Veliki Selišnik

2019

S PD Iskra, DR MOL in domačinko Tino Bijol smo izvedli pohod v Bohinjske gore našemu Janu Skobernetu v spomin!

Nad Pokljuko nekje nasproti Malega Draškega vrha, nas je trideseterica osvojila malce zahtevnejšo goro, Veliki Selišnik imenovano, kateri manjka do dvatisočaka le borih 48 metrov.
Na avtobusu smo se spomnili Jana, kateremu smo posvetili ta pohod. Špela je prebrala čustveno pismo njegovega sodelavca in spomnili smo se nekaterih lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z njim
Začetek izleta je bil seveda ob obvezni kavici in škiljenju proti biatlonskemu strelišču, kjer so vadile mlade biatlonke. Nato pa, hajd na pohod in malo po gozdu, malo po cesti, da smo lahko ob žičnici krepko zagrizli v strmino.
Tina je kar stopnjevala tempo, a smo ji vsi kolikor toliko sledili – če ne je pa Alenka rekla STOP – , malo počitka za »ta zmatrane«!!!
Ob poti smo uživali ob pogledu na cvetoči teloh, spomladanski podlesek in …..veliko rožic povsod, a le do…..joj….poglej sneg. Levo Viševnik, spredaj Mali Draški vrh skoraj brez snega, na naši poti pa meter in več. Pa to ni bila ena zaplata snega, ampak kamorkoli si se ozrl po tej dolini, vse v snegu. Še dobro, da smo za prvo pravo poletno turo zmetali ven iz nahrbtnika gamaše, dereze, cepine (rokavice in kapa morata biti obvezno vedno noter)….. ni da ni, poletje v snegu je tudi prijetno, saj se sproti osvežiš. Pa ni bilo panike, Tina je tako stopnjevala korak (saj se pri njeni teži, kot tudi moji, sneg ni preveč udiral), da smo jo komaj dohajali. Pa je šlo malo gor, malo dol, nekaj globokih udiranj do razkoraka predvsem tam, kjer je pod debelo odejo samevalo skrito rušje in za tiste, ki so že začeli s shujševalno kuro, a ni vidnega napredka na tehtnici. Bliže smo bili vrhu, manj je bilo snega, saj je na strmih pobočjih sonce uničilo snežno odejo – ti baraba bi rekli okoljevarstveniki, kateri bi želeli imeti enakomerno zasneženost!
Malo pred zadnjim vzponom smo odložili pohodne palice in poplezali do vrha, ki se je kar odmikal, kot je to običajno tam, kje misliš da je vrh prvi kucelj, ki ga dosežeš. Preoblekli in pomalicali smo, si ogledali okolico, to je najmanj pol Slovenije, videli, da ima Triglav resnično preko tri metre snega, nakrmili kavke, pofotografirali vse živo, razglašeno zapeli nekaj refrenov pesmi in se le odločili za pot v dolino.
Želeli smo po drugih brezpotjih, kot smo šli gor, a se ja izkazalo tisto pravilo….in zadnji bodo prvi! Namreč, Tina se je v globokem snegu resnično težko orientirala, saj so bili kamniti možici, ki kažejo pot, globoko pod snegom. Tako je bilo potrebno spremeniti pot in poiskati drugačen prehod….pa so bili zadnji pohodniki hitro prvi!
Srečno smo vsi prispeli do izhodišča, še nevihte so se do takrat izognile tem področju, kjer ima v bližini (Bohinjski kot) običajno dež mlade. V Športnem centru Pokljuka so nam pripravili prej naročeno kosilo, po njemu je bil zaključni »rezime« prehojene ture z zahvalami vodnikom, pa Mojci, ki je imela prste vmes ob naročanju hrane, pa potem na avtobusu šoferju za prijetno vožnjo z novim avionsko klimatiziranem avtobusom……pa….prijetno utrujeni smo se iz Tivolija zapodili na svoje domove vročim tušem naproti!
Nekaj vtisov sem strnil ……….Franci Hrastar Pijava Gorica 3.6.2019

Leave a Reply