Loška stena, Cerk

2020

Veliko naših planiranih izletov je letos že odpadlo zaradi Covid-a 19. Velika stopnja okuženosti v Sloveniji je narekovala bolj strožje ukrepanje. In ravno te dni se je to tako razmožilo, da je bil današnji izlet pod vprašajem. Po dolgih telefonijadah in spremljanju novic smo se odločili, da izlet vseeno izvedemo, seveda ob upoštevanju ukrepov ZIJZ. Z avtobusnim prevoznikom smo se dogovorili za 50-sedežni avtobus in se tako lažje razporedili po sedežih avtobusa.
Po zboru v Tivoliju smo se odpeljali po dolenjki proti Kočevju. Za naseljem Dolga vas smo potem zavili proti Kočevski Reki in nato proti Borovcu. Naš končni postanek je bil na vrhu Strme rebri, kjer smo tudi začeli naš pohod. Seveda je bilo potrebno opraviti najprej določene potrebe, saj se med vožnjo nismo nikjer ustavljali. Tudi preobuti se je bilo potrebno v planinske čevlje in naravnati pohodne palice.
Pohod smo pričeli najprej po cesti, nekaj sto metrov. Kmalu se je prikazala smerna tabla, da je potrebno zaviti v gozd po dokaj slabo uhojeni potki, ki pa se je v nadaljevanju spremenla v dokaj širok kolovoz. Pot je bila v začetku kar strma in nas je vodila proti robu stene Borovške gore. Markacije so bile dokaj dobre, le na mestu kjer je bilo potrebno zaviti levo z glavne poti je bila markacija zelo slabo vidna. Tako smo nekoliko le podaljšali našo pot. Kaj preveč nas to ni razburilo, tako smo na šaljiv izgovor dejali, da je to naša skupinska ogledna tura.
V točki, kjer se je pot najbolj približala steni smo nekoliko postali in globoko zadihali ob pogledu na stene gore in dolino Kolpe pod nami. Za začetek je bilo to dovolj, da smo dobili novega zagona za nadaljevanje poti, kljub temu, da nekoliko časa nadalje ni bilo več takih pogledov. Nekateri so med potjo, ki je potekala malo gori, malo doli pogledovali za gobami, ki pa jih ni bilo ravno na pretek, le sem ter tja kakšna golobička.
Pot nas je potem vodila do križišča s cesto in desno naprej proti Firstovem repu, kjer smo se za nakaj trenutkov ustavili in osupnili ob pogledov proti vrhu Krokarja in dolino Kolpe. Tu smo se še požigosali, saj na koncu Loške stene ni nobenega žiga. Večina smo potem nadaljevali pot v strmo dol proti Loški steni. Po nekaterih mestih je bila potrebna tudi večja previdnost, saj je bila pot posajena s kamni in ne preveč označena. Kaj lahko bi se znašel pred prepadom. Na koncu poti pa zopet pogled, ki ostane v naši zavesti. Lepo vreme nas je obdarilo z pogledom na čudovito pokrajino z gorami, dolinami in sotesko Kolpe. Ras izjemno. Čakalo nas je še skoraj 400 m višine za povratek in vzpon na Cerk, zato smo se kar kmalu odpravili nazaj po isti poti. Na povratku s Stene smo se srečali z večjo skupino, ki je prišla iz Loža. Lepo smo se pozdravili in nadaljevali našo pot proti Firstovem robu, kjer smo se nekoliko okrepčali s sendviči in pijačo.
Po krajšem postanku smo se vrnili po cesti pristopa do križišča in naprej proti našemu zadnjemu cilji – gori Cerk. Nekoliko smo postali na križišču cest ob obeležju bojev med 2. svetovno vojno. Po markirani poti smo potem nadaljevali hojo po cesti, dokler nismo opazili na tleh ob nekem drevesu oznako za potko desno proti vrhu Cerka. Strma pot nas je nato pripeljala do vrha gore in nekoliko bolj zmernega razgleda proti dolini in naselju Borovec in Kočevska reka pod nami. Tu je tudi merilna geodetska točka. Tu smo imeli tudi nekoliko daljši odmor za osvežitev, žigosanje in seveda skupinsko slikanje. Tudi to se je tako v kratkem končalo in sledil je povratek, najprej do ceste in naprej proti naselju Ravne. Tudi tu je bilo potrebno nekoliko popaziti na markacije, saj so bile bolj redke in kar nekaj poti je bilo, da bi lahko zavil kamor ni bilo potrebno. Na koncu smo srečno smo le prispeli do našega avtobusa in za zaključek končali pri prijazni domačiji, kjer nas je gospodarica postregla s pivom in turško kavo.
Skupaj smo prehodili 13,5 km poti in opravili 680 m visišne navzgor in 880 m navzdol. Ves pohod, razgledi ob poti je potekalo v zadovoljstvo vseh nas in tudi vožnja domov je bila brez posebnosti oz. problemov. Marjan