Goli vrh

2019

S petimi avtomobili smo se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Naš cilj je bil Goli vrh nad Jezerskim. Bil je to t.im. upokojenski izlet, čeprav ne v sredi tedna, kakor običajno. Morda upokojenski tudi zato, ker naj bi bil bolj enostaven, a na koncu smo pa ugotovili, da se je bilo potrebno kar dobro potruditi, da smo lahko osvojili vrh. Goli vrh je 1787 m visoka gora, ki se nahaja med dolinama Ravenske in Belske Kočne. Goli vrh je eden lepših in verjetno najbolj popularen razglednik nad Jezerskim. Z neporaščenega vrha, na katerem je vpisna skrinjica in žig in je čudovita razgledna točka, kjer pod vami leži jezerska dolina, dalje na zahod pa se prek Vernikovega Grintovca, Stegovnika in Storžiča pogled odpira vse do Julijskih Alp in ponosnega Triglava. Na jugu so Kočna, Grintovec, Dolgi Hrbet in Skuta, proti vzhodu pa Rinke in Babe. Mejni kamni nas ves čas opozarjajo, da je severna stran avstrijska, pogled pa nam brez težav seže prek Pece, Olševe, Raduhe, Obirja in Pristovškega Storžiča po Koroški deželi.
Na parkirišču pod Halo Tivoli se nas je ob pol osmih zbralo kar 22 od tega 17 planink in le pet planincev. Za nekatere nekoliko pozno, a morda je bilo tako za nekatere bolj prijazno pa tudi sam pohod je bil v glavnem po gozdu.
Prvi postanek smo izbrali šele pri planinskem jezeru na Zg. Jezerskem. Jezersko ponuja bogastvo gorniških doživetij: prepredeno je s sprehajalnimi in planinskimi potmi, ob pohodniških užitkih vseh težavnosti pa omogoča tudi bogat izbor plezalnih tur tako poleti kot pozimi.
Tu ob jezeru je vsako leto Ovčarski bal, ki je najstarejša etnološka prireditev v Sloveniji, na kateri obiskovalcem prikažemo, kakšno je bilo življenje na planini, kaj zanimivega so doživeli, kako so bili oblečeni, kaj so jedli, kako so se razumeli, … Ko sta gospodar in gospodinja izvedela vse podrobnosti, ko se je izkazalo, da je »pvaninšna« dobro uspela, je zadonela harmonika in bal (ples) se je lahko začel. Najprej gospodar s soprogo, nato pastirji in majerice, za njimi pa še množica obiskovalcev, ki je na ta veseli dan prišla na Jezersko. Zadišalo je po »masuneku«, pečeni jagnjetini in žgancih, mlado in staro se je oblizovalo po slastnih svežih flancatih. Jezerski mojstri, ki še obvladajo opravila, povezana z našo ovco in njeno volno, so nam prikazali strižo, prejo, krtačenje in »štrikanje« pravih volnenih nogavic. Tistih, ki malo pikajo, a pozimi pogrejejo, kot nobene druge. Eden od obiskovalcev je ovco odpeljal celo domov – v nagrado za najboljše kegljanje tistega dne. Tako se vsako drugo nedeljo v avgustu na Jezerskem dogaja že 52 let. V spomin na stare čase, da ne gre v pozabo.
Naša vožnja se je potem nadaljevala do parkirišča na koncu Ravenske Kočne. Tu smo se opremili in nato strumno zakorakali proti našemu cilju. V začetku je pot potekala po kolovozu potem pa kar strmo navzgor do Jenkove planine. Jenkova planina se nahaja direktno na državni meji med Slovenijo in Avstrijo na nadmorski višini 1500 m. Planina leži znotraj območij NATURA 2000 „Belska Kočna“ in „Kamniško – Savinjske Alpe“. Odprta pašna površina Jenkove planine znaša 2,7 ha. Dodatne, glede velikosti le težko določljive pašne površine, se nahajajo v obdajajočih gozdovih ter v redkih gozdovih okoli Golega Vrha. Na pašnem območju se pasejo ovce, ki zaradi pomanjkanja plotov in pastirjev popasejo relativno veliko površino. Zaradi sorazmerno majhnega števila živali se zmanjšuje odprta pašna površina, planinski pašniki čedalje bolj zaplevelijo. Pašno območje je dosegljivo samo peš, po približno dveh urah peš hoje. Na planini stoji majhna koča, ki jo lastniki ne upravljajo v turistične namene.
Na planino smo se nekoliko okrepčali, saj nas je čakala strma pot do vrha. Na samem vrhu smo postali kar nekaj časa in se tako lahko naužili pogledov, saj je bilo ozračje dokaj čisto in pogledi so segali tja do Triglava, Olševe, Obirja, tudi Kamniško-Savinjski vršaci so bili kakor na dlani.
Glede, da je bila pot v avstrijski smeri slabo označena in skoraj zaraščena smo se odločili, da se vrnemo po isti poti v dolino. Morali smo pa sestopati zelo previdno, saj je bila pot še nekoliko vlažna. No nekateri so kljub previdnosti občutili stik z trdo podlago, a na srečo kaj hudega ni bilo.
Ko smo tako vsi srečno prispeli v dolino in do naših jeklenih konjičkov smo se odločili, da še še nekje ustavimo za analizo. Pri jezeru je bilo preveč gneče, tako smo se vsi skupaj odpeljali do Stare pošte in po daljšem postanku smo se potem zadovoljni prijetno utrujeni odpravili domov oz. v Tivoli.
lp Marjan