Po poti treh jezer

2018

Naša srečanja s KPD Hej, gremo naprej so postala že tradicija. Vabilo na jesensko srečanje Po poti treh jezer je bilo organizirano zadnjo nedeljo v mesecu septembru. Jutranje presenečenje zame, da nas je namesto enega avtobusa peljal še kombi, je bilo le kratkotrajno. Hitro smo se razporedili po vozilih in se odpeljali proti Mariboru. Ob 9. uri smo že prispeli v kraj Močna pri Pernici. Po jutranji postrežbi odličnih Marijinih dobrot, kave in še kaj, smo odšli na pot. Mimo prvega jezera Pristava je sledila pot po nasipu Pesnice do gradu Hastovec. Tu je bila prva daljša pavza. Igor Oprešnik, predsednik KPD Hej gremo naprej, že 26 let dela v Socialno varstvenem zavodu, ki je zaseda prostore gradu, grajskega dvorišča in okolico, nam je v viteški dvorani orisal zanimivo zgodovino gradu. Ob odhodu iz dvorane pa smo se na dvorišču srečali tudi z uporabniki. Nadalje smo se po Agatini poti sprehodili do drugega jezera Komarnik ter do Črnega Križa,simbola nesrečne ljubezni grofa Friderika in Agate. V prijetni senci smo posedeli, kaj hitro pa nas je Igor povabil na zadnji del poti do tretjega jezera Radehova. Od jezera dalje smo se sprehodili še po nekaterih ulicah Lenarta do avtobusne postaje od kjer smo se odpeljali do turistične kmetije. Tu je sledilo druženje na toplem jesenskem soncu in ob pečenih kostanjih, ki so jih za nas nabrali in spekli naši gostitelji. Vojko je petje spremljal s harmoniko, prijeten klepet pa je podaljšal čas odhoda za pol ure. Pred odhodom na avtobus smo naredili kratek povzetek dneva, dolg aplavz in prijateljski objemi so naznanilo, da nas podpisana Listina o prijateljstvu povezuje bolj in bolj.
Alenka Sakelšek

Lep sončen dan nam je obetal lep izlet in druženje s prijatelji .Začeli smo pri kraju Močna pri Pernici. Po jutranjem okrepčilu in pozdravih z našimi prijatelji iz Maribora, smo se podali na zanimivo pot, se sprehodili do prvega jezera Pristava in delno ob njem, nadaljevali pot po nasipu reke Pesnice, do gradu Hrastovec, kjer smo slišali nekaj o zgodovini gradu in si ogledali »viteško dvorano«, nato smo se spustili nazaj do reke Pesnice in se po Agatini poti sprehodili do drugega jezera Komarnik in ob njem do Črnega križa pri Hrastovcu. Prijetna pot po gozdu nas je pripeljala do mesta, kjer smo šli pod avtocesto MB – Lendava in nadaljevali do hipodroma Polena v Lenartu. Prijetna pot nas je vodila do tretjega jezera, Radehova. Za zaključek tokratne ture smo se prehodili še po nekaterih ulicah Lenarta, do avtobusne postaje v Lenartu, kjer nas je pričakal avtobus, s katerim smo se zapeljali do ene izmed bližnjih turističnih kmetij, kjer smo imeli zaključek tokratnega druženja z našimi prijatelji iz KPD Hej, gremo naprej.
po FB Cirila
Klik na sliko za ogled albuma. Tu so še Fotke od Fedorja

