Veliki vrh – Veža

2019

Ugodne poletne vikende je potrebno izkoristiti za kakšno aktivnost v naravi. Tako smo, čeprav izven plana izpeljali v bistvu upokojenski izlet na Veliki vrh. To je v bistvu najvišji vrh Dleskovške planote. Dleskovška planota ali Veža je krajinsko nadvse privlačna visokogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah s sledovi poledenitve. Razprostira med dolinami Kamniške Bele, Lučke Bele, Podvolovljeka in Robanovega kota. Meri približno 20 km2 in je delno poraščena z gozdom in ruševjem. Gozdni del na območju Križevnika je zavarovan kot gozdni rezervat in je izločen iz gospodarjenja.
Poleti je prepredena z uhojenimi brezpotji, pozimi predstavlja raj za turne smučarje. Razgibana pokrajina, posejana s planinskimi pašniki in pastirskimi stezami, bo očarala ljubitelje samotnih potepanj.
Značilni so kopasti vrhovi Dleskovca (1965 m), Tolstega vrha (1986), Deske (1970), Lastovca (1841 m), Lučkega dedca (2023 m)… Bolj izrazit je Veliki vrh (2110 m) z Veliko Zelenico (2114 m), nad Robanovim kotom pa se razteza greben Poljskih devic (2028 m) in Križevnika (1909 m).
Med temi vrhovi je kotanjast svet, ki je ponekod vrtačast, porasel z rušjem in težko prehoden, drugje pa so uvale in doline, ki so jih izkoristili za planinske pašnike (Zelena trata, Dolga trata, Vodole, Vodotočne, Korošica). Planina Podvežak (1440 m) leži na južnem robu planote. Gozdna cesta pripelje tik pod planino in omogoča enostaven dostop do obnovljene pastirske koče (15 min) in Korošice.
Bil je to tudi izlet ŠD Brazde vzdržljivosti, ki je bil planiran 18.8. a zaradi letnega tabora društva smo tako prestavili termin omenjenega izleta.
Vroči dnevi v juliju se kar vrstijo. Tudi to nedeljo je bilo podobno, a le v dolini. Že ko smo se peljali proti izhodišču smo ugotavljali, da nas bo spremljala megla. In res v začetku le oblačno, a ko smo se pa približevali vrhu, našemu cilju, smo lahko opazovali, kako se megleni oblački valijo čez bližnje vrhove.
Po pripravi na parkirišču smo lepo, delno tudi po gorski cesti prispeli do brunarice na planini Podvežak. Tu smo se pozdravili z gospodarjem in takoj nadaljevali pot, najprej navzgor skozi gozd, ki se nato nekoliko poravna. Vseskozi je pot razgibana, saj si sledijo rahli vzponi in dolinice z nekaj razpotij. Žal nas je zaradi težav s koleni zapustil Lojze, ki se je tako vrnil nazaj in nas potem počakal pri avtomobilih. Na zadnjem razpotju na Pragu smo skrenili desno in kmalu nam je smerna tabla nakazala že levo pot navkreber. Morali smo kar močno zagristi v strmino, skoraj do kolen, da smo tako dosegli vrh. Pot je potekala skozi ruševje in na skalnatih predeli nekoliko posuta z drobirjem, zato je bila potrebna tudi previdnost zaradi zdrsa. Na vrhu se je pot nekoliko položila in tudi hoja je bila bolj prijetna. Z nekoliko truda smo tako vsi osvojili ta zanimiv razgleden vrh. Med nami je bila tudi planinka ki prvič stopila na dvo-tisočak. Žal zaradi nizkih oblakov in megle smo bili danes nekoliko prikrajšani za razglede. Tudi dokaj hladno je bilo. Vseeno pa smo po okrepčilu stopili še na drugi dvotisočak na Veliko Zelenico. Tudi od tu ni bilo kakšnih osupljivih razgledov, zato smo se po poti pristopa pazljivo odpravili nazaj v dolino.
Ustavili smo se tudi pri brunarici kjer smo si privoščili nekoliko osvežitve in kmalu nato smo bili pri avtomobilih, kjer nas je naš Lojze že nestrpno čakal..
Po skupnem dogovoru smo potem zavili še do prevala Černivec, kjer smo imeli analizo s pomočjo ledene kave in sladoleda.

