POHODNIŠKI IZLET NA SVETINO

2018

( SPOMIN NA ALMO KARLIN)
Konec lanskega leta nas je skupinica prijateljev, planincev PD Iskra Ljubljana, na Adrijanino pobudo obiskala gričevnato pokrajino nad Celjem. Po Pelikanovi poti smo se povzpeli na Celjski grad, se spustili v vas in nadaljevali po planinski poti na Pečovniško kočo, naprej do Doma na Svetini in ob povratku zaokrožili še preko športnih terenov ob Celjski koči. Imenitno pohodniško izkušnjo je bilo nujno treba deliti, toliko bolj, ker je pot odlično označena in povezuje zgodovinsko Celje in spomin na eno najbolj drznih žensk 20. stoletja, Almo Karlin, svetovno popotnico, poliglotko, pisateljico….
Načrtovan izlet smo izpeljali na nedeljo, 22. aprila 2018, ko je bila pokrajina v prelepih odtenkih bele, zelene in modre barve. Hruške in slive v tipični belini, jablane obarvane z odtenki rožnate, bukve v rumenem zelenilu, modro nebo pa brez oblačka. Sredina pomladi je zaradi visokih temperatur spominjala na zgodnje poletje. V prijetni družbi pohodnikov ( 22 + 2) je bilo točno tako, kot mora biti: razigrano, prijetno, poučno in svetovljansko.
»Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo sledovi njegovih del«. To Almino misel sem pred nekaj leti po naključju dobila v dar v Mestnem muzeju Celje. Spremlja me in opominja, da življenje preseneča vedno znova. Almino življenje je bilo posebno, tako kot je bila posebna ona sama. Da ne pozabimo, povzemam nekaj dejstev tudi tu. Nepričakovano rojena leta 1889 potomcu nekdanjega francoskega plemiča in hčerki prvega slovenskega notarja v Celju. Ob rojstvu je oče štel 60 let, mati 45, Alma pa je bila na pol hroma in zaznamovana s priprtim levim očesom in poškodovanimi nogami. Do 13-tega leta je težko hodila, njen svet je bil omejen na družinsko vilo v Celju, njena domišljija pa je bila neizmerna. Začela se je učiti tujih jezikov: angleščine, švedščine, norveščine, danščine, španščine, francoščine in ruščine, se seznanjati s sanskrtom, kitajščino in hebrejskim jezikom. Zgodovinarji ocenjujejo, da je govorila vsaj 10 jezikov. Študirala je v Londonu, se za nekaj časa preselila v Pariz, po letu 1914 in začetku I. svetovne vojne pa je zaradi državljanstva Avstro-Ogrske postala nezaželena, zato se je preselila na Norveško in kasneje na Švedsko. Tam je spoznala prvo žensko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo, borko za pravice žensk Selmo Lagerlof in pričela razmišljati o pisateljevanju in raziskovanju sveta. Leta 1919 se je odpeljala z želeuzniške postaje v Celju proti Trstu. S seboj je imela denarnico in majhen kovček, v njem pa Naumannov tipkalni stroj Erika……..izjemna ženska, izjemna zgodba….za nadaljevanje bo poskrbel stric Google. Samo še seznam držav in dežel, ki jih je prepotovala v devetletnem potovanju: Peru, Panama, Srednja Amerika, Združene države, Havaji, japonska , Koreja, Kitajska, Tajvan, Honkong, Filipini, Borneo, Nova Gvineja, Avstralija, Nova Zelandija, Fidži, Indonezija, Java, Sumatra, Singapur, Indokina, Burma, Indija.
Poklon mali, izredno posebni in svojstveni dami, ki v bron ulita stoji nasproti železniške postaje Celje, njeno telo pa počiva ob prijateljici Thei Gammelin na pokopališču Svetina.
Prelepe vtise na izlet in svetovno popotnico sem z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 23. 4. 2018