Snežni Porezen

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Sobotno jutro. Dvanajsterica nas je bilo. Iz parkirišča smo se ob 7 uri pod Halo Tivoli s tremi avtomobili odpravili proti Škofji Loki in do Petrovega Brda. Tu smo si nadelo pohodne čevlje in podaljšali palice. Naš pohod se je začel prav od koče. Lahko bi se popeljali še nekoliko višje po cesti in skrajšali pohod za kakšne pol ure, a smo se družno odločili da gremo od začetka poti. Tako smo del poti smo prehodili po cesti ter si lahko bolj detaljno ogledovali okolico in uživali v svežem zraku.
V začetku je bilo vreme kar nekoliko megleno in oblačno, čeprav je bila napoved nekoliko lepša. S ceste smo tako krenili po lepo uhojeni in markirani gozdni poti, ponekod bolj strmo drugje pa bolj zmerno v ključu. Nekje na polovici poti smo se srečali s snegom, ki nas je spremljal vse do vrha. Tu nas je obiskal tudi sonček, ki nas je potem grel vse do vrha in potem še v dolino. Proti koncu gozda je kar lepo zapihalo, zato za daljši počitek ni bilo ravno prijetno. Počakali smo le počasnejše in tako z lahkotno hojo zagrizli v dokaj strmo proti vrhu. Od daleč smo kmalu zagledali kočo in vrh. Ponekod je bilo tudi že kopno a tudi sneg je bil mehak, tako da potrebe za dereze ni bilo. Čeprav je bila koča nekoliko pod vrhom smo se vsi najprej odpravili proti kopnem in soncem obsijanem vrhu. Tu smo se okrepčali iz naredili nekaj fotk za spomin. Po skoraj enournem uživanju smo se potem odpravili še do koče, do žigov in tioste grenke pijače. Nekatri so si naročili tudi joto. Zanimivo je to, da je bil to tudi uradni dan za zimski pohod na Porezen. Tako smo bili tudi mi udeleženci tega pohoda. Mili je zato dobila tudi priznanje značko in za 6 pohod na Porezen.
Za pot v dolino je bila potrebna previdnost. Saj se je sneg udiral in tudi potem kos smo prečili snežno mejo so bila tla bolj spolska. Na nekem delu tako, da sem si ob zdrsu kar nekoliko poškodoval stegensko mišico. Na srečo ni bilo tako hude, da nebi mogel nadaljevati pot. Po koncu poti smo še analizirali pohod pri planinski koči na Petrovem Brdu.
Lp Marjan

Samoborsko gorje

Dogodki PD Iskra Ljubljana

JA, PA JA……JAPETIĆ

Danes godujejo Jožeti in Jožice. Skoraj bi lahko rekla, da tokrat nismo imeli sreče in da med današnjimi udeleženci ni bilo nikogar s tem imenom. Pa ni bilo čisto tako. Jožeti in Jožice, ki slišijo na ime Vesna, Dena, Cirila, Nena, Adrijana in Lojze so se prelevili v enodnevne gostitelje in v svetopisemski maniri z »ljudstvom« delili pecivo in poživilo. Vode in vina pač ni bilo, zato pa toliko bolj dehtečih štrukeljčkov, ocvrtih flancatov, domačega peciva in dvakrat destiliranega sadja. Da ob taki podpori ne bi zmogli 1000 višinskih metrov in 6 urnega pohoda po Samoborskem gorju, ni bilo sence dvoma. Moj pogled? Suvereno lahko zatrdim, da je bilo celodnevno potepanje dobro organizirano, korektno izpeljano in odlično izbrano, toliko bolj, ker planinarjenje na Hrvaškem ni naša vsakodnevna izbira. Pohodne poti so odlično markirane in dinamično speljane, teren spominja na Polhograjske Dolomite, rastje ustreza karbonatni kamnini, razgledi obetajo. Ko posije sonce, je dan popoln.

Mali avtobus smo zapolnili v celoti, 23 nas je bilo. Z Dolgega mosta smo navsezgodaj krenili proti Čatežu, prestopili mejo in parkirali na izhodišču v Malem Lipovcu. Že v štartu smo imeli strm vzpon, ki nas je v uri in pol po gozdnih poteh pripeljal do Japetića, najvišjega vrha Samoborskega gorja. Višina 879 m se sliši skromna, vendar razgled s kovinskega razglednega stolpa v jasnem, sončnem vremenu obeta izjemne poglede. Tokrat posebne jasnine ni bilo, celo malce je popršelo, tako da smo se v nadaljevanju spustili do Stražnika in ponovno povzpeli na naslednji vrh Veliki Oštrc, 751 m. Dom Željezničar, ki stoji 5 minut pod vrhom je popularna točka lokalnih planincev. Primerjava s Šmarno goro in dišečimi dobrotami iz kuhinje bi bila primerna. Po eni uri ni nihče odšel ne žejen, ne lačen. Sledil je spust, no ne ravno tako, kot sem pričakovala…..še nekajkrat smo se vzpeli, spustili in ponovno vzpeli, spustili, dosegli ruševine Gradu Lipovec in v nadaljevanju zaokrožili turo k avtobusu, ki je čakal na izhodišču. Zadnji žig je bil na voljo pred zaprto Šoičevo kučo, mi pa smo krenili proti domovini.

