Srbija, Bosna 2019

2019

Letošnji prekrasen, dinamičen in raznovrsten planinski izlet v organizaciji PD RTV Ljubljana se začne v soboto 29. 6. 2019. Tokrat se nas je udeležilo 27 oseb in smo do zadnjega sedeža zapolnili tri kombije. Na poti prečkamo mejo s Srbijo in nadaljujemo pot proti Bajini Bašti, ki je v Nacionalnem parku Tara v zahodni Srbiji. Prespimo v zelo lepem in čisto na novo adaptiranem hostlu Mystic River. Prijazen lastnik Milan nas dočaka z »wellcome drink« in z jabolčno pito. Naslednji dan začnemo z raziskovanjem NP Tara, ki je najbolj znan po endemičnem iglavcu, Pančićevi omoriki. Pančićeva omorika je izredno lep dekorativni iglavec, ki danes krasi parke povsod po Evropi. Omoriko zelo pogosto srečamo tudi v Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Na Tari so prisotni tudi nam zelo znane jelka, smreka, bor, javor, breza in bukev. V mogočnem gozdu kraljuje mrki medved, a reka Drina ter jezera Peručac in Zaovine in ostala so polna rib. Posebej znana riba je Mladica. Na začetku kratek postanek v Mitrovcu. Tam si ogledamo najkrajšo reko na svetu, Vrelo ali Godina (Leto), ki je dolga samo 365 m in z bližnjega hriba na svoji kratki poti v obliki nekaj metrov visokega slapa vstopi v reko Drino. Na reki Vrelo je postavljena lepa lesena restavracija in ogledna točka, pod zelenimi krošnjami s čudovito senco. Nadaljujemo z ogledom zanimivega filma o NP Tara in se odpravimo skozi prekrasen, senčnat gozd do Banjske stene – Vidikovca. Od tod se odpira prečudovit pogled na jezero Perućac in mogočno reko Drino. Pot nazaj je navzdol, potem navzgor in je bolj zahtevna, skupaj prehodimo 16 km. Vrnemo se v Bajino Bašto na večerjo, v restavracijo na bregu Drine s pogledom na znano »hišico na Drini«. Le-ta je simbol Bajine Bašte in Nacionalnega parka Tara. Narejena je na skali sredi toka Drine. Po ljudskem izročilu je povezana s slavnim srbskim junakom Markom Kraljevićem. Marko je želel prečkati reko Drino, na način, da njegov konj Šarac ne zmoči nog. V reko je vrgel ogromno skalo. Šarac je skočil na skalo in odskočil na drugo obrežje Drine. Odtis njegovega kopita je še vedno na skali. Nato si ogledamo najbolj znan kulturno-zgodovinski spomenik manastir (samostan) Rača iz 13. stoletja, ki predstavlja izvir duhovnosti in pismenosti v tem delu Srbije. Naslednji dan gremo do jezera Perućac. Pod hidroelektrarno vstopimo v čolne in začnemo z 20 km dolgim spustom oz. splavarjenjem po mogočni, lepi in čisti reki Drini, po zgledu na znano » Drinsko regato«. Ta najbolj korajžni skočijo v vodo (Veliša in Dragan), ki ima borih 12-13 stopinj. Brrrr. Splavarjenje po mirni reki in sončnem dnevu je čudovito. Počasi se poslovimo od zahodnega dela Srbije in Nacionalnega parka Tara in se napotimo proti Foči v Bosno. Na poti si ogledamo prekrasen Drvengrad – Mećavnik, last znanega režiserja Emira Kusturice. Ogled mesta pusti močan vtis. Mesto je zgrajeno iz lesa, lesene hiše, strehe (skodle), lesena tla (kaldrma), prava umetnina. Prav med poletjem je tu veliko kulturnih prireditev, razstav, koncertov in veliko obiskovalcev. Naprej na poti se ustavimo v mestu Višegrad, najbolj znanem po starem mostu »ćupriji«, ki je opisana v čudoviti knjigi Ive Andrića »Na Drini ćuprija«, za katero je 1967 leta prejel Nobelovo nagrado. Most je mogočen, včasih so po njem vozili tovornjaki, danes