Pasja ravan

2019

Pasja ravan ( 1020 m) iz Hotovlje preko Bukovega vrha 23.3.2019
Iz Hotovlje v Poljanski dolini smo se v eni uri povzpeli po zanimivi in nezahtevni markirani poti na Bukov vrh, ki ob lepem vremenu, kot je bilo tudi danes, nudi pogled daleč naokoli.
Bukov vrh je naselje samotnih kmetij, na razgledni vzpetini nad njimi pa kraljuje cerkev Žalostne matere božje (tudi Svete Sobote iz leta 1501). V cerkev na Bukovem vrhu so včasih romali zaradi glavobolov. Ne vemo, kako uspešno je bilo takšno romanje, z gotovostjo pa lahko trdimo, da gibanje pomaga pri tem, da bi glavobol sploh nastal. Pogled izpred cerkve se odpira na bližje Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa vse tja do Triglava.
Zanimivo je opazovati, kje so si ljudje nekoč postavljali domovanja. Ne na robovih, po katerih gospodarijo vetrovi – tam srečamo kvečjemu kakšno počitniško hišico – ampak malce niže, v zatišju. Nekaj posebnega so te kmetije. Velika in trdna poslopja, večinoma zidana na skali.
Po kratkem počitku smo potem hodili še slabo urico do „bunke“, kot pravijo domačini radarju na planoti Pasja ravan.
Stare legende nenavadno ime visoke ravni povezujejo z nadnaravnimi dogodki, ki so se dogajali na vrhu. Ena od zgodb pripoveduje o pastirjih, ki so na visoko ravan gnali ovce.
Postali so preveč razigrani in židane volje. Niso se ozirali na odbito zdravomarijo in na noč, ki se je spustila na vrh ter na neštete nevarnosti, ki so prišle z njo. Bili so vedno bolj surovi in razuzdani, dokler jih temna sila ni spremenila v divje volkove, njihove ovce pa v pastirske pse.
Med njimi se je vnel silovit spopad in še dolgo časa po tem dogodku se je ob polni luni z visoke gore, ki se je je prijelo ime Pasja ravan, slišal divji lajež psov in zavijanje volkov.
Danes ob omembi skrivnostnih sil, ki so vladale na gori le zamahnemo z roko. Ampak, kot bi se vprašali naši predniki, kateri vrag je potem gnal vojsko, da je leta 1970 zravnala nekoč najvišji vrh Polhograjskih Dolomitov (prej visok 1029 m) in na njemu zgradila raketno oporišče? Pasja ravan je bila tako prisiljena predati primat najvišje gore v Polhograjcih Tošču, leta 2014 pa so na njem zgradili visok meteorološki radar. Na nekoč zaprto vojaško območje pa spominjajo le še „garaže za tanke“ tik pod vrhom.
Mi smo si vzeli kar nekaj časa in ob pomenkovanju o tem in onem uživali na toplem soncu, po poti navzdol pa smo se nekateri zamotili še z nabiranjem mladega regrata in rožic za domači čaj: pljučnika, lapuha, trobentic. Da trobentice še trobijo, enako kot v naših otroških časih, smo se tudi prepričali.
Na koncu je vodnica Dora izlet zaključila s pohvalo, da smo dobro hodili, mentor Marjan pa ji je čestital za uspešno opravljeno predzadnjo pripravniško turo za kategorijo D
Iz objav o zanimivostih in krajih v Poljanski dolini povzela in dodala nekaj vtisov
Adrijana

Leave a Reply