeh društev. Veliko, kar potrjuje tudi današnja udeležba Janovih prijateljev.
Zapisala: Liljana

Svačica

2018

Še en lep društveni planinski izlet v sončnem in toplem jesenskem dnevu: na Svačico, skrit razglednik med Vrtačo in Stolom. Start malo pod Tinčkovo lovsko kočo, čez Smokuško planino mimo koče pri izviru Završnice (ki je bila žal zaprta), čez sedlo Šija in po zgornji poti v smeri Stola, spust skozi siten skalnat žleb v krnico v Kožnah, po potki čez dolgo melišče pod Srednjo pečjo, malo plezanja čez sedlo Belščica in še kratek vzpon skozi gosto ruševje na Svačico. To je lep skalnat vrh visok 1953 m, nad Celovško kočo .Od koče do vrha je le eno uro, mi pa smo hodili skoraj štiri ure, vendar na poti uživali lepote z naše strani nevidnega gorskega sveta, včeraj v toplih jesenskih barvah. Po daljšem počitku smo se vračali skozi Zagon in obšli Srednji vrh po drugi strani kot zjutraj. Malo previdnosti je bilo potrebne na delu poti, ki je prekrita z mokrimi travami. Prav takrat smo zagledali helikopter, ki je reševal planinca, ki mu je zdrsnilo na pobočju Vrtače.
Zaključek smo nepričakovano naredili pri prijaznem oskrbniku Plemenilne postaje Antona Janše.
Adrijana



Križ

2018

Po večkratnih odpovedih, zaradi slabega vremena, nam je končno le uspelo izpeljati krasno visokogorsko turo. Kristalno nebo, kot da bi se hotelo odkupiti za zadnje mokre vikende, nas je kar potegnilo kvišku. Ob Bivaku IV, kjer smo imeli malo daljši postanek, smo si privoščili malico. To je bila priprava za drugo etapo do vrha. Medtem ko smo tudi ob prisotnosti drugih planincev slastno mlatili svoj zaslužen obed in se ozirali naokoli po postavnih vršacih, je sem ter tja padla še zabavna beseda.
Izrazito kraški teren, po katerem nas je v nadaljevanju vodila pot, nas je s pestrimi pojavnimi oblikami zelo očaral. Tam visoko na drugi strani Vrat pa očak, ki je kot pastir bedel nad nami ovčicami. Pogačnikov dom, Razor in Prisank na eni strani, ter Bovški Gamsovec in Pihavec na drugi strani, so bili kot na dlani, ko prispemo na greben, katerega del je tudi naš današnji cilj. Po nekaj korakih smo ga veseli osvojili in si čestitali za skupen dosežek. Po daljšem počitku na toplem soncu, ki smo ga med drugim izkoristili za bolj podrobno spoznavanje bližnje in daljne okolice, smo se v dolino Vrat vrnili skozi Sovatno. Z mamljivimi pogledi proti Triglavski severni steni in ob bogati ponudbi jesenskih barv, smo večkrat ustavili korak. Padlo je tudi nekaj sočnih komentarjev, ki so v skupini izzvali izbruhe smeha, tako da se je utrujenost, kolikor je je že bilo, sramežljivo potegnila v ozadje, čakajoč na drugo priložnost. Tako kot vedno, ko se potikamo na tem koncu naše domovine, smo se ustavili še pri Aljažu v Mojstrani in navrgli še nekaj besed o opravljeni turi ob tekočih in slastnih dobrotah. Polni lepih vtisov smo se vrnili domov.
Dušan Debevec



Po poti treh jezer

2018

Naša srečanja s KPD Hej, gremo naprej so postala že tradicija. Vabilo na jesensko srečanje Po poti treh jezer je bilo organizirano zadnjo nedeljo v mesecu septembru. Jutranje presenečenje zame, da nas je namesto enega avtobusa peljal še kombi, je bilo le kratkotrajno. Hitro smo se razporedili po vozilih in se odpeljali proti Mariboru. Ob 9. uri smo že prispeli v kraj Močna pri Pernici. Po jutranji postrežbi odličnih Marijinih dobrot, kave in še kaj, smo odšli na pot. Mimo prvega jezera Pristava je sledila pot po nasipu Pesnice do gradu Hastovec. Tu je bila prva daljša pavza. Igor Oprešnik, predsednik KPD Hej gremo naprej, že 26 let dela v Socialno varstvenem zavodu, ki je zaseda prostore gradu, grajskega dvorišča in okolico, nam je v viteški dvorani orisal zanimivo zgodovino gradu. Ob odhodu iz dvorane pa smo se na dvorišču srečali tudi z uporabniki. Nadalje smo se po Agatini poti sprehodili do drugega jezera Komarnik ter do Črnega Križa,simbola nesrečne ljubezni grofa Friderika in Agate. V prijetni senci smo posedeli, kaj hitro pa nas je Igor povabil na zadnji del poti do tretjega jezera Radehova. Od jezera dalje smo se sprehodili še po nekaterih ulicah Lenarta do avtobusne postaje od kjer smo se odpeljali do turistične kmetije. Tu je sledilo druženje na toplem jesenskem soncu in ob pečenih kostanjih, ki so jih za nas nabrali in spekli naši gostitelji. Vojko je petje spremljal s harmoniko, prijeten klepet pa je podaljšal čas odhoda za pol ure. Pred odhodom na avtobus smo naredili kratek povzetek dneva, dolg aplavz in prijateljski objemi so naznanilo, da nas podpisana Listina o prijateljstvu povezuje bolj in bolj.
Alenka Sakelšek

