Zimski planinski tabor 2020

2020

Znano je dejstvo, da smo si v decembru 2014 organizirali zimski planinski tabor in Miklavževanje v gostoljubnem in dobro opremljenem GUC Zelenica in na druženje imamo nepozabne spomine. Istočasno smo akceptirali dejstvo, da v decembru pod Begunjščico pač ni snega, če pa že, ga je samo za vzorec. Tako smo se po nekaj letih smo v Tržiški konec ponovno vrnili, tokrat v ustreznejšem terminu od 31. 1. do 2. 2. Ko sem v septembru iskala ustrezen datum, sem s presenečenjem ugotovila, da se je Gorniški učni center na Zelenici promoviral do te mere, da je ob vikendih skoraj nemogoče dobiti prosto posteljo. Tečajnikov, ki jih pripeljejo planinska društva in organizacije, ki se profesionalno ukvarjajo s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem, je toliko, da koča poka po šivih, kljuko predavalnice s kompletno multimedijsko opremo pa si udeleženci podajajo od 8. ure zjutraj do 22. zvečer. Pa naj še kdo reče, da smo planinci nezainteresirani, neodgovorni ali da si ne želimo novih znanj in spretnosti!! Na voljo je 57 ležišč; osnovna matematika pokaže dejstvo, da je samo v januarju 285 oseb ponovilo že znana dejstva o gibanju v zimskih razmerah, o nevarnosti plazov in ravnanju v primeru sprožitve in morebitnega zasutja, o uporabi derez ( zdaj je že jasno, da s tem pojmom opredelimo 12 zobe dereze in ne derezice proizvajalca Veriga Lesce), uporabi cepina, prvi pomoči…….
Takole je bilo: 25 rezerviranih mest, 23 prijavljenih planincev, potem pa pride VIROZA in na koncu nas je bilo samo 18 udeležencev prvi dan, drugi dan pa le 15. Ampak, bilo je uspešno in bili smo zadovoljni.
Že prvi dan smo bili več kot efektivni. Zbrali smo se na platoju pred Ljubeljskim predorom na desni strani na parkirišču, s katerega vodi pot do starega prehoda Ljubelj. Zakaj? Ker je le to parkirišče še brezplačno…..vsa ostala trži Občina Tržič ali pa si jih lasti Kompas. Poleti bo tu še zeeelo živahno. Saj 3 EUR za dnevno parkiranje ni velik strošek, ampak v treh dneh je to že 9 EUR. Mi, ki smo v vsakem pogledu »nizko proračunski«, razmišljamo tudi o takih detajlih. Pa srečo je tudi treba včasih imeti! Mi smo jo vsekakor imeli – na izhodišču smo naleteli na gospodarja GUC in ratrak, ki je prišel po zaloge za vikend. Dobro so organizirani in količine so kar primerne vikend populaciji v koči….no, pa smo se štiri dame dobrohotno javile, da med transportom navkreber varujemo »utekočinjeno zeleno zlato« in vse ostale dobrote, ki so pridno izginjale v naših želodcih vse do nedeljo. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Tudi vožnja z ratrakom po smučišču brez snega je posebno doživetje. Dodatek za nepoznavalce: trese, ropota, premetava in ni udobno. Seveda smo se oddolžile tako, da smo pomagale razložiti tovor.
Po nastanitvi smo se povzpeli na sončno stran, na Triangel. Zelenica ima namreč zelo specifično lego. Sonce je nekaj mesecev sploh ne obsije, kar je dobro, saj se sneg obdrži ( v zametih celo zeeelo dolgo), po sonce in svetlobo, ki je naša hrana in motivacija, pa je treba malce višje… Sposodili smo si 12 zobe dereze in cepine, Alenka je opravila predstavitev in dala osnovna napotila, ponovili smo pravila držanja cepina in njegovo uporabo, nato pa praktični preizkus. Šli smo »na široko«, kot je treba in s pravilno nastavljenimi in navezanimi derezami. Presneto znajo nagajati, če nisi vešč ali če si malomaren pri nastavitvi. Ni čudno, da velja rek, da si sam sebi največja nevarnost……
Malce po četrti uri sta prišla naša petkova gosta, predstavnika GRS Tržič, Primož Štamcar in Elimir Zrim. Koliko pozitivne energije, znanja in izkušenj. Predstavila sta nam zgodovino tržiške GRS, zgodovinske dogodke, ki so vplivali na ustanovitev, trenutno stanje in osebne vtise. Dogodke, ki jih presenetijo, zaznamujejo, a obenem plemenitijo. Najbolj se mi je v spomin vtisnilo dejstvo, da gorski reševalci praktično samo 15 -17 % časa namenijo »reševanju«, vse ostalo so izobraževanja, priprave, analize, terenske aktivnosti, spoznavanje nove opreme, delo v skupini… V čast in zadovoljstvo mi je bilo srečati tako izjemna človeka. Naj jima služi SREČA tudi v bodoče.