Dolomiti

2018

Pravzaprav je bil izlet kar naporen, saj smo poleg vsakodnevnih tur, prevozili cca 1000 kilometrov, če bi pa prešteval vse prevožene in le oštevilčene ovinke skozi vse prelaze, bi pa rekel in tudi to potrjujem – šofer Milenko, vsa čast ti, pravi profesionalec si, saj je dostikrat le milimeter ločil avtobus od ograje, skale ali motoristov, ki so pridivjali v ovinek. Ampak, naš vodnik Primož…..tudi razred zase …. o njegovih sposobnostih bi lahko pisal in pisal….profesionalec v vseh pogledih, od vodenja, nekajkrat tudi po nevarnih poteh, do organizacije nastanitve v pravem hotelu Aurora v Alba di Canazei – tukaj – https://www.tripadvisor.com/Hotel_Review-g1096058-d1237954-Reviews-Active_Hotel_Aurora-Alba_di_Canazei_Canazei_Province_of_Trento_Trentino_Alto_Adige.html
In da nadaljujem o Primožu Zupančiču…..
https://www.facebook.com/profile.php?id=100009282357530
….tudi na vožnjah se je izkazal kot da je turistični vodič….na pamet je iz rokava stresal vse zanimivejše videno iz avtobusa…..predvsem vrhove in prelaze (tudi njihove višine), na katere smo imeli v glavnem, zaradi lepega vremena, razgled vse te dni.
Vreme nam je torej služilo, pa čeprav nas je v petek ena ploha malo namočila in to ravno v najtežjem delu spusta z 2575 m visoke gore Nuvolau proti prelazu Giau, a je Primož spet opravil svoje, tako s fizično pomočjo, kot pomirjajočim, pravim psihološkim pogovorom s tistimi, ki jih je bilo malce strah. Smo pa lahko z vrha te gore, kjer stoji tudi koča, lahko občudovali čudovito mavrico dol proti petim skalnatim stolpom ( 5 Cime) !
Kaj naj še rečem? Že takoj prvi dan smo od jezera Misurina začeli vzpon proti trem Cinam, bil je raj za fotografe, saj so bližajoči oblaki in mešanica sonca ter vmes čistina modrega neba, pričarali nepozabne trenutke za spominski album.
Tretji dan smo se razdelili v dve skupini, saj je bila tura v skupini Rosengarten in krožno pod Vajolet špicami čez 2550 metrov visok prelaz Cigolade, kar naporna in trinajsterica, se je pod vodstvom Nadje odpravil po dolini in naprej do 2244 metrov visoke koče Vajolet. Ostali pa smo se najprej potrudili do dveh koč na prelazu Rifugio Roda di Vael – 228 m visoko – in se pod mogočnimi vrhovi (na enem je tik pod vrhom okno s križem) napotili na 2550 m visoki prelaz Cigolade. Spust z njega je na nekaterih mestih potekal tudi ob jeklenici, a vsi smo varno prispeli do koče Vajolet, ter se po poti naše manjše skupine, ki se je že pred nami odpravila nazaj na izhodišče, tudi spustili do vzpenjače Ciampedie in še enkrat na tej planoti uzrli na špičaste vrhove okoli nas!
Večerja v hotelu je bila presenečenje z lokalnimi specialitetami in petimi hodi…..okusno za 5 zvezdic plus!!!!
Samo spanje ob tako polnih želodčkih ni bilo ravno tisto pravo, kot bi moralo biti.
V nedeljo se je kar prehitro približal zadnji dan našega potepanja. Spet has ja avtobus zapeljal na 2057 m visoki prelaz Fedaia, na katerem je mogočni jez in nad njim se dvigajo najvišji vrhovi do 3343 m visoke Marmolade.
Tokrat se je ledenik svetlikal v jutranjem soncu, meglice so se že razkadile, mi pa smo se odpravili strmo v hrib in se na razgledni točki ustavili za počitek in predvsem fotografiranje nam nasproti sijoče najvišje Dolomitske gore. Mimo nekaj planinskih koč smo se spustili do prelaza Pordoi na višini 2239 metrov. Imeli smo ravno priliko občudovati rally stotnije starih avtomobilov fiat 500 in nekaj mercedesov, pa gor je bilo na stotine motoristov, pa pivo po 5 €, pa spominke smo nakupili za svoje drage doma. Da je ta prelaz glavna povezava preko prelaza Falzarego med Cortino d*Ampezo in Poroia naprej še čez nekaj prelazov do Bolzana, je seveda vidno po gostoti prometa. Mi smo se nato skozi Cortino peljali naprej po dolini in čez mejo (brez kontrole) v Avstrijo do Lienza in tovarne napolitank. Ja Loacker je mogočna tovarna, nasproti nje lastnikov grad na hribčku in ko vstopiš vanjo, se ti nasmeh razleze do ušes. Ogledali smo si njihov muzej in nakupili kar veliko njihovih kvalitetnih, a ne prav poceni, izdelkov.
Pot domov je minila v rahlem dremežu nekaterih in zibajoči vožnji do doma. Še Nadjina zahvala vodniku in šoferju in zakaj je izlet uspel 115 procentov? To pa najdeš tukaj:
Tole sem vkup spravil
Franci Hrastar
Pijava Gorica 17. september 2018

