Kolesarsko-pohodni Krim 2020

2020

Letošnji tradicionalni spominski kolesarsko-pohodni izlet smo zaznamovali kolesarji po obronkih Krima, pohodniki pa s pohodom na Krim. Kolesarili smo od Rudnika, mimo 46 poldnevnika, Lavrice, Škofljice nato po cesti, kjer pelje Svarunova pot do Pijave Gorice, kjer nas je Nataša pogostila z toplimi in okusnimi miškami in pijačo. Ustavili smo se ob jezerih v Dragi in nato nadaljevali pot do Iške, Tomišlja in Jezera pod Krimom. Tu smo se nokoliko okrepčali in nato nadaljevali naše kolesarenje do gostišča v Brestu, kjer je bil naš cilj in kjer so se nam pridružili pohodniki. Ob prijetnem druženju smo se z minuto molka spomnili na naše preminule tovariše. Po okrepčilu smo se nekateri odpeljali z avtomobili domov, drugi pa s kolesi do izhodišča.
Današnjemu izletu je lepo služilo tudi vreme. Skupaj se nas je zbrala dvajseterica. Kolesarji smo lahko uživali ob pogledih na zeleno pokrajino in nedotaknjeno naravo ob jezerih v Dragi, tu so nas pozdravili tudi labodi z družino. Skupaj smo kolesarji prevozili do Bresta približno 40 km.




Špik nad planino Suho

2020

Alenka izbere datum in vrh… Se pozanima za cesto… In s seboj pripelje 28 planincev!
Na Bistrici se vkrcamo v kombi in v avtomobile. Parkiramo na gozdni cesti pod planino Suho, ki jo dosežemo v dobri uri lepe, zložne hoje. Malo počivamo, domači Viktor pa nam prišepne pravo bližnjico skozi »Grlo« . Da bomo bolj »ziher« . V dolini Za Ulcam skrenemo s poti za Rodico in se znajdemo v travnati strmini. Počasneje jo zmoremo vsi do zadnjega… Ko se prepričam, da prvi planinci ne morejo zaiti kam drugam, jih usmerim proti vrhu, sama pa grem nasproti Alenki in Marjanu v zadnjem delu skupine s starejšimi pohodniki.
Strmina počasi popusti in znajdemo se na sedelcu in grebencu vrh travnatega pobočja. Preidemo dva skalnata prehoda, kjer si je treba pomagati z rokami – in smo na vrhu. Razgled je prelep! Samo na jugozahodu ga zakrivajo »fenaste« megle, ki zakrivajo poglede v smer Podrte gore…
Po počitku in malici počasi spet zapustimo razgledni vrh. Na koncu grebenca zavijemo »okrog vogala« in se po travnati strmini in drnastem terenu počasi spuščamo v Okroglico. Nekajkrat pustolovsko zaidemo, saj je težko najti pravi prehod skozi ruševje. Ko že mislim, da smo na pravi poti in začetku nizkega grebena proti vrhu Okroglice, pošljem hitrejše planince naprej, sama pa grem pogledat Alenko in Marjana, ki skrbita za »počasnejše« pohodnike. ( Pravzaprav moramo biti vsi počasnejši, saj je brezpotje res strmo. Ni nevarno za daljši padec, pa vendar dovolj, da si planinec lahko poškoduje nogo – in predčasno konča sezono? )
Počasi sestopamo, ko del prve ekipe naznani, da prehod naprej ni mogoč, oziroma je prestrm in prenevaren. Na željo planincev se tako namesto na greben usmerimo po skrotju in travi naprej v dolino Okroglico. Počasi uspešno sestopimo. Privoščimo si odmor z malico in pijačo. Čakamo del prve ekipe, ki pa nas je v bistvu prehitel po »pravi« najdeni potki. Tako se kot »zadnji« spuščamo priti planini Suhi. Tam smo spet vsi skupaj. Malo posedimo. In se odpravimo v dolino k avtomobilom…
Vsem pohodnikom se zahvaljujem za obisk, za resnost in umirjenost na turi – brez panike, ki bi morda katerega od pohodnikov odvrnila od nadaljevanja zahtevne ture, ali zmedla med vzponom ali sestopom do te mere, da bi prišlo do neljubih poškodb. Z namenom nisem vnaprej pisala o zahtevnosti ture, saj se s počasnejšim, umirjenim korakom prav tako zmore veliko.
Dragi pohodniki! Zahvaljujem se Vam za obisk »mojih« gora. In upam, da tudi – vaših. Naj Vam tura ostane v lepem spominu, četudi je bila malce divja. Najbrž bi tudi Jan na njej užival – tako pa smo ga vsi pomalem ponesli s seboj. ( Le spomnite se njegovega prešernega smeha! )
Imejte se lepo!
» Pravijo, da ima,
vsak človek – svojega angela.
Moj je takšen kot jaz –
nikoli ga ni doma! « Tone Pavček – knjiga o Angelih
( samo za domačo uporabo.
Nimam dovoljenja avtorja in dedičev… )
( * Jaz jih imam najbrž več, ker bi imel samo eden z mano preveč dela!… )
** isto soboto ob 14.00 uri, smo videli helikopter, ki je šel na reševanje poškodovane planike na planino Zadnji Vogel…
Tina Bijol


