Naravovarstveni dan na Pohorju

2020

Po zaključku še enega izmed lepih izletov, se spodobi napisati nekaj vrstic, ki bodo ostale za spomin. Čez nekaj let je lepo prebrati kratka poročila z izletov in se tako spomniti kje vse smo bili in kaj smo doživeli. Tokratni izlet nas je vodil na Štajersko, natančneje na Pohorje. 17. generacija varuhov gorske narave, ki smo v letu 2019 opravljali tečaj za varuha gorske narave, smo ob nekajdnevnem druženju postali dobri prijatelji, zato je ob zadnjem srečanju na koči na planini Razor padla odločitev, da v naslednjem letu organiziramo obletno srečanje in ga razširimo vseslovenski naravovarstveni dan. Beseda je dala besedo in »žrtveno jagnje« priprave in organizacije prvega srečanja je postal Nino, član, vodnik in naravovarstvenik pri planinskem društvu Drava Maribor. Prepustili smo se organizaciji in se v soboto, 12.9.2020 pripeljali do Ruške koče na Arehu, kjer smo imeli pripravljen profesionalno organiziran naravovarstveni program. Po pozdravnih besedah je sledilo predavanje o dvoživkah in plazilcih v visokogorju v Sloveniji. Po kratkem premoru smo se odpravili na teren in tako opravili delno krožno turo po delu Pohorja v smeri proti slapu Šumik, vendar nas je Nino odpeljal do skritih kotičkov Pohorja, kjer se skrivajo nizka barja na Pohorju in nam od blizu pokazal redko rastlinsko vrsto Okroglolistno rosiko. Veliko zanimivih informacij, krajev in doživetij ob prvem, skupnem naravovarstvenem izletu smo zaključili ob tradicionalnem pohorskem piskru. Štafetna »palica« drugega obletnega srečanja je romala v roke članicam planinskega društva Iskra Ljubljana, ki bodo prihodnje leto, natančneje 11.9.2021 organizirale naravovarstveni dan. Lokacija srečanja še ni določena, glede na organizacijske sposobnosti članic OVGN našega društva pa ne gre dvomiti v profesionalnost in natančnost priprave naravovarstvenega dne.
Veselimo se srečanja z vami in dobrodošli na naravovarstvene izlete. Ohranjajmo naravo za nas in naše prihodnje rodove in naj zapis zaključim zmislijo VGN »V gorah smo samo gostje!«
Dora


Publikacija o dvoživkah in plazilcih visokogorja Slovenije, ki jo je izdalo Herpetološko društvo.


Slatna, Kreda

2020

V osnovi je bil predviden izlet na Struško z osebnimi avtomobili, a zaradi zgodnjih prijav in velikega odziva planink in planincev sem z večratnim telefonarenjem in čakanjem na odobritev prevoza z avtobusom do križišča z planino Blato in Vogar le uspel dobiti dovolenje za omenjen prevoz. Glede na to, da je bili v avtobusu prostora le za 30-torico so se dodatno prijavljeni  pripeljato z dvema osebnima  avtomobiloma.
Po vijagasti in strmi cesti smo tako le prispeli na izhodišče. Tu smo se potem pripravili na pohod. Najprej po cesti do markiranega odcepa na Planino Jezero. Tu smo nato najprej po gozdni poti in kmalu tudi po kolovozno cesti , po kateri vodijo živino in hrano do Planine Jezero. Tu so nas dočakali naši planinci, ki so se pripeljali z osebnimi avtomobili.
Večina nas je potem po krajšem počitku nadaljevala pot proti Dednemu polju. Četverica si je pa izbrala lažjo pot, le do Planine Dol.  Pri Dednem polju smo zavili proti našemu cilju Struški in Kradi. Lepo speljana markirana gozdna potka proti pobočju Tičaric in Kopice nas je pripeljala nato do odcepa proti Struški. Žal zarado slabega počutja nisem mogel skupino pripeljati do cilja, vendar smo imeli vodnika Dušana, ki je nato skrbel, da  smo prispeli do prevala.  Žal se je proti vrhu spustila zelo gosta megla in za nekatere je bil to konec poti, nekateri pa so le nadaljevali, a ne na Struško, ampak na Prvi Vogel, ki je skoraj 100 m višji. Razgleda itak ni bilo, ker vrhove prekrila gosta megla in tako je bilo le zadovoljstvo le ob osvojenemu dvotisočaku.
Vsi smo se potem na povratku zbrali pri Koči pri jezeru, kjer smo imeli daljši počitek. Tu smo imeli tudi krajšo analizo pohoda in se naredili skupinsko fotko. Zaradi prilagajanja vožnje z avtobusom, da se ne križamo smo se skoraj po eno urnem postanku  le odpravili do našega avtubusa od koder nas je šofer varno pripeljal v Ljubljano.


