Planica – Tamar

2018

Prijeten izlet PD Iskra LJ iz Kranjske gore mimo Zelencev in planiških velikank do Tamarja.
Ob jutranji informaciji, bronaste medalje v paralelnem veleslalomu na OI v J Koreji Žana Koširja (sam tega v Sloveniji še ne ve! 😉 ) Smo se prešerno odpeljali proti cilju štarta, ponosni, da smo Slovenci, ki si bomo danes delili sneg pod nogami….
Zelenci so bili danes v daljavi snežno beli. Planiške velikanke so bile kot mravljišče. Priprave na SP
Naš Tonček nam je iz daljave na vrhu velikanke mahal s snežno lopato(ne vem ali je pozdravljal ali metal sneg? ;). )
Pokrajina čudovita v vsej zimski lepoti! Potrpežljivo smo mleli sneg proti Tamarju dokler se nam ni ” prikazala Marija” kar je vidno na sliki. Malo naprej pa glavno svetišče…
Še obvezen selfi z Francijem na noviteti selfi pohodne palice.
Pa še del najbolj potrpežljive, (“najlepše” in po zaslugi lady M tudi zvišanega povprečja IQ(vedno dobrodošla)) skupine! Še veliko pohodov želim!
Važno je da cilj uspe pa čeravno včasih samo do WC-ja.
Stane

OJLA!
V Kranjski Gori (806 mnv)so nas pričakala prepolna parkirišča, saj je današnja sobota z dejansko dvojnimi počitnicami – beri počitnicami vse Slovenije. In ker je snega dovolj za prijetno smuko, se je mlado in staro (predvsem pa tisti, ki nimajo praznih denarnic), odpravilo na smučišča in Kranjska Gora ni bila noben izjema.
Za nas pohodnike je tako ostala skoraj prazna, lepo očiščena pot – večinoma cesta – do Planice. Prava planinska pot skozi gozd do Planice je bila še za nas planince PD Iskra Ljubljana v preglobokem snegu.
Še idealno urejene tekaške proge so več ali manj samevale. Prav čudno, pri stopinji pod ničlo, brezvetrju in brezplačnemu rekreiranju v naravi…..taki smo pač Slovenci.
Je pa olajševalna okoliščina le prisotna – snega je letos povsod dovolj in lahko vsak uživa kar pred domačim pragom!
Eno veliko presenečenje je doživela Stanka, ko sta ji ob prihodu skočila v objem danes praznujoči 30-letni sin z ženo – povsem slučajno! Prišla sta na zipline.
Po kratkotrajnem postanku v nordijskem centru za prvo, sicer pozno jutranjo kavico, nas je pot vodila v dolino Tamarja, kjer nas je pričakala zasnežena, široko splužena cesta.
To je pravi raj za sankače, predvsem tiste najmlajše, saj so jih starši z veliko motivacije spravili vsaj na vrh prvega resnega klanca, tisti vztrajnejši pa kar do doma v Tamarju (1108 mnv, kar
je cel meter več od mojega domačega Krima) , kjer je bil prostor le na »letnem vrtu«, kljub debelemu metru visoke snežne odeje. Sam sem seveda našel dovolj prostora v toplo zakurjeni sobi, a časa za malico ni bilo – komajda sem se lahko preoblekel (moja počasnost je brezmejna) – saj se je naši skupini zelo mudilo nazaj…le kam…ja v nordijski center, kjer je bilo dovolj prostora za miren počitek in klepet.
Pa še naša vodnica Alenka je ostala tam in pustiti jo samo med vsemi tistimi tujci (srečal sem celo dva Belgijca v visoki starosti in drsajočimi gladkimi podplati na škorenjčkih), bi bilo res nespametno in morebiti celo nevarno, da bi se ji kdo ponudil za maserja boleče noge (zaradi nje nas je počakala tam dol)!
Še tale zanimivost – malo pred Planico smo nas zadnja skupina srečali tri vesele Štajerce z dvema 10 litrskima flaškonoma »belega jabolčnega soka«. Baje je bil sok, sam se nisem udeležil degustacije, saj mi 3 ali več mesečni post tega ne dovoljuje. So se mi pa pred objektiv partnerke rade volje postavile….fantje niso imeli čas tega videti!
Za zaključek današnjega planinskega pohoda, kjer smo premagali celo 302 metra višinske razlike, smo se ustavili v Kosobrinu, prijetnem lokalčku na robu Kranjske Gore, kje je vodnica Alenka v par besedah povzela današnje dogajanje tam gor v zgornjesavski dolini. Sledila je še pohvala vodniku Marjanu, ki ji je pomagal skupaj spravljati nas dvajseterico udeležencev. Zadovoljni smo se razšli, nekateri kar prijetno utrujeni, po nekaj več kot pet urni hoji.
Ja pa ko me je Ilvi pripeljal domov v naš hrib, ni mogel verjeti, kje je – je pomislil na Kranjsko Goro – po višini snega sodeč !
Pravzaprav smo ugotovili, da je tistim našim Iskrašem, ki si niso upali na to prijetno pot, ampak so se podali kam višje, drznejše, zanimivejše….lahko žal, ker niso bili z nami!
Nekaj mojih fotografij pa je v priponki.
Malce sem vtise strnil,
Franci,
klik na sliko za več