Ne pozabimo:
– Ne hodimo v hribe sami
– Ko kličemo 112, ne kličimo nikogar več ( ne sorodnikov, ne prijateljev…..). Telefon mora ostali dosegljiv za povratni klic operativnega centra oziroma reševalcem
– Zapomnimo si, od kod prihajamo ( tudi, kadar smo v vodeni skupini) in kar natančneje locirajmo, kje se nahajamo. Aplikacija Google Maps je lahko v veliko pomoč. Bomo na poletnem taboru v Bavšici trenirali orientacijo, uporabo zemljevida in sodobnih mobilnih aplikacij.

Še kratko vajo smo naredili na terenu ( Vesna, hvala, dobro plazovino sva naredili, še ostali tečajniki so jo uporabljali v naslednjih dneh), fizično preizkusili sondiranje terena, se podučili o »prijateljski pomoči«, tehniki in časovnici za grobo in fino sondiranje in se podučili o uporabi plazovne žolne. Nekateri smo bili tako navdušeni, da smo tudi naslednji dan trenirali iskanje »ponesrečenega« v plazu…..z upanjem, da v življenju tega znanja ne bomo nikoli potrebovali. Po večerji smo zasedli predavalnico in Dora nam je predstavila organiziranost Komisije za varstvo narave pri PZS in predstavila kratek povzetek seminarske naloge, v kateri je obdelala Navadno vodno solato / Pistia Stratiotes, invazivno vrsto, ki je praktično v celoti prerasla mrtvico Save pri Prilipah. Obenem smo se seznanili tudi z ostalimi tujimi invazivnimi vrstami, ki jih je v Sloveniji mnogo in aplikaciji, ki jih spremlja in nas osvešča za ustrezno delovanje. Ker smo v društvu že tri Varuhinje gorske narave in ena gorska stražarka, smo po novem organizirane v odsek VGN in zagotavljamo, da boste v naši organizaciji zagotovo izvedeli in doživeli marsikaj zanimivega. Večer se je nadaljeval v kvartopirskem vzdušju pri dveh različnih omizjih; prvo je tarokiralo in bilo strastno tekmovalno zagreto, drugo je igralo ENKO in se prav tako zabavalo. Ostali smo prebirali stare časopise in revije; novic ni nikoli preveč. Že pozno zvečer se nam je pridružilo nekaj mladih planincev/alpinistov z Reke; navsezgodaj so že bili na poti na Begunjščico. Opremljeni s po dvemi cepini in zagotovo s precejšnjo mero znanja.