Velika Bavha

2020

Ura 4:05 zvoni budilka, ojoj, vstati je treba.
Zbor za pohod na Veliko Bavho je v Tivoliju, ob 5:00. Hitro poberem stvari in se napokam v avto. V Tivoliju se hitro zberemo in z dvema avtomobiloma odhitimo proti Italiji.
Po poti ogled gora, ki smo jih obiskali v preteklih turah. Pridemo do Hotela Canin, parkiramo in se odpravimo v hrib. Po poti pomislim, danes mi gre. Vse sem naredila kakor ponavadi, ko dobro opravim turo.
Hodimo v hrib, dihamo, sopihamo, predihavamo. Celo nekaj slik sem naredila – napredujem.
Po poti nebo brez oblačka, sledimo oznaki 636, nato 637.
Roman reče: »Tam je bivak, ga vidite?« Pomislim, vidim ga, zmoti me, ko reče: »Pijmo; še eno uro.« Kako še eno uro, če je pred nosom – nekaj ne štima. Pot nadaljujemo po mulatjeri, zagledamo, zakaj ena ura. Pot se spusti in spet dvigne. Če sem bila do tukaj prepričana, da bom prilezla do vrha Bavhe, se tukaj vse podre.
Odločena: Moj današnji cilj bo bivak MODONUTTI – SAVOIA.
Zakaj?? Saj vem zakaj, če si samo 100 metrov do vrha. Enostavno: ZATO, KER je bila tura čudovita, narava naravnost fantastična in ne želim tega občutka zadovoljstva pokvariti zaradi 100 metrov, aja pa še štampiljke ni gor.Pri bivaku ostaneva Franci in jaz, ni nama bilo hudega. Iz bivaka si sposodiva dva stola in se na višini 1890 m. n. v. počutiva odlično kakor na domači terasi.Ko se nama pridružijo ostali, ki so prispeli do vrha, strnemo vtise in se odpravimo po poti nazaj do utrdbe, kjer v senci naredimo postanek za malico, sledi ogled rova in ostankov vojaških utrdb, ki so jih naredili med vojno. Na hitro naredimo skupinsko sliko, zategnemo čevlje, podaljšamo palice in se spustimo po drugi strani.
Lahko rečem hvala PD ISKRA (društvu, vodnikom, udeležencem), hvala vreme, bilo je čudovito.
Pridem še!
In še Romanov dodatek:
Kot vodnik si lahko takšnega izleta samo želi. Enotna skupina, lepo vreme, čudoviti razgledi in skriti kotiček, ki ni preveč obiskan. Vse bi lahko strnil v Marjanov stavek z rezimeja pri Aljažu: »Izlet je imel vse, kar imajo veliki!«
Kratko in jedrnato.
Srečno, Roman


Špik Hude police

2020

Utrinek in uslišana želja iz sobotnega izleta na Špik Hude Police po poti Levov

»Sanda bo nekaj napisala«, sem slišala zadaj.
»Kaj bom napisala?« sem vprašala.
»Poročilo«, je rekla šefica izleta, Alenka.
»Poročilo? Kakšno poročilo?« se je nadaljevalo kar med hojo.
»O današnjem izletu, kaj pa?«.
»Ampak jaz tega ne znam. V poročilu je treba nizati podatke, ure, časovnico…jaz tega ne znam. A lahko pišem o sončku pa kolk je lepo, pa metuljčkih? A lahko pišem iz sebe, kaj sem doživljala…o čustvih! A lahko kaj napišem o čustvih?« sem še drezala, malo za hec, malo zares.
»Seveda, vse to. Ti sam´ napiš´.«


