Veliki vrh – Veža

2019

Ugodne poletne vikende je potrebno izkoristiti za kakšno aktivnost v naravi. Tako smo, čeprav izven plana izpeljali v bistvu upokojenski izlet na Veliki vrh. To je v bistvu najvišji vrh Dleskovške planote. Dleskovška planota ali Veža je krajinsko nadvse privlačna visokogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah s sledovi poledenitve. Razprostira med dolinami Kamniške Bele, Lučke Bele, Podvolovljeka in Robanovega kota. Meri približno 20 km2 in je delno poraščena z gozdom in ruševjem. Gozdni del na območju Križevnika je zavarovan kot gozdni rezervat in je izločen iz gospodarjenja.
Poleti je prepredena z uhojenimi brezpotji, pozimi predstavlja raj za turne smučarje. Razgibana pokrajina, posejana s planinskimi pašniki in pastirskimi stezami, bo očarala ljubitelje samotnih potepanj.
Značilni so kopasti vrhovi Dleskovca (1965 m), Tolstega vrha (1986), Deske (1970), Lastovca (1841 m), Lučkega dedca (2023 m)… Bolj izrazit je Veliki vrh (2110 m) z Veliko Zelenico (2114 m), nad Robanovim kotom pa se razteza greben Poljskih devic (2028 m) in Križevnika (1909 m).
Med temi vrhovi je kotanjast svet, ki je ponekod vrtačast, porasel z rušjem in težko prehoden, drugje pa so uvale in doline, ki so jih izkoristili za planinske pašnike (Zelena trata, Dolga trata, Vodole, Vodotočne, Korošica). Planina Podvežak (1440 m) leži na južnem robu planote. Gozdna cesta pripelje tik pod planino in omogoča enostaven dostop do obnovljene pastirske koče (15 min) in Korošice.
Bil je to tudi izlet ŠD Brazde vzdržljivosti, ki je bil planiran 18.8. a zaradi letnega tabora društva smo tako prestavili termin omenjenega izleta.
Vroči dnevi v juliju se kar vrstijo. Tudi to nedeljo je bilo podobno, a le v dolini. Že ko smo se peljali proti izhodišču smo ugotavljali, da nas bo spremljala megla. In res v začetku le oblačno, a ko smo se pa približevali vrhu, našemu cilju, smo lahko opazovali, kako se megleni oblački valijo čez bližnje vrhove.
Po pripravi na parkirišču smo lepo, delno tudi po gorski cesti prispeli do brunarice na planini Podvežak. Tu smo se pozdravili z gospodarjem in takoj nadaljevali pot, najprej navzgor skozi gozd, ki se nato nekoliko poravna. Vseskozi je pot razgibana, saj si sledijo rahli vzponi in dolinice z nekaj razpotij. Žal nas je zaradi težav s koleni zapustil Lojze, ki se je tako vrnil nazaj in nas potem počakal pri avtomobilih. Na zadnjem razpotju na Pragu smo skrenili desno in kmalu nam je smerna tabla nakazala že levo pot navkreber. Morali smo kar močno zagristi v strmino, skoraj do kolen, da smo tako dosegli vrh. Pot je potekala skozi ruševje in na skalnatih predeli nekoliko posuta z drobirjem, zato je bila potrebna tudi previdnost zaradi zdrsa. Na vrhu se je pot nekoliko položila in tudi hoja je bila bolj prijetna. Z nekoliko truda smo tako vsi osvojili ta zanimiv razgleden vrh. Med nami je bila tudi planinka ki prvič stopila na dvo-tisočak. Žal zaradi nizkih oblakov in megle smo bili danes nekoliko prikrajšani za razglede. Tudi dokaj hladno je bilo. Vseeno pa smo po okrepčilu stopili še na drugi dvotisočak na Veliko Zelenico. Tudi od tu ni bilo kakšnih osupljivih razgledov, zato smo se po poti pristopa pazljivo odpravili nazaj v dolino.
Ustavili smo se tudi pri brunarici kjer smo si privoščili nekoliko osvežitve in kmalu nato smo bili pri avtomobilih, kjer nas je naš Lojze že nestrpno čakal..
Po skupnem dogovoru smo potem zavili še do prevala Černivec, kjer smo imeli analizo s pomočjo ledene kave in sladoleda.