POHORSKA ZIMSKA PRAVLJICA ali KAKO S KROFOM NADOMESTITI POHORSKO OMLETO

2018

Prva asociacija na Pohorje ni bila zima, zasneženi gozdovi, neprehodne planinske poti, urejeno smučišče in tekaške proge, niti »pohorski lonec«, štajersko belo in veseli Štajerci, temveč »pohorska omleta«. Tri dni se nam je prikazovala v mislih in željah, pa je nismo dočakali. Je treba v vesolje poslati primerno in točno oblikovano željo, saj se v nasprotnem uresniči nekaj čisto drugega, z enakimi osnovnimi sestavinami. Jajca, moka, sladkor, smetana, marmelada, ščepec soli…..pa smo dobili pravi PUSTNI KROF.

V tokratnem podaljšanem vikendu smo pridobili nova znanja, ponovili osnove gibanja v zimskih razmerah, se ponovno seznanili z obvezno planinsko opremo in potrebno vsebino zimskega planinskega nahrbtnika, zakoračili s krpljami po pohorskih poteh, se srečali z legendama slovenskega alpinizma in prvima »Guinesovima zakoncema« Marijo in Andrejem Štremfeljem, spoznali delovanje AED in postopke oživljanja, simulirali ustavljanje krvavitev iz nosu in odprtih ran, predvsem pa doživeli pristno, mrzlo in s snegom obloženo okolje Ruške koče in udobnost Čandrovega doma. Tudi tokrat smo doživeli še nekaj več….okrepili smo prijateljstva, začutili tovarištvo in kljub temu, da smo sami individualisti, delovali kot skupina. Malce posebna in razpršena, pa vendar enotna.

Načrtovala sem planinski tabor z nekaj osnovnimi aktivnostmi, pa so se udeleženci samoorganizirali in nadgradili formalni in družabni del. Predsednik Fedor je dan poprej zaokrožil rojstno obletnico, ki smo jo potrdili in zapečatili s primernim voščilom; Zvonka in Marko sta pripravila presenečenje – prigrizek za dobrodošlico – domača zaseka in sveža pogača iz domače pekarne sta bila odlična podlaga za pohod do Mariborske koče. Zakusko, ne, ne, pravi mali »catering« je oba večera pripravil in organiziral »naš Janez«. Hudo žejne bi bile pustne maske brez njegove organizacijske akcij in improviziranega sneženega hladilnika. Priznam, tu sem organizacijsko šibka in ne prepoznam širših potreb, ampak se bom popravila do naslednjič. Zagotovo. Praktično ob vsakem postanku smo ugotavljali, da s seboj nosimo »čarobne nahrbtnike«. Kaj se je našlo v njih: banane, jabolka, salame, kruh, prepečenec, pecivo, potica in piškoti, čokolade, pustni smokiji, arašidi, celo sir in jogurte je iz Ljubljane »po delegatu Dragu« poslal kolega Robert……