je prenovljen in je odprt le za pešce. Višegrad je Andrićevo mesto. Emir Kusturica je tudi v Višegradu po vzoru na Drvengrad, zgradil drugo mestece – Kamengrad, oz. kamnito mestece, s centralnim atrijem in številnimi trgovinami, restavracijami, kavarnicami, knjigarnami, galerijami ob straneh. Na vhodu Kamengrada kraljujeta kipa turškega veljaka Mehmed paše Sokolovića in njegovega brata Makarija. Kipa simbolizirata bratsko ljubezen. Usoda se je poigrala z njima. Mehmed pašo Sokolovića so kot otroka ugrabili Turki (»danak« oz. davek v krvi) in vzgojili v janičarja. Sprejeti je moral muslimansko vero in se vojskovati za Turčijo, medtem je njegov brat Makarije postal menih pravoslavne cerkve. Oba sta napredovala do samega vrha, vsak v svoji hierarhiji. Mehmed je postal veliki vezir, Makarije pa patriarh srbske pravoslavne cerkve. Mehmed paša ni pozabil svojega porekla, pomagal je obnoviti avtokefalnost srbske pravoslavne cerkve, ki so jo turki ukinili, cerkvi je vračal stare pravice, gradil je mostove in ceste. Njegova največja dediščina na teh prostorih je most na Drini. Ob sprehodu skozi mestece srečamo nekaj kipov, med drugimi Ive Andrića, Nikole Tesle, najbolj pa dominira kip Petra Petrovića Njegoša. Na koncu atrija, glavne ulice, je lepa pravoslavna cerkev z veličastnimi zvonovi. Kamengrad je priljubljen kraj raznovrstnih dogodkov, druženja in zabave prebivalcev Višegrada. V sredo zjutraj se iz Foče odpravimo na planinski pohod na vrh planine Maglić (2386 m), ki je del nacionalnega parka Sutjeska in na Trnovačko jezero (cca 1600 m). Maglić je na meji med Črno Goro in BiH. Trnovačko jezero je nekaj kilometrov na črnogorski strani meje, in se nahaja v Nacionalnem parku Piva. Vrh Maglića je le eden od visokih vrhov mogočnega gorskega masiva, ki v obliki podkve obkroža ledeniško Trnovačko jezero. Pogled na surove skalnate stene in grebene jemlje dih. Po posvetu z lokalnim vodnikom Mišom se odločim, da ne grem na Maglić, ker je vzpon na vrh in ves sestop zelo strm, skalnat in nevaren za moje koleno. Podam se na dve in pol urno, včasih zelo strmo pot do Trnovačkega jezera, ki je v Črni gori. Na poti do jezera prečkamo »nevidno« mejo. Jezero je resnični planinski dragulj, veliko, kristalno zeleno in čisto. Moštvo krav se pase v okolici jezera, nekaj domačinov vodi konje, ki oskrbujejo kočo s pijačo. Prijazen oskrbnik Sekula mi postreže s kavo z domačim mlekom in hladno pijačo, ki jo hladi na izviru. Kopamo se v jezeru, voda je čista in topla, uživamo. Počakamo na planince, ki so šli na vrh Maglića in se skupaj s Trnovačkega jezera ponovno podamo v pohod do našega prevoza, s katerim se vrnemo v Fočo. V ledeniški dolini pod Trnovačkim jezerom, na bosanski strani meje je kompleks čudovitega pragozda Perućica, edinstvenega v Evropi. Gozd, ki je naravno z vseh strani zaščiten s strmimi pobočji in skalami, na površju od 1200 hektarov, je prvinski. V njem je vsak vpliv človeka prepovedan. Nekaj naših planincev se je namesto na rafting odločilo za planinski pohod v pragozd do čudovitega slapa Skakavac. Naslednje jutro zapustimo Fočo in se odpravimo do Zelengore, ki je tudi del nacionalnega parka Sutjeska. Pogorje Maglića in Zelengore loči kanjon reke Sutjeske. Zelengora je prostorna, nepregledna, vsa v plašču gozdov in zelenih pašnikov, mehka in bogata z vodnimi izviri, potoki in