Korada

2019

Iz Solkana čez Sabotin in Korado v Kanal.
Staničevega pohoda se je udeležila deveterica članov PD Iskra Ljubljana. Očarali so nas pogledi na prelepo Sočo, Goriška Brda in zasnežene vrhove Kaninskega pogorja, Krna, Batognice in Julijcev za njima. Naš nekdanji dolgoletni predsednik je pot prehodil že enajstič.

Tolsta gora

2019

Saj ne bi, samo glede na današnjo rekordno udeležbo se spodobi tudi nekaj besed. Pri gostišču Pod Skalco sva prišla le Franci in jaz. Tam pri mizi je pridno čakal, da se mu kdo pridruži. In prišel sem. Popila sva kavico in počakala do 10.20, če se bi morda kdo zmotil in prišel. To se seveda ni zgodilo.
Pobrala sva nahrbtnike in palice iz avtomobila in najin pohod se je tako začel. Takoj na začetku je bila pot ravninska, a le do gozda. Sledil je klanec skoraj do vrha Starega gradu. Pot se je ponekod vzpenjala direktno navzgor, nekaj pa tudi po ključu v serpentinah tako da sva kar lepo napredovala. Pri gradu sva si le ogledala okolico in se takoj odpravila naprej, tako tudi skozi portal vhodnih vrat, kateri je še ostal skoraj nepoškodovan. Ko sva pristopila na cesto je takoj sledil vzpon na Špico. Sproti pa sem Francija seznanjal s potekom poti in ogledovala zasnežene vršace Pot je bila do vrha lepo uhojena in suha in nisva imela nobenih problemov. Tudi pohodnikov sva srečala le peščico. Na vrhu sva zopet usmerila pogled v okolico in naredila selfi za spomin. Pri vpisni knjigi sva naredila avtogram in se odpravila naprej do prevala oz. ceste. Od tu naprej je bila pot skoraj ravninska, le tu in tam kakšen klanček. Vmes smo si ogledovali področja nasadov borovnic in ograjen nasad borov, smrek in macesnov, pri katerem so že začeli brsteti lističi. Tako sva kmalu pripela do zadnjega klanca, ki je vodil na vrh Tolste gore. Tudi tu je bila pot lepo uhojena in se lepo zložno vzpenjala, le na začetku je bila morda nekoliko strmejša. Med vzpenjanjem sva srečala le dva pohodnika. Na vrhu sva spet pustila svoja avtograma, nekaj prigriznila in se odžejala. Nakar je sledi na začetku nekoliko manj zahteven spust, ki pa je proti koncu postal kar nekoliko bolj zahteven, še posebno zaradi vlažnih tal. Zame in za Francija to seveda ni bil noben problem. Tako sva lepo “zašilila klobaso” po skoraj tri urni hoji in se po nekaj sto metrih vrnila k najinima avtomobiloma. Sledili so nujni opravki preoblačenja in seveda potešitev žeje v bližnjem gostišču.
Tako sva bila oba prijetno utrujena in v bistvu pripravljena na sobotni 8-urni pohod na Korado.

Kolpa

2019

Reka Kolpa velja za eno izmed najtoplejših, najčistejših in neokrnjenih rek v Sloveniji.
Bi rekla, da vse to drži, neokrnjenost v zadnjih letih moti le rezilna žica……
Prehodili smo najjužnejšo slovensko pot od Radencev do Damlja in naprej od Damlja do Vinice še Mlinarsko pot. Po uradnih podatkih 10,5 +10 km, torej skupaj 20,5 km.
Naši merilci so menda namerili precej več?
Prehojena pot ob reki Kolpi
Adrijana

Kar 39 planincev se nas je zbralo na najjužnejši planinski poti v Sloveniji od Radencev do Damelj. Pot poteka ob reki Kolpi, imeli smo čudovit pomladen dan, narava se prebuja, vse zeleno, cveti, modrina na nebu. Pot je lahka, ravninska, nobenih posebnih ovir na poti, prijetno smo se sprehodili in med potjo poklepetali. Idejo za pot je dal Marko, skupaj z vodnico Eriko sta izpeljala pohod. Večina nas je po teh krajih hodila prvič. Na polovici poti so nas na kmečkem turizmu Žagar odlično pogostili, vsa hrana je bila izredno dobra, prav tako sirov in jabolčni zavitek. Nekateri so pohod zaključili na polovici poti, drugi pa prehodili še do konca, skupaj 23 km. Nekateri so si med potjo ogledali jamo, drugi so se malo namočili v Kolpi, tretji pa so videli še razstavo slik v galeriji v Vinici…
Zapisala: Liljana, Foto: Davor, Marko, Mila