Če smo srečali Pusta Hrusta……seveda smo ga; in ga tudi primerno počastili. Salam Alejkum za začetek, Mijau v nadaljevanju, legendarni Zoro nas je obiskal, manjkal ni gusar, zvezdi večera pa sta bila Asterix in Obelix, ki se jima je v »potovanju skozi čas« pridružila Kleopatra, dve Piki Nogavički in nekaj dam iz različnih zgodovinskih obdobij, krajev in priložnosti. Ali smo plesali in peli…..tudi to, seveda. Presenečenje večera je bil ljudski godec, humorist, pesnik, umetnik in slikar Dani Rajh. Temeljito nam je popestril večer, ki smo ga posvetili tudi »ljudski in narečni » poeziji z njegovimi avtorskimi pesmimi, nismo pa pozabili niti na Franceta Prešerna in Andreja Rozmana – Rozo. Kulturni smo bili tudi dan za kulturnim praznikom…….do polnoči in čez. Slavica in Miran iz PD Hej, gremo naprej sta pomagala realizirati idejo in tudi GA-GA-la z nami do konca 

Še eno posebnost si bom zapomnila iz tokratnega planinskega tabora. Pohorce in njihov smučarski avtobus. Dvomim, da Gorenjci vozijo zastonj, ali pač?! Štajerci zagotovo in prav nam je prišlo 

Zima je ponagajala z gosto meglo in nekaj zapleti, k sreči ne usodnimi. Alenkino otečeno koleno bo v dveh tednih kot novo, Tone pa bo žal prisilno bivanje v drugem nadstropju Čandrovega doma »drago plačal«. Dobesedno. Bogati polpenzion in udobno namestitev je uspel užiti samo na pol…..posteljo je, revež, grel z virozo vse tri dni. Če bi bila Viroza vsaj z veliko začetnico, bi mu vsaj privoščili, tako pa…… 

Komercialne aktivnosti so tokrat potekale slabo – nobena »mašinca« ni bila prodana, zato bo potrebno na naslednjem taboru obnoviti marketinške prijeme in reklamne slogane, ki jih bodo novinci/ke razumeli….iz prakse je znano, da tekoči, sladki ali slani priboljški odpirajo vrata in srca . Mercator, Hofer in Lidl bodo prav gotovo po zmernih cenah priskočili na pomoč 

Dragi prijatelji, spoštovani kolegi soorganizatorji in mojstri izvedbe kulturnega programa. Ponosna sem na vas in vesela, da z menoj delite radosti in organizacijske aktivnosti. Še na mnoga uspešna večdnevna druženja.

Vtise strnila in osebno noto dodala
Nadja

Kamnik, 12.2.2018

Ruška koča- zimski tabor 2018

2018

Letošnji zimski planinski tabor smo preživeli v Čandrovem domu pri Ruški koči in okolici. Pred mesecem je kazalo na pomlad, zdaj pa snega v izobilju za vse zimske radosti. V petek pohod do Mariborske koče in nazaj. V soboto, ko je bil planiran daljši pohod, smo do koče Šumik poslali le dva izvidnika, ostali pa smo se v gosti megli, ob učenju hoje s krpljami, povzpeli na Žigartov vrh. Za sobotni večer smo si pripravili neozabno pustovanje. Nazadnje sta nas zabavala kar dva muzikanta. V nedeljo smo se zbudili v hladno sončno jutro. Odpravili smo se do Bolfenka in zgornje postaje Mariborske vzpenjače, nazaj pa s smučarskim avtobusom.
Adrijana

