Kopitnik

2019

Najprej se bi opravičil za objektivne nevšečnosti, še posebno našim novim članicam in prijateljem z drugih PD, ki so bili prvič na našem izletu.
Običajno opisujem izlet z vtisi od začetka pohoda. Tokrat naj bo izjema. Vse je lepo potekalo, a le do prihoda na postajo v Rimskih Toplicah. Tu se je začel nekoliko komičeno nadaljevanje našega izleta. Vsi smo namreč bili pripravljeni za vstopanje na vlak, le Dena se je hotela prepričati, kdaj pravzaprav odpelje vlak. Dobila pa je nekoliko nepričakovan odgovor. Vlaka ne bo. Saj bi lahko vstopili na brzivlak, ki pa je odpeljal že pred 15 minutami. Ponudil pa nam je kombi prevoz do Zidanega mosta za 8 ljudi. In kako naj se nas 30 nagnetemo na ponujeni kombi. Postajni uslužbenec je kmalu našel odgovor. Prav samo za nas pohodnike na Kopitnik je organiziral prevoz z avtobusom do Zidanega mosta. Ja vse lepo in prav, le vlak v Zidanem mostu nas je moral počakati in tako je prav na začetku imel 10 minut zamude. Vsi smo tako hitro stekli na vlak in v veselem pričakovanju vožnje v Ljubljano seveda brez komplikacij. Pa le ni bilo sve tako brezhibno. V Lazah se je vlak kar ustavil in nikamor naprej. Pokvaril se je. Sledilo je eno urno čakanje na dodatno kompozicijo iz Ljubljane, da nas je prišlepala že v nočno Ljubljano. Tako smo bili člani današnjega pohoda tako pomembni in počaščeni najprej z prevozom dodatnega avtobusa in nato celo z dodatno kompozicije vlaka. Vsaka čast železnici.
Zjutraj smo se tako zbrali v velikem številu v avli železniške postaje, kjer sta Adrijana in Dušan organizirala nakup voznih kart. Bilo je tudi nekaj novih članic in gostov z drugih PD. Skupaj kar 30. V Hrastniku, kamor smo prispeli po enourni vožnji se nam je pridružil tudi Drago s soprogo iz RD Sv. Barbara.
Sledil je pohod po lepo uhojeni kopni gozdni poti. Hodili smo lepo v koloni in tako kmalu prispeli do koče na Gorah.
Po nekoliko daljšem postanku v koči, kjer nas je lepo sprejela gospodarica in nas tudi razveselila z nekaj smešnicami in zanimivimi prigodami, smo nadaljevali do koče na Kopitniku. Tu smo se razdelili v dve skupini. Dvanajsterica je šla naprej do vrha, ostali pa so se martinčkali na sončku, ki se je pravkar prikazal. Hoja do vrha je bila v začetku dokaj zasnežena in ponekod tudi poledenela. To nas ni posebno motilo saj smo hodili previdno in proti koncu je bila pot že popolnoma kopna. Tudi vzpon na vrh Kopitnika je potekal brez problemov, le držati se je bilo potrebno na postavljeno žično vrv.
Ko smo se vrnili do koče smo le še napravili skupinsko fotko in se odpravili v dolino po klasični poti skozi grapo. Pot v grapi je bila v začetku dokaj spolzka od shojenega snega, a je proti dolini sneg že počasi izginjal in pot je bila kmaku popolnoma kopna. Sledila je cesta in tu so bile že Rimske Toplice.
v restavraciji smo imeli rezervirane mize za malico ali kosilo, kakor je kdo želel. Nekateri, ki niso jedli pa so se pa hladili na vrtu ob kavici ali čem podobnem. Vse je potem sledilo opisanem na začetku. Bil je to najbrž še najbolj poseben pohod na Kopitnik in to celo dvajseti.
Marjan

