Grmada, Tošč

2018, Dogodki PD Iskra Ljubljana

Nedelja je bila res prekrasno sončna tam zgoraj nad meglicami panonske nižine. Že zarana sem se povzpel na Polhograjsko Grmado skupaj z svojim planinskim društvom, da se oddaljimo od turobnega mestnega vrveža in uživamo v pogledih na naše zasnežene vršace, ki jih vsako leto v letnem času zelo radi tudi obiskujemo. Po slikanju okoliških panoram vseh velikanov narave, ki so kukali nad meglicami pod nami, sem si privoščil topel napitek in dobro malico z domačim kraškim pršutom. Med obedom sem gledal prihajajoče vesele pohodnike, ki so tako kot naše društvo iskali navdih v sončku in toploti iztekajočih januarskih dni. Že skoraj sem končal z okrepčilom, ko spodaj v grmičastem podrastju zaslišim za trenutek znani glas, ki me je spomnil na moj pretekli šolski in kasneje tudi delavni utrip. Z zanimanjem sem opazoval na stezico in nestrpno pričakoval prihajajoče, da se pojavijo izza meglenih zastirk. Ko zagledam najprej čepico na glavi in pa živahno postavo vzpenjajočega pohodnika mi je takoj zaigralo srce in na ustnice se mi prikrade nasmeh zadovoljstva ter sreče, da bom po dolgem času lahko ponovno srečal in stisnil roko v pozdrav svojemu sošolcu iz poklicne šole in dolgoletnemu sodelavcu Lovšin Zvonetu. Najino snidenje po nekaj letih ne videvanja je bilo obojestransko zelo prisrčno, popestreno z klepetom in željami po zdravju, sreči in vseh tistih dobrinah, ki si jih kot posamezniki tudi želimo. Jaz sem vedno zelo vesel vsakega snidenja z svojimi sodelavci, četudi osebno z njimi nisem imel v preteklosti nič drugega kot samo službene obveznosti. Morda sem postal na stara leta bolj sentimentalen in nazadnjaški, ker še vedno zelo cenim življenjski utrip svojega nekdanjega poklica in tudi vse tiste naše edinstvene delavne obveznosti ter osebnosti, z katerimi smo desetletja tvorili dobrobit javnega železniškega prometa. Danes je seveda vse drugače na železniških tirih in daleč stran od trenutkov, ki smo jih nekoč mi tedanji železničarji vsakodnevno med seboj delili. Z porušitvijo naše kurilnice v Ljubljani, se je končala neka specifična doba železniškega kolektivnega življenja vseh nas, ki smo v slogi in moči premagovali in čas in prostor in zastarelo tehnologijo in vedno z trudom in znanjem omogočali širši Slovenski populaciji, da je lahko vsakodnevno osvajalo šolsko znanje ali izpolnjevalo svoje predvidene delavne obveznosti za svoj boljši jutri. Pa lep dan še naprej vam želim….
Srečko Erjavec
Dobro jutro prijatelji. Zopet sta za nami dva prekrasna dneva, ki sta nam ponujala vsak po svoje obilico sončka in tudi istočasno veliko toplih občutkov v objemu naših gorskih lepot. V nedeljo sem odšla na Polhograjsko Grmado iskati sonček in dobrino januarskega vzdušja pisane množice pozitivnih obiskovalcev naših gora. Prav vsi pohodniki, ki sem jih srečala na svoji poti so bili pozitivnega razpoloženja, da sem se lahko naužila srečnih trenutkov prijetnega druženja in tako uspela svoj srček obilno zapolniti z zadovoljstvom in veseljem do življenja. Hvala vam vsem, ki ste bili tudi tedaj skupaj z menoj na Grmadi in ste z pozitivnimi dejanji dobrosrčno kramljali z menoj in spodbujali naše prijateljsko druženje, četudi se nekateri nismo med seboj poznali. Kako prijetno je človeku pri srcu, ko lahko vsepovsod okoli sebe opazuje nasmejane obraze in z njimi deliš lepote te naše čudovite gorate dežele. V tej urici, ki sem jo preživela na vrhu Grmade, se nas je uspelo zbrati na tem majhnem skalnatem vrhu blizu sto navdušencev nezahtevne pohodniške rekreacije. Vsi smo z pogledi v daljavo tudi občudovati goste meglice, ki so se plazile skozi našo nižinsko deželo. Sami pa smo bili srečni ter veseli in tudi pojoči na vrhu malega hribčka, obsijani samo z toplim skoraj že spomladanskim soncem. Vse te radosti od narave in človeka, ti dajo navdih, da enostavno komaj pričakuješ jutrišnji dan in vse skupaj ponoviš, če je to le mogoče. Na priloženi sliki lahko vidite nas pozitivne pohodniške osebe in istočasno tudi ljubitelje lepot naše domovine, ter seveda navdušence medsebojnega druženja. Ali je na tem našem svetu lahko še kaj lepšega? Za nekatere morda je. Za mene osebno, pa je življenje z naravo in vsemi pozitivnimi živimi bitij na našem modrem planetu neka največja dobrina, ki si jo želim v svojem življenjskem krogu, ki ga tudi danes živim. Hvala vsem, ki mi z svojo nesebičnostjo, poštenostjo, iskrenostjo in pozitivnostjo prinašate srečne trenutke, da je zame lahko življenje veliko lepše, četudi na svoji poti srečam ovire, ki me bremenijo in žalostijo. In tako sem lahko brez težav danes neizmerno srečna in komaj čakam, da začnem svoj novi dan z jutranjo telovadbo in se potem še rekreativno povzpnem na Zasavsko Sveto Goro, ter popoldne še malo odpeljem na tri urno plavanje v terme Laško. Verjeli ali ne, da odkar sem se pred desetimi leti razvezala z zakoncem, mi od tedaj naprej ni bilo niti en dan dolgočasno ali pa, da bi me preganjale kake nadležne psihološke negativne misli, ki danes zelo pogosto bremenijo večino naše svetovne človeške populacije… Sem pač lahko ena od srečnic, ki je tudi resnično vsak dan srečna in neizmerno zadovoljna z svojim življenjem in svojim življenjskim delom. Pa lep dan še naprej vam želim…
Milka
Slike