POHODNIŠKI IZLET NA SVETINO

2018

( SPOMIN NA ALMO KARLIN)
Konec lanskega leta nas je skupinica prijateljev, planincev PD Iskra Ljubljana, na Adrijanino pobudo obiskala gričevnato pokrajino nad Celjem. Po Pelikanovi poti smo se povzpeli na Celjski grad, se spustili v vas in nadaljevali po planinski poti na Pečovniško kočo, naprej do Doma na Svetini in ob povratku zaokrožili še preko športnih terenov ob Celjski koči. Imenitno pohodniško izkušnjo je bilo nujno treba deliti, toliko bolj, ker je pot odlično označena in povezuje zgodovinsko Celje in spomin na eno najbolj drznih žensk 20. stoletja, Almo Karlin, svetovno popotnico, poliglotko, pisateljico….
Načrtovan izlet smo izpeljali na nedeljo, 22. aprila 2018, ko je bila pokrajina v prelepih odtenkih bele, zelene in modre barve. Hruške in slive v tipični belini, jablane obarvane z odtenki rožnate, bukve v rumenem zelenilu, modro nebo pa brez oblačka. Sredina pomladi je zaradi visokih temperatur spominjala na zgodnje poletje. V prijetni družbi pohodnikov ( 22 + 2) je bilo točno tako, kot mora biti: razigrano, prijetno, poučno in svetovljansko.
»Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo sledovi njegovih del«. To Almino misel sem pred nekaj leti po naključju dobila v dar v Mestnem muzeju Celje. Spremlja me in opominja, da življenje preseneča vedno znova. Almino življenje je bilo posebno, tako kot je bila posebna ona sama. Da ne pozabimo, povzemam nekaj dejstev tudi tu. Nepričakovano rojena leta 1889 potomcu nekdanjega francoskega plemiča in hčerki prvega slovenskega notarja v Celju. Ob rojstvu je oče štel 60 let, mati 45, Alma pa je bila na pol hroma in zaznamovana s priprtim levim očesom in poškodovanimi nogami. Do 13-tega leta je težko hodila, njen svet je bil omejen na družinsko vilo v Celju, njena domišljija pa je bila neizmerna. Začela se je učiti tujih jezikov: angleščine, švedščine, norveščine, danščine, španščine, francoščine in ruščine, se seznanjati s sanskrtom, kitajščino in hebrejskim jezikom. Zgodovinarji ocenjujejo, da je govorila vsaj 10 jezikov. Študirala je v Londonu, se za nekaj časa preselila v Pariz, po letu 1914 in začetku I. svetovne vojne pa je zaradi državljanstva Avstro-Ogrske postala nezaželena, zato se je preselila na Norveško in kasneje na Švedsko. Tam je spoznala prvo žensko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo, borko za pravice žensk Selmo Lagerlof in pričela razmišljati o pisateljevanju in raziskovanju sveta. Leta 1919 se je odpeljala z želeuzniške postaje v Celju proti Trstu. S seboj je imela denarnico in majhen kovček, v njem pa Naumannov tipkalni stroj Erika……..izjemna ženska, izjemna zgodba….za nadaljevanje bo poskrbel stric Google. Samo še seznam držav in dežel, ki jih je prepotovala v devetletnem potovanju: Peru, Panama, Srednja Amerika, Združene države, Havaji, japonska , Koreja, Kitajska, Tajvan, Honkong, Filipini, Borneo, Nova Gvineja, Avstralija, Nova Zelandija, Fidži, Indonezija, Java, Sumatra, Singapur, Indokina, Burma, Indija.
Poklon mali, izredno posebni in svojstveni dami, ki v bron ulita stoji nasproti železniške postaje Celje, njeno telo pa počiva ob prijateljici Thei Gammelin na pokopališču Svetina.
Prelepe vtise na izlet in svetovno popotnico sem z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 23. 4. 2018

Pohod po poteh okrog Slivne

2018

Pozno, pozno, vendar nikoli prepozno za strnjene vtise, spomine, nauke in dejstva. Praznični in popraznični dnevi so bili prenapolnjeni z aktivnostmi, tako da tokratno pisanje res zamuja. Pozna obnova bo za udeležence kljub temu dobrodošla, za kolege, ki tokrat niso pohajali z nami po osrednje – slovenskih gričih pa bo vsaka nova informacija prav gotovo spodbuda za obisk prijaznih krajev in prijetnih ljudi iz središča naše domovine.
Najprej suhoparna dejstva za arhiv : na Velikonočni ponedeljek, 2. 4. 2018 se je 24 planincev Pd Iskra Ljubljana udeležilo organiziranega planinskega izleta in se pridružilo Pohodu po poteh okrog Slivne, ki ga 11-to leto zapored organizira Društvo za razvoj Slivne. Pot je krožna, primerna za pohodnike vseh starosti. Poteka po gozdnih poteh in označeni planinski poti. Udeleženci na poti obiščejo dve cerkvi, sv. Florjana in sv. Neže, dve vasici, Gore in Štance Laze, se povzpnejo na 880 m visok Pivkelj, pozvonijo z zvončkom želja in ob povratku aktivno sodelujejo pri tehnikah ročne obdelave lesa, ki ga domačini »in situ« tudi predstavijo. Nemogoče je zgrešiti največji pustolovski park Slovenije, ki te dni odpira svoja «avanturistična vrata«. Vreme je bilo sončno, udeleženci dobro razpoloženi in ustrezno opremljeni, poškodb ni bilo.