Kislica, Špičasti vrh

2020

Po skoraj tromesečni prekinitvi društvenih planinskih izletov in pohodov smo dočakali greben Kislice in Špičastegqa vrha. Špičasti vrh tudi Kislica (tako se imenuje manjši greben južno od Male gore in kraja Vitanje) je 994 m hribček, ki leži med Vojnikom in Stranicami, nasproti Konjiške gore.
Večina smo se zbrali pod Halo Tivoli, od koder smo se zapeljali proti Celju, Vojskem in na koncu proti naselju Socka. Ob dogovorjeni uri smo se vsi prijavljeni zbrali na parkirišče pod opuščenem kamnolomom. Že takoj smo zagledali smerne table za začetek našega pohoda. Ko smo se uredili za pohod nam je vodnik Marjan razložil nekaj dejstev o poti in nato smo krenili. Najprej smo prečili potok Hudinja in kmalu nato zagrizli v strm in zaradi moče precej drseč klanec na srečo je bil dokaj kratek. Pohod najprej do Strnadovega travnika je potekal brez težav le manjši pripetljaj se je dogodil z izgubljenim telefonom. Na Strnadovem travniku smo v knjigo obiskov pri brunarici tudi vpisali, le žiga pa ni bilo. Zadnji del vzpona od Tise naprej na vrh Kislice pa je bil tudi zopet bolj zahteven predvsem zaradi strmega razmočenega terena. Strmini sledi še prijetna pot po grebenu na vrh Kislice, še malo naprej do Špičastega vrha, malica in razgled proti Stolpniku, Konjiški gori in proti celjski kotlini, Šmartinskemu jezeru. Zanimivi je bilo to, da še nihče od nas 19 planink in planincev do sedaj še ni stopil na ta vrh. Po krajšem počitku, malici in slikanju smo po telefonskem dogovoru z domačim vodnikom smo nadaljevali pot po drugi strani. Nekoliko daljša pot povratka na Strnadov travnik ni bila odveč, čeprav je bil na začetku kar nekoliko zahtevnejši prehod predvsem zaradi po skalnatega terena. Od omenjenega travnika pa smo nato nadaljevali naš povratek po poti pristopa. Ko smo vsi srečno prispeli v dolino smo napravili še analizo poti in se osvežili v bližnji gostilni.
Spremljalo nas je prijetno vreme brez padavin in vetra, čeprav je bil proti popoldnevu napovedano poslabšanje. V skupini je bilo čutiti prijetno vzdušje in veselje in to je najpomembnejše, ko se srečno in zadovoljno vrneš v dolino.