Blegoš

2019

Zgodba se je začela na parkirišču Lipica pred Škofjo Loko. Tu smo bili dogovorjeni, da se dobimo skupaj in skupaj zapeljemo proti našemu cilju. Alenka nam je razdelila listke poti, ker je naj bila klasična pot do Blegoša zaprta zaradi del. Tako, da smo morali do Blegoša narediti ovinek po Selški dolini. Vse ni tako lepo potekalo, kakor si je zamislila Alenka. Najprej smo zgrešili pot in krenili proti Staremu vrhu. Kar čudno nas so redarji pošiljali na parkirišče, a naša kolona avtomobilov se ni zmenila na njihove pozive. Nadaljna pot nekaj km je bila seveda napačna. Po vrnitvi smo si potem še ogledali veliko žago in tudi od tu smo se morali vrniti. Končno smo le ujeli pravo pot in z nasmeškom parkirali pri turistični kmetiji pri Gornji Žetini. Tu so nas postregli z kavico in toplo ocvirkovo potico. Ker je bilo parkirišče na Črnem kalu zasedeno smo pri kmetiji tudi pustili svoje avtomobile ter krenili peš. Predno smo se odpravili nam je Marinka povedala nekaj zanimivosti o Ivanu Tavčarju, ki je v teh krajih pustil svoj pečat.
Pot na Blegoš je bila vseskozi zasnežena. Korak pa tudi nekoli težavnejši zaradi mehkega snega, ki se je udiral pod stopali. Na sećo ni bilo vetrovno in sonček je kar pogosto nekoliko segrel ozračje. Zjutraj je namreč bilo kar -13 stopinj. Kar lep je bil pogled na vrh in ne samo tja gor temveč na vso okolico s gorami in dolinami, ko smo stopili iz gozda.
Na vrhu smo se nekateri zadržali nekoliko dalj časa, saj se pogled na okolico kar ni hotel odlepiti. Po slikanju in ogledovanju smo se le spustili do koče. Bila je to kar lepa drsalnica po svežem snegu. Pri koči so nas pričakali še ostali naši planinci, ki so prišli na Blegoš nekoliko pred nami.
Skupaj nas je bilo kar 29. Pri koči smo postali kar debelo uri. Počakali smo namreč tudi Štefko, ki se je zgubila in se povzpela na goro z druge strani.
Po odmoru in slikanju smo se le odpravili v dolino in sicer po drugi poti. Trojici se je nekoliko bolj mudilo in so se morali nazaj na pravo pot kar nekoliko potruditi.
Tako smo na koncu vsi srečno prispeli do kmetije in naših avtomobilov. Vse bi bilo lepo če nebi bilo nevšečnega dogodka z Vojinim avtomobilom. A na koncu se je tudi to rešilo.
Lepa je bila današnja tura. Zimska idila in jasni pogledi obsijanem s sončkom so nas očarali.

Tabor- Bohinj 2019

2019

PD ISKRA LJ. je organiziralo planinski tabor v Bohinju, glavni organizatorki Nadja in Adrijana sta zopet super opravili delo. Namestitev v CŠD v Bohinju super, udeležba velika, tudi nekaj članov PD RTV, en je žal zbolel in ostal doma…Prvi dan so šli iz Bohinjske Bistrice do Stare Fužine peš, v soboto vzpon do Orožnove koče v zimski idili, 70 cm snega. V nedeljo pa se je še zjasnilo, v prekrasnem vremenu vzpon na Vogar. Vodnik Marjan s pomočniki Alenko, Romanom so odlično vodili, korak lahkoten, kar je tudi prav, da smo varno in lahkotno hodili. Večer je bil pester, predavanje, potem pa še večer nostalgije, poln smeha in obujanja spominov na otroštvo…vsak je nekaj doprinesel k prijetnemu vzdušju. Super je bilo…hvala vsem…
Zapisala, foto: Liljana

Čreta

2019

Z šestimi avtomobili smo se pripeljali na naše izhodišče v kraju Kokarje. Po pripravi za pohod smo se usmerili po zgornji poti. Z začetku in na nekateri mestih je bilo kar strma pot vmes pa tudi nekaj položnega, večinoma pa po gozdu. Ko pa smo prispeli do ceste se nam je razprostrl izredno lep razgled proti bližnjim vrhovom in dolini pod nami. Tu smo se tudi nekoliko dalj tudi ustavili. Vendar zaradi hladnega vremena smo se vseeno dokaj hitro odpravili naprej. V križišču na vrhu vzpona smo krenili proti cerkvi Svete Marije Božje, kjer je tudi visoko energetsko polje. Tudi tu smo kmalu zaradi hladnega vremena zaključili kmalu ogled in se odpravili proti koči, ki je bila ravno pod hribom, oddaljena le 5min. V koči je bilo veliko topleje. Imeli smo tudi svojo sobo, kjer smo lahko pomalicali naročene dobre vampe, ričet in še kaj. Kar celo uro smo prebili v prijetnih pogovorih in klepetu. Na koncu smo naredili pred kočo še gasilsko in se potem odpravili proti novi koči na Farbanci. Najprej smo prečili pobočje pod cerkvijo Sv. Katerine in nadaljevali pot od križišča po cesti. Na označenem ovinku smo skrenili s ceste in po stezi prispeli do naše naslednje postojanke, koče na Farbanci. Tu je koča je pred kratkim prenovljena in prijeten gospodar nas je pričakal. Imeli smo nekoliko daljši počitek ob zelo zmernih cenah smo si privoščili nekaj pijače. Naša pot se je potem nadaljevala v dolino do avtomobilov.
Izlet je potekaj v zelo lepem vremenu. Nismo imeli nobenih problemov vsi smo prišli na cilj dobro razpoloženi in si zaželeli še veliko takih izletov. Prvi bo že na našem taboru v Bohinju.

Kum

2019

Letošnjega tradicionalnega že 37. pohoda na Kum se je udeležila tudi deseterica članov našega društva. Iz železniške postaje v Ljubljani nas je vlak kakor običajno odpeljal ob 6.50. Naš pohod pa smo začeli v Hrastniku. Bilo je dokaj hladno vreme nekako prikladno za ta letni čas. Snega pa ni bilo in tako je bila pot vseskozi kopna, le na vrhu je bilo nekoliko ledu na cesti, tako da je bila potrebna previdnost. Do vrha smo porabili slabe tri ure. V glavnem je bilo oblačno, a tudi nekaj sončnih žarkov je posvetilo. Na planem izven gozda pa je večkrat zapihal kar močan veter. V koči je bila kakor ponavadi velika gneča, tako da smo se razdelili v dve skupini eni zgoraj drugi spodaj. Ko smo pojedli naročen ričet in klobase smo naredili še skupinsko pri cerkvi od odšli v dolino po isti poti. Na postajo smo prišli le nekaj minud pred prihodom vlaka. V Ljubljani smo v bližnjem bifeju ob kavici naredili analizo izleta. Bil je prijeten izlet z kar 1000m višinske razlike kar je kar vzgledno za začetek leta.