Slatna 2018

2018

Tabor PD Iskra Ljubljana je bil letos malo drugačen. Pretekla leta smo bivali v oskrbovanih kočah, letos smo najeli objekt na skriti lokaciji med Ratečami in planiškimi skalnicami. Sami smo kuhali, pospravljali in tudi vzorno skrbeli za odstranitev vseh vrst odpadkov. Vsak dan pa smo se seveda odpravili na krajši ali daljši planinski pohod: na kočo Zacchi nad Belopeškimi jezeri, Tromejo, Ciprnik, nekateri so vmes splezali še ferato Hvadnik, dva sta se povzpela na Malo Rateško Ponco, zadnji dan pa smo se sprehodili še do idilične koče pri Ingotu mimo prvega Martuljškega slapa.
Fedorjeve slike s tabora
Adrijana
Klik na slikko za ogled albuma.

Prehodavci

2018

V letošnjem planu planinskih izletov smo uvrstili tudi najlepšo markirano planinsko pot. Bila je to dvodnevna tura s prenočevanjem v Koči na Prehodavcih. Že mesec dni prej sem rezerviral ležišča. In tako je prišel 20. dan v mesecu. Z štirimi avtomobili smo se pripeljali do parkirišča v Senožetu, kjer nas je čakal lokalni avtobus. Skoraj neverjetno, a vožnja do planine Blato je bila brezplačna le za parkiranje smo za vsak avto plačali 4€ za dva dni. Po prijetni vožnji smo se tako ustavili na razpotju za planino Vogar. Začetek hoje je bil nekoliko po asfaltu a kmalu smo zavili v gozd in tako po lepo uhojeni in markirani poti v eni uri in še nekaj prispeli do Koče pri Jezeru. Tu smo se odločili, da gremo najprej do planine Viševnik in drugi dan nazaj mimo Dednega polja. Prijetna gozdna pot najprej mimo planine Viševnik in nato z lepimi razgledi do planine Ovčarija. V bistvu skoraj brez postanka smo nadaljevali do vrha Štapc. Tu smo se nekoliko okrepčali in kmalu nato nadaljevali do Male Tičarice. Lep razgled na dolino Triglavskih jezer nas je vse očaral. A naš današnji cilj je bil še daleč. Nekoliko smo se spustili in nadaljevali pot po pobočju Kopice in se povzpeli na Veliko Zelnarico. Tu se pa nismo kaj dolgo zadrževali, ker so prihajali neki črni oblaki. Na srečo brez grmenja. Pot navzdol je bila dokaj zahtevna in zato smo pazljivo sestopali z vrha. Kmalu, ko smo prispeli do Vratic nas je nekoliko osvežila manjša ploha, ki pa se je kmalu večkrat ponovila. Ob poti smo opazovali kozorogov boj, zato smo morali nekoliko zastati, saj je bilo nevarnost padajočewga kamenja. Ja in na koncu smo v močni plohi le prispeli do koče. Na srečo je bilo v koči še nekaj prostora, da smo se posedli in preoblekli premočena oblačila. Zvečer pa na počitek na pograde in zjutraj zopet na pot. Trojica se je drugi dan odločila, da gre še na Kanjevec a jim vreme to ni dopuščalo. Tako so po najbližji poti sestopili do Dednega polja, Planine Laz in do Koče pri planini Jezero. Večina pa smo je lepo podali po dolini Sedmerih jezer. Žal nas je nekoliko namočilo, a kmalu je posijalo sonce in tako smo srečno brez strel in grmenja prispeli do koče Pri sedmerih jezerih. Tu smo se zopet zbrali, počakali zaostale in nadaljevali pot najprej na Štapce in naprej mimo Planine Ovčarije, Dednega polja in Koče pri planini jezero. Tu smo se združili s tremi pohodniki, ki so želeli Kanjavec a jim to na žal ni uspelo.
Zaradi odhoda avtobusa smo tu obstali kar nekaj ur, saj bi bilo čakanje na postaji manj ugodno kako v hladni senčki ob koči. Vseeno smo odšli nekoliko prej, saj smo predvidevali, da bo na postaji večja gneča. Na srečo smo bili tam prvi in tako smo lahko vsi vstopili naenkrat in se zapeljali do naših parkiranih avtomobilov. Prvi dan smo hodili skupaj skoraj 8 ur drugi dan pa le 5. Imeli smo sicer nekaj manjših problemov, a na koncu se je vse izšlo v najlepši način, razen gumidefekta enega avtomobila na povratku.
Tu je album slik od Joca
Klik na sliko za ogled albuma