Tokratno pohajanje je imelo tudi izjemno domoljubno noto. Tik pred ciljem v vasi Zgornja Slivna stoji »pomnik GEOSS«, ki predstavlja srce Slovenije. V letu 1981 je bil narejen geodetski izračun in določena središčna točka RS, na kateri je postavljeno obeležje, ki naj povezuje in ustvarja človeške vezi, krepi ustvarjalnost in narodno zavest, ne glede na dobo, prepričanje, versko ali strankarsko pripadnost oz. druge razlike. Posebnost: Slovenija je edina država v Evropi s »pravno uveljavljenim središčem«, kar ureja Zakon o geometrijskem središču RS. Država Slovenija je območje odkupila 2005 in predala v upravljanje društvu GEOSS, ki je registriran kot društvo v javnem interesu in skrbi za prireditve skozi celo leto. 11 jih je tradicionalnih, ostale priložnostne. Zanimivost: Maratonec Radovan Skubic Hilarij svoje maratone pričenja ob obeležju.

Seveda smo naredili skupinsko fotografijo; foto aktivnosti je prevzel član družinskega gledališča Kolenc, ki nas je v nove izzive in poti pospremil z napotkom, ki ga brez dvoma morate upoštevati. Takole je potrebno narediti: odročite obe roki, temeljito razgibajte vseh deset prstov, desno roko počasi približajte k obrazu in se mehko pobožajte. Nato z levo roko sezite pod desno pazduho, z desno roko pa pod levo pazduho. Močno se objemite, zazibajte se in radi se imejte. Boste upoštevali, kajne?

Misli in vtise zbrala ter osebno noto dodala
Nadja


Kamnik, 8. 4. 2018

Krk

2018

PD RTV se že tradicionalno udeležuje pohoda po Krku v organizaciji PD BAZOVICA REKA pod vodstvom Darka Moharja. Nas je bilo kar 65 in še drugih pohodnikov z Reke in Primorske, skupaj okrog 130 planincev. Razdelili smo se v tri skupine, sprehajalce, druga skupina je odšla na srednje zahtevno pot in tretja na zahtevno pot, predviden čas hoje je bil pet ur. Iz Baške smo se usmerili proti Hlamu, Diviški in se spustili proti Mali in Veli Luki, kjer nas je čakala ladjica. Uživali smo v lepem, sončnem, malce vetrovnem vremenu z lepimi razgledi na greben proti Velikem Hlamu, na celino proti Velebitu in na sosednje otoke.
Organizacija in vodenje tako velikega števila planincev je zahtevno. Zato je pomembna pomoč in sodelovanje vodnikov, zahvala gre Darku, vsem vodnikom PD RTV, PD ISKRA LJ. in s Primorske. Še posebna zahvala velja našim članom, ki so hkrati prizadevni kašeljski gasilci. Vedeti moramo, da na zahtevnejši turi vsak planinec naredi tudi 20.000 korakov in več… kljub previdnosti, do nezgode lahko hitro pride. Hvala tudi Marjeti za zgodovinske utrinke na poti….
zapisala: Liljana

Matajur

2018

Včeraj je bil Matajur v resnici razgledna gora, ki se nahaja na meji med Slovenijo in Italijo. Nanj smo se povzpeli iz Avse, preko Mrzlega vrha. Tura je bila v pravih zimskih razmerah a v jasnem, sončnem vremenu. Hoja po globokem in zmehčanem snegu je bila kar naporna, a vsi smo imeli dovolj moči in volje da smo prišli na vrh. Kar veliko časa smo si vzeli, da smo se razgledali proti Stolu, in za njim Karnijskim Alpam in delu zahodnih Julijcev, kjer kraljuje skupina Kanina. Na vzhodno stran nas je vso pot spremljal Krn in greben Krnčice. Bilo je čudovito, kar se vidi na fotografijah.
Adrijana
Pri načrtovanju Matajurja smo imeli v mislih pomladansko turo, ki pa se je 4. marca 2018 izkazala za resno zimsko turo. Devetnajst pohodnikov je pot pričelo v vasici Avsa, pričakalo nas je čudovito sončno vreme, brez oblačka. Zagazili smo v sneg, pot se je dvigala, odpirali so se čudoviti pogledi proti Krnu, Kolovratu, višje tudi proti Kobariškemu Stolu. Pot je bila krasna, a vse bolj naporna, vse več je bila snega in pošteno smo so ugrezali.Vztrajali smo in prispeli na Mrzli vrh, vrh Matajurja se je zdel že blizu, a v vse višjem snegu, smo se morali kar potrudili in na vrhu smo bili veseli enratnega vremena in razgledov. Kar nekaj planincev je bilo prvič na Matajurju in krstili smo jih. Klapa je bila krasna, prav tako vodnik Drago, ki nas je pohvalil, mi pa njega…še bomo šli skupaj.
Liljana

