Kukova špica 2427 m

2019

Na veliko zapisih je omenjeno, da je Kukova Špica markantna gora na robu Julijskih Alp. In res je, ker nanjo ne vodni nobena označena pot. Samotni planinci postavijo kakšnega možica, ki daje vedeti, da smo na poti. Naša pot se je pričela v Vratih, kmalu za slapom Peričnik, kjer je viden širok plaz Veliki Črlovec. Ob šesti uri je sonce že obsijalo vrhove, mi pa smo pričeli s hojo po gozdni stezi, ki se je v ključih dvigala. Po dobri uri hoje smo prispeli do skale v obliki srca in pot nadaljevali še naprej po gozdnih poteh. Veliko bližnjic je, mi pa smo hodili po najbolj shojeni poti. Kaj kmalu smo prispeli do konca gozdne meje in se že dvigali po melišču do krajšega skalnega skoka, ki smo ga preplezali, boljše, kot da bi hodili po melišču. Menjavajo se melišča in manjši skoki, nič težki za preplezat, le nevarnost zdrsa je, zaradi naloženega grušča. In že vidimo trave na sedlu Gulce, ki pa včeraj niso bile tako modre od cvetov sviščev, ker so sonce zakrivali koprenasti oblaki. Kratek počitek na sedlu, potem pa dvig na naš cilj. Nihče ni ostal na sedlu, prav vsi smo prišli do vrha. Ta dan smo srečali le tri planince, ta vrh je res zalogaj za najbolj izkušene. Na vrhu je bila daljša pavza, pri spustu pa smo bili zelo pazljivi, saj napak tu ni. Še en postanek na sedlu, potem pa po mehkem melišču do prvega skoka, pa do drugega in tako naprej, dokler nismo prispeli do gozdne meje, kjer smo zavili levo. Del poti smo hodili skrajno desno,nato pa zadnji del poti zopet v ključih. Opazili smo gamsa ali jelena, ki se je pasel po melišču, pozneje pa še eno kačo, ki je hitro našla zavetje v listju. Markov kombi nas je čakal brez opozoril TNP. Ustavili smo se še pri znani planinki Vidi Tilešovi, vendar je bila ravno pri popoldanskem počitku. Pustili smo ji nekaj pozornosti, ob pogovoru zvečer pa je povedala, da je bila najbolj vesela kamna z vrha, ki ga je prinesla Mina (Marija Bole). Zaključek smo imeli v Aljaževem hramu. Zadovoljni smo bili, da se napovedi vremenoslovcev niso uresničile, da smo vsi prišli v dolino brez poškodb, le nekaj prask smo pridelali, sicer pa je bila skupina enotna in si takih vodenj vsekakor še želim.
Alenka

Laško 2019

2019

PLANINCI PD ISKRA LJUBLJANA, POHODNIKI DCA, POHODNIŠKE SKUPINE DU KAŠELJ IN RUDARSKEGA DRUŠTVA IZ LAŠKEGA NA POHODU PO LAŠKEM, VZPONU NA HUM IN OGLEDU PIVOVARNE