Protected: Pasja ravan

2019

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Pot sedmih slapov

2019

Na dolgo pričakovan izlet na Pot sedmih slapov smo se odpravili z velikim avtobusom. Glede na prijavljene smo se potrudili, da bi vsi, ki so si želeli ogledeti atraktivno kuliso reke Mirne oziroma Drage. Tokrat smo združili moči s PD Delo. Skupaj nas tako je bilo 48, žal je zadnji čas odpovedalo kar nekaj udeležencev. Zjutraj še v temi ob 6 uri smo že krenili z Dolgega mostu. Pot nas je vodila po avtomobilski cesti do Črnega Kala in nato proti meji in Buzetu. Vmes smo imeli postanek pri Risniku.
V Buzetu nas sta že čakale Milena in Vojc. Predno smo začeli naš pohod sem še enkrat razložil potek poti. Sledil je pohod, najprej ob ravninski strugi reke Mirne. Kmalu nato pa smo vstopili v sotesko reke Drage. Pričakovanega mokrega ogleda slapov žal nismo dočakali. Lahko smo občudovali le divjo pokrajino, kjer so za turistično popestritev poskrbeli z krajšim ziplinom, vrvnim mostom in zavarovano potjo. Reka je tu oblikovala številna manjša jezerca, brzice in slapove izpod velikih, na trenutek celo zastrašujočih skal. Tu je tudi področje, kjer so v preteklosti v majhnih količinah izkopavali premog, vendar je vstop v rudniške predore prepovedan. Prevzela nas so tudi visoke stene ob poti, kjer plezalci preizkušajo svoje sposobnosti in pogum.
Ob koncu soteske nas je čakal 100- meterski vzpon, ki pa je bil lepo varovan in ni bilo nobenih problemov s pohodniki. Zanimivi so bili predvsem na krajšem delu poti vdelana kovinska stopala v skalo. Sledil je nato krajši spust in zopet tudi krajši vzpon do planote pod vasjo Selca. Prečili smo Napoleonov most, ki je v Napoleonovih časih služil za prevoz blaga iz Reke v Trst. Naš pohod se je tako nadaljeval preko nepokošenih travnjčkov, ki jih nihče ne kosi in jih počasi prerašča gozd. Vmes se vidijo ruševine davno zapuščenih hiš in opuščeni sadovnjaki. Prispeli smo tako do sipin, do ceste in naselja Kuhari. Od najvišje točke pohoda smo se potem spustili v naselje Kotle. Tudi tu je vse zapuščeno le še manjša gostilna je nekako klubovala samoti. Tu smo se razporedili ob cesti in se zadržali kar daljši čas za malico in krajši počitek. Na vrtu gostilne se namreč ne sme uporabiti hrana in pijača z nahrbtnika, tako pač tu opozarja več napisov.
Pot nas je potem vodila ob strugi reke Mirne, mimo še treh slapov brez vode. Trikrat smo potem prebredli reko bolj rečeno manjši potoček in kmalu prispeli do mostu in sotočja rek Drage in Mirne. Sledil je le pohod ob ravni strugi reke do avtobusa.
Postanek smo imeli v Sočergi, na kosilu. Nekateri so si tu poskrbeli tudi zalogo vina. Naš prijeten izlet smo tako zaključili ob dokaj zgodnji popoldanski uri na Dolgem mostu.