Jurčičev pohod 2018

2018

Pozdravljeni!
Lanski pohod je minil v spomladanskem vremenu, medtem ko je letošnji 25. jubilejni Jurčičev pohod potekal v pravem zimskem vzdušju. Točno takem, kot ga imamo že ves mesec po malodane vsej Evropi. Pravzaprav udeležba sploh ni bila slaba. Nas deseterica Iskrašev smo se resnično izgubili med tri tisoč udeleženci. Le kdo bi si mislil, da je toliko navdušencev za kar naporno hojo v mrzlem vremenu in suhem snegu. Kot običajno, je bilo vse brezhibno organizirano, le mrzel zrak – tudi na Muljavi – je kmalu razredčil množico ki se je hitro odpravljala proti avtobusom, kateri so pohodnike vozili do Ivančne Gorice in Višnje Gore. Letos ni bilo nobenih prerivanj v gneči, ker so vozili že od 12. ure dalje in smo se pohodniki lepo razporedili v čakajoče prazne avtobuse. Vsa pohvala za ta korak organizatorjem!
Mimogrede se bom dotaknil pohodnikov našega društva, ki je bilo letos bolj skromno glede udeležbe. Začetni peterici sta se nam na Polževem pridružila zamudnika vlaka na Škofljici, ki sta si vozni red zamislila malo po svoje in ga seveda zamudila. Na cilju pa smo naleteli še na naša Emonina plesalca Natašo & Janeza in na koncu še vodnika Jana.
Na poti pa smo se družili tudi s članicama PD Delo in članom PD Drago Bregar. Kaj več znancev naši pogledi niso zasledili!
Na vsej poti nas je naša Francka razvajala s slastnim pecivom, tako, da za hujšanje res ni bilo časa. Žal ga je morala višek odnesti kar domov. Je napekla za večjo skupino…..
Sva se pa z Dušanom striktno držala vsak svojega dolgotrajnega posta, tako, da je tudi tukaj vzrok – sam sem se kar lepo sladkal, da ne govorim naprej….!
Letos je tudi vlak odpeljal uro prej kot lansko leto in tako smo bili doma že kmalu popoldan za pozno kosilo in takojšnje tuširanje prepotenih teles!
Nekaj kratkih vtisov sem zapisal
Franci Hrastar
Pijava Gorica 3.3.2018

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi kot sin revnih kmečkih staršev. V otroštvu je poslušal zgodbe svojega deda, ki ga je navdušil za literaturo. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo. Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo pripovedko (Pripovedka o beli kači, 1861). Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni dokončal. Leta 1868 je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin. 9. avgusta 1868 je sodeloval na prvem taboru v Ljutomeru.[1] Istega leta je dobil službo pomočnika glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, štiri leta kasneje pa je postal njegov glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Tu je postal ob Franu Levstiku osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Po dveh letih zdravljenja jetike je umrl v Ljubljani.

V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani ter ulico v Novem mestu. Prav tako se po njem imenuje Jurčičeva pot, ki poteka v dveh odsekih od Višnje Gore do reke Krke. Hiša je obnovljena in je ena od spomenikov kmečkega stavbarstva na Slovenskem. Kulturno društvo Josip Jurčič poleg te domačije tradicionalno uprizarja Jurčičeva dela na prostem.

Planica – Tamar

2018

Prijeten izlet PD Iskra LJ iz Kranjske gore mimo Zelencev in planiških velikank do Tamarja.
Ob jutranji informaciji, bronaste medalje v paralelnem veleslalomu na OI v J Koreji Žana Koširja (sam tega v Sloveniji še ne ve! 😉 ) Smo se prešerno odpeljali proti cilju štarta, ponosni, da smo Slovenci, ki si bomo danes delili sneg pod nogami….
Zelenci so bili danes v daljavi snežno beli. Planiške velikanke so bile kot mravljišče. Priprave na SP
Naš Tonček nam je iz daljave na vrhu velikanke mahal s snežno lopato(ne vem ali je pozdravljal ali metal sneg? ;). )
Pokrajina čudovita v vsej zimski lepoti! Potrpežljivo smo mleli sneg proti Tamarju dokler se nam ni ” prikazala Marija” kar je vidno na sliki. Malo naprej pa glavno svetišče…
Še obvezen selfi z Francijem na noviteti selfi pohodne palice.
Pa še del najbolj potrpežljive, (“najlepše” in po zaslugi lady M tudi zvišanega povprečja IQ(vedno dobrodošla)) skupine! Še veliko pohodov želim!
Važno je da cilj uspe pa čeravno včasih samo do WC-ja.
Stane