In tako. Strasti so se že umirile, glava in mišice že ohladile, fotografije že objavljene, občutki takšni in drugačni so še z nami, energija za boj z novimi službenimi, družinskimi ter takšnimi in drugačnimi izzivi nakopičena ter upam da, primerno uskladiščena. Preden se podamo k novimi avanturami pa beseda ali dve od mene, ne tako pogosto prisotne Iskrice.
Pred dvema letoma nas je Alenka (mene in mojo družino) že popeljala k Špiku. In sicer po poti kjer smo tokrat sestopali. A smo zašli v oblak, katerega se nismo otresli vso pot, tako da smo šli bolj kot ne pozdravit kozoroge.
Tokrat je bilo vreme kot se šika, celo vetrc je pihal, da sem ostala v puloverju dlje kot sem pričakovala, potem se je pa le počasi segrelo, navzdol nas je žgalo kot se za začetek avgusta spodobi.
A poletje v gorah je res kratko. Ko je sonce pokukalo in razpršilo sence, se je že opazila bolj blaga, bolj medla svetloba kot pa 10 dni pred tem. Bila je že skorajda nežna jesenska. Deset dni pred našo »odpravo« sem prav tako migala po okoliških hribih- zlezla sem na Montaž. Vendar ne po Pipanovi lestvi gor, temveč po drugi strani, skozi Findeneggov ozebnik, kar je bilo zame precejšen izziv. Družba žal ni bila ta prava, korak je bil prehiter in na momente celo preveč posiljen. V gorah to ne gre, mar ne? Eden izmed razlogov, da sem se Iskricam tokrat pridružila, je bil tudi ta, da popravim grenki priokus vseeno sladkemu in navdihujočemu vzponu.
Pa kako sem ga popravila! Ohohoho! Ne bom pretiravala, če bom povedala, da je bil to zame eden najlepših dni v tem letu, če ne že kar najlepši! Ker vsi vemo, kako je z lepimi in doživetimi dnevi v tem norem, norem letu, potem me boste razumeli in začutili.
Oblikovali sta se torej dve skupini- ena s hitrim korakom in ena z bolj previdnim, bolj skrbnim in pa takim za tiste, ki radi mečkajo, ker se kar ne morejo in ne morejo načuditi lepotam, mogočnosti skal, bližini oblakov, barvami rožic, prisotnostjo vsega življa, umirjenosti, občutka majhnosti in premagljivosti lastnih sebkov in še in še bi lahko naštevala! Izzivi s plazenjem, prepenjanjem, vzpenjanjem, iskanjem ta pravih stopov, poličk, oprimkov, kako- ne- stopiti- ali- se- oprijeti- krušljvih skal, se držati za zajlo in ugotoviti, da »rokavice bi tu res prav prišle« in nenazadnje: skrb za drugega. Vse to in še več. Ker pomanjkanje tega zadnjega je bila največja grenkoba mojega pohoda na Montaž. In dobro, dobro vem, da se mi z Iskricami to ne bi nikoli zgodilo! To so Iskre že mnogokrat dokazale in pokazale in nujno moram omeniti prejšnji izlet, ki sem se ga udeležila z otroki- izlet na Ajdno. V trenutku, ko naj bi šli »feratarji« po svoji, tisti po planinski poti pa po svoje, kar je pomenilo, da sem se odločila prepustiti otroke drugi skupini, me je malo stisnilo. Bo vse ok? S seboj sem pripeljala tudi kolegico in njena dva mulca, da se moja dva mulca ne bi toliko pritoževala, kam ju spet vlačim. Naši prijateljčki niso bili tako vajeni hribov, meni sami se še vedno včasih hlače zatresejo za našega ta mlajšega, ker nikakor noče pokazati akrobatskih sposobnosti naše ta starejše, čeprav je lani zlezel na Triglav in si prislužil moje neskončno spoštovanje, da o ponosu ne govorim. Zaradi tega zletim k Sanji in ji prišepnem, če lahko vrže oko na moje. A v nadaljevanju, ko so vodniki dajali povelja in zapovedi, se mi kamen odvali s srca, ko starejši poveljniški možakar zapove: »otroci med odrasle! En odrasel in en otrok!«. Ma, kdo mi je misli bral? Seveda, nihče drug kot naša posvojena babica in ultra- vodnica Alenka! Prisežem, da ji nisem nič namignila, Sanja pa tudi ni imela časa za to. Takrat je Iskra dobila moje 200% zaupanje, da je korak z njimi predvsem- varen.
Tudi na tem izletu noben od njih ni razočaral. Sicer nisem bila prisotna pri »ta hitrih«, a kolikor poznam Joca, ve kaj dela in prav tako dobro poskrbi za varnost skupine. Pa ko bi videli Alenko in Romana! Ma, zakon! Al si vodnik al pa nisi! Al si človek na mestu al pa nisi! Moj poklon vsem vam!
Zagotovo moram omeniti še eno lepših srečanj na izletu: ste doživeli priložnost, da se dokažete svojemu prfoksu za telovadbo, da pa le niste tako leni kot ste bili v 1. letniku gimnazije? No, jaz sem jo dobila. Prav prijetno je bilo poklepetati in se celo hecati (!) z Rafaelom. Če bi začela opisovati neumnosti in norosti prvega gimnazijskega leta, bi se prijeli za glavo. Vedno sem imela občutek, da gremo gimnazijke našemu »tovarišu« rahlo na živce. Nemotivirane, 1001 izgovor, da se telovadbi izognemo, pretežno kadilke, nobene športnice ni bilo med nami (no, čeprav priznam, da sem takrat še trenirala gimnastiko, ampak šolska telovadba pretežni del časa ni vsebovala premetov, stoje na rokah, bradlje in podobnih izzivov, samo neka merjenja pa odbojka, odbojka in spet- odbojka, pa da ne omenjam takrat nekaj najbolj dolgočasnega- teka). Ko sva se torej po skoraj (ježešmarija, a tolk že?!) 30ih (!!!) letih srečala nekdanja učenka in nekdanji učitelj, tokrat kot »enakopravna« človeška bitja, se mi je vseeno naredila kepa v grlu vsakič, ko sem hotela uporabiti kletvico ali, ko sem ga namesto vikala kar- tikala. In Rafko (mislim, da smo ga tako klicali), je bil tokrat naša »metla«. Lepo je pometal in nikogar ni pustil zadaj!
Nova poznanstva, nove zgodbe, nove poti, nova obzorja. Le tako se lahko zaključi tako spisano kot prehojeno. Hvala vsem, še pridem!

