Vremščica

2020

Vremščica je slikovito pogorje, ki se razteza med območjem Pivke, Divače in Senožeč. Z 1027 metri nadmorske višine predstavlja najvišjo vzpetino na obrobju Krasa. Najvišji vrh Vremščice je Velika Vremščica. Prostrani travniki so nekdaj dajali pašo številnim tropom ovac.
Razgled z vrha sega v jasnih dneh, ko zapiha burja in se ozračje zbistri, vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja.
Nekoliko stresno je bilo pri tokratni organizaciji izleta na Vremščico. Na ogledu poti sem ugotovil, da bo časovni okvir, ki bi ostal na razpolago za prevoz z vlakom, dokaj kratek. Strmina skoraj 500 m direktnega vzpona in nato spusta v dolino bi morda zahtevala preveč časa za ustavljanje in počitek pri dokaj veliki skupini.
Po kratkem preudarku in razmisleku sem poklical avtobusnega prevoznika in upal, da ima prost avtobus za 30 potnikov. Na srečo se mi je želja izpolnila. Takoj sem rezerviral omenjen avtobus. Sledila je telefonijada za spremenjen čas odhoda in zbornega mesta. Tudi proste sedeže v avtobusu smo zapolnili, tako, da se je izlet lahko uspešno izpeljal.
Odhod je bil kakor običajno od parkirišča pod Halo Tivoli. Vmes smo se ustavili še na Viču in tako smo se pripeljali do našega izhodišča v naselju Košana pri križišču za Volče.
Lepo speljana markirana pot, se je enakomerno vzpenjala priti vrhu Vremščica. V začetku skozi gozd pri vrhu se naposled le-ta razmakne in prikaže se travnata planjava, posejana z brinovimi grmiči in posameznimi borovci.
Vmes smo se nekoliko ustavili za prigrizek in pogašenje žeje pri cerkvi Sv. Urbana in zavetišči Sv. Florijana ku je za cerkvico. Cerkev Sv. Urbana je poznana kot zavetnik pastirjev. Cerkvica ima zvonik na preslico, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. Cerkev naj bi bila postavljena že v 13 stoletju in končno podobo dobila v 15. stoletju. Na poznejših razvalinah so jo ponovno postavili v letih 2005 do 2009.
Na vrhu Vremščice nas je nekoliko prevetrilo, zato smo kmalu po žigosanju in skupinskem slikanju zapustilo to zelo razgledno goro. Pot z gore nas je vodila potem proti naselju Famlje. Tudi ta pot je bila prijetna za hojo, saj razen na zaključku ni bilo posebno strmih klancev. Čudili smo se pa usmerjevalnim tablam v smeri Škocjanskih jam. Vedno smo bili 3 ure oddaljeni od cilja.
V Famljah smo dočakali svtobus in se potem odpeljali na malico v turistično kmetijo pri Razdrtem. Plan izleta je bil sicer do Škocjanskih jam ob strugi reke Reke, vendar dve dodatni uri bi bilo preveč za lačne želodčke.
Kljub nekolik okrnjenemu programu smo se zadovoljno poslovili ob prihodu v Tivoli.
Marjan