OJLA!
V Kranjski Gori (806 mnv)so nas pričakala prepolna parkirišča, saj je današnja sobota z dejansko dvojnimi počitnicami – beri počitnicami vse Slovenije. In ker je snega dovolj za prijetno smuko, se je mlado in staro (predvsem pa tisti, ki nimajo praznih denarnic), odpravilo na smučišča in Kranjska Gora ni bila noben izjema.
Za nas pohodnike je tako ostala skoraj prazna, lepo očiščena pot – večinoma cesta – do Planice. Prava planinska pot skozi gozd do Planice je bila še za nas planince PD Iskra Ljubljana v preglobokem snegu.
Še idealno urejene tekaške proge so več ali manj samevale. Prav čudno, pri stopinji pod ničlo, brezvetrju in brezplačnemu rekreiranju v naravi…..taki smo pač Slovenci.
Je pa olajševalna okoliščina le prisotna – snega je letos povsod dovolj in lahko vsak uživa kar pred domačim pragom!
Eno veliko presenečenje je doživela Stanka, ko sta ji ob prihodu skočila v objem danes praznujoči 30-letni sin z ženo – povsem slučajno! Prišla sta na zipline.
Po kratkotrajnem postanku v nordijskem centru za prvo, sicer pozno jutranjo kavico, nas je pot vodila v dolino Tamarja, kjer nas je pričakala zasnežena, široko splužena cesta.
To je pravi raj za sankače, predvsem tiste najmlajše, saj so jih starši z veliko motivacije spravili vsaj na vrh prvega resnega klanca, tisti vztrajnejši pa kar do doma v Tamarju (1108 mnv, kar
je cel meter več od mojega domačega Krima) , kjer je bil prostor le na »letnem vrtu«, kljub debelemu metru visoke snežne odeje. Sam sem seveda našel dovolj prostora v toplo zakurjeni sobi, a časa za malico ni bilo – komajda sem se lahko preoblekel (moja počasnost je brezmejna) – saj se je naši skupini zelo mudilo nazaj…le kam…ja v nordijski center, kjer je bilo dovolj prostora za miren počitek in klepet.
Pa še naša vodnica Alenka je ostala tam in pustiti jo samo med vsemi tistimi tujci (srečal sem celo dva Belgijca v visoki starosti in drsajočimi gladkimi podplati na škorenjčkih), bi bilo res nespametno in morebiti celo nevarno, da bi se ji kdo ponudil za maserja boleče noge (zaradi nje nas je počakala tam dol)!
Še tale zanimivost – malo pred Planico smo nas zadnja skupina srečali tri vesele Štajerce z dvema 10 litrskima flaškonoma »belega jabolčnega soka«. Baje je bil sok, sam se nisem udeležil degustacije, saj mi 3 ali več mesečni post tega ne dovoljuje. So se mi pa pred objektiv partnerke rade volje postavile….fantje niso imeli čas tega videti!
Za zaključek današnjega planinskega pohoda, kjer smo premagali celo 302 metra višinske razlike, smo se ustavili v Kosobrinu, prijetnem lokalčku na robu Kranjske Gore, kje je vodnica Alenka v par besedah povzela današnje dogajanje tam gor v zgornjesavski dolini. Sledila je še pohvala vodniku Marjanu, ki ji je pomagal skupaj spravljati nas dvajseterico udeležencev. Zadovoljni smo se razšli, nekateri kar prijetno utrujeni, po nekaj več kot pet urni hoji.
Ja pa ko me je Ilvi pripeljal domov v naš hrib, ni mogel verjeti, kje je – je pomislil na Kranjsko Goro – po višini snega sodeč !
Pravzaprav smo ugotovili, da je tistim našim Iskrašem, ki si niso upali na to prijetno pot, ampak so se podali kam višje, drznejše, zanimivejše….lahko žal, ker niso bili z nami!
Nekaj mojih fotografij pa je v priponki.
Malce sem vtise strnil,
Franci,
klik na sliko za več

POHORSKA ZIMSKA PRAVLJICA ali KAKO S KROFOM NADOMESTITI POHORSKO OMLETO

2018

Prva asociacija na Pohorje ni bila zima, zasneženi gozdovi, neprehodne planinske poti, urejeno smučišče in tekaške proge, niti »pohorski lonec«, štajersko belo in veseli Štajerci, temveč »pohorska omleta«. Tri dni se nam je prikazovala v mislih in željah, pa je nismo dočakali. Je treba v vesolje poslati primerno in točno oblikovano željo, saj se v nasprotnem uresniči nekaj čisto drugega, z enakimi osnovnimi sestavinami. Jajca, moka, sladkor, smetana, marmelada, ščepec soli…..pa smo dobili pravi PUSTNI KROF.