Občni zbor društva 2019

2019

Danes se je vse dogajalo v Strahu. Da ne bo pomote ni nas bilo strah le ime gostišča je imelo tako ime. Franci in Evgen sta že vedela zakaj sta izbrala to lokacijo. Da smo nastopali le tu je bilo krivo deževje, ki je preveč namočilo našo predvideno pot izleta, ki smo ga načrtovali pred zborom. Tudi potek zbora smo tako temu prilagodili. Organizatorji so bili na tu na mestu že veliko časa pred prihodom članov. Pripravili so ozvočenje in pogrinjek za vsako mizo. Na vhodu smo tako lahko prevzeli Romanovo zgibanko o planu izletov, in ki vseboje tudi nazoren opis o nevarnosti strel v naravi. Tudi Adrijana je imala ta čas polne roke dela s včlanitvijo novih članov.
Ob napovedani uri v bistvu pol ure pred začetkom je glavnina udeležencev že prispela. Le nekateri so prikapljali nekoliko pozneje. Kakor se spodobi je bil pri vstopu ponujen aparitiv v obliki bolj ali manj močnih vspodbud. Tudi zvoki raznih melodij so že odmevali po prostoru. Tako smo morali za pogovore in spoznavanje biti bolj glasni.
Kakor običajno na zborih je bilo izvoljeno predsedstvo, katerega predsednik je bil Franci (na balanci). On je najboljši za vodenje take prireditve in ima večletne izkušnje. Napovedan je bil dnevni red in tako se je začelo. Najprej je predsednik društva Fedor dokaj podrobno opisal dogajanje v društvu v preteklem letu. Spomnili smo se tudi na pokojne člane društva in jim podarili minuto molka. Kar obširno je bilo presednikovo predavanje. O čem vse je govoril tu ne bom opisoval, le nekako se mi zdi, da je pozabil omeniti Janovo raziskovanje ustanovitve društva. Ugotovil je namreč, da je naše društvo v bistvu nasledilo prvotno PD Iskra, ki je bilu ustanovljeno že leta 1969. Takrat je bilo naše društvo le ena od sekcij. Po propadu sistema Iskre se je obdržalo le naše planinsko društvo po zaslugi nekateri prvotnih članov, ki pa so nekateri še vedno aktivni člani društva. Po poročilu Fedorja je nastopila Alenka, ki je razen osnovnih poročil o delovanju vodnikov tankočutno opisala pomen planinstva za dobro počutje in zdravje.
Tudi Dora nam je opisala pomen vključitve otrok v naše društvo. Bilo je tudi nekaj predlogov, ki pa se bodo poskušali v prihodnosti izvesti.
Omenil bi še besedo gostov, ki so nas pozdravili, se zahvalili za povabilo in predstavili tudi svoje zanimive plane izletov ki so zanimivi tudi za nase člane. Bil je tu predstavnik MDO-ja, v bistvi tudi s PD Rašica. Povabil nas je na Jurčičevo pot in tabor MDO pri Koči na Vogarju, predstavnika prijateljskega pobratenega KPD Hej gremo naprej, PD RTV-ja, PD Križe in na koncu tudi predstavnika R. d. Sveta Barbara z Dragom na čelu, ki nas je povabil na že tradicionalen pohod pred začetkom prireditve Pivo in cvetje.
Po poročilih raznih odborov, katerih poročila so bila soglasno sprejeta in besedi gostov je nastopil čas za potešitev lačnih želodčkov. Izdatno kosilo nas je dodobra okrepilo, tako, da smo dobili dodaten zagon za bistvo našega srečanja. To je druženje ob zvokih harmonike Blaža in Braneta. Dogajal se je ples in seveda razni prijetni pogovori o vsem mogočem. Svet je tako majhen, da sta se tako dve planinki po dolgih 40 letih ponovno srečali. Tudi nekateri ostali smo po skoraj letu in več ponovno izmenjali svoje spomine na prijetne dogodke v bližni in nekoliko bolj dalnji preteklosti. Imeli smo tudi igrico za popestritev. Zunaj je pa dež kar še padal . Nas to seveda ni motilo, saj smo bili na suhem in toplem. Tako je naše druženje za večino trajalo kar do osmih. Prijetno je bila na koncu tudi seansa v krogu na sredini velike sobe z nastopom Francija in ob koncu še posebno, ko je prišel s sosednje sobe harmonikar Blaž. V krogu smo tako ponovno zaplesali in padlo je še nekaj dobrih šal oziroma vicov, da smo se še dodatno nasmejali.
Kaj na koncu še kaj o tem? Za enkrat je le tole z moje strani. Lepo in prijetno je bilo in na snidenje ne šele čez eno leto, ampak že 8. Februarje na tradicionalnem, že dvajsetem pohodu na Kopitnik, katerega bomo izvedli skupaj z PD Delo.
Marjan