Bloke – Po poteh Martina Krpana

Dogodki PD Iskra Ljubljana

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je tak, da ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilic angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših časih je vse drugače, seveda; saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika…….takole je leta 1856 zapisal Fran Levstik v povesti o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti Trojici. Naš Stanislav je interpretiral zgoraj zapisan in nekoliko razširjen odlomek glasno in mogočno; še sam Martin Krpan bi se mu odkril. Minister Gregor pa nič!

Na praznični velikonočni ponedeljek smo se napotili po stopinjah, ki jih je prehodil ( morebiti res) legendarni Martin Krpan. Kobilice na poti nismo srečali, zato pa nekaj dobro lepih konj na paši in kobili v »pričakovanju«. 24 pohodnikov nas je bilo in v dobrem tempu smo 20,5 km in 500 višinskih metrov prehodili v 5 urah efektivne hoje. Odlično speljana pohodniška pot nas je vodila po makadamskih in delno asfaltiranih poteh, gozdnih cestah, travnikih, nizkem, dobro namočenem barju, lepo poraščenem gozdu, med urejenimi vasicami, prijaznimi ljudmi in razglednimi vrhovi. Cerkvice so se vrstile ena za drugo: sv. Volbenk, sv. Duh, cerkev v Ravniku, sv. Urh, sv. Trojica, kapele in razpela ob poti pa so dokazovale, da je Bločan veren človek, delaven, ustrežljiv in vztrajen. Jutranje temperature in nizka megla so malce presenetili, pa smo s toplim napitkom in keksi vzpostavili ravnotežje. Nekaj minut pred osmo smo krenili s parkirišča pri Bloškem jezeru, ki je z »lesenimi« medvedi – rekreativci samevalo v megli.

Pohod je potekal po začrtani poti; s pomočjo prospektnega materiala smo si osvežili spomin in se podučili o etnoloških in naravoslovnih posebnostih, ki smo jih videli in srečali ob poti: reka Bloščica, nizko barje, vasice Ravnik, Gradiško, Zavrh, Zalesje, 100 let star Bočkov mlin, 150 let stara sušilnica sadja – pajštba, črni bor, nasad rdečega bora, bodika, žičnati spomenik bloškemu volu. Ob poti so presenetile orhideje – kukavičevke, ki na tej planoti zrastejo s časovnim zamikom, saj so vremenske razmere precej manj prijazne, kot v dolini. Na Borovščakovi domačiji smo se ustavili z razlogom; dogovorjeni smo bili z akademskim slikarjem Božidarjem Strmanom – Mišom, ki nam je razkazal lično urejeno posest, hišo, ohišnico, atelje in galerijo s keramično delavnico ter mogočno 4-metrsko skulpturo Martina Krpana, ki ga iz lesenih odpadnih železniških pragov oblikuje in pripravlja za postavitev v naslednjem tednu, ko bo organiziran uradni pohod. Manjka samo še sekira in klobuk in postavljen bo pri legendarni cerkvi pri Sveti Trojici. Mojster Strman ustvarja vse po vrsti: okraske, lončeno posodo, slikarske miniature, grafike, lesoreze, poslikavo panjskih končnic; imeli smo čast, obiskati ga na njegov rojstni dan.

Sonce je bilo radodarno z nami na celotni poti, modro nebo je krasilo poglede in fotografije in od dežja očiščeno ozračje je bilo zdravilno in sproščujoče. Pot smo zaokrožili v Novi vasi, kjer so nam v Okrepčevalnici pri Dominu postregli s tradicionalno Bloško kavlo. S klobaso, seveda, pa čeprav je jed iz rumene kolerabe, krompirja in fižola dovolj gosta in nasitna. Pravi jedci smo dobili repete in ob odhodu »velikonočne odpustke«. Prijazni ljudje so Bločani, Bločanke pa tudi niso od muh. Ponosni in nepopustljivi, morebiti celo malo trmasti. Levstik je že vedel, ko je zapisal Krpanovo razmišljanje: »Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z mano. In pa zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pi; ali nikjer, tudi pri vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je bila pri nas na Notranjskem. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam!«
Z zadovoljstvom zapišem in se podpišem, da je bilo vse tako, kot mora biti.

Nadja Uršič
Kamnik, 18. 4. 2017