Goli vrh

2019

S petimi avtomobili smo se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Naš cilj je bil Goli vrh nad Jezerskim. Bil je to t.im. upokojenski izlet, čeprav ne v sredi tedna, kakor običajno. Morda upokojenski tudi zato, ker naj bi bil bolj enostaven, a na koncu smo pa ugotovili, da se je bilo potrebno kar dobro potruditi, da smo lahko osvojili vrh. Goli vrh je 1787 m visoka gora, ki se nahaja med dolinama Ravenske in Belske Kočne. Goli vrh je eden lepših in verjetno najbolj popularen razglednik nad Jezerskim. Z neporaščenega vrha, na katerem je vpisna skrinjica in žig in je čudovita razgledna točka, kjer pod vami leži jezerska dolina, dalje na zahod pa se prek Vernikovega Grintovca, Stegovnika in Storžiča pogled odpira vse do Julijskih Alp in ponosnega Triglava. Na jugu so Kočna, Grintovec, Dolgi Hrbet in Skuta, proti vzhodu pa Rinke in Babe. Mejni kamni nas ves čas opozarjajo, da je severna stran avstrijska, pogled pa nam brez težav seže prek Pece, Olševe, Raduhe, Obirja in Pristovškega Storžiča po Koroški deželi.
Na parkirišču pod Halo Tivoli se nas je ob pol osmih zbralo kar 22 od tega 17 planink in le pet planincev. Za nekatere nekoliko pozno, a morda je bilo tako za nekatere bolj prijazno pa tudi sam pohod je bil v glavnem po gozdu.
Prvi postanek smo izbrali šele pri planinskem jezeru na Zg. Jezerskem. Jezersko ponuja bogastvo gorniških doživetij: prepredeno je s sprehajalnimi in planinskimi potmi, ob pohodniških užitkih vseh težavnosti pa omogoča tudi bogat izbor plezalnih tur tako poleti kot pozimi.
Tu ob jezeru je vsako leto Ovčarski bal, ki je najstarejša etnološka prireditev v Sloveniji, na kateri obiskovalcem prikažemo, kakšno je bilo življenje na planini, kaj zanimivega so doživeli, kako so bili oblečeni, kaj so jedli, kako so se razumeli, … Ko sta gospodar in gospodinja izvedela vse podrobnosti, ko se je izkazalo, da je »pvaninšna« dobro uspela, je zadonela harmonika in bal (ples) se je lahko začel. Najprej gospodar s soprogo, nato pastirji in majerice, za njimi pa še množica obiskovalcev, ki je na ta veseli dan prišla na Jezersko. Zadišalo je po »masuneku«, pečeni jagnjetini in žgancih, mlado in staro se je oblizovalo po slastnih svežih flancatih. Jezerski mojstri, ki še obvladajo opravila, povezana z našo ovco in njeno volno, so nam prikazali strižo, prejo, krtačenje in »štrikanje« pravih volnenih nogavic. Tistih, ki malo pikajo, a pozimi pogrejejo, kot nobene druge. Eden od obiskovalcev je ovco odpeljal celo domov – v nagrado za najboljše kegljanje tistega dne. Tako se vsako drugo nedeljo v avgustu na Jezerskem dogaja že 52 let. V spomin na stare čase, da ne gre v pozabo.
Naša vožnja se je potem nadaljevala do parkirišča na koncu Ravenske Kočne. Tu smo se opremili in nato strumno zakorakali proti našemu cilju. V začetku je pot potekala po kolovozu potem pa kar strmo navzgor do Jenkove planine. Jenkova planina se nahaja direktno na državni meji med Slovenijo in Avstrijo na nadmorski višini 1500 m. Planina leži znotraj območij NATURA 2000 „Belska Kočna“ in „Kamniško – Savinjske Alpe“. Odprta pašna površina Jenkove planine znaša 2,7 ha. Dodatne, glede velikosti le težko določljive pašne površine, se nahajajo v obdajajočih gozdovih ter v redkih gozdovih okoli Golega Vrha. Na pašnem območju se pasejo ovce, ki zaradi pomanjkanja plotov in pastirjev popasejo relativno veliko površino. Zaradi sorazmerno majhnega števila živali se zmanjšuje odprta pašna površina, planinski pašniki čedalje bolj zaplevelijo. Pašno območje je dosegljivo samo peš, po približno dveh urah peš hoje. Na planini stoji majhna koča, ki jo lastniki ne upravljajo v turistične namene.
Na planino smo se nekoliko okrepčali, saj nas je čakala strma pot do vrha. Na samem vrhu smo postali kar nekaj časa in se tako lahko naužili pogledov, saj je bilo ozračje dokaj čisto in pogledi so segali tja do Triglava, Olševe, Obirja, tudi Kamniško-Savinjski vršaci so bili kakor na dlani.
Glede, da je bila pot v avstrijski smeri slabo označena in skoraj zaraščena smo se odločili, da se vrnemo po isti poti v dolino. Morali smo pa sestopati zelo previdno, saj je bila pot še nekoliko vlažna. No nekateri so kljub previdnosti občutili stik z trdo podlago, a na srečo kaj hudega ni bilo.
Ko smo tako vsi srečno prispeli v dolino in do naših jeklenih konjičkov smo se odločili, da še še nekje ustavimo za analizo. Pri jezeru je bilo preveč gneče, tako smo se vsi skupaj odpeljali do Stare pošte in po daljšem postanku smo se potem zadovoljni prijetno utrujeni odpravili domov oz. v Tivoli.
lp Marjan

