Stolpnik

2019

Lepega vremena v letošnji zimi je kar na pretek. Tako je bilo tudi danes, ko smo se v našem društvu napotili proti Štajerski v Slovenske Konjice in naprej na pohod na Stolpnik.
Zjutraj ob znosni uri tudi za bolj zaspane, torej ob 8 uri smo krenili z našimo šestimi avtomobili proti našim novim dogodivščinam naproti. V Domžalah se nam je pridružila še Nadja. Ko smo prispeli do Sl. Konjic smo se še nekoliko lovili, pri kateri bencinski črpalki se dobimo, teh je v samem centru kar troje. Ob pomoči mobijev smo se le zbrali v tapravem in popili tisto kavico, čeprav je bilo potrebno zanjo nekaj časa potrpeti.
Naš pohod smo začeli od parkirišča ob cerkvi . Po namestitvi naše pohodne opreme so nas lete kar na hitro ponesle naprej. Po najdbi zastavljenega mobija sem se tudi jaz odpravil s pospešenim korakom na čelo skupine. Izbrali smo bolj položno pot proti še vedno mogočnih in deloma obnovljenih razvalinah Konjiškega gradu. Zgodovina Starega gradu ni bila ravno prijetna. V njem so že od leta 1290 gospodovala Nemška plemiška rodbina Tattenbach. Žal se je v letu 1668 grof Ivan Erazem Tottenbach podal v zaroto proti Ogerskemu kralju, kar so na Dunaju spoznali za veleizdajo in ga usmrtili z obešanjem v Gradcu. Njegove sorodnike in pajdaša Zrinskega in Frankopana pa že nekaj dni prej usmrtili na Dunaju.
Pot naprej je potekala nekoliko pa makadamski cesti potem pa po markirani poti Konjske smrti do treh Križev (Šreklnov, Grabornikov, Bršljakov) Ti križi so bili prej zapuščeni nekje po gozdu in so jih krajani potem prestavili na vidno mesto. Pot je vseskozi markirana tako, da ni bilo večjih problemvo. Le za Nado in Ano je bila pot nekoliko daljše saj sta nenamerno hoteli na razgledišče ob Skali za kar ogled pa je bilo nekoliko premalo časa.
Od Treh križev smo se potem napotili po rahlo vpenjajoči poti proti vrhu Krniškega Roba. Razgledov ni, vsaj tja do vrha Roba ne prav pretirano, le tam daleč na vrhu Stolpnika za drevesi se je sramežljivo skrival stolp. Z vrha Roba je sledil manjši spust nakar smo prispeli do križišča Grofovega Štanta. Zakaj tako ime pa še Google ne ve.
S križišča so nas markacije usmerile v klanec, kjer nam je smerna tabla kazala še pol ure. Sprva smo po dokaj strmem klancu grizli kolena naravnost navzgor. Ko pa se je pot nekoliko zravnala in potem sprva malce spustila, se je zopet postopno začela vzpenjati proti vrhu. Najprej smo zagledali hiško na vrhu potem pa se je med drevjem prikazal tudi razgledni stolp. Vedno bolj proti vrhu pa nas je božal dokaj močan veter.
Tako je bilo tudi na vrhu. Da bi se odpravili na vrh stolpa je bil pa pravi podvig. Le Fedor in Silvo sta uspela kljubovati vetru, poskusi ostalih pa so v glavnem končali na sredini v prvem nadstropjem stolpa.
Stolp je visok 25m ima 130 normalnih in 10 povečanih stopnic. Zgrajen in odprt je bil leta 1997, Ima dve nadstropji po 3,5 x 3.5 m. Razgled ob lepem vremenu seže daleč naokoli tako na Celjsko kotlino na jugu kot na Dravinjsko dolino na severu. Ne bomo videli le dolin, temveč tudi Pohorje, Uršljo goro, Savinjske Alpe in Zasavsko hribovje ter še mnogo bolj ali manj znanih vrhov.
Nekoliko manj je pihalo ob vznožju, skoraj nič pa v zavetrju brunarice. Tu smo se posedli po klopeh in zaužili naše dobrote iz nahrbtnika. Po skupinske slikanju smo se odpravili po severni poti proti lovski koči, a je nismo dosegli. Še prej smo namreč prišli do gozdne cesti, ki nas je potem popeljala do Grofovega Štanta. Od tu pa v dolino po Zmajčkovi poti. Najprej po makadamu nato po gozdni poti, ki pa je kmalu postala kar zahtevna. Previdno smo tu sestopali in srečno prispeli do ceste in nato po njej do izhodišča. Med potjo v dolino, že proti koncu poti, so si nekatere naše planinke pa tudi planinci nabrali liste čemaža, ki ga je bilo tu na pretek.
Hodili smo skupaj s počitki 5 ur in pol, prehodili 13 km poti ter naredili 850 višinskih metrov. Lepo je bilo morda nekoliko bolj vetrovno, kar pa nas ni motilo.
Uradni zaključek izleta je bil v bližnji restavraciji, kjer smo analizirali pot in se tudi okrepili z dobrim kosilom za srečen povratek domov. Prisluhnili smo Marinkinim hudomušnim recitacijam o Dnevu žena in Dnevu mučenikov.