Orle

2019

Ko se začne potem traja najmanj 40 dni. Mislim o dežju in slabem vremenu. Tako se te dni stalno dogaja. Namesto izletov v visokogorje se sedaj ukvarjamo z bližnjimi griči v okolici Ljubljane. Tudi tokrat nam je vreme zagodlo in smo se odpravili namesto na Jerebikovec na tradocionalen pohod na Orle v organizaciji KTD Proga 13 v sodelovanju ŠZL.
Zjutraj smo se najprej zaradi zapore Litijske ceste zbrali pri gostišču Portal ob Zaloški cesti. Od tu smo se z avtomobili odpravili Kulturnemu domu v Hrušici. od koder se je ob 9 uri tudi začel pohod. Iz našega društva se je pohoda tako udeležilo kar 14 planink in planincev. Pot nas je najprej vodila po stranskih poteh do Poti ob žici in naprej proti Golovcu. Pod vrhom Golovca smo zavili proti Orlam. Vseskozi smo tako hodili po dokaj široki gozdni poti, do ceste in do gostišča na Orlah. Tu smo dobili pol ure za počitek in osvežitev. Vrnili smo se po isti poti v Hrušico do doma, kjer so nas pogostili z kranjsko klobaso, fižolovo solato in kokto. Vreme se je tokrat lepo držalo, saj nismo potrebovali dežnikov ali kaj podobnega, morda je bilo le nekaj kapljic, na koncu pa se je iza oblakov pokazalo celo nekaj sončka. Prijetno je bilo.

Šmarna gora

2019

Predvideni pohodno-kolesarski izlet se je osiromašil in postal le pohodni in to na Šmarno goro. Čeprav je bilo vreme tudi ta dan bolj kislo smo se odločili, da vseeno počastimo spomin na našega prvega vodnika Draga Peršla. Na parkirišču v Tacnu pod Šmarno goro se nas je zbrala deveterica. Začetek pohoda je bil še nekoliko deževnem, a se je kmalu nekoliko razvedrilo, tako da smo lahko dežnike zaprli. Pot čez kuhinje je bila kar nekoliko blatna, a to nas ni preveč oviralo. S umirjeno hojo smo prispeli do vrha. Posebne gneče zaradi slabega vremen tu ni bilo in smo se lahko potem komot posedli v koči. Tu smo počastili spomin na Dragota. Dušan nam je na kratko povedal njegov življenjepis. Po nekoliko daljšem postanku v koči smo se spustili nazaj v dolino po severni poti in nato po pobočju po Slovenski poti na izhodišče. Vmes smo se ustavili mimogrede še pri gostišču ob poti, kjer smo naredili našo analizo poti.
Drago Peršl se je rodil 7.10.1942. Po končani srednji šoli se je zaposlil in ustvaril dom, družino. Član planinske organizacije je postal leta 1955 in kmalu postal član alpinističnega odseka v planinskem društvu Delo. Strokovno se je izpopolnjeval in postal alpinistični inštruktor in varuh gorske narave. Od leta 1987 je začel kot gost pomagati in voditi zahtevnejše izlete v takratni PD Iskra Elektrozveze ter kmalu postal tudi član društva. Za svojo dolgoletno uspešno delo v planinski organizaciji je prejel leta 2005 častni znak, leto pozneje pa spominsko plaketo PZS. Kmalu po včlanitvi je opravljal funkcijo tajnika društva. Skrbno je hranil diapozitive izletov, katere smo si potem ogledovali na občnih zborih. Kot vodnik je bil zelo preudaren. Znan je bil predvsem po svoji vztrajnosti in adrenalinu. Ker je poznal veliko planincev nas je povezoval še z drugimi društvi, kar je bila njegova veliko želja. Iskal je tudi drugačne načine druženja in tako sedaj na njegovo pobudo redno organiziramo kolesarske izlete. Od njega smo se poslovili 16.6.2008.
Bil je tudi vsestranski športnik. Bil je veslač, alpinist, karateist in kolesar. Poleg planinarenja pa se je ukvarjal tudi s poleti z zmaji in pozneje tudi jadranjem in padalstvom. Imel je tudi nekaj nesreč, a to ga ni posebno vznemirjalo. Organiziral je akcije v naravi in tudi sodeloval na njih. Dostikrat je presenetil s prikazom svojih dosežkov v gorah tako doma kot v tujini. Svoje dosežke in izkušnje je posredoval tudi v tabornikom, v mnogobojih, teku ob žici, v ŠD Brazdah vzdržljivosti in na smučarskih tekih in še marsikje smo občutili njegovo nežno dušo z robatim značajem in smislom za humor. Bil je človek z mnogimi obrazi.
Njegovi alpinistični dosežki: Po grapi na Mojstrovko, Jungfrau, Demavand Skelter(5670m), prvenstvena smer Adijo, V Perujskih Andih na vrhove Huascaran(6768m), Nevado Huandoy(7395m). V Italiji po Dibonevem razu na Cine. V Pirenejih na najvišja vrhova Pico de Aneto(3404m) in Monte Perdido(3355m). Preplezal je razne prvenstvene smeri tako v Slovenskih in tudi na Hrvaških gorah (Makarska) .
Drago je napisal tudi nekaj člankov v Planinski vestnik. Bil je tudi veliki prijatelj brezdomcev, katerim je velikokrat tudi polepšal dan.