V tokratnem podaljšanem vikendu smo pridobili nova znanja, ponovili osnove gibanja v zimskih razmerah, se ponovno seznanili z obvezno planinsko opremo in potrebno vsebino zimskega planinskega nahrbtnika, zakoračili s krpljami po pohorskih poteh, se srečali z legendama slovenskega alpinizma in prvima »Guinesovima zakoncema« Marijo in Andrejem Štremfeljem, spoznali delovanje AED in postopke oživljanja, simulirali ustavljanje krvavitev iz nosu in odprtih ran, predvsem pa doživeli pristno, mrzlo in s snegom obloženo okolje Ruške koče in udobnost Čandrovega doma. Tudi tokrat smo doživeli še nekaj več….okrepili smo prijateljstva, začutili tovarištvo in kljub temu, da smo sami individualisti, delovali kot skupina. Malce posebna in razpršena, pa vendar enotna.

Načrtovala sem planinski tabor z nekaj osnovnimi aktivnostmi, pa so se udeleženci samoorganizirali in nadgradili formalni in družabni del. Predsednik Fedor je dan poprej zaokrožil rojstno obletnico, ki smo jo potrdili in zapečatili s primernim voščilom; Zvonka in Marko sta pripravila presenečenje – prigrizek za dobrodošlico – domača zaseka in sveža pogača iz domače pekarne sta bila odlična podlaga za pohod do Mariborske koče. Zakusko, ne, ne, pravi mali »catering« je oba večera pripravil in organiziral »naš Janez«. Hudo žejne bi bile pustne maske brez njegove organizacijske akcij in improviziranega sneženega hladilnika. Priznam, tu sem organizacijsko šibka in ne prepoznam širših potreb, ampak se bom popravila do naslednjič. Zagotovo. Praktično ob vsakem postanku smo ugotavljali, da s seboj nosimo »čarobne nahrbtnike«. Kaj se je našlo v njih: banane, jabolka, salame, kruh, prepečenec, pecivo, potica in piškoti, čokolade, pustni smokiji, arašidi, celo sir in jogurte je iz Ljubljane »po delegatu Dragu« poslal kolega Robert……

Če smo srečali Pusta Hrusta……seveda smo ga; in ga tudi primerno počastili. Salam Alejkum za začetek, Mijau v nadaljevanju, legendarni Zoro nas je obiskal, manjkal ni gusar, zvezdi večera pa sta bila Asterix in Obelix, ki se jima je v »potovanju skozi čas« pridružila Kleopatra, dve Piki Nogavički in nekaj dam iz različnih zgodovinskih obdobij, krajev in priložnosti. Ali smo plesali in peli…..tudi to, seveda. Presenečenje večera je bil ljudski godec, humorist, pesnik, umetnik in slikar Dani Rajh. Temeljito nam je popestril večer, ki smo ga posvetili tudi »ljudski in narečni » poeziji z njegovimi avtorskimi pesmimi, nismo pa pozabili niti na Franceta Prešerna in Andreja Rozmana – Rozo. Kulturni smo bili tudi dan za kulturnim praznikom…….do polnoči in čez. Slavica in Miran iz PD Hej, gremo naprej sta pomagala realizirati idejo in tudi GA-GA-la z nami do konca 

Še eno posebnost si bom zapomnila iz tokratnega planinskega tabora. Pohorce in njihov smučarski avtobus. Dvomim, da Gorenjci vozijo zastonj, ali pač?! Štajerci zagotovo in prav nam je prišlo 

Zima je ponagajala z gosto meglo in nekaj zapleti, k sreči ne usodnimi. Alenkino otečeno koleno bo v dveh tednih kot novo, Tone pa bo žal prisilno bivanje v drugem nadstropju Čandrovega doma »drago plačal«. Dobesedno. Bogati polpenzion in udobno namestitev je uspel užiti samo na pol…..posteljo je, revež, grel z virozo vse tri dni. Če bi bila Viroza vsaj z veliko začetnico, bi mu vsaj privoščili, tako pa…… 

Komercialne aktivnosti so tokrat potekale slabo – nobena »mašinca« ni bila prodana, zato bo potrebno na naslednjem taboru obnoviti marketinške prijeme in reklamne slogane, ki jih bodo novinci/ke razumeli….iz prakse je znano, da tekoči, sladki ali slani priboljški odpirajo vrata in srca . Mercator, Hofer in Lidl bodo prav gotovo po zmernih cenah priskočili na pomoč 

Dragi prijatelji, spoštovani kolegi soorganizatorji in mojstri izvedbe kulturnega programa. Ponosna sem na vas in vesela, da z menoj delite radosti in organizacijske aktivnosti. Še na mnoga uspešna večdnevna druženja.

