Kopitnik

2019

Najprej se bi opravičil za objektivne nevšečnosti, še posebno našim novim članicam in prijateljem z drugih PD, ki so bili prvič na našem izletu.
Običajno opisujem izlet z vtisi od začetka pohoda. Tokrat naj bo izjema. Vse je lepo potekalo, a le do prihoda na postajo v Rimskih Toplicah. Tu se je začel nekoliko komičeno nadaljevanje našega izleta. Vsi smo namreč bili pripravljeni za vstopanje na vlak, le Dena se je hotela prepričati, kdaj pravzaprav odpelje vlak. Dobila pa je nekoliko nepričakovan odgovor. Vlaka ne bo. Saj bi lahko vstopili na brzivlak, ki pa je odpeljal že pred 15 minutami. Ponudil pa nam je kombi prevoz do Zidanega mosta za 8 ljudi. In kako naj se nas 30 nagnetemo na ponujeni kombi. Postajni uslužbenec je kmalu našel odgovor. Prav samo za nas pohodnike na Kopitnik je organiziral prevoz z avtobusom do Zidanega mosta. Ja vse lepo in prav, le vlak v Zidanem mostu nas je moral počakati in tako je prav na začetku imel 10 minut zamude. Vsi smo tako hitro stekli na vlak in v veselem pričakovanju vožnje v Ljubljano seveda brez komplikacij. Pa le ni bilo sve tako brezhibno. V Lazah se je vlak kar ustavil in nikamor naprej. Pokvaril se je. Sledilo je eno urno čakanje na dodatno kompozicijo iz Ljubljane, da nas je prišlepala že v nočno Ljubljano. Tako smo bili člani današnjega pohoda tako pomembni in počaščeni najprej z prevozom dodatnega avtobusa in nato celo z dodatno kompozicije vlaka. Vsaka čast železnici.
Zjutraj smo se tako zbrali v velikem številu v avli železniške postaje, kjer sta Adrijana in Dušan organizirala nakup voznih kart. Bilo je tudi nekaj novih članic in gostov z drugih PD. Skupaj kar 30. V Hrastniku, kamor smo prispeli po enourni vožnji se nam je pridružil tudi Drago s soprogo iz RD Sv. Barbara.
Sledil je pohod po lepo uhojeni kopni gozdni poti. Hodili smo lepo v koloni in tako kmalu prispeli do koče na Gorah.
Po nekoliko daljšem postanku v koči, kjer nas je lepo sprejela gospodarica in nas tudi razveselila z nekaj smešnicami in zanimivimi prigodami, smo nadaljevali do koče na Kopitniku. Tu smo se razdelili v dve skupini. Dvanajsterica je šla naprej do vrha, ostali pa so se martinčkali na sončku, ki se je pravkar prikazal. Hoja do vrha je bila v začetku dokaj zasnežena in ponekod tudi poledenela. To nas ni posebno motilo saj smo hodili previdno in proti koncu je bila pot že popolnoma kopna. Tudi vzpon na vrh Kopitnika je potekal brez problemov, le držati se je bilo potrebno na postavljeno žično vrv.
Ko smo se vrnili do koče smo le še napravili skupinsko fotko in se odpravili v dolino po klasični poti skozi grapo. Pot v grapi je bila v začetku dokaj spolzka od shojenega snega, a je proti dolini sneg že počasi izginjal in pot je bila kmaku popolnoma kopna. Sledila je cesta in tu so bile že Rimske Toplice.
v restavraciji smo imeli rezervirane mize za malico ali kosilo, kakor je kdo želel. Nekateri, ki niso jedli pa so se pa hladili na vrtu ob kavici ali čem podobnem. Vse je potem sledilo opisanem na začetku. Bil je to najbrž še najbolj poseben pohod na Kopitnik in to celo dvajseti.
Marjan