Vremščica

2020

Vremščica je slikovito pogorje, ki se razteza med območjem Pivke, Divače in Senožeč. Z 1027 metri nadmorske višine predstavlja najvišjo vzpetino na obrobju Krasa. Najvišji vrh Vremščice je Velika Vremščica. Prostrani travniki so nekdaj dajali pašo številnim tropom ovac.
Razgled z vrha sega v jasnih dneh, ko zapiha burja in se ozračje zbistri, vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja.
Nekoliko stresno je bilo pri tokratni organizaciji izleta na Vremščico. Na ogledu poti sem ugotovil, da bo časovni okvir, ki bi ostal na razpolago za prevoz z vlakom, dokaj kratek. Strmina skoraj 500 m direktnega vzpona in nato spusta v dolino bi morda zahtevala preveč časa za ustavljanje in počitek pri dokaj veliki skupini.
Po kratkem preudarku in razmisleku sem poklical avtobusnega prevoznika in upal, da ima prost avtobus za 30 potnikov. Na srečo se mi je želja izpolnila. Takoj sem rezerviral omenjen avtobus. Sledila je telefonijada za spremenjen čas odhoda in zbornega mesta. Tudi proste sedeže v avtobusu smo zapolnili, tako, da se je izlet lahko uspešno izpeljal.
Odhod je bil kakor običajno od parkirišča pod Halo Tivoli. Vmes smo se ustavili še na Viču in tako smo se pripeljali do našega izhodišča v naselju Košana pri križišču za Volče.
Lepo speljana markirana pot, se je enakomerno vzpenjala priti vrhu Vremščica. V začetku skozi gozd pri vrhu se naposled le-ta razmakne in prikaže se travnata planjava, posejana z brinovimi grmiči in posameznimi borovci.
Vmes smo se nekoliko ustavili za prigrizek in pogašenje žeje pri cerkvi Sv. Urbana in zavetišči Sv. Florijana ku je za cerkvico. Cerkev Sv. Urbana je poznana kot zavetnik pastirjev. Cerkvica ima zvonik na preslico, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. Cerkev naj bi bila postavljena že v 13 stoletju in končno podobo dobila v 15. stoletju. Na poznejših razvalinah so jo ponovno postavili v letih 2005 do 2009.
Na vrhu Vremščice nas je nekoliko prevetrilo, zato smo kmalu po žigosanju in skupinskem slikanju zapustilo to zelo razgledno goro. Pot z gore nas je vodila potem proti naselju Famlje. Tudi ta pot je bila prijetna za hojo, saj razen na zaključku ni bilo posebno strmih klancev. Čudili smo se pa usmerjevalnim tablam v smeri Škocjanskih jam. Vedno smo bili 3 ure oddaljeni od cilja.
V Famljah smo dočakali svtobus in se potem odpeljali na malico v turistično kmetijo pri Razdrtem. Plan izleta je bil sicer do Škocjanskih jam ob strugi reke Reke, vendar dve dodatni uri bi bilo preveč za lačne želodčke.
Kljub nekolik okrnjenemu programu smo se zadovoljno poslovili ob prihodu v Tivoli.
Marjan

Planinska koča Mrzl’k

2020

Novo leto je mimo in čas je, da pričnemo z uresničevanjem in realizacijo planinskih tur za leto 2020 v organizaciji planinskega društva. Prvi ponovoletni planirani izlet je bila koča Mrzl’k. Večini nepoznan kraj oziroma redko obiskan, zato si žig koče zasluži svoje mesto v naših knjižicah za zbiranje žigov. Zima je v letošnjem letu skopa s snegom, vsaj na nižjih hribčkih, zato resnejših zimskih razmer tokrat nismo imeli, nam je pa lep sončen in jasen dan nudil širne razglede na okoliške vrhove vse tja do najvišjega vrha Dolomitov – Monte Antelao. Štiriindvajseterica enako mislečih, da je bilo dovolj prazničnega prenajedanja, smo se zbrali v Žireh in ubrali prve korake v klanec. Pot nas je z zmernim vzponom vodila po označenih gozdnih poteh, makadamskih cestah ter skozi zaselke. Brez večjega napora, pa vendar toliko vzpona, da smo se primerno zadihali, smo v dobrih dveh urah hoje prispeli do planinske koče Mrzl’k, ki ga ima v lasti planinsko društvo Žiri. Novozgrajena koča, ki je v zimskem času odprta ob vikendih nudi vse tisto, kar planinec ob njenem obisku potrebuje: kamin na drva, ki daje toploto v prostoru ter pričara domačnost, nekaj za na žlico ter okusno ocvirkovko in flancate. Sledil je še odtis žiga v knjižico za zbiranje žigov. Opaziti je bilo, da tod mimo, le lučaj stran, vodi tudi trasa Slovenske planinske poti med Sivko in Bevkovih vrhom, ki sta točki SPP. V dolino smo se vrnili po poti vzpona in analizo ture opravili v bližnji gostilni ob kavi. Sklep ture: odlična zimska tura primerna za vse pohodnike, fantastičen dan s soncem in razgledi…le kaj bi si človek lahko želel boljšega v novem letu? Še več takih tur.
Vsem želim varen korak v letu 2020.
Dora

Kum

2020

Kar petnajst nas je bilo, ko smo od postaje v Hrastniku začeli naš pohod. Bil je to že 14 društveni pohod na Kum. Prav prilega se en tak močnejši sprehod po novem letu.
Vreme je bilo dokaj hladno, a ne preveč, tam okoli 2 stop. pod ničlo. Pot je bila kopna in nekoliko pomrznjena, tako, da ni bilo blata le tu in tam je bilo potrebno popaziti zaradi spolzkih zamrznjenih zaplat pod listjem.
Lepo je bilo videti našo skupinico. Hodili smo lepo v glavnem v koloni in le tu in tam smo morali nekoliko postati, da se smo nekoliko osvobodili pretoplih oblačil, saj je bila inverzija in vse višje, ko smo stopali, bolj je bilo topleje.
Na vrh smo prišli skoraj v rekordnem času, čeprav smo imeli vmes kar nekaj postankov. Nekaj za osebne potrebe, nekaj pa za občudovanje s soncem obsijanih vrhov in dolin v okolici. Do koče smo potrebovali poltretjo uro. Velika gneča je bila velika, tako v sami koči, kakor zunaj ob cerkvi. V koči smo se okrepili in nato je sledila še skupinska s pogledom na KSA. Ob določeni uri smo se odpravili zopet v dolino. Tudi nazaj v dolino ni bilo kakšnih velikih problemov, le tu in tam se je kdo malce naslonil na nahrbtnik, saj je bilo proti dolini še vse nekoliko pomrznjeno.
Do postaje v Hrastniku, kamor smo se vrnili smo potrebovali le uro in tri četrt, tako, da smo na postaji čakali nekaj več kot pol ure. Na srečo je bila čakalnica topla in tako smo v prijetnem vzdušju kmalu dočakali tudi vlak in povratek v Ljubljano.