Vaša Sanda 😊

Špik Hude police po Poti Via Leva za PD Iskro Ljubljana. Z dvema kobijema do Planine Pecol 1510 m, nadaljujemo pod kočo Brazza, in se pod Montažem dvignemo do sedla Forca dei Disteis na višino 2201 m. Gremo v smeri Pippanove lestve do vstopa na ferato Via Leva. Tu smo se opremili s samovarovalnimi kompleti in nadaljevali pot po skalnih policah pod Vrhom Brda, Špikom nad Plazom in Špikom nad Cijanerico ter se nazadnje strmo spustili v Škrbino nad Cijanerico.
Na drugi strani škrbine je sledil strm vzpon po lestvi, podobni kot je Pipanova, a le nekoliko krajša. Nad lestvijo manj zahteven vzpon ob jeklenici ter nato še prečenje po nekoliko bolj travnatem pobočju, ki nas je pripeljalo do razpotja, kjer se pot Leva konča. Do vrha Špika Hude police je sledilo še nekaj lahke hoje po vršnem pobočju gore. Tu smo naredili postanek in se vrnili do izhodišča. Zaključek ture smo naredili, kot navadno, pri Aljažu. Tam smo se srečali tudi s planinci PD RTV, ki so bili ta dan na Kamnitem lovcu.
Alenka iz FB