Vtise strnila in osebno noto dodala
Nadja

Kamnik, 12.2.2018

Ruška koča- zimski tabor 2018

2018

Letošnji zimski planinski tabor smo preživeli v Čandrovem domu pri Ruški koči in okolici. Pred mesecem je kazalo na pomlad, zdaj pa snega v izobilju za vse zimske radosti. V petek pohod do Mariborske koče in nazaj. V soboto, ko je bil planiran daljši pohod, smo do koče Šumik poslali le dva izvidnika, ostali pa smo se v gosti megli, ob učenju hoje s krpljami, povzpeli na Žigartov vrh. Za sobotni večer smo si pripravili neozabno pustovanje. Nazadnje sta nas zabavala kar dva muzikanta. V nedeljo smo se zbudili v hladno sončno jutro. Odpravili smo se do Bolfenka in zgornje postaje Mariborske vzpenjače, nazaj pa s smučarskim avtobusom.
Adrijana

V tej zgodbi vnesi še nekaj zmagovitih in vsebinskih dosežkov udeležencev zimskega tabora, ki so se ga udeležili prvenstveno navdušeni planinci in planinke, ki samih zimskih vzponov še niso preizkusili s krpljami in gaženjem na polno.
Sedaj so imeli idealno vremensko situacijo, ki je bila vsak dan drugačna, z meglo in soncem in so lahko občutili spremenjene razmere v normalnem terenu, ki ni strm in nevaren za padec. Normalni in postopni dvigi in spusti čez vzhodni del Pohorja.
Petkova tura 7 2 2018 do Mariborske koče na Pohorju in nazaj je bila gažena v suhem snegu z vdiranjem v mehko podlago. Razlikovali so hojo in korak v mehkem snegu in ločeno s krpljami. Drugi dan do Žigartovega vrha 1346 mnv pa je bil že drugačen korak, v poduk, kako se giblje v izrednih situacijah, kjer se prepletajo smučišča za alpsko smuko in tek. Zadnji, tretji dan 11 2 2018 pa je bila spet drugačna trdna in širša shojena podlaga, ker so občutili lažji in hitrejši korak. Udeleženci so se posvetili vsem terenom in navodil ter opozoril vodnikov PZS PD Iskre Ljubljana in so z navdušenjem izkoristili kar jim je bilo povedano in pokazano, kar bodo potrebovali sami. Na terenu. Navdušenje je bilo popolno in udeleženci so bili nagrajeni z razgledom na okolico Pohorja, na mesto Maribor in okolico iz razglednega stolpa na koti 1147 mnv.
Prav posebej pa se pohvali 7 vztrajnih planink in planincev, ki so večkrat dnevno, in v lepem redu vadili s krpljami vse terene, tudi dvige in spuste. Med drugim je bila opazna planinka, ki je za planinkami s krpljami hodila v normalnem koraku s planinskimi čevlji, za ostale udeležence je bilo opazno, da je slabše napredovala in imela globoko ugrezanje v koraku.
Vsak dan je bilo različno vreme in temu enako snežna podlaga in oprijem. Udeleženci so tako izkusili razlikovanja, ki so na daljši planinski turi spet drugačna. Pri tem so prevzeli izkušnjo, da je vsak korak premišljen, sproščen v planinski drži, da je odvisen od sprememb vseh komponent ture, vse v cilju varne hoje. Ocenjujemo in zaključujemo še en uspešen zimski tabor društva in se zahvaljujemo glavni organizatorki naravovarstvenici PZS, Nadji Uršič.
Z lepim pozdravom,
Jan Skoberne

