Kopitnik

2020

Prvi uradni pohod na Kopitnik v društvenem planu je bil 8. februarja 2000. Danes je 8. februar 2020, Slovenski kulturni prazni. Ja, ena dvojka vmes več pa se kar pozna. 20-ta obletnica pohodov namreč. Lepo. V glavnem smo se letos pohoda udeležili le par ta glavnih in ena novinka, Zinka, ki se je opogumila in prišla na postajo. Potem je pa itak bilo vse lepo. Naši ostali planinci so se pa razkropili po celi Sloveniji, večinoma seveda na Gorenjsko. Vreme se spreminja, tako tudi običaji naših planincev. Nihče jim nima sicer nič za oporekat, a vseeno bi bilo lepo, da bi se oplemenitila omenjena obletnica. Izvzeti so seveda tisti, ki jih je napadel grdi virus.
Današnji pohod se je začel na postaji v Hrastniku. Le enkrat se je pohod zaradi slabega vremena začel v Zidanem mostu in se potem končal tu v Hrastniku. Vreme je bilo danes tako, kakor že vso letošnjo zimo. nič snega tudi že spomladanske temperature.
Na peron v Hrastniku nas je osmerica izstopilo iz vlaka. Na pohodu sta se nam na postaji pridružila tudi člana iz prijateljskega Rudarskega društva Sv. Barbara Sedraž, predsednik Drago in žena Fani.
Lepa in v začetku strma pot je bila kopna in tako smo vsi skupaj lepo napredovali proti koči na Gori v glavnem po Sovretovo poti, ta pelje od Hrastnika do Šavne peči, kjer je tudi Sovretov spomenik. Namesto snega na poti je bilo letos tu obilo listja, ki se je ravno te dni nabiral na poti. Prejšnji dan je namreč pihal močan veter, skoraj orkan.
Sovre velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del, ki je imel prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture. Po Antonu Sovretu je dobila ime Sovretova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.
V koči na Gori pa potem običajna procedura. Okrepčilo, preoblačenje in skupinsko slikanje pred kočo. Pot smo nakar tako nadaljevali proti koči na Kopitniku. Jasno nebo in sonce so nam podarjali izjemne poglede po pokrajini v dolini in bližnjih gorah. Pri koči smo tokrat le na kratko posedli, za čajček in seveda pivo. Takoj smo po slikanju kmalu odkorakali proti želenemu cilju, vrhu Kopitnika. Tudi tu je bila pot kopna, tako da tisti vzpon ob jeklenici nam ni delal nobenih težav. Spet pogledi po dolini Savinje tja do Radeč in reke Save. Potem, ko smo brez težav premagali tisti vzpon na vrh, se nam potem ni bilo potrebno bati strmina, ki je sledila. Bila je res potrebna previdnost in to smo vsi upoštevali, tako smo varno prišli do ceste in nato nadaljevali do Aškerčeve domačije.
Literarno-etnološka zbirka na domačiji v Senožetih predstavlja življenje in delo največjega slovenskega pesnika balad Antona Aškerca. Več kot 500 let stara hiša s črno kuhinjo, s slamo krita kašča in kozolec toplar odkrivajo etnološko in stavbarsko dediščino. Kratek življenjepis pesnika nam je potem tudi opisal Aškerčev sorodnik g. Avgust Aškerc, ki še danes prebiva ob tej domačiji.
Po ogledu smo v petnajstih minutah potem prispeli do Aquarome. Tu so nam odstopili ravno tisti prostor, kjer smo imeli običajno zakusko in seveda analizo pohoda. Vlak nas je potem odpeljal v Ljubljano ob 15.44 uri in tokrat brez zastojev ali kakšnih nepredvidenih dogodkih.
lp Marjan

Leave a Reply