Tabor Bavšica 2020

2020


Bilo je………………..V prazno polje vstavi ustrezno besedo: PRIJETNO, DOŽIVETO, NAPORNO, RAZNOLIKO, ČUDOVITO, KULINARIČNO, BARVITO, TOVARIŠKO, AVANTURISTIČNO, BREZPOTNO, TURISTIČNO, ZGODOVINSKO, TIMSKO, IZZIVALNO, BOGATO, PRESEŽNO, KULTURNO, DRAMATIČNO, TELEVIZIJSKO, SLADKOSNEDO, VREMENSKO USTREZNO……..
Jaz na koncu vedno zapišem BILO JE TAKO, KOT MORA BITI
K sreči nam je dež padal večinoma ponoči, lačni in žejni nismo bili in poškodovanih ni bilo. Praske, udarnine in zvini so vsakodnevna stalnica in ne štejejo.
Hvala vsem, ki ste sodelovali pri načrtovanju, pripravi in realizaciji. Prepričana sem, da ste vsi udeleženci videli, slišali in doživeli veliko novega in lepega, kar vam bo ostalo v spominu.
Bavšica je zakon.
Ostanite v formi, dobre volje in polni energije za nova doživetja. Zimska Komna čaka.
Prijazen pozdrav vsem RDEČIM, RUMENIM, MODRIM IN ZELENIM . Rdeči boste v prihodnje tabor managersko načrtovali, usmerjali in vodili, rumeni se bodo izkazali s kreativnostjo, idejami, motivacijo in dramatičnimi rešitvami, modri bodo načrtovali finance in ekonomijo, planirali in analizirali, zelene pa bomo zadolžili za ustvarjanje nestresnih situacij in splošno harmonijo. Dokazali smo, da znamo in zmoremo
Nadja.

Glej prispeli posnetki s tabora

Nekaj slik s tabora:
Prispeli posnetki s tabora
tabor – nastopi, kuharji
pl. Bale
kota 1313
ferata
V.B.Skedenj

Evo tu so tudi FB slike od Milke
FB slike od Adrijane
posnetek ki ga je posnel Klaus

Prvi dan tabora v Bavšici s FB od Alenke
Drugi dan tabora v Bavšici s FB od Alenke
Veliki Bobanov Steber s FB od Alenke
13-13 in Kobarid s FB od Alenke
ni še konec fotk – tu so še od Stankinega FB
predstava Labodje jezero



Dnevnik TV Bavšica

2020

Večerni dnevnik TV BAVŠICA / sobota, 25. julij 2020

( ku, ku……..ob zadnjem znaku je bila ura točno dvajset – Naca)

Spoštovane gledalke in gledalci!

Pred vami je dnevno informativna oddaja Bavšica TV

1. NOVICE DNEVA:
V Sloveniji so včeraj od 1274 testiranje ugotovili 14 na novo okuženih z virusom SARS-COV-2. S terena smo ravnokar dobili sporočilo, da od 20. junija leto na območju Bovca ni novih okuženih. Analize so pokazale, da je tega na to območje prispelo nekaj planincev PD Iskra Ljubljana, katerih število se vsak dan povečuje. Ker med njimi ni okuženih, je širše območje Bavšice varno in ga NIJZ priporoča za kratkotrajen obisk.
Kakšne bodo razmere po 26. juniju ni mogoče napovedati.
O stanju vas bomo vsakodnevno obveščali.

2. ČRNA KRONIKA
Včeraj dopoldne si je pri izstopu iz Učne ferate Bavšica desni gleženj poškodovala starejša občanka. U. N. je dolgoletna organizatorka planinskih taborov, kjer znanje in spretnosti prenaša na naslednike. Intervencija GRS ni bila potrebna; prvo pomoč in ustrezno oskrbo so poškodovanki na kraju samem nudili ustrezno usposobljeni vodniki PZS in njihovi pomočniki. Pri posredovanju je bil uporabljen izjemno učinkovit preparat iz ALOE VERE, ki ga proizvaja Forever Living Product in med mrežo prijateljev distribuira Darka J.
NIJZ je še sporočil, da imenovana ni okužena s COVID-19, je pa zagotovo pozitivna na SADJEVEC.

3. PROMET
DARS v zadnjem času opaža močno povečanje prehodov turistov na uradnih državnih mejnih prehodih. Nekateri planinski navdušenci so našli proste prehode kar preko zelene meje. Prispevek o dogajanju je pripravil naš terenski sodelavec Roman S.
Režija, prosim……..