V tej zgodbi vnesi še nekaj zmagovitih in vsebinskih dosežkov udeležencev zimskega tabora, ki so se ga udeležili prvenstveno navdušeni planinci in planinke, ki samih zimskih vzponov še niso preizkusili s krpljami in gaženjem na polno.
Sedaj so imeli idealno vremensko situacijo, ki je bila vsak dan drugačna, z meglo in soncem in so lahko občutili spremenjene razmere v normalnem terenu, ki ni strm in nevaren za padec. Normalni in postopni dvigi in spusti čez vzhodni del Pohorja.
Petkova tura 7 2 2018 do Mariborske koče na Pohorju in nazaj je bila gažena v suhem snegu z vdiranjem v mehko podlago. Razlikovali so hojo in korak v mehkem snegu in ločeno s krpljami. Drugi dan do Žigartovega vrha 1346 mnv pa je bil že drugačen korak, v poduk, kako se giblje v izrednih situacijah, kjer se prepletajo smučišča za alpsko smuko in tek. Zadnji, tretji dan 11 2 2018 pa je bila spet drugačna trdna in širša shojena podlaga, ker so občutili lažji in hitrejši korak. Udeleženci so se posvetili vsem terenom in navodil ter opozoril vodnikov PZS PD Iskre Ljubljana in so z navdušenjem izkoristili kar jim je bilo povedano in pokazano, kar bodo potrebovali sami. Na terenu. Navdušenje je bilo popolno in udeleženci so bili nagrajeni z razgledom na okolico Pohorja, na mesto Maribor in okolico iz razglednega stolpa na koti 1147 mnv.
Prav posebej pa se pohvali 7 vztrajnih planink in planincev, ki so večkrat dnevno, in v lepem redu vadili s krpljami vse terene, tudi dvige in spuste. Med drugim je bila opazna planinka, ki je za planinkami s krpljami hodila v normalnem koraku s planinskimi čevlji, za ostale udeležence je bilo opazno, da je slabše napredovala in imela globoko ugrezanje v koraku.
Vsak dan je bilo različno vreme in temu enako snežna podlaga in oprijem. Udeleženci so tako izkusili razlikovanja, ki so na daljši planinski turi spet drugačna. Pri tem so prevzeli izkušnjo, da je vsak korak premišljen, sproščen v planinski drži, da je odvisen od sprememb vseh komponent ture, vse v cilju varne hoje. Ocenjujemo in zaključujemo še en uspešen zimski tabor društva in se zahvaljujemo glavni organizatorki naravovarstvenici PZS, Nadji Uršič.
Z lepim pozdravom,
Jan Skoberne

