Virnikov Grintovec

2019

Le devet de nas je zbralo tam pod Halo Tivoli. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali tja do Zg. Jezerskega, do cerkve Sv. Ožbolta. Vreme ni bilo ravno kičasto. Megla tam zgoraj nam je zakrivala pogled na bližnje vrhove. Videli pa smo, da je sneg že precej nizko. Našega cilja za enkrat še nismo videli. Mimo cerkve se je naš korak potekal in po lepo označeni potki smo se začeli vzpenjati. Pot je bila kar v redu, le na strmejših delih je bilo nekoliko spolzko in bila je potrebna nekoliko večja pazljivost in seveda moč. Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj gosta megla nas je pokrivala. Tako smo že začeli dvomiti ali bomo sploh uspeli osvojiti vrh. Na vrhu grebena sto višinskih metrov pod vrhom, smo se za trenutek ustavili. Vodnik, Dušan je tu odločil, da je napredovanje prenevarno za našo skupino. Tu smo se potem samo le nekoliko osvežili in po fotkali in se odpravili nazaj v dolino. Za povratek smo izbrali cesto, saj bi bil spust po poti dostopa nekoliko zahtevnejši in bi bila nevarnost zdrsa.
Naša pot po cesti nas je nekoliko oddaljila od predvidene smeri. Tako smo si lahko ogledali propadajoči vikend našega politika. Nekoliko nižje smo se ustavili pri domačiji Murn, kjer nas je potem gospodar povabil na pijačo. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Veliko smo se imeli za pogovorit. Glede na to, da nismo osvojili vrha, smo mu obljubili, da se vrnemo.
Naša pot proti avtomobilom je bila od tu nekoliko bolj razgibana. Morali smo prečiti pobočje po brezpotju, saj bi drugače prišli prenizko in bi imeli potem predaleč do avtomobilov. Po medsebojnih posvetovanjih med hojo smo potem srečno prispeli do avtomobilov. Sledila je vožnja do izvira zdravilna mineralna voda, imenovana »Jezerska slatina«. Takšne mineralne vode kot je ta v Sloveniji ne poznamo. Natočili smo si nekaj steklenic in se potem odpravili do Stare pošte na zelo dober štrudel iz treh okusov.
Lep izlet je bil, čeprav nismo dosegli cilja smo se vseeno zadovoljno vrnili domov.
Marjan

Ekološka PP – Haloze s PD RTV

2019

Planinke in planinci našega društva smo se pridružili izletu PD RTV v Haloze. Zjutraj smo ob 7 uri krenili iz Ljubljane v smeri Haloz. Cesta nas je vodila od avtoceste skozi Slovensko Bistrico do Ptuja, kjer smo se usmerilo na avtocesto in proti mejnemu prehodu Macelj. Še preden smo prispeli tja smo skrenili pri Dobrni na lokalno cesto. Pri križišču se nam je pridružila naša vodička Jadranka. Med vožnjo proti cilju nam je Jadranka veliko zgodb o življenju v teh krajih v preteklosti in tudi sedaj. Na koncu vožnje smo se ustavili v severovzhodnemu delu Slovenije v občini Žetale, ki leži na jugozahodu Haloz. Po osvežitvi v bližnji gostilni in oprtanju nahrbtnikov smo krenili na pot. Najprej smo si v Dobrini ogledali lepo etnološko zbirko v Vukovi domačiji, pokriti s slamnato streho. Tu je odličen prikaz nekdanjega življenja preprostega haloškega človeka. V tem naselju se je tudi začela naša krožna Pohodna ekološka pot PEP, TD Žetale, ki jo simboliziran cvet Juvanovega netreska. Ob poti smo občudovali stare zidanice, čez dvesto let staro Beletovo lipo. Pot je bila razgibana, pelje navkreber, pa se spusti po hribu navzdol, pa spet gor in spet dol po gozdu, kolovozih in cesti. Na vzhodu je blizu že Hrvaška in Ivanjščica, videli smo Macelj, pa Donačko goro in Boč. Na poti so lepo označene etnološke zanimivosti od nekdanjih domačij. Zadnji vzpon smo naredili na razgledni stolp, potem smo se pa spustili do Izletniške kmetije Darinka. Tu nas je čakala prijazna gospodarica Darinka in kjer nas je čakalo kosilo in živa muzika. Ko smo se najedli z okusnimi dobrotami in pijači je sledila zabava s plesom.
Erika Bizilj in Jadranka Furjan sta poskrbeli, da smo sledili Ekološki pohodni poti, med zaselki Dobrin, Kočic-e in Žetal-e. Bilo je nekaj asfaltnih, gozdnih, malce blatnih poti pa tudi sonce je pokukalo in nas pogrelo.
Lepo je bilo in želja vseh je bila, da še enkrat obiščemo ta lep slikovit kraj posejan s hribčki in dolinami ter dom skromnih in prijaznih ljudi. Služilo nam je tudi lepo vreme, saj se je po jutranji megli prikazal topel sonček.
Priložene slike ne sledijo zaporedju poti

