Pivo in cvetje – Laško

2017

Pivo in cvetje – razmišljanje ali Popotovanje od Laškega do Laz
1. Dilema
Prebivalci Slovenije so Slovenci, stanovalci v Ljubljani so Ljubljančani, naseljenci v Laščah so Laščani, kako torej rečemo prebivalcem Laškega? Laškovci, Laškovljani, Lašci…..Wikipedija in Slovenski etimološki slovar sta jasna. Laščani, zagotovo. Virtualno in v živo so nas spremljali preteklo sredo. V Laškem, seveda. Dan pred pričetkom Festivala Pivo in cvetje organizatorji že 17. leto zapored pripravijo DAN LAŠČANOV – LAŠČANI LAŠČANOM, kot zahvalo za štiridnevne izredne razmere v času festivala. Pivovarna odpre vrata proizvodnih prostorov, organizira voden ogled proizvodnje in ponudi pokušino novih proizvodov med 14. in 18. uro. V večernem času je vsakoletno srečanje sedanjih in preseljenih Laščanov in odprtje festivala. Kaj sledi v nadaljevanju, je jasno…pravi mali Oktoberfest oz. Laškofest. Glavne ceste zaprte, trgi in ulice okupirani z obiskovalci, ki uživajo večinoma v pivu, cvetja je bilo videti bolj malo. Štirje odri poimenovani Zlatorog, Jubilejnik, Special in Malta (znano zvenijo imena, kajne pivo pivci? ) ponujajo muziciranje domačih zvezd vseh zabavnih žanrov. Celo dva DJ-ja obljubljajo.

Spletni dnevnik je včeraj poročal, da so si Laščani v sredo, 12. 7. množično ogledali proizvodnjo v pivovarni in spoznali proces nastajanja pijač. Poročajo tudi o ogledu prenovljenega pivovarskega muzeja nad protokolarno pivnico sredi pivovarne. Obiskovalcev je bilo 1500, so zapisali. Med njimi tudi mi, 32 Iskrašev in 31 kolegov iz Pohodniške skupine DU Kašelj. Organizatorji so nas gostoljubno sprejeli in prav nič postrani gledali, ko smo se izdali z ljubljanskim in gorenjskim naglasom. Če že nismo Laščani po rodu, smo pa zagotovo iskreni ljubitelji njihovih proizvodov. Ne samo piva, tudi brez alkoholih produktov. Navdušeni nad urejenim mestom, zeleno in razgibano okolico, zdraviliškim turizmom, bogato trgovsko in rudarsko zgodovino in prijatelji iz Rudarskega društva Sedraž, ki nas vsako leto v tem času gostijo in vsakič znova ponosno seznanjajo z bogatim izročilom. Hvala Fani in Dragu Podreberšku. Še pridemo, pa četudi novi tuji lastnik Pivovarne Laško v nadaljevanju ne bo več organiziral srečanj. Bomo našli druge »sponzorje« in ustrezne lokacije v bližini. Tradicija naj ostaja živa!