Tokrat smo pohodniki treh skupin stopili skupaj in se z vlakom odpeljali v Laško. Kako lepo se to sliši. Kupiš vozovnico, se usedeš na vlak in čez dobro uro izstopiš sredi Laškega. Ni šlo vse tako tekoče, saj se nas je pohodnikov iz ljubljanskih DCA zbralo 33, udeležencev PD Iskra Ljubljana in Pohodniške skupine DU Kašelj 28 in v Zagorju se nam je pridružila še petnajsterica iz Rudarsko muzejsko in etnološkega društva Srečno Zagorje, skupno torej 76 udeležencev. Kljub številnim logističnim in usklajevalnim težavam, smo srečno prispeli do Laškega, kjer nas je prisrčno sprejel in pozdravil domačin Drago Podreberšek z ženo Faniko. Po kratki predstavitvi lokalnih znamenitosti, smo se dogovorili za vodniško spremljanje pohodnikov. Nekaj pohodnic s slabšim zdravstvenim stanjem za hojo je ostalo kar v Laškem. Ostali smo začeli pohod po zdraviliškem parku do Mosta želja, kjer je kar Drago skozi rame nazaj za vse naše želje vrgel kamenček v Savinjo. Obiskali smo še Žegnani studenec v Jagočah na levem bregu Savinje (ima dolgo zgodbo, pa poiščite na spletu) in se počasi odpravili nazaj na drugo pot proti severu, ki se je dolgo in strmo vzpenjala kar po asfaltirani cesti. Končno smo le prispeli na sedlo, kjer so se slabše pripravljeni pohodniki pridružili vodnici Faniki (kar 20 jih je bilo) za lažjo krožno pot okoli Huma do gradu in v dolino. Za vzpon na vrh nas je tako ostalo še 52 pohodnikov vse treh skupin. Za zadnjega – metlo – sem bil zadolžen kar jaz. Vzpenjali smo se po sorazmerno zahtevni in dolgi grebenski poti, ki pa je zelo dobro zavarovana z jeklenicami in stopnicami, tako, da smo vsi varno dosegli 585 m visoki Hum. Trud je bil poplačan z lepim razgledom na Laško pod njim in bližnjo ter daljno okolico.
Za spust v dolino je tudi potrebna velika pazljivost (šesterica nas je celo nekaj malega prosto plezala), a vsi čili in zdravi smo se zapodili na kosilo v centru Laškega. Čas nas je že zelo priganjal in takoj po njem je sledil ogled proizvodnje v pivovarni, ki je bila le streljaj stran od našega postanka.
Za ogled je prav poseben protokol in po 30 v skupini so nas zaposleni (vodiči) z zamikom popeljali po pivovarni. Spoznali smo vso zgodovino proizvodnje piva, priprava ter še ogled tekočega traku v proizvodnji in izhod na dvorišče. Tam nas je čakala manjša pogostitev in kupončki za degustacijo raznovrstnih piv, da smo jih lahko malo poizkusili. Po dobri uri in pol smo ugotovili, da imajo resnično dobre izdelke, tako da se nam kar ni hotelo iti na vlak. A vodje vsak svoje skupine smo bili neizprosni….gremo na postajo in pika. Tudi brhke mažoretke, ki so že celo uro vadile ob zvokih pihalne godbe za otvoritveni nastop festivala Pivo in cvetje, niso mogle spremeniti naših odločitev.
Bilo je lepo in mnenje mnogih nas je, da naslednje leto spet pridemo na Dan odprtih vrat, ki je vedno en dan pred njihovo prireditvijo.
Zahvala domačinu Dragu, ki je poskrbel, da smo zvedeli veliko novega o Laškem ter spoznali pravo zahtevno planinsko pot in z dobro ter cenovno ugodno hrano potešili naše želodčke.
Moja zahvala gre še Alenki, Vladki in Dušanu za pomoč pri organizaciji!


Vtise sem strnil
Franci
Tu so še slike od Francija

Veliki Selišnik

2019

S PD Iskra, DR MOL in domačinko Tino Bijol smo izvedli pohod v Bohinjske gore našemu Janu Skobernetu v spomin!