Sedraž

2019

Sobotni planinski pohod po rudniških portalih je bil predvsem odvisen od vremena. Velikokrat sem kliknila na znane prognoze, v petek je kazalo, da bi se z večjim dežnikom dalo prehoditi pot, ki jo je Drago Podreberšek skrajšal in spremenil, da smo se izognili močno razmočenim predelom. Vsi dežniki so ostali zaprti in suhi ! S petimi avtomobili, večina z garminom oz. »plonk listkom« smo prispeli do cerkve sv. Jederti v Sedražu. Drago nas je že čakal na parkirišču. Po pozdravu in čestitki Stanku za rojstni dan smo šli v cerkev, kjer je na glavnem oltarju kip sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Cerkev iz 17. stoletja, v njej je vsako leto 4. decembra, na god sv. Barbare slovesna maša. Po ogledu smo se ustavili pri partizanskem spomeniku, nato pa po rudniških portalih odšli do vasic Trnovo in Brune. Tu je obeležje avstralskega pilota. Med bojem je letalo poveljnika Daviesa sestrelila nemška vojska. Letalo je strmoglavilo, pilot pa se je uspel rešiti, ker je pravočasno izskočil s padalom. Srečno se je vrnil v svojo domovino. Mi pa smo preko Trnovega hriba prispeli v vas Govce, ki je bila zaradi posedanja v celoti izseljena. Tu je Krajevna skupnost Laško dala rudarjem iz Sedraža v upravljanje del rudniškega jaška, ki so ga prizadevni domačini uredili v muzej. Ko smo prišli do muzeja nas je prijetno presenetila Fanika, ki nas je pričakala v svečanem rudarskem oblačilu. Drago nas je popeljal po muzeju, sledili smo mu v tišini, da le ne bi preslišali zanimivosti. Naši gostitelji, vsakič pred obiski muzeja, pripeljejo občutljive predmete (kip sv. Barbare, rudarske svetilke, merilne naprave, slikovno gradivo… ). Vpisali smo se v knjigo gostov, naredili skupinsko fotografijo, dobili žig in se podali na zadnji del poti. Ustavili smo se v vasi Govce, od koder so domačine, zaradi pogrezanja tal , izselili. Zadnji del poti res ni bil naporen, kaj kmalu smo prispeli do našega zadnjega postanka. Nekaj toplega na žlico se je prileglo, še bolj pa smetanova potica, ki je značilna za Zasavje. Drago in Fanika, močan stisk rok pred odhodom nakazuje na to, da se drugo leto zopet srečamo v Laškem, 2021 pa ponovno na celotni 13 km Rudarski poti.
Rudarska
Vozički pepolni drdrajo iz jame,
nato še kolona pride na dan,
vsak izmed knapov si zraka zajame,
vsakomur ponos preleti obraz razoran.

RUDA, revija Združenja za ohranjanje rudarske
Dediščine Slovenije

SREČNO!
Alenka

Izlet na Čemšeniško planino

2019

Tokrat se je naš pohod na Čemšeniško planino začel pri gorski kmetiji Podlesnik v dolini Zaplanine. Začetna višina je bila 575 m.n.v. Vreme nam ni ravno služilo, ker je bilo megleno in nekoliko so nas osvežile kaplje, katere je veter sprožal z dreves. Dežja pa na srečo ni bilo.
V Ljubljani smo štartali s 6 avtomobili. Franci je pobral pri Domžalah Nadjo in nato v Trojanah še Fani. Tako, da nas je bilo kar 25. Tudi z Nado, ki se je prijavila šele predzadnji dan pohoda in to zvečer.
Kakor sem omenil smo se z našimi avtomobili ustavili na koncu gozdne ceste, ki je vodila do kmetije. Po pripravi smo krenili, najprej ob travniku in kmalu smo prišli do gozda. Tu nas je sicer ustavila vrv, ki je bila speljana čez cesto, a to nas seveda ni zaustavilo. Lepo smo nadaljevali po gozdu v lepo speljani poti po ključih. Bilo jih je kar osem na skupni poti in kar dolgi so bili. Za večino pot ni bila problem in smo brez problemov prispeli do vrha na višino 1205m n v., kjer smo si lahko požigosali naše knjižice. Zaradi megle in že mokrih oblačil smo kar hitro odhiteli do koče in se tu posedli ob topli peči. Le Nada z tremi prijateljicami in kužkom so prispeli nekoliko pozneje zaradi glavobola, ki je planinko Nado pestil skozi celotno pot.
V koči sicer ni bilo velike gneče, a vseeno smo se morali nekoliko stisniti, da smo se lahko vsi posedli. Dobre žganci in štrudlji so bili. Nekateri pa so se okrepčali vampi in morda še čem.
Po skoraj več kot eno urnem prijetnem kramljanju smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Žal razgledov s koče nismo ujeli, zaradi megle, smo se pa poslikali in se potem strumno odpravili v glavnem po poti pristopa. Le v začetku smo nekoliko obkrožili sam vrh z druge strani.
Ko smo končno prispeli do avtomobilov smo se dogovorili še za sestanek na Trojanah. Le en avto je zgrešil pot in se odpravil naravnost domov v Ljubljano. Gneča na Trojanah je bila nepopisna. Avto smo morali parkirati šele v tretji terasi pod restavracijo, a vendar se je splačalo, saj so se gibanica, krofi in kremšnite pa tudi vampi kar ponujali. Tako na kratko sem nekako podoživel današnji izlet. Sicer ni bilo idealno a vseeno smo se imeli lepo.
Tu je še pot po reliefu, katero je Fedor posnel s svojim mobitelom.


lp Marjan