Srbija, Bosna 2019

2019

Letošnji prekrasen, dinamičen in raznovrsten planinski izlet v organizaciji PD RTV Ljubljana se začne v soboto 29. 6. 2019. Tokrat se nas je udeležilo 27 oseb in smo do zadnjega sedeža zapolnili tri kombije. Na poti prečkamo mejo s Srbijo in nadaljujemo pot proti Bajini Bašti, ki je v Nacionalnem parku Tara v zahodni Srbiji. Prespimo v zelo lepem in čisto na novo adaptiranem hostlu Mystic River. Prijazen lastnik Milan nas dočaka z »wellcome drink« in z jabolčno pito. Naslednji dan začnemo z raziskovanjem NP Tara, ki je najbolj znan po endemičnem iglavcu, Pančićevi omoriki. Pančićeva omorika je izredno lep dekorativni iglavec, ki danes krasi parke povsod po Evropi. Omoriko zelo pogosto srečamo tudi v Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Na Tari so prisotni tudi nam zelo znane jelka, smreka, bor, javor, breza in bukev. V mogočnem gozdu kraljuje mrki medved, a reka Drina ter jezera Peručac in Zaovine in ostala so polna rib. Posebej znana riba je Mladica. Na začetku kratek postanek v Mitrovcu. Tam si ogledamo najkrajšo reko na svetu, Vrelo ali Godina (Leto), ki je dolga samo 365 m in z bližnjega hriba na svoji kratki poti v obliki nekaj metrov visokega slapa vstopi v reko Drino. Na reki Vrelo je postavljena lepa lesena restavracija in ogledna točka, pod zelenimi krošnjami s čudovito senco. Nadaljujemo z ogledom zanimivega filma o NP Tara in se odpravimo skozi prekrasen, senčnat gozd do Banjske stene – Vidikovca. Od tod se odpira prečudovit pogled na jezero Perućac in mogočno reko Drino. Pot nazaj je navzdol, potem navzgor in je bolj zahtevna, skupaj prehodimo 16 km. Vrnemo se v Bajino Bašto na večerjo, v restavracijo na bregu Drine s pogledom na znano »hišico na Drini«. Le-ta je simbol Bajine Bašte in Nacionalnega parka Tara. Narejena je na skali sredi toka Drine. Po ljudskem izročilu je povezana s slavnim srbskim junakom Markom Kraljevićem. Marko je želel prečkati reko Drino, na način, da njegov konj Šarac ne zmoči nog. V reko je vrgel ogromno skalo. Šarac je skočil na skalo in odskočil na drugo obrežje Drine. Odtis njegovega kopita je še vedno na skali. Nato si ogledamo najbolj znan kulturno-zgodovinski spomenik manastir (samostan) Rača iz 13. stoletja, ki predstavlja izvir duhovnosti in pismenosti v tem delu Srbije. Naslednji dan gremo do jezera Perućac. Pod hidroelektrarno vstopimo v čolne in začnemo z 20 km dolgim spustom oz. splavarjenjem po mogočni, lepi in čisti reki Drini, po zgledu na znano » Drinsko regato«. Ta najbolj korajžni skočijo v vodo (Veliša in Dragan), ki ima borih 12-13 stopinj. Brrrr. Splavarjenje po mirni reki in sončnem dnevu je čudovito. Počasi se poslovimo od zahodnega dela Srbije in Nacionalnega parka Tara in se napotimo proti Foči v Bosno. Na poti si ogledamo prekrasen Drvengrad – Mećavnik, last znanega režiserja Emira Kusturice. Ogled mesta pusti močan vtis. Mesto je zgrajeno iz lesa, lesene hiše, strehe (skodle), lesena tla (kaldrma), prava umetnina. Prav med poletjem je tu veliko kulturnih prireditev, razstav, koncertov in veliko obiskovalcev. Naprej na poti se ustavimo v mestu Višegrad, najbolj znanem po starem mostu »ćupriji«, ki je opisana v čudoviti knjigi Ive Andrića »Na Drini ćuprija«, za katero je 1967 leta prejel Nobelovo nagrado. Most je mogočen, včasih so po njem vozili tovornjaki, danes je prenovljen in je odprt le za pešce. Višegrad je Andrićevo mesto. Emir Kusturica je tudi v Višegradu po vzoru na Drvengrad, zgradil drugo mestece – Kamengrad, oz. kamnito mestece, s centralnim atrijem in številnimi trgovinami, restavracijami, kavarnicami, knjigarnami, galerijami ob straneh. Na vhodu Kamengrada kraljujeta kipa turškega veljaka Mehmed paše Sokolovića in njegovega brata Makarija. Kipa simbolizirata bratsko ljubezen. Usoda se je poigrala z njima. Mehmed pašo Sokolovića so kot otroka ugrabili Turki (»danak« oz. davek v krvi) in vzgojili v janičarja. Sprejeti je moral muslimansko vero in se vojskovati za Turčijo, medtem je njegov brat Makarije postal menih pravoslavne cerkve. Oba sta napredovala do samega vrha, vsak v svoji hierarhiji. Mehmed je postal veliki vezir, Makarije pa patriarh srbske pravoslavne cerkve. Mehmed paša ni pozabil svojega porekla, pomagal je obnoviti avtokefalnost srbske pravoslavne cerkve, ki so jo turki ukinili, cerkvi je vračal stare pravice, gradil je mostove in ceste. Njegova največja dediščina na teh prostorih je most na Drini. Ob sprehodu skozi mestece srečamo nekaj kipov, med drugimi Ive Andrića, Nikole Tesle, najbolj pa dominira kip Petra Petrovića Njegoša. Na koncu atrija, glavne ulice, je lepa pravoslavna cerkev z veličastnimi zvonovi. Kamengrad je priljubljen kraj raznovrstnih dogodkov, druženja in zabave prebivalcev Višegrada. V sredo zjutraj se iz Foče odpravimo na planinski pohod na vrh planine Maglić (2386 m), ki je del nacionalnega parka Sutjeska in na Trnovačko jezero (cca 1600 m). Maglić je na meji med Črno Goro in BiH. Trnovačko jezero je nekaj kilometrov na črnogorski strani meje, in