Nad Pokljuko nekje nasproti Malega Draškega vrha, nas je trideseterica osvojila malce zahtevnejšo goro, Veliki Selišnik imenovano, kateri manjka do dvatisočaka le borih 48 metrov.
Na avtobusu smo se spomnili Jana, kateremu smo posvetili ta pohod. Špela je prebrala čustveno pismo njegovega sodelavca in spomnili smo se nekaterih lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z njim
Začetek izleta je bil seveda ob obvezni kavici in škiljenju proti biatlonskemu strelišču, kjer so vadile mlade biatlonke. Nato pa, hajd na pohod in malo po gozdu, malo po cesti, da smo lahko ob žičnici krepko zagrizli v strmino.
Tina je kar stopnjevala tempo, a smo ji vsi kolikor toliko sledili – če ne je pa Alenka rekla STOP – , malo počitka za »ta zmatrane«!!!
Ob poti smo uživali ob pogledu na cvetoči teloh, spomladanski podlesek in …..veliko rožic povsod, a le do…..joj….poglej sneg. Levo Viševnik, spredaj Mali Draški vrh skoraj brez snega, na naši poti pa meter in več. Pa to ni bila ena zaplata snega, ampak kamorkoli si se ozrl po tej dolini, vse v snegu. Še dobro, da smo za prvo pravo poletno turo zmetali ven iz nahrbtnika gamaše, dereze, cepine (rokavice in kapa morata biti obvezno vedno noter)….. ni da ni, poletje v snegu je tudi prijetno, saj se sproti osvežiš. Pa ni bilo panike, Tina je tako stopnjevala korak (saj se pri njeni teži, kot tudi moji, sneg ni preveč udiral), da smo jo komaj dohajali. Pa je šlo malo gor, malo dol, nekaj globokih udiranj do razkoraka predvsem tam, kjer je pod debelo odejo samevalo skrito rušje in za tiste, ki so že začeli s shujševalno kuro, a ni vidnega napredka na tehtnici. Bliže smo bili vrhu, manj je bilo snega, saj je na strmih pobočjih sonce uničilo snežno odejo – ti baraba bi rekli okoljevarstveniki, kateri bi želeli imeti enakomerno zasneženost!
Malo pred zadnjim vzponom smo odložili pohodne palice in poplezali do vrha, ki se je kar odmikal, kot je to običajno tam, kje misliš da je vrh prvi kucelj, ki ga dosežeš. Preoblekli in pomalicali smo, si ogledali okolico, to je najmanj pol Slovenije, videli, da ima Triglav resnično preko tri metre snega, nakrmili kavke, pofotografirali vse živo, razglašeno zapeli nekaj refrenov pesmi in se le odločili za pot v dolino.
Želeli smo po drugih brezpotjih, kot smo šli gor, a se ja izkazalo tisto pravilo….in zadnji bodo prvi! Namreč, Tina se je v globokem snegu resnično težko orientirala, saj so bili kamniti možici, ki kažejo pot, globoko pod snegom. Tako je bilo potrebno spremeniti pot in poiskati drugačen prehod….pa so bili zadnji pohodniki hitro prvi!
Srečno smo vsi prispeli do izhodišča, še nevihte so se do takrat izognile tem področju, kjer ima v bližini (Bohinjski kot) običajno dež mlade. V Športnem centru Pokljuka so nam pripravili prej naročeno kosilo, po njemu je bil zaključni »rezime« prehojene ture z zahvalami vodnikom, pa Mojci, ki je imela prste vmes ob naročanju hrane, pa potem na avtobusu šoferju za prijetno vožnjo z novim avionsko klimatiziranem avtobusom……pa….prijetno utrujeni smo se iz Tivolija zapodili na svoje domove vročim tušem naproti!
Nekaj vtisov sem strnil ……….Franci Hrastar Pijava Gorica 3.6.2019

Orle

2019

Ko se začne potem traja najmanj 40 dni. Mislim o dežju in slabem vremenu. Tako se te dni stalno dogaja. Namesto izletov v visokogorje se sedaj ukvarjamo z bližnjimi griči v okolici Ljubljane. Tudi tokrat nam je vreme zagodlo in smo se odpravili namesto na Jerebikovec na tradocionalen pohod na Orle v organizaciji KTD Proga 13 v sodelovanju ŠZL.
Zjutraj smo se najprej zaradi zapore Litijske ceste zbrali pri gostišču Portal ob Zaloški cesti. Od tu smo se z avtomobili odpravili Kulturnemu domu v Hrušici. od koder se je ob 9 uri tudi začel pohod. Iz našega društva se je pohoda tako udeležilo kar 14 planink in planincev. Pot nas je najprej vodila po stranskih poteh do Poti ob žici in naprej proti Golovcu. Pod vrhom Golovca smo zavili proti Orlam. Vseskozi smo tako hodili po dokaj široki gozdni poti, do ceste in do gostišča na Orlah. Tu smo dobili pol ure za počitek in osvežitev. Vrnili smo se po isti poti v Hrušico do doma, kjer so nas pogostili z kranjsko klobaso, fižolovo solato in kokto. Vreme se je tokrat lepo držalo, saj nismo potrebovali dežnikov ali kaj podobnega, morda je bilo le nekaj kapljic, na koncu pa se je iza oblakov pokazalo celo nekaj sončka. Prijetno je bilo.