Laško 2018

2018

Današnji izlet v Laško
Da smo se tja odpravili dan pred prireditvijo Pivo in cvetje, je že naša stalnica. Za dopoldansko hojo z ogledom kakšne zanimivosti vedno poskrbi naš prijatelj Drago Podreberšek. Tudi tokrat je bilo tako. Vreme nam ni bilo naklonjeno, saj je ves dan deževalo, a to nas ni niti malo oviralo. Tako je Drago z ženo in prijateljem v Rimskih Toplicah sprejel nas 16 udeležencev, ki smo prispeli z vlakom iz Ljubljane. Takoj nas je poslal na pot, saj smo bili tako časovno, kot po kilometrih oddaljeni od našega cilja v Laškem (ogled pivovarne), kjer smo morali biti pred 14. uro (še prej pa malica-kosilo).
Dež nas je neusmiljeno močil, ko smo hodili proti obeležju Antona Aškerca, ki stoji na mestu, kjer je živel in kjer je tudi propadla revna hišica, saj se baje ni dala obnoviti.
Našo skupino devetnajsterice so tukaj zapustili Nada, Vesna in Stane, ki so se šli raje namakati v termalne vode zdravilišča Laško, kot da bi se še naprej namakali od bogatega darila z neba.
Ostali pa strmo v hrib – pravzaprav smo osvojili en hribček, pa sem spregledal ime! Pri spustu po blatni, strmi gozdni cesti smo se po premisleku odločili, da ne gremo po ozki mokri in nevarni stezi pod steno, kjer se je ponesrečil alpinist Franček Knez, temveč se po cesti spustimo v Marijo Gradec in se preoblečemo ter pomalicamo v gostišču Čater. Noro dobro smo jedli, pa cena tako ugodna, da bi tja kar večkrat šel na malico. Pričakali smo še naše »tri zdraviliške plavalce«, ki so imeli kar dolgo pešpot do tega mesta, da bi nato skupaj odrinili pred pivovarno Laško. Tam smo počakali njihove vodiče, ki so nas popeljali na ogled izdelave piva, saj je bil danes dan odprtih vrat. Zelo zanimivo, pa še zgodovinske trenutke od ustanovitve pivovarne naprej smo si ogledali v za to prirejenih prostorih. Po ogledu je sledila degustacija njihovih proizvodov, postregli so nam z okusnimi klobasicami, prestami, pa mažoretke in pihalna godba so imeli generalko……ni da ni….doživeli smo resnično veliko na ta turoben, bolj jesenski, kot poletni dan.
Zahvala gre seveda domači ekipi z Dragom na čelu, ki vedno najde kaj zanimivega na njihovem koncu. Ne smem pozabiti na našega Jana in Marjana, ki sta poskrbela za organizacijo in spremstvo – Jan tudi za pomoč deklici Ani, ki ji dopoldanski sprehod po blatnih poteh in dežju, nikakor ni ugajal.
In nekaj teh vtisov delim z vami
Franci Hrastar
Zapisal med polfinalno tekmo Hrvaška – Anglija 11. julija 2018

