Planica – Tamar

2018

Prijeten izlet PD Iskra LJ iz Kranjske gore mimo Zelencev in planiških velikank do Tamarja.
Ob jutranji informaciji, bronaste medalje v paralelnem veleslalomu na OI v J Koreji Žana Koširja (sam tega v Sloveniji še ne ve! 😉 ) Smo se prešerno odpeljali proti cilju štarta, ponosni, da smo Slovenci, ki si bomo danes delili sneg pod nogami….
Zelenci so bili danes v daljavi snežno beli. Planiške velikanke so bile kot mravljišče. Priprave na SP
Naš Tonček nam je iz daljave na vrhu velikanke mahal s snežno lopato(ne vem ali je pozdravljal ali metal sneg? ;). )
Pokrajina čudovita v vsej zimski lepoti! Potrpežljivo smo mleli sneg proti Tamarju dokler se nam ni ” prikazala Marija” kar je vidno na sliki. Malo naprej pa glavno svetišče…
Še obvezen selfi z Francijem na noviteti selfi pohodne palice.
Pa še del najbolj potrpežljive, (“najlepše” in po zaslugi lady M tudi zvišanega povprečja IQ(vedno dobrodošla)) skupine! Še veliko pohodov želim!
Važno je da cilj uspe pa čeravno včasih samo do WC-ja.
Stane

OJLA!
V Kranjski Gori (806 mnv)so nas pričakala prepolna parkirišča, saj je današnja sobota z dejansko dvojnimi počitnicami – beri počitnicami vse Slovenije. In ker je snega dovolj za prijetno smuko, se je mlado in staro (predvsem pa tisti, ki nimajo praznih denarnic), odpravilo na smučišča in Kranjska Gora ni bila noben izjema.
Za nas pohodnike je tako ostala skoraj prazna, lepo očiščena pot – večinoma cesta – do Planice. Prava planinska pot skozi gozd do Planice je bila še za nas planince PD Iskra Ljubljana v preglobokem snegu.
Še idealno urejene tekaške proge so več ali manj samevale. Prav čudno, pri stopinji pod ničlo, brezvetrju in brezplačnemu rekreiranju v naravi…..taki smo pač Slovenci.
Je pa olajševalna okoliščina le prisotna – snega je letos povsod dovolj in lahko vsak uživa kar pred domačim pragom!
Eno veliko presenečenje je doživela Stanka, ko sta ji ob prihodu skočila v objem danes praznujoči 30-letni sin z ženo – povsem slučajno! Prišla sta na zipline.
Po kratkotrajnem postanku v nordijskem centru za prvo, sicer pozno jutranjo kavico, nas je pot vodila v dolino Tamarja, kjer nas je pričakala zasnežena, široko splužena cesta.
To je pravi raj za sankače, predvsem tiste najmlajše, saj so jih starši z veliko motivacije spravili vsaj na vrh prvega resnega klanca, tisti vztrajnejši pa kar do doma v Tamarju (1108 mnv, kar
je cel meter več od mojega domačega Krima) , kjer je bil prostor le na »letnem vrtu«, kljub debelemu metru visoke snežne odeje. Sam sem seveda našel dovolj prostora v toplo zakurjeni sobi, a časa za malico ni bilo – komajda sem se lahko preoblekel (moja počasnost je brezmejna) – saj se je naši skupini zelo mudilo nazaj…le kam…ja v nordijski center, kjer je bilo dovolj prostora za miren počitek in klepet.
Pa še naša vodnica Alenka je ostala tam in pustiti jo samo med vsemi tistimi tujci (srečal sem celo dva Belgijca v visoki starosti in drsajočimi gladkimi podplati na škorenjčkih), bi bilo res nespametno in morebiti celo nevarno, da bi se ji kdo ponudil za maserja boleče noge (zaradi nje nas je počakala tam dol)!
Še tale zanimivost – malo pred Planico smo nas zadnja skupina srečali tri vesele Štajerce z dvema 10 litrskima flaškonoma »belega jabolčnega soka«. Baje je bil sok, sam se nisem udeležil degustacije, saj mi 3 ali več mesečni post tega ne dovoljuje. So se mi pa pred objektiv partnerke rade volje postavile….fantje niso imeli čas tega videti!
Za zaključek današnjega planinskega pohoda, kjer smo premagali celo 302 metra višinske razlike, smo se ustavili v Kosobrinu, prijetnem lokalčku na robu Kranjske Gore, kje je vodnica Alenka v par besedah povzela današnje dogajanje tam gor v zgornjesavski dolini. Sledila je še pohvala vodniku Marjanu, ki ji je pomagal skupaj spravljati nas dvajseterico udeležencev. Zadovoljni smo se razšli, nekateri kar prijetno utrujeni, po nekaj več kot pet urni hoji.
Ja pa ko me je Ilvi pripeljal domov v naš hrib, ni mogel verjeti, kje je – je pomislil na Kranjsko Goro – po višini snega sodeč !
Pravzaprav smo ugotovili, da je tistim našim Iskrašem, ki si niso upali na to prijetno pot, ampak so se podali kam višje, drznejše, zanimivejše….lahko žal, ker niso bili z nami!
Nekaj mojih fotografij pa je v priponki.
Malce sem vtise strnil,
Franci,
klik na sliko za več