Lep sončen dan nam je obetal lep izlet in druženje s prijatelji .Začeli smo pri kraju Močna pri Pernici. Po jutranjem okrepčilu in pozdravih z našimi prijatelji iz Maribora, smo se podali na zanimivo pot, se sprehodili do prvega jezera Pristava in delno ob njem, nadaljevali pot po nasipu reke Pesnice, do gradu Hrastovec, kjer smo slišali nekaj o zgodovini gradu in si ogledali »viteško dvorano«, nato smo se spustili nazaj do reke Pesnice in se po Agatini poti sprehodili do drugega jezera Komarnik in ob njem do Črnega križa pri Hrastovcu. Prijetna pot po gozdu nas je pripeljala do mesta, kjer smo šli pod avtocesto MB – Lendava in nadaljevali do hipodroma Polena v Lenartu. Prijetna pot nas je vodila do tretjega jezera, Radehova. Za zaključek tokratne ture smo se prehodili še po nekaterih ulicah Lenarta, do avtobusne postaje v Lenartu, kjer nas je pričakal avtobus, s katerim smo se zapeljali do ene izmed bližnjih turističnih kmetij, kjer smo imeli zaključek tokratnega druženja z našimi prijatelji iz KPD Hej, gremo naprej.
po FB Cirila
Klik na sliko za ogled albuma. Tu so še Fotke od Fedorja



Dolomiti

2018

Pravzaprav je bil izlet kar naporen, saj smo poleg vsakodnevnih tur, prevozili cca 1000 kilometrov, če bi pa prešteval vse prevožene in le oštevilčene ovinke skozi vse prelaze, bi pa rekel in tudi to potrjujem – šofer Milenko, vsa čast ti, pravi profesionalec si, saj je dostikrat le milimeter ločil avtobus od ograje, skale ali motoristov, ki so pridivjali v ovinek. Ampak, naš vodnik Primož…..tudi razred zase …. o njegovih sposobnostih bi lahko pisal in pisal….profesionalec v vseh pogledih, od vodenja, nekajkrat tudi po nevarnih poteh, do organizacije nastanitve v pravem hotelu Aurora v Alba di Canazei – tukaj – https://www.tripadvisor.com/Hotel_Review-g1096058-d1237954-Reviews-Active_Hotel_Aurora-Alba_di_Canazei_Canazei_Province_of_Trento_Trentino_Alto_Adige.html
In da nadaljujem o Primožu Zupančiču…..
https://www.facebook.com/profile.php?id=100009282357530
….tudi na vožnjah se je izkazal kot da je turistični vodič….na pamet je iz rokava stresal vse zanimivejše videno iz avtobusa…..predvsem vrhove in prelaze (tudi njihove višine), na katere smo imeli v glavnem, zaradi lepega vremena, razgled vse te dni.
Vreme nam je torej služilo, pa čeprav nas je v petek ena ploha malo namočila in to ravno v najtežjem delu spusta z 2575 m visoke gore Nuvolau proti prelazu Giau, a je Primož spet opravil svoje, tako s fizično pomočjo, kot pomirjajočim, pravim psihološkim pogovorom s tistimi, ki jih je bilo malce strah. Smo pa lahko z vrha te gore, kjer stoji tudi koča, lahko občudovali čudovito mavrico dol proti petim skalnatim stolpom ( 5 Cime) !
Kaj naj še rečem? Že takoj prvi dan smo od jezera Misurina začeli vzpon proti trem Cinam, bil je raj za fotografe, saj so bližajoči oblaki in mešanica sonca ter vmes čistina modrega neba, pričarali nepozabne trenutke za spominski album.
Tretji dan smo se razdelili v dve skupini, saj je bila tura v skupini Rosengarten in krožno pod Vajolet špicami čez 2550 metrov visok prelaz Cigolade, kar naporna in trinajsterica, se je pod vodstvom Nadje odpravil po dolini in naprej do 2244 metrov visoke koče Vajolet. Ostali pa smo se najprej potrudili do dveh koč na prelazu Rifugio Roda di Vael – 228 m visoko – in se pod mogočnimi vrhovi (na enem je tik pod vrhom okno s križem) napotili na 2550 m visoki prelaz Cigolade. Spust z njega je na nekaterih mestih potekal tudi ob jeklenici, a vsi smo varno prispeli do koče Vajolet, ter se po poti naše manjše skupine, ki se je že pred nami odpravila nazaj na izhodišče, tudi spustili do vzpenjače Ciampedie in še enkrat na tej planoti uzrli na špičaste vrhove okoli nas!
Večerja v hotelu je bila presenečenje z lokalnimi specialitetami in petimi hodi…..okusno za 5 zvezdic plus!!!!
Samo spanje ob tako polnih želodčkih ni bilo ravno tisto pravo, kot bi moralo biti.
V nedeljo se je kar prehitro približal zadnji dan našega potepanja. Spet has ja avtobus zapeljal na 2057 m visoki prelaz Fedaia, na katerem je mogočni jez in nad njim se dvigajo najvišji vrhovi do 3343 m visoke Marmolade.
Tokrat se je ledenik svetlikal v jutranjem soncu, meglice so se že razkadile, mi pa smo se odpravili strmo v hrib in se na razgledni točki ustavili za počitek in predvsem fotografiranje nam nasproti sijoče najvišje Dolomitske gore. Mimo nekaj planinskih koč smo se spustili do prelaza Pordoi na višini 2239 metrov. Imeli smo ravno priliko občudovati rally stotnije starih avtomobilov fiat 500 in nekaj mercedesov, pa gor je bilo na stotine motoristov, pa pivo po 5 €, pa spominke smo nakupili za svoje drage doma. Da je ta prelaz glavna povezava preko prelaza Falzarego med Cortino d*Ampezo in Poroia naprej še čez nekaj prelazov do Bolzana, je seveda vidno po gostoti prometa. Mi smo se nato skozi Cortino peljali naprej po dolini in čez mejo (brez kontrole) v Avstrijo do Lienza in tovarne napolitank. Ja Loacker je mogočna tovarna, nasproti nje lastnikov grad na hribčku in ko vstopiš vanjo, se ti nasmeh razleze do ušes. Ogledali smo si njihov muzej in nakupili kar veliko njihovih kvalitetnih, a ne prav poceni, izdelkov.
Pot domov je minila v rahlem dremežu nekaterih in zibajoči vožnji do doma. Še Nadjina zahvala vodniku in šoferju in zakaj je izlet uspel 115 procentov? To pa najdeš tukaj:
Tole sem vkup spravil
Franci Hrastar
Pijava Gorica 17. september 2018