Protected: Šmarna gora

2019

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Tolsta gora, Špica

2019

Ob lepem vremenu, na velikonočni ponedeljek se nas je 18-najsterica podala na naš tako imenovani upokojenski izlet. V tretje je uspelo. Naš pohod smo začeli pri hubu Pod Skalo. Najprej smo se povzpeli na Tolsto goro. Bila je to kar strma pot, a na srečo suha in ni bilo nevarnosti kakšnega zdrsa. Kar lepo smo napredovali z nekaj počitka. Le Nadja je bila nekoliko bolj zadihana. Na vrhu gore smo imeli kratek počitek, saj posebnih razgledov z vrha ni bilo. Naš pohod se je tako nadaljeval mimo najvišje točke gore do prelaza. Tu smo skrenili na gozdno pot. Ob poti smo občudovali nasad borovnic. Pot je bila lepo uhojena ampak brez markacij. Ni bilo niti vzponov pa tudi spustili se nismo preveč. Na koncu te poti smo prispeli do asfaltirane ceste, a nismo šli po njej temveč po obrobni potki, kjer smo ponovno opazili veliko borovničevje. Dve našo planinki sta se že najavili, da prideta nabrat ko bodo dozorele. Pot se je nadaljevala do naslednje ceste, ki vodi na Stari grad. Tudi tu smo se izognili in se podali po potki nekoliko navkreber in na+ti proti vrhu Špice, katero smo dosegli v naslednje pol ure. Z vrha je tu izjemen razgled in tudi zato smo se tu zadržali več kot pol ure. Naslednji naš cilj je bil Stari grad. Tu smo pot nekoliko skrajšali, saj smo šli mimo brunarice in skozi grajska vrata na grajsko teraso. Nekateri smo tu le občudovali naše zasnežene vršace, nekateri pa so gasili žejo v gostišču. Tudi tu smo bili več kot pol ure in naša pot se je potem zaključila po dokaj strmem spustu na našem izhodišču.

Kokoška in živi muzej Krasa

2019

Živjo!

Kmalu bo potrebno barvati pirhe in kje dobiti primerna jajca…..na Kokoši seveda!
Tako se nas je osemnajsterica Iskrašev (dva mlada planinca drugega društva vključena v tej kvoti) na današnjo cvetno nedeljo odpravila v Sežano in naprej peš po poti z ogledom živega muzeja Krasa
ter z vzponom na Kokoš. Jajc nikjer, kokoši pa na vsakem koraku…..Za ta prečudovit pohod v te kraje se lahko zahvalimo organizatorju, nekdaj domačinu Evgenu in jasno, tokrat malo strožjemu vodenju, vodniku Dušanu, ki nas je s svojimi poduki na začetku in pohvalo na koncu, srečno in varno pripeljal do zaključka tega ne ravno kratkega izleta. Po nekaterih podatkih smo prehodili 28 tisoč šeststo korakov (28.600), kar se je odražalo kot ena prijetna utrujenost! Malo burje nas ni oviralo in kako je bilo….nekaj mojih vtisov tudi v filmčku:
Franci

Korada

2019

Iz Solkana čez Sabotin in Korado v Kanal.
Staničevega pohoda se je udeležila deveterica članov PD Iskra Ljubljana. Očarali so nas pogledi na prelepo Sočo, Goriška Brda in zasnežene vrhove Kaninskega pogorja, Krna, Batognice in Julijcev za njima. Naš nekdanji dolgoletni predsednik je pot prehodil že enajstič.