V vabilu je bilo korektno obvestilo, da je pot tehnično lahka, da pa zahteva vztrajnost in kondicijo. Nič nam ni bilo prihranjeno, res se je bilo treba potruditi. Noge so utrujene, a glava je polna novih vtisov, pogledov, izkušenj. Zmogli smo in z veseljem bomo še pohajali po prijaznih krajih preko meje.

Vtise delila Nadja Uršič

Zimski vzpon na Snežnik

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Planirani izlet v zimskih razmerah na Snežnik je bil sicer mišljen v mesecu marcu malo pozneje a se je zgodilo, da smo se odpravili tja gor kar takoj po dnevu mučenikov!
Zategadelj je bila prisotnost moških malo okrnjena. A kljub vsem bodicam in bodečim Nežam, ki smo jih bili deležni, smo se pogumno odpravili na izlet v družbi brhkih deklet ( 18:5)
Kot bi zapisal pesnik, je bil dan za bogove!
Za današnje in pozne rodove…
Kamor ti seže pogled, lepote zasanjane,
ni lepše dežele nikjer, kot tule kjer sem doma…
Torej naša Alenka je bila vodja izleta in s še dvema vodičema Marjanom in Romanom smo se odpravili na pot proti deželi Martina Krpana in Petra Klepca…
Med vožnjo smo lahko občudovali čudovito naravo.. vožnja mimo Pivke nas je spomnila na parkirišče ukradenih sanj…pardon- nahrbtnikov…naprej mimo zgodovinskega muzeja vojaške tehnologije. Mimogrede smo videli tudi podmornico, za katero sem vam že govoril, da sem služil podmorničarje še v tistih časih, ko smo le te vžigali na pritisk!?
Le kako so jo sicer pririnili sem gor?
Končno prispemo z avtobusom do Sviščakov, a komaj izstopamo iz avtobusa, že piha veter po nas, kot bi se Peter Klepec pretepal s sovražniki…cesta in ves teren naprej je zaledenel ali zmrznjen sneg.
Po nekaj korakih je bilo potrebno “montirati” dereze. Joj kako dobro smo se počutili v njih!
Alenka nas je z prijetnim tempom vodila proti gori prepihov… Kmalu smo se morali dodobra zaviti in skriti v svoje anorake ter se na momente boriti z vetrom….
Po nekaj postankih smo prispeli do vznožje gore, kjer se lepo vidi proti vrhu…čudovit jasen pogled v sončnem vremenu brez oblačkov. Še dobre pol urice in bomo tam!
Na levi strani poti sem videl zajca, ki je sedel v snegu in se nemara sončil. Idila! Spokojnost. Narava.
Ko nas je opazil se je umaknil in v gozd.
Ko sem se približal mestu kjer je sedel in pošlatal sneg kjer je ležal, je bil še topel.
To pomeni dober znak.. Vesna prihaja!
In res je bila!
V eni roki ji bila je jabolka,
a v drugi je držala čašico solza (beri suhe slive)
Vedno praktična in skrbna članica nas je spomnila naj se zaščitimo proti soncu…
Dobro segreti in razpoloženi se podamo proti vrhu. Veter vedno močneje piha. Rinemo z veseljem, voljo in vztrajnostjo naprej. Na sredini grebena opazimo nekaj figur, ki drsijo po snegu… stojimo in se čudimo… višje gremo, več je teh ljudi na “riti”! Kot da bi Klepec s svojo ihto udrihal po nepridipravih…
Skupine planincev, ki so hodile pred nami proti vrhu se vračajo…. Zadeva je resna. Dobimo informacije, da naj ne tvegamo. In res je bilo tako! Ko prispemo pod greben, smo se morali skoraj držati eden za drugega, da nas niso sunki vetra pometali po tleh.
Hiter posvet odgovornih in nas udeležencev, da se vrnemo. Pravilna odločitev. Imeli bom še možnosti. Res hvala odgovornim za pametno odločitev!
Malo niže se v zavetju velike skale okrepčamo. Skrbna Nena kot vedno poskrbi za antiseptike in antibiotike v naravnih stanjih… Oh kaj bi brez vseh teh naših deklet? Res smo lahko ponosni nanje… prave prijateljice.
V koči in pred njo na Sviščakih, v spokojnem miru, soncu in toploti smo se dodobra odpočili in okrepčali ter si rekli, da še ne bomo šli domov… a smo vseeno po zaključnih besedah sedli na avtobus. Skratka, vseeno ni bilo zaman. Čudovit dan, prijetna družba in zavedanje, da smo nekaj naredili za zdravo telo, četudi nismo vozili kolo…
Vaš Stanislav Bingl’c

