Matajur

2018

Včeraj je bil Matajur v resnici razgledna gora, ki se nahaja na meji med Slovenijo in Italijo. Nanj smo se povzpeli iz Avse, preko Mrzlega vrha. Tura je bila v pravih zimskih razmerah a v jasnem, sončnem vremenu. Hoja po globokem in zmehčanem snegu je bila kar naporna, a vsi smo imeli dovolj moči in volje da smo prišli na vrh. Kar veliko časa smo si vzeli, da smo se razgledali proti Stolu, in za njim Karnijskim Alpam in delu zahodnih Julijcev, kjer kraljuje skupina Kanina. Na vzhodno stran nas je vso pot spremljal Krn in greben Krnčice. Bilo je čudovito, kar se vidi na fotografijah.
Adrijana
Pri načrtovanju Matajurja smo imeli v mislih pomladansko turo, ki pa se je 4. marca 2018 izkazala za resno zimsko turo. Devetnajst pohodnikov je pot pričelo v vasici Avsa, pričakalo nas je čudovito sončno vreme, brez oblačka. Zagazili smo v sneg, pot se je dvigala, odpirali so se čudoviti pogledi proti Krnu, Kolovratu, višje tudi proti Kobariškemu Stolu. Pot je bila krasna, a vse bolj naporna, vse več je bila snega in pošteno smo so ugrezali.Vztrajali smo in prispeli na Mrzli vrh, vrh Matajurja se je zdel že blizu, a v vse višjem snegu, smo se morali kar potrudili in na vrhu smo bili veseli enratnega vremena in razgledov. Kar nekaj planincev je bilo prvič na Matajurju in krstili smo jih. Klapa je bila krasna, prav tako vodnik Drago, ki nas je pohvalil, mi pa njega…še bomo šli skupaj.
Liljana

Jurčičev pohod 2018

2018

Pozdravljeni!
Lanski pohod je minil v spomladanskem vremenu, medtem ko je letošnji 25. jubilejni Jurčičev pohod potekal v pravem zimskem vzdušju. Točno takem, kot ga imamo že ves mesec po malodane vsej Evropi. Pravzaprav udeležba sploh ni bila slaba. Nas deseterica Iskrašev smo se resnično izgubili med tri tisoč udeleženci. Le kdo bi si mislil, da je toliko navdušencev za kar naporno hojo v mrzlem vremenu in suhem snegu. Kot običajno, je bilo vse brezhibno organizirano, le mrzel zrak – tudi na Muljavi – je kmalu razredčil množico ki se je hitro odpravljala proti avtobusom, kateri so pohodnike vozili do Ivančne Gorice in Višnje Gore. Letos ni bilo nobenih prerivanj v gneči, ker so vozili že od 12. ure dalje in smo se pohodniki lepo razporedili v čakajoče prazne avtobuse. Vsa pohvala za ta korak organizatorjem!
Mimogrede se bom dotaknil pohodnikov našega društva, ki je bilo letos bolj skromno glede udeležbe. Začetni peterici sta se nam na Polževem pridružila zamudnika vlaka na Škofljici, ki sta si vozni red zamislila malo po svoje in ga seveda zamudila. Na cilju pa smo naleteli še na naša Emonina plesalca Natašo & Janeza in na koncu še vodnika Jana.
Na poti pa smo se družili tudi s članicama PD Delo in članom PD Drago Bregar. Kaj več znancev naši pogledi niso zasledili!
Na vsej poti nas je naša Francka razvajala s slastnim pecivom, tako, da za hujšanje res ni bilo časa. Žal ga je morala višek odnesti kar domov. Je napekla za večjo skupino…..
Sva se pa z Dušanom striktno držala vsak svojega dolgotrajnega posta, tako, da je tudi tukaj vzrok – sam sem se kar lepo sladkal, da ne govorim naprej….!
Letos je tudi vlak odpeljal uro prej kot lansko leto in tako smo bili doma že kmalu popoldan za pozno kosilo in takojšnje tuširanje prepotenih teles!
Nekaj kratkih vtisov sem zapisal
Franci Hrastar
Pijava Gorica 3.3.2018

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi kot sin revnih kmečkih staršev. V otroštvu je poslušal zgodbe svojega deda, ki ga je navdušil za literaturo. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo. Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo pripovedko (Pripovedka o beli kači, 1861). Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni dokončal. Leta 1868 je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin. 9. avgusta 1868 je sodeloval na prvem taboru v Ljutomeru.[1] Istega leta je dobil službo pomočnika glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, štiri leta kasneje pa je postal njegov glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Tu je postal ob Franu Levstiku osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Po dveh letih zdravljenja jetike je umrl v Ljubljani.

V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani ter ulico v Novem mestu. Prav tako se po njem imenuje Jurčičeva pot, ki poteka v dveh odsekih od Višnje Gore do reke Krke. Hiša je obnovljena in je ena od spomenikov kmečkega stavbarstva na Slovenskem. Kulturno društvo Josip Jurčič poleg te domačije tradicionalno uprizarja Jurčičeva dela na prostem.