Ogradi

2018

S petimi avtomobili smo prispeli do prepolnega parkirišča na Planini Blato. Oviratlon do lovske koče in Planine Krstenica smo zmogli. Kratka pavza in razdelili smo se v dve skupini: Čeladarji in Nečeladarji. Prvi so se preko Planine Jezerca povzpeli na Ograde in se po grebenski poti spustili na Planino v Lazu, drugi pa smo odšli do Planine v Lazu in počakali na prvo skupino. Vmesni čas smo izkoristili za odlično kislo mleko, žgance z zabelo, tudi žejni nismo bili. Ogledali smo si izdelavo sira, ki jo je nam in skupini mladih iz Francije, predstavila majerica Lucija. Gospa Tatjana že 30 let vsako leto pride pastirski stan, kjer preživi svoj prosti čas. Letnica pri vhodu sega v leto 1876. Stan je etnološko ohranjen , tu smo tudi požigosali svoje knjižice in popili šilce za zdravje in dobro voljo. Pri odhodu smo že zaslišali Janov glas, prva skupina se je že vračala na Planino. Polni lepih vtisov rožnih poljan gorskega cvetja in razgledov so se razpoloženi posedli , pomalicali nato je sledilo druženje. Nekaj kapelj dežja nas niti ni osvežilo. Ker je bila tudi pot iz Planine v Lazu do Blata deloma podrta smo odšli po malo daljši poti do Planine Jezero. Tu smo pojedli še zadnje zaloge iz nahrbtnikov, se odžejali in se spustili do avtomobilov. Plan pohodnih tur se izpolnjuje, sledi dvodnevna tura na Prehodavce in planinski tabor v Slatni, gore nas družijo in osrečujejo! Alenka

Nedelja 8.7. je bila dan za prvi letošnji dvatisočak. Na Ograde (2087 m) smo se s planine Blato povzpeli po lovski poti do planine Krstenica, nato čez planino Jezerce po nemarkirani poti na Lazoviški preval in po strmem, mestoma z ruševjem obraščenem grebenu na vrh Ogradov. Travnati vrh je v tem času bogat s planinskim cvetjem. Sestopili smo po južnem pobočju do planine v Lazu, kjer smo se imeli tako lepo, da smo se kar težko odpravili še do planine pri Jezeru in končno nazaj do izhodišča. Adrijana

Protected: BIH 2018

2018

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Claustra – Javornik

2018

ISKRIN vodnik JAN SKOBRNE je organiziral drugi del poti po Claustri, tokrat od stare pošti na Hrušci do Javornika (1289 m nadm.višine). Na stolpu smo se razgledali od Čavna do morja in po cerkljanskem hribovju, do Kamniško-Savinjskih Alp. Žal je izjemno slabo petkovo vreme nekaj udeležencev pregnalo, mi pa smo v soboto uživali v prekrasnem sončnem vremenu. Nabrali smo nekaj gozdnih jagod, si ogledali del obzidja iz rimskih časov. Zanimiv je tudi ogled muzeja o Claustri pri stari pošti v Hrušici. Za zaključek smo se ustavili še v Lanišah in si ogledali obnovljeno rimsko obzidje…Vodnik in družba prijetna, kot običajno.
Zapisala in foto: Liljana

Tunjice

2018

Lep dan je bil ponedeljek 4.6. V društvu je kar nekaj upokojencev, ki so želeli kakšen izlet tudi med tednom. Kar nekako pozno smo se zbrali na postaji, za kar pa je bil kriv vozni red. Tako smo naš pohod s postaje Bakovnik začeli šele ob 10 uri. Pot nas je od tu vodila najprej po stezi skozi polje. Nadaljevali smo v začetku nekoliko bolj strmo mimo športnega parka in po makadamskem kolovozu smo kmalu prispeli na Vinski vrh. Nekateri smo si ogledali tudi vhod zdravilnega gaja, drugi pa so se napotili direktno do cerkve Sv. Ane. Tu smo se vsi zbrali in poslikali. Nekoliko smo se tudi okrepčali za nadalno pot, ki pa je bila nekoliko bolj ozka in zaraščena, kar pa nam ni delalo posebnih težav. Kmalu smo prispeli v dolino Tunjščice. Pot po dolini je bila prav prijetna. Sveže pokošena trava in potočki so nam prav prijali ob dokaj toplem sončnem vremenu. Na koncu doline smo se potem povzpeli na greben Dobrave in zaključili krog pri športnem parku. Naš pohod smo potem zaključili v gostišču ob cesti, čeprav še ni bilo odprto, smo se posedli na vrtu in obudili naš pohod. Ob 14.25 je prišel vlak in tako smo tudi zaklučili naš prijeten popoldanski izlet.