(posnetek črnih in belih ovc pri prehodu travnika)

4. IZREDNI DOGODEK
V sredo v popoldanskih urah je strela povzročila izpad električne energije na žičniških napravah vzpenjače Kanin. Šest pohodnikov je ostalo ujetih na planini Krnica nad postajo B žičnice Kanin. Strokovno osebje AKTIVNI PLANET Outdoor Activity je uporabilo novo, alternativno metodo in jih s pomočjo ZIP LINA varno pospremilo v dolino.
Oglejmo si video posnetek atraktivnega reševanja, ki ga je za vas zabeležil Silvo P. ……….
(nekaj minutni posnetek Zip Line aktivnosti)

5. NOVICE IZ SVETA
Svetovni popotnik JAKOB BARTOL j ponovno delil svoje dolgoletne popotniške vtise z zainteresirano javnostjo. V sredo, 22. julija je ob zanimivih, barvitih in doživetih fotografijah ob spremljavi etno glasbe predstavil vtise in spomine s popotovanj po KIERGIZIJI, EKVADORJU in GALAPAGOSU. Z njim se je pogovarjala na dopisnica iz tujine Naca K………
( sledi posnetek 7-minutnega intervjuja)

6. DRUŽBNA KRONIKA
12. avgusta lani se je iz Sarajeva v Kanado preselil Mujo Mulahasanović z družino. Prejeli smo njegov dnevnik o življenju v novem okolju. Prebrala nam ga bo njegova sestrična FATA MULAHASANOVIĆ.
Opravičujemo se zaradi tehničnih težav. Prispevka nismo uspeli pravočasno prevesti in podnasloviti.
Vključujemo se v direktni prenos………
( Naca prebere Dnevnik)

7. KULTURA
V Bovcu je v začetku tedna potekal festival planinske pesmi. Triumfirala je ženska pevska skupina PD iskra Ljubljana s pesmijo TRI PLANIKE.
Z ubranim petjem pevke opozarjano in opominjajo na pomembnost varovanja gorske narave. S tem se ohranja čudovita rastlina, ena najbolj znanih evropskih gorskih rož PLANIKA ali OČNIA. Latinski izraz LEONTOPODIUM ALPINUM.
Selimo se v naš lokalni studio, kjer so pevke že pripravljene za nastop…………
( Dena, Fani in Lojzka pojejo v živo prvo kitico)

8. OKOLJE
Skupina planincev je v sredo nad pobočju Rombona opazila BELOGLAVEGA JASTREBA, izjemno redko zaščiteno vrsto ujede, ki ima na tem področju lovišče.
Varuhi gorske narave njegovih gnezd na področju Slovenije do sedaj niso zasledili.
Po poročanju terenskih poročevalcev so bili trije primerki opaženi tudi danes na področju VELIKEGA BABANJSKEGA SKEDNJA.
( kratek video posnetek )

9. VREMENSKA NAPOVED ZA DOMAČE IN TUJE TURISTE
Slovenska, angleška, nemška, italijanska
( Mojca P. v živo)

REKLAME/OGLASI
Predstavitev novih sponzorjev:
Meso Kamnik
Pekarna Pečjak
Kava Barcaffe – Goldi
Ljubljanske mlekarne
( ob vsaki predstavitvi sledi ustrezna šala – Naca K.)

10. EKSKLUZIVNA NOVICA
Iz Milanske Scale so v PUS Bavšica prispeli vrhunski baletniki, ki bodo v čast rojstnodnevne slavljenke Sanje premierno izvedli variacijo na temo LABODJE JEZERO, znanega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega. Slavljenko prosimo, da se presede na častno mesto v parter 

Vklapljamo se v neposreden prenos…..Bavšica, se slišimo, Bavšica…..!!???
( baletniki ob spremljavi glasbe pridejo s hodnika, kasneje se pridruži črni labod)

TO JE BILO ZA DANES VSE. VIDIMO SE ZOPET JUTRI. Z VAMI SEM BILA NADJA Uršič

Odjavna špica
TV dnevnik pripravile: Nadja U., Naca K, Mojca P.
Tehnična ekipa: Roman S.,
Prispevki: Silvo P., Roman S.
Glasba v živo: Dena, Fani, Lojzka
Baletniki: Rafael, Dragan, Marjan K., Stane, Ana