se nahaja v Nacionalnem parku Piva. Vrh Maglića je le eden od visokih vrhov mogočnega gorskega masiva, ki v obliki podkve obkroža ledeniško Trnovačko jezero. Pogled na surove skalnate stene in grebene jemlje dih. Po posvetu z lokalnim vodnikom Mišom se odločim, da ne grem na Maglić, ker je vzpon na vrh in ves sestop zelo strm, skalnat in nevaren za moje koleno. Podam se na dve in pol urno, včasih zelo strmo pot do Trnovačkega jezera, ki je v Črni gori. Na poti do jezera prečkamo »nevidno« mejo. Jezero je resnični planinski dragulj, veliko, kristalno zeleno in čisto. Moštvo krav se pase v okolici jezera, nekaj domačinov vodi konje, ki oskrbujejo kočo s pijačo. Prijazen oskrbnik Sekula mi postreže s kavo z domačim mlekom in hladno pijačo, ki jo hladi na izviru. Kopamo se v jezeru, voda je čista in topla, uživamo. Počakamo na planince, ki so šli na vrh Maglića in se skupaj s Trnovačkega jezera ponovno podamo v pohod do našega prevoza, s katerim se vrnemo v Fočo. V ledeniški dolini pod Trnovačkim jezerom, na bosanski strani meje je kompleks čudovitega pragozda Perućica, edinstvenega v Evropi. Gozd, ki je naravno z vseh strani zaščiten s strmimi pobočji in skalami, na površju od 1200 hektarov, je prvinski. V njem je vsak vpliv človeka prepovedan. Nekaj naših planincev se je namesto na rafting odločilo za planinski pohod v pragozd do čudovitega slapa Skakavac. Naslednje jutro zapustimo Fočo in se odpravimo do Zelengore, ki je tudi del nacionalnega parka Sutjeska. Pogorje Maglića in Zelengore loči kanjon reke Sutjeske. Zelengora je prostorna, nepregledna, vsa v plašču gozdov in zelenih pašnikov, mehka in bogata z vodnimi izviri, potoki in jezeri. Na začetku poti proti Zelengori nam lokalni vodič pokaže grob slavnega komandanta Save Kovačevića in poda nekaj informacij o bojih iz časa druge svetovne vojne. Na pogorju Sutjeske se je vodila ena najtežjih, če ne celo najtežja bitka NOB. Ker okupatorju v bitki na Neretvi, ki je potekala med januarjem in marcem 1943, ni uspelo uničiti vrhovni štab narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ), so v nemškem generalštabu spomladi istega leta začeli z načrtovanjem nove ofenzive proti partizanom. Operacija je dobila ime »načrt črno« (Fall Schwarz), cilj pa je ostajal enak kot pri »načrtu belo« (Fall Weiss – Bitka na Neretvi), to je uničiti vrhovni štab partizanske vojske in ujeti Josipa Broza Tita. V jugoslovanskem zgodovinopisju je bitka na Sutjeski poimenovana tudi kot »peta neprijateljska (sl. sovražnikova) ofenziva«. Pohodniki se odpravimo po Zelengori. Vzpenjamo se proti visokem jezeru Gornje Bare (1550 m) in pozneje na Uglješin vrh (1859m ). Steza do jezera vodi čez planoto z visoko travo polno gozdnih jagod, ki jih z veseljem zobamo. Jezero Gornja bara je delno zaraščeno in ni najbolj primerno za kopanje. Sledi sestop na jezero Donja bara (1490 m), ki je čudovito, veliko. Čista zelena voda kar vabi, da se okopaš v njej, kar smo tudi z velikim veseljem počeli. Popoldan se odpeljemo v majhno vasico Bastasi in prespimo v zelo lepem, čistem in urejenem kampu »Tri vodenice«. Postrežejo nam s pijačo dobrodošlice in s kraljevsko večerjo »teletino ispod sača«, domačim dišečim kruhom in ostalimi dobrotami. Naslednje jutro se odpravimo na 23 km dolg rafting po reki Tari, ki je obmejna reka med Bosno in Črno goro. V čolnu nas je osem, vodi nas mladi in izkušeni skiper Peter. Na dolgi poti po resnično divji reki z mogočnimi brzicami, zahrbtnimi čermi in nevarnimi tokovi uspešno veslamo in smo varni v čolnu. Adrenalin pa kar »šprica«. Vroče je, sonce žge, nam je pa prijetno, ko nas voda zalije. Kljub dejstvu, da smo oblečeni v neoprenske obleke in copatke, s čeladami na glavi in reševalnim pasom, smo popolnoma premočeni, uživamo. Nekje na zadnji četrtini poti se skupaj z reko Taro zliva, divja, planinska črnogorska, reka Piva, ki skupaj tvorita prekrasno reko Drino. Voda Pive je zelo mrzla (3-4°C), ker je na njej narejena mogočna hidrocentrala. Jez na reki je visok 220 metrov in skozi turbine teče voda iz več kot 200 metrov globin. Mrzla reka je začela ustvarjati mistične meglice, tam nekje se tudi vreme poslabša, naenkrat začne deževati. Ledena megla je še bolj gosta. Veslamo hitro in vneto, seveda po navodilih skiperja. Zebe nas in končno pridemo na cilj v kamp Tri vodenice. Čaka nas vroč tuš in pozneje večerja. Postrežejo nam s svežimi postrvmi, zakurijo ogenj v pokriti jedilnici, vzdušje je res prijetno in domače. Na dolgi poti domov se ustavimo v Sarajevu na Baš Čaršiji na obveznih čevapčičih s kajmakom in bosansko »kahvo« iz džezve. In na koncu še zahvala predsedniku našega planinskega društva PD RTV Ljubljana, Veliši Lazoviću, za čudovit in nepozaben izlet. Brez njega ne bi bilo nič. Vsa priprava, organizacija, koordinacija in vodstvo so njegovo delo. Videli in prehodili smo veliko, bilo je naporno, a zelo lepo. Dovolj vsega lepega in prijetnega za telo in dušo! Zahvala tudi lokalnim vodnikom in prijaznim domačinom vseh treh Nacionalnih parkov. Mica