Goteniški Snežnik

2018

Za vzpon na Goteniški Snežnik, 1289 m visok vrh nad Gotenico, se nas je zbralo 21 planincev, 17 nas je bilo prvič. Hodili smo pod vodstvom treh vodnikov, Marko je vodil prvi del, spust Jaka, ves čas pa pod nadzorom Draga. Zložno smo pričeli,sledil je strmejši vzpon na Kamnati vrh, kjer smo se razgledali po Goteniški dolini in opazili dve kači. Še nekaj prijetne hoje po gozdu in po dveh urah in pol smo bili na vrhu. Malo je bilo malice, postanka in spust proti Taborski steni. Jaka nam je pokazal in povedal o dogajanju v času roške ofenzive. Spustili smo se do male vasice Žurge, Belice in do Papežev, kjer nas je pričakal prijazen voznik Aleksander. Po krajšem postanku pri Kovaču v Osilnici, smo pot nadaljevali ob Kolpi do mejnega prehoda Petrina. V Livoldu nas je čakala naša kolegica Olga. Veliko smo že slišali o skritem raju v Suhem potoku, ki ga še mnogi domačini ne poznajo. Tokrat smo ga obiskali, videli, kaj zmorejo naši sposobni, vztrajni, delavni Olga in sestra Tanja. Kako sta uredili “ranč”, le stojiš in gledaš, vse urejeno z veliko mero okusa. In kako lepo skrbita za kozice, kokoši, petelina, muce, kuža Džimi je pa sploh glavni. Soseda, prijazen gospod in gospa, sta nam razkazala svoj čebelnjak, lahko smo kupili eko dobrote. Seveda, da ne govorimo o naravi, miru, kot drug svet, v Suhem potoku. Smo si predstavljali, kako je proti večeru, ko se prikaže divjad, od srn, do medveda….Hvala našim gostiteljem v Suhem potoku, upam, da bomo še kdaj lahko zmotili vaš mir – za gostoljubnost in vse dobrote.

Pa to še ni bilo vse. Lahko smo si ogledali še Olgin in Tanjin projekt v Kočevju, na idilični lokaciji ob Rinži. Spet se ne moremo načuditi, kaj ti dve, na videz tako krhki dami, ustvarjata – kulturni biser v Kočevju. Krasno, čestitamo in jima želimo, da bo zaživelo, prav tako, kot sta si zamislili.
Zapisala: Liljana
Foto: Milan

Loški potok

2018

Najprej smo bomo povzpeli na hrib Loški potok (771 m nadm.višine) preko zaselka Bela voda in do oddajnika RTV po travnikih in senožetih ter gozdnih poteh do koče pri Ogenjci (žig na nadm. višini 1030 m). Sledi ogled muzeja in jame (kulturni spomenik). Tam je bila partizanska bolnišnica, ki so jo Italijani s pomočjo izdajalca leta 1942 likvidirali. RTV SLO je posnela nadaljevanko – Manj strašna noč.
Prvotno predvideno zahtevnejšo pot sta vodnika prilagodila in izbrala krajšo varianto, ki je prijetna, slikovita, dolga ca 5 ur. Pot je krožna in smo jo ponovno zaključili v gostilni PRI KAPCU, kot lani. Imeli smo kosila, druženje presenečenje.
Kot lani, sta pohod vodila domačina, Jaka Bartol in Drago Car.

Pohodno-kolesarski izlet

2018

Živjo!

Lepa in prijetna nedelja je za nami. Planinsko društvo Iskra iz Ljubljane smo imeli današnji dan predviden za kolesarsko – pohodniški izlet, ki ga vsako leto organiziramo v spomin na našega – pred desetimi leti – preminulega člana Draga Peršla.
On je začel s takim načinom izleta, ki se je v društvu prijel in zato nadaljujemo to njegovo tradicijo. Običajno se podamo na gorenjski konec in tako je bilo tudi tokrat. Še vreme nam je bilo naklonjeno in slastne postrvi ob koncu pohoda in kolesarjenja v ribiški koči v Šmartnem pod Šmarno Gori, so bile kot nalašč za češnjico na torti današnjega druženja.
Mini vtise strnil eden izmed udeležencev,
ki vas vse tudi lepo pozdravljam
Franci