jezeri. Na začetku poti proti Zelengori nam lokalni vodič pokaže grob slavnega komandanta Save Kovačevića in poda nekaj informacij o bojih iz časa druge svetovne vojne. Na pogorju Sutjeske se je vodila ena najtežjih, če ne celo najtežja bitka NOB. Ker okupatorju v bitki na Neretvi, ki je potekala med januarjem in marcem 1943, ni uspelo uničiti vrhovni štab narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ), so v nemškem generalštabu spomladi istega leta začeli z načrtovanjem nove ofenzive proti partizanom. Operacija je dobila ime »načrt črno« (Fall Schwarz), cilj pa je ostajal enak kot pri »načrtu belo« (Fall Weiss – Bitka na Neretvi), to je uničiti vrhovni štab partizanske vojske in ujeti Josipa Broza Tita. V jugoslovanskem zgodovinopisju je bitka na Sutjeski poimenovana tudi kot »peta neprijateljska (sl. sovražnikova) ofenziva«. Pohodniki se odpravimo po Zelengori. Vzpenjamo se proti visokem jezeru Gornje Bare (1550 m) in pozneje na Uglješin vrh (1859m ). Steza do jezera vodi čez planoto z visoko travo polno gozdnih jagod, ki jih z veseljem zobamo. Jezero Gornja bara je delno zaraščeno in ni najbolj primerno za kopanje. Sledi sestop na jezero Donja bara (1490 m), ki je čudovito, veliko. Čista zelena voda kar vabi, da se okopaš v njej, kar smo tudi z velikim veseljem počeli. Popoldan se odpeljemo v majhno vasico Bastasi in prespimo v zelo lepem, čistem in urejenem kampu »Tri vodenice«. Postrežejo nam s pijačo dobrodošlice in s kraljevsko večerjo »teletino ispod sača«, domačim dišečim kruhom in ostalimi dobrotami. Naslednje jutro se odpravimo na 23 km dolg rafting po reki Tari, ki je obmejna reka med Bosno in Črno goro. V čolnu nas je osem, vodi nas mladi in izkušeni skiper Peter. Na dolgi poti po resnično divji reki z mogočnimi brzicami, zahrbtnimi čermi in nevarnimi tokovi uspešno veslamo in smo varni v čolnu. Adrenalin pa kar »šprica«. Vroče je, sonce žge, nam je pa prijetno, ko nas voda zalije. Kljub dejstvu, da smo oblečeni v neoprenske obleke in copatke, s čeladami na glavi in reševalnim pasom, smo popolnoma premočeni, uživamo. Nekje na zadnji četrtini poti se skupaj z reko Taro zliva, divja, planinska črnogorska, reka Piva, ki skupaj tvorita prekrasno reko Drino. Voda Pive je zelo mrzla (3-4°C), ker je na njej narejena mogočna hidrocentrala. Jez na reki je visok 220 metrov in skozi turbine teče voda iz več kot 200 metrov globin. Mrzla reka je začela ustvarjati mistične meglice, tam nekje se tudi vreme poslabša, naenkrat začne deževati. Ledena megla je še bolj gosta. Veslamo hitro in vneto, seveda po navodilih skiperja. Zebe nas in končno pridemo na cilj v kamp Tri vodenice. Čaka nas vroč tuš in pozneje večerja. Postrežejo nam s svežimi postrvmi, zakurijo ogenj v pokriti jedilnici, vzdušje je res prijetno in domače. Na dolgi poti domov se ustavimo v Sarajevu na Baš Čaršiji na obveznih čevapčičih s kajmakom in bosansko »kahvo« iz džezve. In na koncu še zahvala predsedniku našega planinskega društva PD RTV Ljubljana, Veliši Lazoviću, za čudovit in nepozaben izlet. Brez njega ne bi bilo nič. Vsa priprava, organizacija, koordinacija in vodstvo so njegovo delo. Videli in prehodili smo veliko, bilo je naporno, a zelo lepo. Dovolj vsega lepega in prijetnega za telo in dušo! Zahvala tudi lokalnim vodnikom in prijaznim domačinom vseh treh Nacionalnih parkov. Mica