DOLOMITI – NAJLEPŠE PANORAMSKE POTI
Obiskali smo Dolomite, najlepšo gorsko skupino Alp. Po prepričanju vseh udeležencev iz planinskih društev Iskra Ljubljana, RTV, Križe in nekaterih drugih, prelepa narava in gore tega območja upravičeno spadajo pod Unescovo svetovno dediščino.
PRVI DAN smo pohod pričeli nad jezerom Misurina do koče Bosi in se mimo vojaških kavern in jarkov iz časa 1.sv. vojne povzpeli na Monte Piano (2305 m) od koder smo občudovali znane Tri cime in bližnje pogorje Cristalla. Po sestopu smo se skozi Cortino in čez prelaza Falzago in Pordoi spustili v dolino Fasa, kjer smo se v vasici Alba nastanili v hotelu Aurora.
DRUGI DAN
Iz prelaza Falzarego smo se s sedežnico dvignili na 2200 m in pohod pričeli s spustom do zanimivih Cinque Torri, ki privlačijo številne plezalce. Nadaljevali smo z vzponom na slikovito goro Nuvolau, do koče ki stoji na vrhu skalnega stolpa na višini 2575 m. Po kratki plohi smo z vrha opazovali marvico daleč pod nami. Sestopili smo do prelaza Giau, po mestoma spolzki poti, a smo z dovolj pazljivosti vsi srečno prišli do avtobusa, ki nas je po ovinkasti cesti, ki jo obžujejo motoristi, popeljal nazaj do našega hotela.
TRETJI DAN
iz kraja Vigo smo se z vzpenjačo povzpeli na planoto Ciampedie (1997 m) v skupini Rosengarten. Od tu smo začeli pohod: večja skupina na prelaz Cigolade (2550 m) in naprej pod mogočnimi Vajolet špicami do koče Vajolet, manjša pa skozi Gardeccio do koče Vajolet. V jasnem in toplem dnevu smo uživali v čarobnem okolju vse do zadnje gondole, ki nas je odpeljala v dolino.
ČETRTI DAN
Ponovno smo se zapeljali na prelaz Fedaia, kjer smo začeli zadnji pohod do prelaza Pordoi. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do koče Viel del Pan (2432 m). Vmes pa so nam pogledi stalno uhajali na drugo stran na pobočja mogočne Marmolade, najvišjega vrha Dolomitov (3343 m). Na prelazu Pordoi smo popili še zadnjo kavico v Italiji in se skozi Arrabo, Cortino, Toblach, Lienz in predor Karavanke vrnili domov.
Moram priznati, da si nisem predstavljala kako mogočni in razsežni so Dolomiti in koliko vzpenjač in gondol so naredili na visoke gore. Pa koliko planinskih koč, pravzaprav visokogorskih hotelov je skoraj vsepovsod. Na ta način so nekateri tritisočaki hitro dostopni. Vsi ti prevozi pa v veliki meri služijo zlasti smučarjem, planinci pa na vse gore lahko pridejo tudi peš.
Poti vseh težavnosti je ogromno, bolj ali manj obljudenih gora tudi. Vsak obiskovalec Dolomitov lahko najde kraje po svojem okusu.
Adrijana – FB.