Tolsta gora

2019

Saj ne bi, samo glede na današnjo rekordno udeležbo se spodobi tudi nekaj besed. Pri gostišču Pod Skalco sva prišla le Franci in jaz. Tam pri mizi je pridno čakal, da se mu kdo pridruži. In prišel sem. Popila sva kavico in počakala do 10.20, če se bi morda kdo zmotil in prišel. To se seveda ni zgodilo.
Pobrala sva nahrbtnike in palice iz avtomobila in najin pohod se je tako začel. Takoj na začetku je bila pot ravninska, a le do gozda. Sledil je klanec skoraj do vrha Starega gradu. Pot se je ponekod vzpenjala direktno navzgor, nekaj pa tudi po ključu v serpentinah tako da sva kar lepo napredovala. Pri gradu sva si le ogledala okolico in se takoj odpravila naprej, tako tudi skozi portal vhodnih vrat, kateri je še ostal skoraj nepoškodovan. Ko sva pristopila na cesto je takoj sledil vzpon na Špico. Sproti pa sem Francija seznanjal s potekom poti in ogledovala zasnežene vršace Pot je bila do vrha lepo uhojena in suha in nisva imela nobenih problemov. Tudi pohodnikov sva srečala le peščico. Na vrhu sva zopet usmerila pogled v okolico in naredila selfi za spomin. Pri vpisni knjigi sva naredila avtogram in se odpravila naprej do prevala oz. ceste. Od tu naprej je bila pot skoraj ravninska, le tu in tam kakšen klanček. Vmes smo si ogledovali področja nasadov borovnic in ograjen nasad borov, smrek in macesnov, pri katerem so že začeli brsteti lističi. Tako sva kmalu pripela do zadnjega klanca, ki je vodil na vrh Tolste gore. Tudi tu je bila pot lepo uhojena in se lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila morda nekoliko strmejša. Med vzpenjanjem sva srečala le dva pohodnika. Na vrhu sva spet pustila svoja avtograma, nekaj prigriznila in se odžejala. Nakar je sledi na začetku nekoliko manj zahteven spust, ki pa je proti koncu postal kar nekoliko bolj zahteven, še posebno zaradi vlažnih tal. Zame in za Francija to seveda ni bil noben problem. Tako sva lepo “zašilila klobaso” po skoraj tri urni hoji in se po nekaj sto metrih vrnila k najinima avtomobiloma. Sledili so nujni opravki preoblačenja in seveda potešitev žeje v bližnjem gostišču.
Tako sva bila oba prijetno utrujena in v bistvu pripravljena na sobotni 8-urni pohod na Korado.

Kolpa

2019

Reka Kolpa velja za eno izmed najtoplejših, najčistejših in neokrnjenih rek v Sloveniji.
Bi rekla, da vse to drži, neokrnjenost v zadnjih letih moti le rezilna žica……
Prehodili smo najjužnejšo slovensko pot od Radencev do Damlja in naprej od Damlja do Vinice še Mlinarsko pot. Po uradnih podatkih 10,5 +10 km, torej skupaj 20,5 km.
Naši merilci so menda namerili precej več?
Prehojena pot ob reki Kolpi
Adrijana

Kar 39 planincev se nas je zbralo na najjužnejši planinski poti v Sloveniji od Radencev do Damelj. Pot poteka ob reki Kolpi, imeli smo čudovit pomladen dan, narava se prebuja, vse zeleno, cveti, modrina na nebu. Pot je lahka, ravninska, nobenih posebnih ovir na poti, prijetno smo se sprehodili in med potjo poklepetali. Idejo za pot je dal Marko, skupaj z vodnico Eriko sta izpeljala pohod. Večina nas je po teh krajih hodila prvič. Na polovici poti so nas na kmečkem turizmu Žagar odlično pogostili, vsa hrana je bila izredno dobra, prav tako sirov in jabolčni zavitek. Nekateri so pohod zaključili na polovici poti, drugi pa prehodili še do konca, skupaj 23 km. Nekateri so si med potjo ogledali jamo, drugi so se malo namočili v Kolpi, tretji pa so videli še razstavo slik v galeriji v Vinici…
Zapisala: Liljana, Foto: Davor, Marko, Mila