Stolpnik

2019

Lepega vremena v letošnji zimi je kar na pretek. Tako je bilo tudi danes, ko smo se v našem društvu napotili proti Štajerski v Slovenske Konjice in naprej na pohod na Stolpnik.
Zjutraj ob znosni uri tudi za bolj zaspane, torej ob 8 uri smo krenili z našimo šestimi avtomobili proti našim novim dogodivščinam naproti. V Domžalah se nam je pridružila še Nadja. Ko smo prispeli do Sl. Konjic smo se še nekoliko lovili, pri kateri bencinski črpalki se dobimo, teh je v samem centru kar troje. Ob pomoči mobijev smo se le zbrali v tapravem in popili tisto kavico, čeprav je bilo potrebno zanjo nekaj časa potrpeti.
Naš pohod smo začeli od parkirišča ob cerkvi . Po namestitvi naše pohodne opreme so nas lete kar na hitro ponesle naprej. Po najdbi zastavljenega mobija sem se tudi jaz odpravil s pospešenim korakom na čelo skupine. Izbrali smo bolj položno pot proti še vedno mogočnih in deloma obnovljenih razvalinah Konjiškega gradu. Zgodovina Starega gradu ni bila ravno prijetna. V njem so že od leta 1290 gospodovala Nemška plemiška rodbina Tattenbach. Žal se je v letu 1668 grof Ivan Erazem Tottenbach podal v zaroto proti Ogerskemu kralju, kar so na Dunaju spoznali za veleizdajo in ga usmrtili z obešanjem v Gradcu. Njegove sorodnike in pajdaša Zrinskega in Frankopana pa že nekaj dni prej usmrtili na Dunaju.
Pot naprej je potekala nekoliko pa makadamski cesti potem pa po markirani poti Konjske smrti do treh Križev (Šreklnov, Grabornikov, Bršljakov) Ti križi so bili prej zapuščeni nekje po gozdu in so jih krajani potem prestavili na vidno mesto. Pot je vseskozi markirana tako, da ni bilo večjih problemvo. Le za Nado in Ano je bila pot nekoliko daljše saj sta nenamerno hoteli na razgledišče ob Skali za kar ogled pa je bilo nekoliko premalo časa.
Od Treh križev smo se potem napotili po rahlo vpenjajoči poti proti vrhu Krniškega Roba. Razgledov ni, vsaj tja do vrha Roba ne prav pretirano, le tam daleč na vrhu Stolpnika za drevesi se je sramežljivo skrival stolp. Z vrha Roba je sledil manjši spust nakar smo prispeli do križišča Grofovega Štanta. Zakaj tako ime pa še Google ne ve.
S križišča so nas markacije usmerile v klanec, kjer nam je smerna tabla kazala še pol ure. Sprva smo po dokaj strmem klancu grizli kolena naravnost navzgor. Ko pa se je pot nekoliko zravnala in potem sprva malce spustila, se je zopet postopno začela vzpenjati proti vrhu. Najprej smo zagledali hiško na vrhu potem pa se je med drevjem prikazal tudi razgledni stolp. Vedno bolj proti vrhu pa nas je božal dokaj močan veter.
Tako je bilo tudi na vrhu. Da bi se odpravili na vrh stolpa je bil pa pravi podvig. Le Fedor in Silvo sta uspela kljubovati vetru, poskusi ostalih pa so v glavnem končali na sredini v prvem nadstropjem stolpa.
Stolp je visok 25m ima 130 normalnih in 10 povečanih stopnic. Zgrajen in odprt je bil leta 1997, Ima dve nadstropji po 3,5 x 3.5 m. Razgled ob lepem vremenu seže daleč naokoli tako na Celjsko kotlino na jugu kot na Dravinjsko dolino na severu. Ne bomo videli le dolin, temveč tudi Pohorje, Uršljo goro, Savinjske Alpe in Zasavsko hribovje ter še mnogo bolj ali manj znanih vrhov.
Nekoliko manj je pihalo ob vznožju, skoraj nič pa v zavetrju brunarice. Tu smo se posedli po klopeh in zaužili naše dobrote iz nahrbtnika. Po skupinske slikanju smo se odpravili po severni poti proti lovski koči, a je nismo dosegli. Še prej smo namreč prišli do gozdne cesti, ki nas je potem popeljala do Grofovega Štanta. Od tu pa v dolino po Zmajčkovi poti. Najprej po makadamu nato po gozdni poti, ki pa je kmalu postala kar zahtevna. Previdno smo tu sestopali in srečno prispeli do ceste in nato po njej do izhodišča. Med potjo v dolino, že proti koncu poti, so si nekatere naše planinke pa tudi planinci nabrali liste čemaža, ki ga je bilo tu na pretek.
Hodili smo skupaj s počitki 5 ur in pol, prehodili 13 km poti ter naredili 850 višinskih metrov. Lepo je bilo morda nekoliko bolj vetrovno, kar pa nas ni motilo.
Uradni zaključek izleta je bil v bližnji restavraciji, kjer smo analizirali pot in se tudi okrepili z dobrim kosilom za srečen povratek domov. Prisluhnili smo Marinkinim hudomušnim recitacijam o Dnevu žena in Dnevu mučenikov.