Bavšica, 25. julij 2020



Kanjavec

2020

Po slabem letu ponovno na Kanjavcu. Prvi dan iz Zadnjice na Dolič, Kanjavec in nočitev na Doliču. Torek krasen dan, jasno. Na poti je bilo še nekaj snežišč, a previdno je šlo brez derez. Na poti smo se razveselili srečanja z Lojzetom. Poleg ostalega cvetja, smo ujeli tudi planike. Razgledi super, ozračje zelo ugodno za hojo. Pri Doliču je ravno pristal helikopter in odpeljal poškodovanega planinca. Berem nekatere nestrpne pripombe glede reševanja, očitno se nekateri ne zavedajo, kako hitro se vsakemu lahko pripeti nezgoda.
Tudi proti vrhu Kanjavca je še snežišče, a smo ga obšli in se vrnili na markirano pot. Na osvojenem vrhu veselje vseh, še prav posebej tistih, ki so bili prvič, teh je bilo kar 6. Edino škoda, da se je vrh zavil v meglo in se je le en delček Triglava pokazal le za trenutek…Spust v smeri Hribaric in na Dolič. V koči prijazni, nekateri že koristijo bone. Bilo je tudi nekaj tujcev, predvsem mladine. Sreda je bila namenjena uživanju v dobrem občutku po osvojenem vrhu. Spuščali smo se po Velski dolini, občudovali vrhove okoli nas in neštete kombinacije rožic…Malo smo dodali v smeri Mišeljskega prevala, za kar smo bili poplačani s srečanjem z gamsom. Ni se dal motiti, počival je in nas opazoval. Kokoši na planini so uživale po svoje, prav tako krave. Videti svizce pa je vedno posebno doživetje. Pa planike in neskončno lilij po Toscem. Zaključek s par kapljicami na Pokljuki. Vredno je bilo premagati preko 2.000 višinskih metrov vzpona, preko 31.000 korakov in 21 km prvi dan. Pa tudi kar nekaj spusta, 33.000 korakov drugi dan in preko 22 km….Hvala vsem osemnajstim za krasno druženje, še posebej pa naši nadvse skrbni vodnici Alenki, brez nje mnogi ne bi dosegli vrha Kanjavca….
Liljana Drevenšek





Pohod po obronkih Laškega

2020

Tradicija je dolga, da dan pred začetkom prireditve Pivo in cvetje pridemo planinci PD ISKRA in od lani tudi DU Pohodna sekcija Kašelj, v Laško, na planski pohod in na ogled Pivovarne. Letos je vse drugače, korona nam kroji tudi naše poti. Vendar nam je Drago Podreberšek že konec junija poslal povabilo, da se srečamo tudi letos in obiščemo domačijo Slapšak, ki ima v lasti rudnik iz časov Marije Terezije.
Z vlakom smo se pripeljali do Zidanega mosta, do Laškega z avtobusom, na postaji sta nas pričakala Drago in njegova žena Fani. Po kratkem pozdravu smo se odpravili na pot. Nekaj asfalta, nekaj makadama, mimo urejenih naselij in kmetij. Prvi postanek je bil pri skoraj 200 let stari zidanici. Kratek počitek , postrežba s pijačo in že smo zapeli Pod rožnato planino z mlado domačinko, sicer članico pihalnega orkestra. Še nekaj asfalta in že smo prispeli do razpotja. Drago nas je peljal na razgledni vrh Vranšca. Po spustu smo se že bližali domačiji. Še kratek počitek za nekaj češenj in že smo prišli do vhoda v rudnik . Tam nas je počakal gospodar Jernej Slapšak in nam razkazal to edinstveno jamo , imenovano Polhova jama . Izvedeli smo, kako je potekalo življenje in delo rudarjev pred 500 leti ter zgodovino rudnika. Zanimivosti v rudniku poleg tega, da so tam kopali svinec in srebro so danes kraški pojavi ter za rudnik značilne živali. Sreče, da bi videli netopirja, nismo imeli. Največja posebnost rudnika pa je rov, ki ga je zalila voda ter je v njem lesena lestev in kos votlega lesa, skozi katerega so črpali vodo. Kristalno čista voda omogoča pogled daleč v njegovo globino. Povratek od jame do kmetije je po drugi poti, skozi gozd.
Na kmetiji smo imeli malico. Vsem sta teknila domač kruh in salama. Gospodar nam je ponudil tudi izdelke iz lesa: kuhinjske deske, sklede, žlice …. , lepi izdelki. Sledile so zahvale Dragu in njegovi ženi Fani in že smo se potili pri prvem vzponu po travniku. Po gozdnih potkah in deloma po asfaltu smo prispeli v Laško. Tokrat smo s pogledom na Pivovarno počakali na prevoz avtobusa in vlaka. Seveda grla niso ostala suha. Drago Podreberšek, še enkrat hvala za povabilo in vodenje. Kot predsednik Rudarskega društva sv. Barbara Sedraž hvale vredno skrbiš za ohranjanje tradicije svojega poklica ter za prepoznavnost rudarske dediščine.
Alenka



