Virnikov Grintovec

2019

Le devet de nas je zbralo tam pod Halo Tivoli. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali tja do Zg. Jezerskega, do cerkve Sv. Ožbolta. Vreme ni bilo ravno kičasto. Megla tam zgoraj nam je zakrivala pogled na bližnje vrhove. Videli pa smo, da je sneg že precej nizko. Našega cilja za enkrat še nismo videli. Mimo cerkve se je naš korak potekal in po lepo označeni potki smo se začeli vzpenjati. Pot je bila kar v redu, le na strmejših delih je bilo nekoliko spolzko in bila je potrebna nekoliko večja pazljivost in seveda moč. Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj gosta megla nas je pokrivala. Tako smo že začeli dvomiti ali bomo sploh uspeli osvojiti vrh. Na vrhu grebena sto višinskih metrov pod vrhom, smo se za trenutek ustavili. Vodnik, Dušan je tu odločil, da je napredovanje prenevarno za našo skupino. Tu smo se potem samo le nekoliko osvežili in po fotkali in se odpravili nazaj v dolino. Za povratek smo izbrali cesto, saj bi bil spust po poti dostopa nekoliko zahtevnejši in bi bila nevarnost zdrsa.
Naša pot po cesti nas je nekoliko oddaljila od predvidene smeri. Tako smo si lahko ogledali propadajoči vikend našega politika. Nekoliko nižje smo se ustavili pri domačiji Murn, kjer nas je potem gospodar povabil na pijačo. Tu smo se zadržali kar nekaj časa. Veliko smo se imeli za pogovorit. Glede na to, da nismo osvojili vrha, smo mu obljubili, da se vrnemo.
Naša pot proti avtomobilom je bila od tu nekoliko bolj razgibana. Morali smo prečiti pobočje po brezpotju, saj bi drugače prišli prenizko in bi imeli potem predaleč do avtomobilov. Po medsebojnih posvetovanjih med hojo smo potem srečno prispeli do avtomobilov. Sledila je vožnja do izvira zdravilna mineralna voda, imenovana »Jezerska slatina«. Takšne mineralne vode kot je ta v Sloveniji ne poznamo. Natočili smo si nekaj steklenic in se potem odpravili do Stare pošte na zelo dober štrudel iz treh okusov.
Lep izlet je bil, čeprav nismo dosegli cilja smo se vseeno zadovoljno vrnili domov.
Marjan