Kukova špica 2427 m

2019

Na veliko zapisih je omenjeno, da je Kukova Špica markantna gora na robu Julijskih Alp. In res je, ker nanjo ne vodni nobena označena pot. Samotni planinci postavijo kakšnega možica, ki daje vedeti, da smo na poti. Naša pot se je pričela v Vratih, kmalu za slapom Peričnik, kjer je viden širok plaz Veliki Črlovec. Ob šesti uri je sonce že obsijalo vrhove, mi pa smo pričeli s hojo po gozdni stezi, ki se je v ključih dvigala. Po dobri uri hoje smo prispeli do skale v obliki srca in pot nadaljevali še naprej po gozdnih poteh. Veliko bližnjic je, mi pa smo hodili po najbolj shojeni poti. Kaj kmalu smo prispeli do konca gozdne meje in se že dvigali po melišču do krajšega skalnega skoka, ki smo ga preplezali, boljše, kot da bi hodili po melišču. Menjavajo se melišča in manjši skoki, nič težki za preplezat, le nevarnost zdrsa je, zaradi naloženega grušča. In že vidimo trave na sedlu Gulce, ki pa včeraj niso bile tako modre od cvetov sviščev, ker so sonce zakrivali koprenasti oblaki. Kratek počitek na sedlu, potem pa dvig na naš cilj. Nihče ni ostal na sedlu, prav vsi smo prišli do vrha. Ta dan smo srečali le tri planince, ta vrh je res zalogaj za najbolj izkušene. Na vrhu je bila daljša pavza, pri spustu pa smo bili zelo pazljivi, saj napak tu ni. Še en postanek na sedlu, potem pa po mehkem melišču do prvega skoka, pa do drugega in tako naprej, dokler nismo prispeli do gozdne meje, kjer smo zavili levo. Del poti smo hodili skrajno desno,nato pa zadnji del poti zopet v ključih. Opazili smo gamsa ali jelena, ki se je pasel po melišču, pozneje pa še eno kačo, ki je hitro našla zavetje v listju. Markov kombi nas je čakal brez opozoril TNP. Ustavili smo se še pri znani planinki Vidi Tilešovi, vendar je bila ravno pri popoldanskem počitku. Pustili smo ji nekaj pozornosti, ob pogovoru zvečer pa je povedala, da je bila najbolj vesela kamna z vrha, ki ga je prinesla Mina (Marija Bole). Zaključek smo imeli v Aljaževem hramu. Zadovoljni smo bili, da se napovedi vremenoslovcev niso uresničile, da smo vsi prišli v dolino brez poškodb, le nekaj prask smo pridelali, sicer pa je bila skupina enotna in si takih vodenj vsekakor še želim.
Alenka

Laško 2019

2019

PLANINCI PD ISKRA LJUBLJANA, POHODNIKI DCA, POHODNIŠKE SKUPINE DU KAŠELJ IN RUDARSKEGA DRUŠTVA IZ LAŠKEGA NA POHODU PO LAŠKEM, VZPONU NA HUM IN OGLEDU PIVOVARNE


