Samoborsko gorje

2017

JA, PA JA……JAPETIĆ

Danes godujejo Jožeti in Jožice. Skoraj bi lahko rekla, da tokrat nismo imeli sreče in da med današnjimi udeleženci ni bilo nikogar s tem imenom. Pa ni bilo čisto tako. Jožeti in Jožice, ki slišijo na ime Vesna, Dena, Cirila, Nena, Adrijana in Lojze so se prelevili v enodnevne gostitelje in v svetopisemski maniri z »ljudstvom« delili pecivo in poživilo. Vode in vina pač ni bilo, zato pa toliko bolj dehtečih štrukeljčkov, ocvrtih flancatov, domačega peciva in dvakrat destiliranega sadja. Da ob taki podpori ne bi zmogli 1000 višinskih metrov in 6 urnega pohoda po Samoborskem gorju, ni bilo sence dvoma. Moj pogled? Suvereno lahko zatrdim, da je bilo celodnevno potepanje dobro organizirano, korektno izpeljano in odlično izbrano, toliko bolj, ker planinarjenje na Hrvaškem ni naša vsakodnevna izbira. Pohodne poti so odlično markirane in dinamično speljane, teren spominja na Polhograjske Dolomite, rastje ustreza karbonatni kamnini, razgledi obetajo. Ko posije sonce, je dan popoln.

Mali avtobus smo zapolnili v celoti, 23 nas je bilo. Z Dolgega mosta smo navsezgodaj krenili proti Čatežu, prestopili mejo in parkirali na izhodišču v Malem Lipovcu. Že v štartu smo imeli strm vzpon, ki nas je v uri in pol po gozdnih poteh pripeljal do Japetića, najvišjega vrha Samoborskega gorja. Višina 879 m se sliši skromna, vendar razgled s kovinskega razglednega stolpa v jasnem, sončnem vremenu obeta izjemne poglede. Tokrat posebne jasnine ni bilo, celo malce je popršelo, tako da smo se v nadaljevanju spustili do Stražnika in ponovno povzpeli na naslednji vrh Veliki Oštrc, 751 m. Dom Željezničar, ki stoji 5 minut pod vrhom je popularna točka lokalnih planincev. Primerjava s Šmarno goro in dišečimi dobrotami iz kuhinje bi bila primerna. Po eni uri ni nihče odšel ne žejen, ne lačen. Sledil je spust, no ne ravno tako, kot sem pričakovala…..še nekajkrat smo se vzpeli, spustili in ponovno vzpeli, spustili, dosegli ruševine Gradu Lipovec in v nadaljevanju zaokrožili turo k avtobusu, ki je čakal na izhodišču. Zadnji žig je bil na voljo pred zaprto Šoičevo kučo, mi pa smo krenili proti domovini.

V vabilu je bilo korektno obvestilo, da je pot tehnično lahka, da pa zahteva vztrajnost in kondicijo. Nič nam ni bilo prihranjeno, res se je bilo treba potruditi. Noge so utrujene, a glava je polna novih vtisov, pogledov, izkušenj. Zmogli smo in z veseljem bomo še pohajali po prijaznih krajih preko meje.

Vtise delila Nadja Uršič