Prevala, Begunjščica, Roblek

2017

S poti…
Spet je PD Iskra z vodnico Alenko nardila en prečudovit dan. Zadnja avgustovska nedelja AD 2017 je minila v znamenju vročine. Peklo je sonce, teklo je vse od kafeta do soka do piva do kačje sline v tej nori vročini… Tekle so tudi noge. Povzpeli smo se z Ljubelja na Prevalo in naprej. Po svojih močeh so nekateri odšpancirali do doma na Robleku. Preostali srčni in moči polni pa v dveh skupinah smo napadli Velik vrh Begunjščice (2060 m). Vračali smo se na Roblekov dom, čez Rožo na Prevalo in nazaj na izhodišče. Obdajajo nas vsi slovenski hribi Triglav, Stol in še kateri očak, v dolini pa Lesce, Begunje in zamegljeni Bled.
Jutro ob petih, ko se še delal je beli dan, vstal sem z mrakom na očeh in prešernim veseljem v srcu. Malo čukast od piknika preteklega dne in zmeden pakiram ruzak. Vse nardim v časovnem okviru in ahhhahahha še 10 minut prezgodaj na poti v dolino kjer me bo pobral prevoznik Franci. Nakar me kliče Vesna, da ne pozabim na »naglavno«. In eto že zjutri hajdi nazaj u breg. Že švicam in pol do 11 h zvečer tako. Med potjo kinkam med Vesno in Aljo. Kot pesnik ne morem, da ne bi omenil mrtvih, ki jih za trenutek zasliši uho ob spomeniku pri vhodu v taborišče. Čutim kurjo polt, še trenutek in že smo mimo krikov preteklosti. Pot mine tik tak. Parkiramo pri na parkirišču pod bivšim djutičem.
Pot se mi na začetku ne zdi nič posebnega, vsaj ne do predorov. Potem se zares začne. Pogled dol ti dvigne kocino ali dve. Spet tisti občutek, da sem na nebu. Predori… Takoj pade beseda o pripovedki, da naj bi sam baron jahal skoznje na konju k ljubici v vas. Prvi del me spominja na Krim med Iško in Zg. Igom. Prijetno, hladno in domače. Manjaka le en 200 m hiter vzpon, pa bi rekel, da je idealka. Pot do Prevala hitro mine. Spijemo kofe, dobro je, jedača pa bo ob povratku. Mlade punce so za šankom nikjer nobene stare mame pa jim zapojem eno dve, da pokažejo bele zobe. Še vidim Deno in še mislim, da Arijano, ki mahata s kremo. Joj kolk mi bo na konc dneva žal, da nism stopu zravn.
Kalvarija! Jao majko moja mila pa res se suvaš s kolenom v oko v ta breg. Sicer ni taka plezarija kot prejšnjikrat na Montaž ampak strmina ni nič manj neprizanesljiva. Švic mi teče v potokih iz vseh por, jest res ne rabm savne. Hodim zadnji in uživam svoj mir in panoramo. Ko prilezemo iz šavja je sprememba res prijetna pravo visokogorje in prijetna travica, žal vsa posrana. Sprašujem se kva je to zaena žvau, ovca, ki sama sebi serje na krožnik. Na vrhi sem res ne ravno čist zadnji vendar pozadina… Večina se že spušča proti Robleku ali že morda vrača na Prevalo. Ni mi žal, sprehajanje po grebenu in dodaten korak ali dva sta mi umirila dušo in me polnita za naprej. Modra moj korak ni tako hiter, a moja ramena so široka in lahko še nesem kak ruzak. Običajno je »pometač« Jan, a danes se jaz prostovoljno javljam za to nalogo. On je namreč vodnik zadnje skupine omaganih. Pa saj smo v istem avtu, nekje bom čakal…
Vrh nič posebnega danes. Zadnji kar nas je v miru posedemo, tudi nekaj drugih planincev je tu, in mirno pojemo obrok. Le še okrepčilo. Dve mrzle pločevinke. Spodaj sem jih Franciju zvlekel iz ruzaka, da je bil njegov lažji. Pošteno sem si prislužil svojo. Ena bosopeta mladenka skače okrog nas in veselo fotka. Že pade sladki »gorska nimfa« dej sliki še nas tastare. Če citiram Francija: »Na Velikem vrhu smo seveda potrebovali pomoč za skupinsko fotografiranje in prijazni planinki sta seveda to z veseljem storili. In ker sva z Mitjo velika prijatelja, sva se morala fotografirati z lepima prijateljicama!«
S Francijem zaradi obletavanja punc malce zaostajava, šele nekje pred križpotjem za Na Zelenico le ujameva zadnjo peščico. Ustavimo se nad prepadom. Jan je res odličen vodnik, skoraj preveč ve povedat in včasih si vzame čas, da nas o čem poduči. Gledam Stol, ki ga še nisem osvojil. Nekje daleč je še megleni Bled. Pot ni navzdol ni več posebej zanimiva, le preletava nas jadralno letalo. Niže doli nad kočo dvema angleško govoreča planincema odsvetujem povratek z vrha čez Kalvarijo. Na Robleku moj kamerad misli name in me že čaka z mrzlim pirom v roki. Štafeta mladosti! Ker sem zadnji me novice dosežejo zadnjega… , da smo res pozni in da so nekateri že na poti v dolino.
Na Prevalu ne morem mimo štruklja in kislega mleka. Oblizujem se kot mačka in uživam v počasni jedi. Z Mlakarjevo »Puntarsko« si prislužim še eno palačinko. A kaj, ko si jo sit lahko le navijem na uho. Zato mi je dovolj le strežajkin »Ja, kdor zna pa zna!« Ob vrnitvi dva ovinka pred tuneli še zadnjič pogledam po gozdu. Prizor, da ga odnesem s seboj v dolino. Detel ropota po drevesu in išče nekaj za pod zob. K temu se pridružuje šelestenje vetra v drevesnih krošnjah. Na poti še z Ilvijem reče eno dve in pokaže se, da je pravi športnik.
Pot do doma, vroče mi jeeee, obraz mi spet žari ko da bi ga pritisnil na opekač in uff še vedno ta švic… srage na čelu se kar nočejo posušit. Nos mam pa kt jelenček Rudolf. Do Tivolija in naprej do Črne mačke kjer si privežemo dušo še z enim mrzlim. Dans pa jih ne bom štel. So šli ven. Ko pristanem doma, je res dovolj vsega.
Res lep dan in fajn ljudje!
Mitja Levstek