Tokrat smo pohodniki treh skupin stopili skupaj in se z vlakom odpeljali v Laško. Kako lepo se to sliši. Kupiš vozovnico, se usedeš na vlak in čez dobro uro izstopiš sredi Laškega. Ni šlo vse tako tekoče, saj se nas je pohodnikov iz ljubljanskih DCA zbralo 33, udeležencev PD Iskra Ljubljana in Pohodniške skupine DU Kašelj 28 in v Zagorju se nam je pridružila še petnajsterica iz Rudarsko muzejsko in etnološkega društva Srečno Zagorje, skupno torej 76 udeležencev. Kljub številnim logističnim in usklajevalnim težavam, smo srečno prispeli do Laškega, kjer nas je prisrčno sprejel in pozdravil domačin Drago Podreberšek z ženo Faniko. Po kratki predstavitvi lokalnih znamenitosti, smo se dogovorili za vodniško spremljanje pohodnikov. Nekaj pohodnic s slabšim zdravstvenim stanjem za hojo je ostalo kar v Laškem. Ostali smo začeli pohod po zdraviliškem parku do Mosta želja, kjer je kar Drago skozi rame nazaj za vse naše želje vrgel kamenček v Savinjo. Obiskali smo še Žegnani studenec v Jagočah na levem bregu Savinje (ima dolgo zgodbo, pa poiščite na spletu) in se počasi odpravili nazaj na drugo pot proti severu, ki se je dolgo in strmo vzpenjala kar po asfaltirani cesti. Končno smo le prispeli na sedlo, kjer so se slabše pripravljeni pohodniki pridružili vodnici Faniki (kar 20 jih je bilo) za lažjo krožno pot okoli Huma do gradu in v dolino. Za vzpon na vrh nas je tako ostalo še 52 pohodnikov vse treh skupin. Za zadnjega – metlo – sem bil zadolžen kar jaz. Vzpenjali smo se po sorazmerno zahtevni in dolgi grebenski poti, ki pa je zelo dobro zavarovana z jeklenicami in stopnicami, tako, da smo vsi varno dosegli 585 m visoki Hum. Trud je bil poplačan z lepim razgledom na Laško pod njim in bližnjo ter daljno okolico.
Za spust v dolino je tudi potrebna velika pazljivost (šesterica nas je celo nekaj malega prosto plezala), a vsi čili in zdravi smo se zapodili na kosilo v centru Laškega. Čas nas je že zelo priganjal in takoj po njem je sledil ogled proizvodnje v pivovarni, ki je bila le streljaj stran od našega postanka.
Za ogled je prav poseben protokol in po 30 v skupini so nas zaposleni (vodiči) z zamikom popeljali po pivovarni. Spoznali smo vso zgodovino proizvodnje piva, priprava ter še ogled tekočega traku v proizvodnji in izhod na dvorišče. Tam nas je čakala manjša pogostitev in kupončki za degustacijo raznovrstnih piv, da smo jih lahko malo poizkusili. Po dobri uri in pol smo ugotovili, da imajo resnično dobre izdelke, tako da se nam kar ni hotelo iti na vlak. A vodje vsak svoje skupine smo bili neizprosni….gremo na postajo in pika. Tudi brhke mažoretke, ki so že celo uro vadile ob zvokih pihalne godbe za otvoritveni nastop festivala Pivo in cvetje, niso mogle spremeniti naših odločitev.
Bilo je lepo in mnenje mnogih nas je, da naslednje leto spet pridemo na Dan odprtih vrat, ki je vedno en dan pred njihovo prireditvijo.
Zahvala domačinu Dragu, ki je poskrbel, da smo zvedeli veliko novega o Laškem ter spoznali pravo zahtevno planinsko pot in z dobro ter cenovno ugodno hrano potešili naše želodčke.
Moja zahvala gre še Alenki, Vladki in Dušanu za pomoč pri organizaciji!


Vtise sem strnil
Franci
Tu so še slike od Francija

Jerebikovec

2019

Jerebikovec 1593 m, po nekaj odpovedih smo dodali žig v naše planinske knjižice in dnevnike, na Dan državnosti.

Veliki Selišnik

2019

S PD Iskra, DR MOL in domačinko Tino Bijol smo izvedli pohod v Bohinjske gore našemu Janu Skobernetu v spomin!

