Pot Cankarjeve mame

2018

Na 20. pohodu po poteh Cankarjeve matere je bilo rekordno število udeležencev, preko 200, med njimi tudi planinci PD RTV in PD ISKRA LJ. Na Vrzdencu smo si ogledali Železnikovo domačijo, muzej izdelave harmonik, črno kuhinjo, jaslice. V cerkvi sv. Kanciljana so najstarejše ohranjene freske iz 13. stoletja, celo starejše od tistih v Hrastovljah. Cerkev je res lepo obnovljena, v njej je viden slog različnih obdobij. Po uvodnem kulturnem programu in dobrotah gospe, ki nam vedno pripravi medenjakova srca, čaj in okrepčilo, smo krenili proti Činžarjevi domačiji. Žal nas je pretresel dogodek, ko je enega od udeležencev obšla slabost, zadnje informacije so dobre, vsi mu želimo dobro okrevanje.

Pot smo nadaljevali do Gradišča, najvišje točke pohoda. V čudovitem vremenu je bila odlična vidljivost, pravijo, da se s te točke vidi kar 35 cerkva. Hvala našemu Cankarju za kulturni program na poti. Pot od Žažarja do Male in Velike Ligojne ter naprej do Stare Vrhnike je hitro minila. Še vzpon do Sv. Trojice, slikanje z zastavonošo Brankom in organizatorico Marijo, ter spust do Cankarjeve hiše na Vrhniki. Med potjo pa druženje s starimi prijatelji in novimi udeleženci, ki so bili prvič na tej poti, pa ne zadnjič. Na koncu pa še dobra enolončnica, kot vedno. Hvala prizadevnim organizatorjem za 20. pohod ob 100-letnici Cankarjeve smrti.
Zapisala: Liljana
Foto: Ivan, Liljana

Socerb – Glinščica

2018

V letošnjem planu naj bi omenjen izlet vodil Jan. Vendar je narava posegla po najhujšem. Odločili smo se da izlet vseeno opravimo in Alenka se je prostovoljno odločila da nas ona vodila.
Po opravljeni ogledni turi smo se v nedeljo 23.12 ob 8 uri z devetimi avtomobili odpravili proti Primorski do Soberba.
Na začetku pohoda nas je Alenka v grobem seznanila s potjo. Žal je bilo vreme dokaj megleno in posebno čarobnih pogledov na oklico nismo doživeli.
Izhodišče je bil torej grad Socerb, od koder naj bi bil lep razgled na slovensko obalo in Tržaški zaliv. Od tu smo se napotili proti vzletni stezi jadralnih padalcev in naprej po razgledni poti Socerbsko-Petrinjskega Krasa do Vrha Griže. Tu je vpisna knjiga, žiga pa ni bilo. Od tu po gozdnih poteh Krasa prispemo do razgledišča, kjer se nam odpre dolina Glinščice. Pot nas je vodila vodi po gozdu, pozneje smo se spustimo do spomenika alpinistu in vodniku Emilu Comiciju in do cerkve Marije na Pečeh. Od cerkvice sestopimo pa na Solno pot. Že kmalu smo zagledali znameniti slap reke Glinščice imenovan Supet, ki pada 40 m v globino. V dolini smo bomo prečkali reko in prišli do vasice Botač. Tu je manjša neprijazna gostilna, kjer je bil kratek postanek. Iz Botača smo se podali po Stezi prijateljstva, ki je bila odprta leta 1981 na pobudo čezmejnih prebivalcev. Trasa poteka po starodavni poti soli, verjetno gre za pot, ki jo je uporabljal že Martin Krpan. Pot do Beke je posuta s hrastovim listjem in je bila prijetna za hojo. V vasi nas je sprejel domačin Oskar in nam povedal marsikaj zanimivega. Od tu smo imelile slabo uro široke poti do našega izhodišča. Pred gradom se smo se ustavili pred zanimivo Sveto jamo, ki je edina jama na Kraškem robu, urejena za obiskovalce. Tu je edina slovenska podzemna cerkev v naravni votlini.
Po koncu planinske poti se smo ustavili na Turistični kmetiji v vasi Kastelec, kjer so smo se okrepčali z istrskimi fužiji in golažem.
Kljub nekoliko bolj nejasnem vremenu je izlet uspel v vseh pogledih.

Prednovoletna Ljubljana

2018

Zbor smo imeli kakor običajno pri Prešernovem spomeniku. Kar veliko se nas je zbralo, okoli 40. Po zboru smo se odpravili po levem bregu Ljubljanice do Brega, kjer smo si lahko ogledali slamnate figure. Popili smo kuhanček, Fedor ga je imel celo s seboj. Od tu smo se nekateri odpravili na grad od Novega trga, drugi pa mimo magistrata do Pogačnikovega trga. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Imeli smo tudi živo glasbo. Zanimiva je bila tudi predstava na Kongresnem trgu. Avdić je prikazal svojo mono igro “Ženske iz Venere, moški z Marsa. Lepo smo se nasmejali. Tako nekako je potekal naš nočni pohod ob Ljubljanici.

Zasavska Sveta Gora

2018

December naj bi bil v bistvu že snežen. Temu se v bistvu v naših planih nekako prilagajamo. Vendar zadnja leta nas je sneg nekoliko razočartal. Nič zato naš izlet na Zasavsko Sveto Goro smo vseeno lepo izpeljali.
Zjutraj sicer nekoliko pozneje se je večina odpravila na omenjen izlet iz parkirišča Tivoli. Peljali smo se stari cesti do odcepa na Krtino, mimo Moravč in zaselka Ples, nakar nas je pa potem med potjo čakal še zaselek Zabava. Zabavno pa je bilo pa celotno pot do vrha. Adrijana je lepo trasirala pot tako da ni bilo nikakršnih problemov glede same poti.
Na začetku smo si najprej še ogledali pano z informacijami o kraju Mlinci. Po kratkem opisu smo se tako odpravili cilju naproti. Pot se je lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila hoja po asfaltu in proti vrhu je bila pot nekoliko bolj strma. Ko smo prispeli do vrha se je večina odpravila na ogled same cerkve.
Po ogledu smo se podali do koče, kjer smo imeli naročeno hrano. Imeli smo svojo sobo tako, da smo se lahko razporedili po sedežih ob mizah. Po obedu smo imeli debate o izletih v naslednjem letu, naredili smo še skupinsko fotko in se potem odpravili po isti poti nazaj v dolino. Tu je imela Adrijana za uredit še nekaj knjigovodskih zadev in tako smo zadovoljno zaključili še en izlet in se odpeljali domov.