Tošč

2020

Zbralo se nas je en ducat udeležencev. V Hali Tivoli sem čakal le jaz, pridružil se mi je Evgen. Bilo je pet minut pred pol deveto, kar čutil sem, kako so mi zrasla ušesa. Bog ne daj, da bi predse postavil ogledalo. No, tokrat pa se je izkazala prednost današnje tehnologije. In od tu dalje so se dogodki brez zapletov odvijali.
8.marec sem na izhodišču spoštljivo in sladko obeležil. Še slap je s svojo očarajočo lepoto prispeval k bogatejšemu obeležju dneva žena. Zagrizli smo se v strmino in vešče obirali korake po ozki mestoma nevarni stezici. Nad prvim hujšim odsekom je najbolj utrujene rešila ljubka klopca. Nadaljevali smo po položnejši in malo širši poti, ki pa je malo višje bila posuta s snegom. No, končno smo okusili še nekaj zimskega vzdušja, ki pa se je kmalu končalo, ko smo dosegli prvi greben. Tu pa, kot da bi stopili že v prav prijetno pomlad. Le hladen vetrc je na trenutke opozarjal na prisotno zimo, ki pa si tega imena pravzaprav sploh ne zasluži. Vendar, okoliški belopobeljeni vrhovi pa so zimi še izkazovali čast od Nanosa čez Triglav in Stol, preko Grintavca pa tja do Krvavca. Do vrha smo srečali tri rekreativce in si ga privoščili sami. Pa ne za dolgo. Pri spustu čez blatne predele Malega Tošča smo srečevali vedno več pohodnikov, ki so našo skupino občudovali. Počitek na Gontah nam je dobro del, saj smo si izvrstno postregli z martinčkanjem. Spust v dolino po udeležencem neznani stezi pa je okronal izlet in jim omogočil dotik z divjo ter večini neznano naravo Tošča.
Debevec Dušan
P.s. Morda bi omenil, da se nam je na Gontah pridružila naša planinka Štefka, vendar je potem pot tudi nadaljevala po svoje, preko Grmade.