Nad Pokljuko nekje nasproti Malega Draškega vrha, nas je trideseterica osvojila malce zahtevnejšo goro, Veliki Selišnik imenovano, kateri manjka do dvatisočaka le borih 48 metrov.
Na avtobusu smo se spomnili Jana, kateremu smo posvetili ta pohod. Špela je prebrala čustveno pismo njegovega sodelavca in spomnili smo se nekaterih lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z njim
Začetek izleta je bil seveda ob obvezni kavici in škiljenju proti biatlonskemu strelišču, kjer so vadile mlade biatlonke. Nato pa, hajd na pohod in malo po gozdu, malo po cesti, da smo lahko ob žičnici krepko zagrizli v strmino.
Tina je kar stopnjevala tempo, a smo ji vsi kolikor toliko sledili – če ne je pa Alenka rekla STOP – , malo počitka za »ta zmatrane«!!!
Ob poti smo uživali ob pogledu na cvetoči teloh, spomladanski podlesek in …..veliko rožic povsod, a le do…..joj….poglej sneg. Levo Viševnik, spredaj Mali Draški vrh skoraj brez snega, na naši poti pa meter in več. Pa to ni bila ena zaplata snega, ampak kamorkoli si se ozrl po tej dolini, vse v snegu. Še dobro, da smo za prvo pravo poletno turo zmetali ven iz nahrbtnika gamaše, dereze, cepine (rokavice in kapa morata biti obvezno vedno noter)….. ni da ni, poletje v snegu je tudi prijetno, saj se sproti osvežiš. Pa ni bilo panike, Tina je tako stopnjevala korak (saj se pri njeni teži, kot tudi moji, sneg ni preveč udiral), da smo jo komaj dohajali. Pa je šlo malo gor, malo dol, nekaj globokih udiranj do razkoraka predvsem tam, kjer je pod debelo odejo samevalo skrito rušje in za tiste, ki so že začeli s shujševalno kuro, a ni vidnega napredka na tehtnici. Bliže smo bili vrhu, manj je bilo snega, saj je na strmih pobočjih sonce uničilo snežno odejo – ti baraba bi rekli okoljevarstveniki, kateri bi želeli imeti enakomerno zasneženost!
Malo pred zadnjim vzponom smo odložili pohodne palice in poplezali do vrha, ki se je kar odmikal, kot je to običajno tam, kje misliš da je vrh prvi kucelj, ki ga dosežeš. Preoblekli in pomalicali smo, si ogledali okolico, to je najmanj pol Slovenije, videli, da ima Triglav resnično preko tri metre snega, nakrmili kavke, pofotografirali vse živo, razglašeno zapeli nekaj refrenov pesmi in se le odločili za pot v dolino.
Želeli smo po drugih brezpotjih, kot smo šli gor, a se ja izkazalo tisto pravilo….in zadnji bodo prvi! Namreč, Tina se je v globokem snegu resnično težko orientirala, saj so bili kamniti možici, ki kažejo pot, globoko pod snegom. Tako je bilo potrebno spremeniti pot in poiskati drugačen prehod….pa so bili zadnji pohodniki hitro prvi!
Srečno smo vsi prispeli do izhodišča, še nevihte so se do takrat izognile tem področju, kjer ima v bližini (Bohinjski kot) običajno dež mlade. V Športnem centru Pokljuka so nam pripravili prej naročeno kosilo, po njemu je bil zaključni »rezime« prehojene ture z zahvalami vodnikom, pa Mojci, ki je imela prste vmes ob naročanju hrane, pa potem na avtobusu šoferju za prijetno vožnjo z novim avionsko klimatiziranem avtobusom……pa….prijetno utrujeni smo se iz Tivolija zapodili na svoje domove vročim tušem naproti!
Nekaj vtisov sem strnil ……….Franci Hrastar Pijava Gorica 3.6.2019

Orle

2019

Ko se začne potem traja najmanj 40 dni. Mislim o dežju in slabem vremenu. Tako se te dni stalno dogaja. Namesto izletov v visokogorje se sedaj ukvarjamo z bližnjimi griči v okolici Ljubljane. Tudi tokrat nam je vreme zagodlo in smo se odpravili namesto na Jerebikovec na tradocionalen pohod na Orle v organizaciji KTD Proga 13 v sodelovanju ŠZL.
Zjutraj smo se najprej zaradi zapore Litijske ceste zbrali pri gostišču Portal ob Zaloški cesti. Od tu smo se z avtomobili odpravili Kulturnemu domu v Hrušici. od koder se je ob 9 uri tudi začel pohod. Iz našega društva se je pohoda tako udeležilo kar 14 planink in planincev. Pot nas je najprej vodila po stranskih poteh do Poti ob žici in naprej proti Golovcu. Pod vrhom Golovca smo zavili proti Orlam. Vseskozi smo tako hodili po dokaj široki gozdni poti, do ceste in do gostišča na Orlah. Tu smo dobili pol ure za počitek in osvežitev. Vrnili smo se po isti poti v Hrušico do doma, kjer so nas pogostili z kranjsko klobaso, fižolovo solato in kokto. Vreme se je tokrat lepo držalo, saj nismo potrebovali dežnikov ali kaj podobnega, morda je bilo le nekaj kapljic, na koncu pa se je iza oblakov pokazalo celo nekaj sončka. Prijetno je bilo.