Ajdna

2020

Veliko planincev julija in avgusta obiskuje visokogorje, v našem društvu pa vsako leto razpišemo tudi lažji izlet, da se ga lahko udeleži čim več planincev. Ajdna. Velikokrat smo že bili, še večkrat pa na Valvasorjevem domu. Kako popestriti pohod? Povabim moje planinske prijatelje, Jožo Varla, dolgoletnega organizatorja izobraževanj za vodnike, Marjano Turk, učiteljico na šoli za otroke s posebnimi potrebami, Milana Šinkovca, mojega, Marjanovega in Dušanovega sošolca v šoli za vodnike PZS. Na planinski pohod je prišlo tudi pet otrok .
Z avtobusom smo se pripeljali do Završnice in začeli pot proti Ajdni. Že kmalu me pokliče Milan, da bo ostal zadaj, da ena planinka hodi počasneje. Mi smo kmalu prišli do ceste, kjer so oznake za Potoško planino in Ajdno. Pri smernih tablah Ajdna smo se usmerili levo navzdol do Arheološkega najdišča. Prva skupina je pod vodstvom Joža Varla odšla po lažji, vendar tudi zahtevni poti proti Ajdni. Tu smo posebej poskrbeli za otroke, navodila so bila en otrok en odrasel … Tudi na vrhu Ajdne, kjer bi bila zelo dobrodošla ograja, so otroci poslušno sedli. Pod ferato je za obe skupini besedo prevzela Marjana, prisluhnili so ji pozorno in vsi prijavljeni za ferato (z jeklenico zavarovana plezalna smer), ter tudi ostali udeleženci. Upoštevanje navodil: kompletna samovarovalna oprema, vpenjanje, upoštevanje razdalje … nihče ni imel težav. Dve planinki, ki sta bili sploh prvič na ferati, navdušeni. Kar prehitro smo prišli do vrha. Na izkopaninah Ajdne je Joža povedal nekaj zanimivosti, veliko pa je tudi napisano na informativnih tablah. Prav tako smo na samem vrhu z lepim razgledom videli Stol, Jelovico, Pokljuko in Julijske Alpe. Lepo se vidi tudi del Gornjesavske doline med Žirovnico in Jesenicami. Po krajšem počitku smo se odpravili do Valvasorjevega doma. Pri domu je bilo veliko planincev in obiskovalcev, vendar smo bili hitro in odlično postreženi. Do doline nas je ločila še ura hoda, rezime smo naredili v Objemu narave v Završnici. Število pohodnikov in zadovoljstvo vseh nas ob zaključku ture mi je potrdilo, da je bil to planinski izlet v zadovoljstvo vseh. V Ljubljano smo prispeli ob 17. uri.
Alenka



Kolesarsko-pohodni Krim 2020

2020

Letošnji tradicionalni spominski kolesarsko-pohodni izlet smo zaznamovali kolesarji po obronkih Krima, pohodniki pa s pohodom na Krim. Kolesarili smo od Rudnika, mimo 46 poldnevnika, Lavrice, Škofljice nato po cesti, kjer pelje Svarunova pot do Pijave Gorice, kjer nas je Nataša pogostila z toplimi in okusnimi miškami in pijačo. Ustavili smo se ob jezerih v Dragi in nato nadaljevali pot do Iške, Tomišlja in Jezera pod Krimom. Tu smo se nokoliko okrepčali in nato nadaljevali naše kolesarenje do gostišča v Brestu, kjer je bil naš cilj in kjer so se nam pridružili pohodniki. Ob prijetnem druženju smo se z minuto molka spomnili na naše preminule tovariše. Po okrepčilu smo se nekateri odpeljali z avtomobili domov, drugi pa s kolesi do izhodišča.
Današnjemu izletu je lepo služilo tudi vreme. Skupaj se nas je zbrala dvajseterica. Kolesarji smo lahko uživali ob pogledih na zeleno pokrajino in nedotaknjeno naravo ob jezerih v Dragi, tu so nas pozdravili tudi labodi z družino. Skupaj smo kolesarji prevozili do Bresta približno 40 km.