slike1
slike2

Kopitnik 2018

2018

Dobro jutro prijatelji. Jaz sem že bila pridna in uspela izvesti vse predvidene pustno obarvane vaje jutranje telovadbe tukaj v moji dnevni sobi. Včeraj sem imela celo dopoldne čistilni dan, popoldne pa telovadbo in nato crkljanje v postelji. V četrtek na praznični dan, pa sem ponovno uživala radosti srečnega življenja, saj sem bila celi dan v prekrasnem zimskem zasneženem raju na pohodniško rekreativni poti od vasice Gore do Kopitnika v osrčju zasavskih hribov. Da sem se lahko z avtom pripeljala do planinskega doma na Gorah, sem morala z svojim jeklenim konjičkom dobesedno telovaditi po zasneženem cestišču in iskati vsako najmanjšo možnost, da ne bi zdrsnila z cestišča v obcestni jarek ali, pa kar oddrsela preko strmih travnatih pobočij v neznano. Dobesedno popolnoma zares sem si oddahnila, ko sem uspela po cikcakasti vožnji parkirati vozilo pred planinsko kočo, ne da bi vso svojo pot ovirala druge udeležence v prometu. K sreči, razen mene, ni bilo nobenega drugega vozila na tem zasneženem strmem cestišču. Ko se nekako skobacam iz avta in se najprej nagledam lepot okoliških smrek velikank, ki so bile oblečene v debele snežene plašče, se nato nameravam odpraviti v planinsko kočo pogledati, če so moji planinski borci že prispeli na prvo točko svoje tradicionalne poti v čast našega kulturnega praznika. Komaj se uspem preobuti v pohodniško obutev, že zagledam v zasneženi pokrajini našo meni znano četico mojih dragih planinskih prijateljev, kako skozi globoki sneg utirajo gaz proti koči in mi tudi istočasno prihajajo naproti. Mi člani planinskega društva Iskra Ljubljana, že od svojega obstoja vsako leto zapored brez izjeme počastimo slovo našega pesniškega velikana Franceta Prešerna na način, da v njegovo pesniško čast in za vse njegove prelepe pesmi, prehodimo pot, ki se vedno začne na železniški postaji Hrastnik in se preko strmin in vzpetin povzpne do vasice Gore. Tu se v isto imenski planinski koči preoblečemo, delno posušimo svoja oblačila in se istočasno tudi odžejamo, osvežimo in podkrepimo z svojimi ali njihovimi prigrizki. V prijetnem in srečnem pozitivnem vzdušju tudi medsebojno pokramljamo in včasih zapojemo kako vsem znano domačo vižo. Nato se naša pot nadaljuje do planinske koče Kopitnik, kjer nas vsako leto pričakajo nasmejani domačini odprtih rok, ki so tudi vedno zelo veseli našega prihoda. V planinski koči je vsako leto zelo toplo, da lahko odložimo in osušimo naša prepotena oblačila in se vsak po svoje mirno pripravimo za zaključni pohodniški podvig proti Rimskim Toplicam, kjer svoj pohod zaključimo z kosilom v Termah, ter se nato čez čas ob primerni uri odpravimo na železniško postajo, da se lahko pravočasno z vlakom vrnemo vsak na svoj dom. Prejšnja desetletja, ko smo bili še nekoliko mlajši, smo vedno po tej zaključeni kulturno praznični pohodniški avanturi tukaj v Rimskih Toplicah, skoraj vsi prisotni pohodniki odšli na kopanje v zunanji bazen termalnega kompleksa in se tudi če je to le bilo mogoče, srečni ter polni zdravja valjali v snegu okoli bazena za utrjevanje telesnih moči, ki so bile še kako dobrodošle, za naše mnogoštevilne poletne visokogorske podvige. Veste dragi prijatelji vsaka taka in tudi drugačna pozitivna dejanja skupine prijateljev, ki jih veže skupni cilj druženja za oplemenitev svoje duše, prinašajo plamen radosti v srček, da si potem še kar nekaj dni nasmejan in polen delavnega in življenjskega elana in uspešnost tvojega življenja, se lahko srečno tudi nadaljuje. Jaz osebno zelo cenim vse tiste, ki razumejo drugačnost posameznika in ki jim ni cilj, da bi kogarkoli žalili, če se slučajno njihovi pogledi na trenutno ali preteklo ali prihodnje življenje medsebojno razlikujejo. In naše prizadevno planinsko društvo Iskra Ljubljana je lahko vzor mnogim tistim, ki nasprotno od nas, svoje druženje uporabljajo samo za odmetavanje negativnega balasta, ki ga nosijo in trosijo vsepovsod na okoli. Vabim vas, da če imate željo pogledati kako se družimo, kje hodimo, kako medsebojno sodelujemo in kdo smo mi popotniki našega prelepega domovinskega planinskega raja, da si oglejte našo internetno stran P.D. Iskra Ljubljana. Za vse, ki želite karkoli izvedeti o našem planinskem društvu, pa prilagam tudi naš društveni internetni naslov: http://pd-iskra-lj.si/ .
Milka
Slike