V sobotnem jutru smo se poslovili od treh, ki so se vrnili v dolino. Ostalih 15 nas je zakoračilo po stezi proti Srednjemu vrhu in si počitek ob povratku privoščili prijazni in topli Koči pri Završnici. Bivša karavla, ki jo upravlja PD Žirovnica, bi prav gotovo lahko bila »bazni tabor« ob kakšni drugi priložnosti. Med potjo in ob povratku smo ponovno testirali uporabo plazovne žolne, zakoračili v sneg na polno in se mestoma pogrezali preko kolen…..kdo pravi, da snega ni dovolj? Bili smo v dobri družbi; obiskal nas je Robi Posavec. Na prvem zimskem taboru na Kofcah je bil naš tehnični vodja, predavatelj in vodnik, se še spomnite? Ponovili smo osnovne veščine, varno prečili »južno grapo« pod Vrtačo…….Predavalnico smo si izborili pozno popoldne. Izkoristili smo popolno multimedijsko opremo in si ogledali predstavitev popotovanja in delnega planinarjenja po Tenerifu in La Gomeri, ki so ga v novembru opravile tri članice našega PD. Adrijanine fotografije so slikovito prikazale vulkanske otoke in njihovo bogato rastje tam doli ob zahodni Afriški obali. V nadaljevanju smo na hitro osvežili tudi Alenkine spomine na prehojene slikovite zahtevne planinske poti doma in malce preko meje. Malce smo še poklepetali, si izmenjali nekaj individualnih vtisov in prepričanj, odigrali vrsto partij remija in se dokaj zgodaj odpravili spat. Še zadnja skupina tečajnikov se nam je v koči pridružila v sobotnem večeru; planinci iz PD Radeče…..in koča je pokala po šivih 

Nedelja je bila nekako v fazi poslavljanja. Radečani so odšli »na teren«, tečajniki Stratusa na Begunjščico, mi pa smo načrtovano sobotno družabno srečanje Kdo se skriva pod klobukom realizirali kot nedeljsko matinejo. Vse večere je bilo bučno, različne družbe, nobene zasebnosti, ni bilo možnosti realizirati prej. Obiskal nas je Kekec iz Solčave s kapljicami za Mojco, Koroška bica je predala znameniti recept za kuhan kruhov hren, Dudek se je predstavil s citatom, čebelica Maja mu je s pesmijo poletela v naročje, Lojzka je »formirala« pevski zbor in zapela Tri planike, Tone je bil borbeni recitator, najbolj imenitni in inovativni pa sta bili kolegici Alenka in Vesna. Alenka je do potankosti oživila svoj »fiasko« na nastopu v osnovni šoli, ko je kot nastopajoča pionirka s frulico pospremila nove mlade pionirje ob vstopu. Sirota je od treme in nerodnosti zadela stol in padla po prizorišču, zajokala in nameravala za vedno zaključiti z igranjem na frulico . Učitelj ji je obrisal solze, jo ponovno poslal na prizorišče in nastop je izpeljala v popolnosti. Ni ovir, so samo izzivi, kajne Alenka? Vesna, poklon. Izjemen talent in odličen improvizator. Do potankosti izdelana tehnika predstavitve in izvedbe naslovne pesmi kultnega filma Ko to tamo pjeva in ustrezna oprava ( klobuk in brezrokavnik) . Najprej je angažirala kuhinjsko osebje, da ji je posodilo dve kovinski posodi, ki sta ob pravem naklonu tvorili zvočnik. Lojze je bil dežurni DJ, na Youtubu je poiskal glasbeno podlago, ki jo je improvizirano zvočnik ojačal. Vesna se je z nekaj potezami prelevila v malega cigančka, ki igra na orglice in namesto trzalice uporablja elastiko, ki jo potegne iz hlač. Upam, da se je kakšen posnetek ohranil, bilo je namreč nepozabno.
Povratek v dolino je bil poseben izziv. V sobotni noči se je temeljito otoplilo, sneg se je topil tudi nad 1500 m n.v., v nedeljskem jutru pa ponovno ohladilo. Cesta je bila snežena le v prvi polovici, v zadnjem delu pa praktično ledeno ogledalo…..je pač zima. Saj smo jo hoteli, kajne?
Bili smo v dobrih rokah oskrbnice Mete in njenega moža Marjana, za naše ugodje in veselje sta poskrbela tudi pomočnika Mojca in David. Posebna zahvala gospodarju GUC Zelenica, ki dobro krmari in odlično trži sodobno opremljen center na ravno pravi nadmorski višini. Gostujoča predavatelja sta se izkazala, društveni vodniki tudi. Alenka je suvereno opravila vlogo »tehničnega vodje tabora«, vsi ostali pa smo z dobro voljo poskrbeli, da je moj moto ponovno obveljal. Vse je bilo tako, kot mora biti 
Ali kot je rekel Robi: »Dobra »drušna« ste. Ostanite taki«.
Nadja Uršič
Kamnik, 7. 2. 2020