Šmarna gora

2019

Predvideni pohodno-kolesarski izlet se je osiromašil in postal le pohodni in to na Šmarno goro. Čeprav je bilo vreme tudi ta dan bolj kislo smo se odločili, da vseeno počastimo spomin na našega prvega vodnika Draga Peršla. Na parkirišču v Tacnu pod Šmarno goro se nas je zbrala deveterica. Začetek pohoda je bil še nekoliko deževnem, a se je kmalu nekoliko razvedrilo, tako da smo lahko dežnike zaprli. Pot čez kuhinje je bila kar nekoliko blatna, a to nas ni preveč oviralo. S umirjeno hojo smo prispeli do vrha. Posebne gneče zaradi slabega vremen tu ni bilo in smo se lahko potem komot posedli v koči. Tu smo počastili spomin na Dragota. Dušan nam je na kratko povedal njegov življenjepis. Po nekoliko daljšem postanku v koči smo se spustili nazaj v dolino po severni poti in nato po pobočju po Slovenski poti na izhodišče. Vmes smo se ustavili mimogrede še pri gostišču ob poti, kjer smo naredili našo analizo poti.
Drago Peršl se je rodil 7.10.1942. Po končani srednji šoli se je zaposlil in ustvaril dom, družino. Član planinske organizacije je postal leta 1955 in kmalu postal član alpinističnega odseka v planinskem društvu Delo. Strokovno se je izpopolnjeval in postal alpinistični inštruktor in varuh gorske narave. Od leta 1987 je začel kot gost pomagati in voditi zahtevnejše izlete v takratni PD Iskra Elektrozveze ter kmalu postal tudi član društva. Za svojo dolgoletno uspešno delo v planinski organizaciji je prejel leta 2005 častni znak, leto pozneje pa spominsko plaketo PZS. Kmalu po včlanitvi je opravljal funkcijo tajnika društva. Skrbno je hranil diapozitive izletov, katere smo si potem ogledovali na občnih zborih. Kot vodnik je bil zelo preudaren. Znan je bil predvsem po svoji vztrajnosti in adrenalinu. Ker je poznal veliko planincev nas je povezoval še z drugimi društvi, kar je bila njegova veliko želja. Iskal je tudi drugačne načine druženja in tako sedaj na njegovo pobudo redno organiziramo kolesarske izlete. Od njega smo se poslovili 16.6.2008.
Bil je tudi vsestranski športnik. Bil je veslač, alpinist, karateist in kolesar. Poleg planinarenja pa se je ukvarjal tudi s poleti z zmaji in pozneje tudi jadranjem in padalstvom. Imel je tudi nekaj nesreč, a to ga ni posebno vznemirjalo. Organiziral je akcije v naravi in tudi sodeloval na njih. Dostikrat je presenetil s prikazom svojih dosežkov v gorah tako doma kot v tujini. Svoje dosežke in izkušnje je posredoval tudi v tabornikom, v mnogobojih, teku ob žici, v ŠD Brazdah vzdržljivosti in na smučarskih tekih in še marsikje smo občutili njegovo nežno dušo z robatim značajem in smislom za humor. Bil je človek z mnogimi obrazi.
Njegovi alpinistični dosežki: Po grapi na Mojstrovko, Jungfrau, Demavand Skelter(5670m), prvenstvena smer Adijo, V Perujskih Andih na vrhove Huascaran(6768m), Nevado Huandoy(7395m). V Italiji po Dibonevem razu na Cine. V Pirenejih na najvišja vrhova Pico de Aneto(3404m) in Monte Perdido(3355m). Preplezal je razne prvenstvene smeri tako v Slovenskih in tudi na Hrvaških gorah (Makarska) .
Drago je napisal tudi nekaj člankov v Planinski vestnik. Bil je tudi veliki prijatelj brezdomcev, katerim je velikokrat tudi polepšal dan.

Tolsta gora, Špica

2019

Ob lepem vremenu, na velikonočni ponedeljek se nas je 18-najsterica podala na naš tako imenovani upokojenski izlet. V tretje je uspelo. Naš pohod smo začeli pri hubu Pod Skalo. Najprej smo se povzpeli na Tolsto goro. Bila je to kar strma pot, a na srečo suha in ni bilo nevarnosti kakšnega zdrsa. Kar lepo smo napredovali z nekaj počitka. Le Nadja je bila nekoliko bolj zadihana. Na vrhu gore smo imeli kratek počitek, saj posebnih razgledov z vrha ni bilo. Naš pohod se je tako nadaljeval mimo najvišje točke gore do prelaza. Tu smo skrenili na gozdno pot. Ob poti smo občudovali nasad borovnic. Pot je bila lepo uhojena ampak brez markacij. Ni bilo niti vzponov pa tudi spustili se nismo preveč. Na koncu te poti smo prispeli do asfaltirane ceste, a nismo šli po njej temveč po obrobni potki, kjer smo ponovno opazili veliko borovničevje. Dve našo planinki sta se že najavili, da prideta nabrat ko bodo dozorele. Pot se je nadaljevala do naslednje ceste, ki vodi na Stari grad. Tudi tu smo se izognili in se podali po potki nekoliko navkreber in na+ti proti vrhu Špice, katero smo dosegli v naslednje pol ure. Z vrha je tu izjemen razgled in tudi zato smo se tu zadržali več kot pol ure. Naslednji naš cilj je bil Stari grad. Tu smo pot nekoliko skrajšali, saj smo šli mimo brunarice in skozi grajska vrata na grajsko teraso. Nekateri smo tu le občudovali naše zasnežene vršace, nekateri pa so gasili žejo v gostišču. Tudi tu smo bili več kot pol ure in naša pot se je potem zaključila po dokaj strmem spustu na našem izhodišču.