DOLOMITI – NAJLEPŠE PANORAMSKE POTI
Obiskali smo Dolomite, najlepšo gorsko skupino Alp. Po prepričanju vseh udeležencev iz planinskih društev Iskra Ljubljana, RTV, Križe in nekaterih drugih, prelepa narava in gore tega območja upravičeno spadajo pod Unescovo svetovno dediščino.
PRVI DAN smo pohod pričeli nad jezerom Misurina do koče Bosi in se mimo vojaških kavern in jarkov iz časa 1.sv. vojne povzpeli na Monte Piano (2305 m) od koder smo občudovali znane Tri cime in bližnje pogorje Cristalla. Po sestopu smo se skozi Cortino in čez prelaza Falzago in Pordoi spustili v dolino Fasa, kjer smo se v vasici Alba nastanili v hotelu Aurora.
DRUGI DAN
Iz prelaza Falzarego smo se s sedežnico dvignili na 2200 m in pohod pričeli s spustom do zanimivih Cinque Torri, ki privlačijo številne plezalce. Nadaljevali smo z vzponom na slikovito goro Nuvolau, do koče ki stoji na vrhu skalnega stolpa na višini 2575 m. Po kratki plohi smo z vrha opazovali marvico daleč pod nami. Sestopili smo do prelaza Giau, po mestoma spolzki poti, a smo z dovolj pazljivosti vsi srečno prišli do avtobusa, ki nas je po ovinkasti cesti, ki jo obžujejo motoristi, popeljal nazaj do našega hotela.
TRETJI DAN
iz kraja Vigo smo se z vzpenjačo povzpeli na planoto Ciampedie (1997 m) v skupini Rosengarten. Od tu smo začeli pohod: večja skupina na prelaz Cigolade (2550 m) in naprej pod mogočnimi Vajolet špicami do koče Vajolet, manjša pa skozi Gardeccio do koče Vajolet. V jasnem in toplem dnevu smo uživali v čarobnem okolju vse do zadnje gondole, ki nas je odpeljala v dolino.
ČETRTI DAN
Ponovno smo se zapeljali na prelaz Fedaia, kjer smo začeli zadnji pohod do prelaza Pordoi. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do koče Viel del Pan (2432 m). Vmes pa so nam pogledi stalno uhajali na drugo stran na pobočja mogočne Marmolade, najvišjega vrha Dolomitov (3343 m). Na prelazu Pordoi smo popili še zadnjo kavico v Italiji in se skozi Arrabo, Cortino, Toblach, Lienz in predor Karavanke vrnili domov.
Moram priznati, da si nisem predstavljala kako mogočni in razsežni so Dolomiti in koliko vzpenjač in gondol so naredili na visoke gore. Pa koliko planinskih koč, pravzaprav visokogorskih hotelov je skoraj vsepovsod. Na ta način so nekateri tritisočaki hitro dostopni. Vsi ti prevozi pa v veliki meri služijo zlasti smučarjem, planinci pa na vse gore lahko pridejo tudi peš.
Poti vseh težavnosti je ogromno, bolj ali manj obljudenih gora tudi. Vsak obiskovalec Dolomitov lahko najde kraje po svojem okusu.
Adrijana – FB.