2. Popotovanjeeeee
Fran Levstik je ovekovečil celodnevno Popotovanje od Litije do Čateža, pešačenje preko hribov, dolin, skozi vasi, ob potokih, zaselkih, pašnikih, sadovnjakih, ki je trajaloooooo in bilo doživeto. 150 let kasneje ni nič drugače. Druga prevozna sredstva, sodobne prometne povezave, najnovejša tehnika, signalno varnostne naprave, tehnologija, vesoljski program (celo Američanom smo ga baje prodali?! ), telekomunikacijske in satelitske povezave….….Preskočimo produkte sodobne družbe, popotovanje iz Laz do Laškega in nazaj je bilo dooooolgo, razgibano in je trajaaaaaalo, nič drugače, kot v času izgradnje južne železnice leta 1865. Lahko temu rečemo vztrajnost, nostalgija, nepripravljenost na spremembe, tradicija………Jutranja zamuda, umanjkanje kompozicije, sestavljanje nove, prestopanje v Zidanem mostu. Ni bilo moteče, saj smo vendar na izletu. Povratek pa KRIZA. Popolno razočaranje nad Slovenskimi železnicami, njihovo organiziranost in predvsem odnosov do potnikov. Nimam v mislih sprevodnikov, prometnikov in strojevodij, ti so korektni in ljubeznivi, družbeni, podjetniški, korporativen odnos je indiferenten do potnika in njegovih potreb in pričakovanj. Informacija je danes vredna največ, mnogo bolj kot profesionalna realizacija. Polurna zamuda že v Laškem, čakanje na prestop v socialističnem bifeju v Zidanem mostu, počasna vožnja sicer novejše Siemensove kompozicije/ enega vagona/, nekako tako, kot s kočijo s šestimi konji. Ah, ja. Preveč berem romane iz vzhodnega bloka in balkanskih dežel. Nemogoče je mogoče. Zidani most je glavno vozlišče s štirimi tiri, kjer se vlaki križajo, kompozicije preusmerjajo, potniški in tovorni promet zgosti, mednarodni vlaki zaustavijo ali v počasnem ritmu prevozijo peron. Spremljala sem dogajanje kot v romanu, ne, v barvnem filmu…..iz leta 1970. Takrat se je namreč tu ustavil čas. Postaja iz moje mladosti. Betonski nadstrešek se kruši, luči so iz prejšnjega stoletja, umazane od ptičjih iztrebkov, prahu, z zarjavelimi pritrdilnimi sponkami, glas iz hreščečega zvočnika je nerazumljiv, mehaničen in neoseben. Displejev z informacijami ni, tuji turisti zbegani iščejo in hitijo od enega tira k drugemu (skozi podhod, kar vzame še več časa), čutiti je nestrpnost, naglico, nerazumevanje, začudenje. Domačini obvladajo in pomanjkljivosti niti ne opazijo, vsak dan se srečujejo s tem, meni in še marsikomu pa je nerazumljivo. Asociacija na Šifrerjevo pesem Vonj železniških postaj. Tudi iz prejšnjega stoletja. Turizem nismo samo ljudje, kajne? Izplen : vožnja iz Laškega do Laz je trajala 3 ure in pol.

V razmislek tudi ravnokar preverjena informacija, da Slovenske železnice še vedno nagrajujejo zaposlene, upokojene zaposlene in tudi njihove družinske člane s subvencioniranjem nakupa voznih kart z enormnim popustom 70 % na ceno vozovnice, 100 x letno. Radodarno, kajne? V čigavi lasti so SŽ? Naši, moji, tvoji, njihovi? Razmišljanje je najbrž v osnovi čisto ekonomsko sprejemljivo – zakaj bi bili vagoni prazni, naj se vozijo vsaj tisti potniki, ki plačajo 30 % cene vozovnice. Pa še godrnjali ne bodo, tako kot tista sitna upokojenke iz PD Iskra Ljubljana 

3. Po Poteh treh cerkva
Seveda je bila glavnina dneva namenjena planinsko-turističnem pohodu po Poteh treh cerkva. Vzorno označeno, dobro speljano po obronkih nad Laškim z lepimi vedutami mesta, grada Tabor in vzpetine Hom. Nad nami je skrbno bedel kamniti nadangel Mihael, ki nas je pozdravil pred prvo cerkvijo v Šmihelu. Prelepa baročna cerkev iz leta 1637 z mogočnim bronastim zvonom iz leta 1649 in štirimi ohranjenimi in obnovljenimi kapelicami s postajami križevega pota. Nadaljevali smo do cerkve sv. Katarine in podaljšali pohod do spominskega obeležja mesta strmoglavljenega letala Mustang P51 nad Kuretnim. Slika postavnega mladeniča, pilota Barnneya Barnabyja, Avstralca, ki je pravočasno skočil iz sestreljenega letala 1. 4. 1945 osvešča in opominja. Višinske razlike ni bilo veliko. Z 223 m smo se dvignili celo na 440 m. Vračali smo se mimo cerkve sv. Krištofa in Perdihove bukve, ki je po oceni stara 200 let in ima 16 kubičnih metrov lesne mase in v nadaljevanju od 14. ure naprej sodelovali v dogajanju iz 1. poglavja. Dileme od tu dalje ni bilo. Osnovni podatki so jasni: 185 let proizvodnje piva, 1.350.000 hl/letno. Tokrat je bila organizirana pokušina nefiltriranega Laškega in Malta z okusom ananasa, popestril je mažoretni nastop ob spremljavi tolkalistov in pihalnega orkestra. Preizkušen scenarij in odlična izvedba. Organizatorjem čestitke, našim vodnikom hvala.

Osebne vtise z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 14. 7. 2017