Grmada, Tošč

2018, Dogodki PD Iskra Ljubljana

Nedelja je bila res prekrasno sončna tam zgoraj nad meglicami panonske nižine. Že zarana sem se povzpel na Polhograjsko Grmado skupaj z svojim planinskim društvom, da se oddaljimo od turobnega mestnega vrveža in uživamo v pogledih na naše zasnežene vršace, ki jih vsako leto v letnem času zelo radi tudi obiskujemo. Po slikanju okoliških panoram vseh velikanov narave, ki so kukali nad meglicami pod nami, sem si privoščil topel napitek in dobro malico z domačim kraškim pršutom. Med obedom sem gledal prihajajoče vesele pohodnike, ki so tako kot naše društvo iskali navdih v sončku in toploti iztekajočih januarskih dni. Že skoraj sem končal z okrepčilom, ko spodaj v grmičastem podrastju zaslišim za trenutek znani glas, ki me je spomnil na moj pretekli šolski in kasneje tudi delavni utrip. Z zanimanjem sem opazoval na stezico in nestrpno pričakoval prihajajoče, da se pojavijo izza meglenih zastirk. Ko zagledam najprej čepico na glavi in pa živahno postavo vzpenjajočega pohodnika mi je takoj zaigralo srce in na ustnice se mi prikrade nasmeh zadovoljstva ter sreče, da bom po dolgem času lahko ponovno srečal in stisnil roko v pozdrav svojemu sošolcu iz poklicne šole in dolgoletnemu sodelavcu Lovšin Zvonetu. Najino snidenje po nekaj letih ne videvanja je bilo obojestransko zelo prisrčno, popestreno z klepetom in željami po zdravju, sreči in vseh tistih dobrinah, ki si jih kot posamezniki tudi želimo. Jaz sem vedno zelo vesel vsakega snidenja z svojimi sodelavci, četudi osebno z njimi nisem imel v preteklosti nič drugega kot samo službene obveznosti. Morda sem postal na stara leta bolj sentimentalen in nazadnjaški, ker še vedno zelo cenim življenjski utrip svojega nekdanjega poklica in tudi vse tiste naše edinstvene delavne obveznosti ter osebnosti, z katerimi smo desetletja tvorili dobrobit javnega železniškega prometa. Danes je seveda vse drugače na železniških tirih in daleč stran od trenutkov, ki smo jih nekoč mi tedanji železničarji vsakodnevno med seboj delili. Z porušitvijo naše kurilnice v Ljubljani, se je končala neka specifična doba železniškega kolektivnega življenja vseh nas, ki smo v slogi in moči premagovali in čas in prostor in zastarelo tehnologijo in vedno z trudom in znanjem omogočali širši Slovenski populaciji, da je lahko vsakodnevno osvajalo šolsko znanje ali izpolnjevalo svoje predvidene delavne obveznosti za svoj boljši jutri. Pa lep dan še naprej vam želim….
Srečko Erjavec
Dobro jutro prijatelji. Zopet sta za nami dva prekrasna dneva, ki sta nam ponujala vsak po svoje obilico sončka in tudi istočasno veliko toplih občutkov v objemu naših gorskih lepot. V nedeljo sem odšla na Polhograjsko Grmado iskati sonček in dobrino januarskega vzdušja pisane množice pozitivnih obiskovalcev naših gora. Prav vsi pohodniki, ki sem jih srečala na svoji poti so bili pozitivnega razpoloženja, da sem se lahko naužila srečnih trenutkov prijetnega druženja in tako uspela svoj srček obilno zapolniti z zadovoljstvom in veseljem do življenja. Hvala vam vsem, ki ste bili tudi tedaj skupaj z menoj na Grmadi in ste z pozitivnimi dejanji dobrosrčno kramljali z menoj in spodbujali naše prijateljsko druženje, četudi se nekateri nismo med seboj poznali. Kako prijetno je človeku pri srcu, ko lahko vsepovsod okoli sebe opazuje nasmejane obraze in z njimi deliš lepote te naše čudovite gorate dežele. V tej urici, ki sem jo preživela na vrhu Grmade, se nas je uspelo zbrati na tem majhnem skalnatem vrhu blizu sto navdušencev nezahtevne pohodniške rekreacije. Vsi smo z pogledi v daljavo tudi občudovati goste meglice, ki so se plazile skozi našo nižinsko deželo. Sami pa smo bili srečni ter veseli in tudi pojoči na vrhu malega hribčka, obsijani samo z toplim skoraj že spomladanskim soncem. Vse te radosti od narave in človeka, ti dajo navdih, da enostavno komaj pričakuješ jutrišnji dan in vse skupaj ponoviš, če je to le mogoče. Na priloženi sliki lahko vidite nas pozitivne pohodniške osebe in istočasno tudi ljubitelje lepot naše domovine, ter seveda navdušence medsebojnega druženja. Ali je na tem našem svetu lahko še kaj lepšega? Za nekatere morda je. Za mene osebno, pa je življenje z naravo in vsemi pozitivnimi živimi bitij na našem modrem planetu neka največja dobrina, ki si jo želim v svojem življenjskem krogu, ki ga tudi danes živim. Hvala vsem, ki mi z svojo nesebičnostjo, poštenostjo, iskrenostjo in pozitivnostjo prinašate srečne trenutke, da je zame lahko življenje veliko lepše, četudi na svoji poti srečam ovire, ki me bremenijo in žalostijo. In tako sem lahko brez težav danes neizmerno srečna in komaj čakam, da začnem svoj novi dan z jutranjo telovadbo in se potem še rekreativno povzpnem na Zasavsko Sveto Goro, ter popoldne še malo odpeljem na tri urno plavanje v terme Laško. Verjeli ali ne, da odkar sem se pred desetimi leti razvezala z zakoncem, mi od tedaj naprej ni bilo niti en dan dolgočasno ali pa, da bi me preganjale kake nadležne psihološke negativne misli, ki danes zelo pogosto bremenijo večino naše svetovne človeške populacije… Sem pač lahko ena od srečnic, ki je tudi resnično vsak dan srečna in neizmerno zadovoljna z svojim življenjem in svojim življenjskim delom. Pa lep dan še naprej vam želim…
Milka
Slike