Rutarski Vršič

Dogodki PD Iskra Ljubljana

RUTARSKI VRŠIČ – nepoznan in skrit razglednik na Zgornjesavsko dolino, Zahodne Karavanke in Ziljske Alpe z Dobračem ter bližnje ostenje Kukove špice.
Vzpon po lovskih poteh nad dolino Belega potoka, sestop v krnico Za Akom z našo vodnico Doro.

Kukova špica 2427 m

2019

Na veliko zapisih je omenjeno, da je Kukova Špica markantna gora na robu Julijskih Alp. In res je, ker nanjo ne vodni nobena označena pot. Samotni planinci postavijo kakšnega možica, ki daje vedeti, da smo na poti. Naša pot se je pričela v Vratih, kmalu za slapom Peričnik, kjer je viden širok plaz Veliki Črlovec. Ob šesti uri je sonce že obsijalo vrhove, mi pa smo pričeli s hojo po gozdni stezi, ki se je v ključih dvigala. Po dobri uri hoje smo prispeli do skale v obliki srca in pot nadaljevali še naprej po gozdnih poteh. Veliko bližnjic je, mi pa smo hodili po najbolj shojeni poti. Kaj kmalu smo prispeli do konca gozdne meje in se že dvigali po melišču do krajšega skalnega skoka, ki smo ga preplezali, boljše, kot da bi hodili po melišču. Menjavajo se melišča in manjši skoki, nič težki za preplezat, le nevarnost zdrsa je, zaradi naloženega grušča. In že vidimo trave na sedlu Gulce, ki pa včeraj niso bile tako modre od cvetov sviščev, ker so sonce zakrivali koprenasti oblaki. Kratek počitek na sedlu, potem pa dvig na naš cilj. Nihče ni ostal na sedlu, prav vsi smo prišli do vrha. Ta dan smo srečali le tri planince, ta vrh je res zalogaj za najbolj izkušene. Na vrhu je bila daljša pavza, pri spustu pa smo bili zelo pazljivi, saj napak tu ni. Še en postanek na sedlu, potem pa po mehkem melišču do prvega skoka, pa do drugega in tako naprej, dokler nismo prispeli do gozdne meje, kjer smo zavili levo. Del poti smo hodili skrajno desno,nato pa zadnji del poti zopet v ključih. Opazili smo gamsa ali jelena, ki se je pasel po melišču, pozneje pa še eno kačo, ki je hitro našla zavetje v listju. Markov kombi nas je čakal brez opozoril TNP. Ustavili smo se še pri znani planinki Vidi Tilešovi, vendar je bila ravno pri popoldanskem počitku. Pustili smo ji nekaj pozornosti, ob pogovoru zvečer pa je povedala, da je bila najbolj vesela kamna z vrha, ki ga je prinesla Mina (Marija Bole). Zaključek smo imeli v Aljaževem hramu. Zadovoljni smo bili, da se napovedi vremenoslovcev niso uresničile, da smo vsi prišli v dolino brez poškodb, le nekaj prask smo pridelali, sicer pa je bila skupina enotna in si takih vodenj vsekakor še želim.
Alenka

Laško 2019

2019

PLANINCI PD ISKRA LJUBLJANA, POHODNIKI DCA, POHODNIŠKE SKUPINE DU KAŠELJ IN RUDARSKEGA DRUŠTVA IZ LAŠKEGA NA POHODU PO LAŠKEM, VZPONU NA HUM IN OGLEDU PIVOVARNE