Jurčičeva pot

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V Planinskem društvu Viharnik se je porodila ideja, da ob 150 letnici rojstva našega prvega romanopisca Josipa Jurčiča izvedejo pohod v njegov spomin. Dežela Desetega brata že dvaindvajset let tradicionalno na prvo soboto v marcu vabi po 15 kilometrov dolgi poti, na kateri se udeležencem predstavita tako čudovita naravna kot tudi bogata kulturna dediščina. Ob poti nas vseskozi spremljajo Jurčičeva prizorišča njegovih literarnih stvaritev.

Leta 1998 je bila pot, ki brez postankov traja dobre tri ure, podaljšana še za 4 kilometre s šolsko potjo od Muljave do Krke.

Srednjeveško mestno jedro Višnje Gore je tradicionalna izhodiščna točka pohoda. Mimo cerkve Sv. Ane s cehovskimi oltarji in mestnega trga z Valvasorjevim vodnjakom (1872) se vzpnemo do razvalin Starega gradu, nekdaj imenovanega Turn (508 m). Ta je bil v 11. stoletju prebivališče grofov Višnjegorskih.

Od gradu zavijemo k vasici Pristava (550 m), pot nas popelje levo k vasi Zavrtače. Po dobri uri hoje pridemo na Polževo. Na vrhu planote pritegne pogled cerkvica Sv. Duha (630 m) z zanimivim gotskim portalom, na poti do vasi Male Vrhe (517 m) pa se nam razkriva razgled po dolenjskih dolinah, v lepem vremenu pa v daljavi lahko vidimo tudi Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe ter Krim, Snežnik, Kum in Trdinov vrh.

Iz vasi Male Vrhe zavijemo proti vzhodu, pot nas vodi mimo gradu Roje. Tam se je odvijala Jurčičeva povest Grad Rojinje, od samega gradu pa so danes ostale le še komaj vidne razvaline.

Od gradu Roje se strmo spustimo do kmetije Kaščarjevih, ki stoji nedaleč od gradu Kravjek, nekoč imenovanem Weineck, Josip Jurčič pa si je v Desetem bratu zanj izmislil ime Slemenice. Grad listine prvič omenjajo leta 1243.

Pot nas popelje mimo cerkve Sv. Janeza Krstnika, kjer si je vredno ogledati nagrobnik viteza Foedransberga, ki naj bi bil eden zadnjih lastnikov gradu Kravjek. Od gradu mimo vasi Oslica mine pot v dobrih dvajsetih minutah in že nas pozdravi cilj našega pohoda – Jurčičeva domačija na Muljavi.

Domačija Josipa Jurčiča, cilj Jurčičevega pohoda, je svet kulturne dediščine in izvirne domačnosti. Razvila se je v pravi etnografski muzej na prostem, ki ga vsako leto obišče več kot 15 tisoč ljudi. Posebno privlačnost daje domačiji Letno gledališče na prostem, kjer domača gledališka skupina vsako leto uprizori eno od Jurčičevih del.

Na Muljavi si lahko ogledamo še poznogotsko cerkvico Marijinega Vnebovzetja, ki je znana po zlatem baročnem oltarju in freskah Janeza Ljubljanskega iz srede 15. stoletja.

Z Muljave lahko nadaljujemo pot proti Krki, kjer je Jurčič začel »guliti šolske klopi«. Z Muljave nas pot popelje mimo vasice Potok, lovske koče, Znojil po stezi med rebrijo do Trebnje Gorice in naprej do izvira Krke v Krški jami. Jama, ki na dan pohoda odpre svoja vrata je vredna ogleda, v njej pa si lahko v akvariju ogledamo tudi avtohtono človeško ribico. Pot nadaljujemo čez vas Gradiček do stare šole na Krki.

Jurčičev pohod je leta 1994 trasiralo Planinsko društvo Viharnik iz Ljubljane. Od leta 2006 je pohod predala Planinskemu društva Polž Višnja Gora, ki ga tudi upravlja.

Letos se je udeležilo Jurčičeve poti kar 29 naših članov.