Zimski vzpon na Snežnik

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Planirani izlet v zimskih razmerah na Snežnik je bil sicer mišljen v mesecu marcu malo pozneje a se je zgodilo, da smo se odpravili tja gor kar takoj po dnevu mučenikov!
Zategadelj je bila prisotnost moških malo okrnjena. A kljub vsem bodicam in bodečim Nežam, ki smo jih bili deležni, smo se pogumno odpravili na izlet v družbi brhkih deklet ( 18:5)
Kot bi zapisal pesnik, je bil dan za bogove!
Za današnje in pozne rodove…
Kamor ti seže pogled, lepote zasanjane,
ni lepše dežele nikjer, kot tule kjer sem doma…
Torej naša Alenka je bila vodja izleta in s še dvema vodičema Marjanom in Romanom smo se odpravili na pot proti deželi Martina Krpana in Petra Klepca…
Med vožnjo smo lahko občudovali čudovito naravo.. vožnja mimo Pivke nas je spomnila na parkirišče ukradenih sanj…pardon- nahrbtnikov…naprej mimo zgodovinskega muzeja vojaške tehnologije. Mimogrede smo videli tudi podmornico, za katero sem vam že govoril, da sem služil podmorničarje še v tistih časih, ko smo le te vžigali na pritisk!?
Le kako so jo sicer pririnili sem gor?
Končno prispemo z avtobusom do Sviščakov, a komaj izstopamo iz avtobusa, že piha veter po nas, kot bi se Peter Klepec pretepal s sovražniki…cesta in ves teren naprej je zaledenel ali zmrznjen sneg.
Po nekaj korakih je bilo potrebno “montirati” dereze. Joj kako dobro smo se počutili v njih!
Alenka nas je z prijetnim tempom vodila proti gori prepihov… Kmalu smo se morali dodobra zaviti in skriti v svoje anorake ter se na momente boriti z vetrom….
Po nekaj postankih smo prispeli do vznožje gore, kjer se lepo vidi proti vrhu…čudovit jasen pogled v sončnem vremenu brez oblačkov. Še dobre pol urice in bomo tam!
Na levi strani poti sem videl zajca, ki je sedel v snegu in se nemara sončil. Idila! Spokojnost. Narava.
Ko nas je opazil se je umaknil in v gozd.
Ko sem se približal mestu kjer je sedel in pošlatal sneg kjer je ležal, je bil še topel.
To pomeni dober znak.. Vesna prihaja!
In res je bila!
V eni roki ji bila je jabolka,
a v drugi je držala čašico solza (beri suhe slive)
Vedno praktična in skrbna članica nas je spomnila naj se zaščitimo proti soncu…
Dobro segreti in razpoloženi se podamo proti vrhu. Veter vedno močneje piha. Rinemo z veseljem, voljo in vztrajnostjo naprej. Na sredini grebena opazimo nekaj figur, ki drsijo po snegu… stojimo in se čudimo… višje gremo, več je teh ljudi na “riti”! Kot da bi Klepec s svojo ihto udrihal po nepridipravih…
Skupine planincev, ki so hodile pred nami proti vrhu se vračajo…. Zadeva je resna. Dobimo informacije, da naj ne tvegamo. In res je bilo tako! Ko prispemo pod greben, smo se morali skoraj držati eden za drugega, da nas niso sunki vetra pometali po tleh.
Hiter posvet odgovornih in nas udeležencev, da se vrnemo. Pravilna odločitev. Imeli bom še možnosti. Res hvala odgovornim za pametno odločitev!
Malo niže se v zavetju velike skale okrepčamo. Skrbna Nena kot vedno poskrbi za antiseptike in antibiotike v naravnih stanjih… Oh kaj bi brez vseh teh naših deklet? Res smo lahko ponosni nanje… prave prijateljice.
V koči in pred njo na Sviščakih, v spokojnem miru, soncu in toploti smo se dodobra odpočili in okrepčali ter si rekli, da še ne bomo šli domov… a smo vseeno po zaključnih besedah sedli na avtobus. Skratka, vseeno ni bilo zaman. Čudovit dan, prijetna družba in zavedanje, da smo nekaj naredili za zdravo telo, četudi nismo vozili kolo…
Vaš Stanislav Bingl’c