slike1
slike2

Kopitnik 2018

2018

Dobro jutro prijatelji. Jaz sem že bila pridna in uspela izvesti vse predvidene pustno obarvane vaje jutranje telovadbe tukaj v moji dnevni sobi. Včeraj sem imela celo dopoldne čistilni dan, popoldne pa telovadbo in nato crkljanje v postelji. V četrtek na praznični dan, pa sem ponovno uživala radosti srečnega življenja, saj sem bila celi dan v prekrasnem zimskem zasneženem raju na pohodniško rekreativni poti od vasice Gore do Kopitnika v osrčju zasavskih hribov. Da sem se lahko z avtom pripeljala do planinskega doma na Gorah, sem morala z svojim jeklenim konjičkom dobesedno telovaditi po zasneženem cestišču in iskati vsako najmanjšo možnost, da ne bi zdrsnila z cestišča v obcestni jarek ali, pa kar oddrsela preko strmih travnatih pobočij v neznano. Dobesedno popolnoma zares sem si oddahnila, ko sem uspela po cikcakasti vožnji parkirati vozilo pred planinsko kočo, ne da bi vso svojo pot ovirala druge udeležence v prometu. K sreči, razen mene, ni bilo nobenega drugega vozila na tem zasneženem strmem cestišču. Ko se nekako skobacam iz avta in se najprej nagledam lepot okoliških smrek velikank, ki so bile oblečene v debele snežene plašče, se nato nameravam odpraviti v planinsko kočo pogledati, če so moji planinski borci že prispeli na prvo točko svoje tradicionalne poti v čast našega kulturnega praznika. Komaj se uspem preobuti v pohodniško obutev, že zagledam v zasneženi pokrajini našo meni znano četico mojih dragih planinskih prijateljev, kako skozi globoki sneg utirajo gaz proti koči in mi tudi istočasno prihajajo naproti. Mi člani planinskega društva Iskra Ljubljana, že od svojega obstoja vsako leto zapored brez izjeme počastimo slovo našega pesniškega velikana Franceta Prešerna na način, da v njegovo pesniško čast in za vse njegove prelepe pesmi, prehodimo pot, ki se vedno začne na železniški postaji Hrastnik in se preko strmin in vzpetin povzpne do vasice Gore. Tu se v isto imenski planinski koči preoblečemo, delno posušimo svoja oblačila in se istočasno tudi odžejamo, osvežimo in podkrepimo z svojimi ali njihovimi prigrizki. V prijetnem in srečnem pozitivnem vzdušju tudi medsebojno pokramljamo in včasih zapojemo kako vsem znano domačo vižo. Nato se naša pot nadaljuje do planinske koče Kopitnik, kjer nas vsako leto pričakajo nasmejani domačini odprtih rok, ki so tudi vedno zelo veseli našega prihoda. V planinski koči je vsako leto zelo toplo, da lahko odložimo in osušimo naša prepotena oblačila in se vsak po svoje mirno pripravimo za zaključni pohodniški podvig proti Rimskim Toplicam, kjer svoj pohod zaključimo z kosilom v Termah, ter se nato čez čas ob primerni uri odpravimo na železniško postajo, da se lahko pravočasno z vlakom vrnemo vsak na svoj dom. Prejšnja desetletja, ko smo bili še nekoliko mlajši, smo vedno po tej zaključeni kulturno praznični pohodniški avanturi tukaj v Rimskih Toplicah, skoraj vsi prisotni pohodniki odšli na kopanje v zunanji bazen termalnega kompleksa in se tudi če je to le bilo mogoče, srečni ter polni zdravja valjali v snegu okoli bazena za utrjevanje telesnih moči, ki so bile še kako dobrodošle, za naše mnogoštevilne poletne visokogorske podvige. Veste dragi prijatelji vsaka taka in tudi drugačna pozitivna dejanja skupine prijateljev, ki jih veže skupni cilj druženja za oplemenitev svoje duše, prinašajo plamen radosti v srček, da si potem še kar nekaj dni nasmejan in polen delavnega in življenjskega elana in uspešnost tvojega življenja, se lahko srečno tudi nadaljuje. Jaz osebno zelo cenim vse tiste, ki razumejo drugačnost posameznika in ki jim ni cilj, da bi kogarkoli žalili, če se slučajno njihovi pogledi na trenutno ali preteklo ali prihodnje življenje medsebojno razlikujejo. In naše prizadevno planinsko društvo Iskra Ljubljana je lahko vzor mnogim tistim, ki nasprotno od nas, svoje druženje uporabljajo samo za odmetavanje negativnega balasta, ki ga nosijo in trosijo vsepovsod na okoli. Vabim vas, da če imate željo pogledati kako se družimo, kje hodimo, kako medsebojno sodelujemo in kdo smo mi popotniki našega prelepega domovinskega planinskega raja, da si oglejte našo internetno stran P.D. Iskra Ljubljana. Za vse, ki želite karkoli izvedeti o našem planinskem društvu, pa prilagam tudi naš društveni internetni naslov: http://pd-iskra-lj.si/ .
Milka
Slike