Tokrat smo pohodniki treh skupin stopili skupaj in se z vlakom odpeljali v Laško. Kako lepo se to sliši. Kupiš vozovnico, se usedeš na vlak in čez dobro uro izstopiš sredi Laškega. Ni šlo vse tako tekoče, saj se nas je pohodnikov iz ljubljanskih DCA zbralo 33, udeležencev PD Iskra Ljubljana in Pohodniške skupine DU Kašelj 28 in v Zagorju se nam je pridružila še petnajsterica iz Rudarsko muzejsko in etnološkega društva Srečno Zagorje, skupno torej 76 udeležencev. Kljub številnim logističnim in usklajevalnim težavam, smo srečno prispeli do Laškega, kjer nas je prisrčno sprejel in pozdravil domačin Drago Podreberšek z ženo Faniko. Po kratki predstavitvi lokalnih znamenitosti, smo se dogovorili za vodniško spremljanje pohodnikov. Nekaj pohodnic s slabšim zdravstvenim stanjem za hojo je ostalo kar v Laškem. Ostali smo začeli pohod po zdraviliškem parku do Mosta želja, kjer je kar Drago skozi rame nazaj za vse naše želje vrgel kamenček v Savinjo. Obiskali smo še Žegnani studenec v Jagočah na levem bregu Savinje (ima dolgo zgodbo, pa poiščite na spletu) in se počasi odpravili nazaj na drugo pot proti severu, ki se je dolgo in strmo vzpenjala kar po asfaltirani cesti. Končno smo le prispeli na sedlo, kjer so se slabše pripravljeni pohodniki pridružili vodnici Faniki (kar 20 jih je bilo) za lažjo krožno pot okoli Huma do gradu in v dolino. Za vzpon na vrh nas je tako ostalo še 52 pohodnikov vse treh skupin. Za zadnjega – metlo – sem bil zadolžen kar jaz. Vzpenjali smo se po sorazmerno zahtevni in dolgi grebenski poti, ki pa je zelo dobro zavarovana z jeklenicami in stopnicami, tako, da smo vsi varno dosegli 585 m visoki Hum. Trud je bil poplačan z lepim razgledom na Laško pod njim in bližnjo ter daljno okolico.
Za spust v dolino je tudi potrebna velika pazljivost (šesterica nas je celo nekaj malega prosto plezala), a vsi čili in zdravi smo se zapodili na kosilo v centru Laškega. Čas nas je že zelo priganjal in takoj po njem je sledil ogled proizvodnje v pivovarni, ki je bila le streljaj stran od našega postanka.
Za ogled je prav poseben protokol in po 30 v skupini so nas zaposleni (vodiči) z zamikom popeljali po pivovarni. Spoznali smo vso zgodovino proizvodnje piva, priprava ter še ogled tekočega traku v proizvodnji in izhod na dvorišče. Tam nas je čakala manjša pogostitev in kupončki za degustacijo raznovrstnih piv, da smo jih lahko malo poizkusili. Po dobri uri in pol smo ugotovili, da imajo resnično dobre izdelke, tako da se nam kar ni hotelo iti na vlak. A vodje vsak svoje skupine smo bili neizprosni….gremo na postajo in pika. Tudi brhke mažoretke, ki so že celo uro vadile ob zvokih pihalne godbe za otvoritveni nastop festivala Pivo in cvetje, niso mogle spremeniti naših odločitev.
Bilo je lepo in mnenje mnogih nas je, da naslednje leto spet pridemo na Dan odprtih vrat, ki je vedno en dan pred njihovo prireditvijo.
Zahvala domačinu Dragu, ki je poskrbel, da smo zvedeli veliko novega o Laškem ter spoznali pravo zahtevno planinsko pot in z dobro ter cenovno ugodno hrano potešili naše želodčke.
Moja zahvala gre še Alenki, Vladki in Dušanu za pomoč pri organizaciji!


Vtise sem strnil
Franci
Tu so še slike od Francija