Špik nad planino Suho

2020

Alenka izbere datum in vrh… Se pozanima za cesto… In s seboj pripelje 28 planincev!
Na Bistrici se vkrcamo v kombi in v avtomobile. Parkiramo na gozdni cesti pod planino Suho, ki jo dosežemo v dobri uri lepe, zložne hoje. Malo počivamo, domači Viktor pa nam prišepne pravo bližnjico skozi »Grlo« . Da bomo bolj »ziher« . V dolini Za Ulcam skrenemo s poti za Rodico in se znajdemo v travnati strmini. Počasneje jo zmoremo vsi do zadnjega… Ko se prepričam, da prvi planinci ne morejo zaiti kam drugam, jih usmerim proti vrhu, sama pa grem nasproti Alenki in Marjanu v zadnjem delu skupine s starejšimi pohodniki.
Strmina počasi popusti in znajdemo se na sedelcu in grebencu vrh travnatega pobočja. Preidemo dva skalnata prehoda, kjer si je treba pomagati z rokami – in smo na vrhu. Razgled je prelep! Samo na jugozahodu ga zakrivajo »fenaste« megle, ki zakrivajo poglede v smer Podrte gore…
Po počitku in malici počasi spet zapustimo razgledni vrh. Na koncu grebenca zavijemo »okrog vogala« in se po travnati strmini in drnastem terenu počasi spuščamo v Okroglico. Nekajkrat pustolovsko zaidemo, saj je težko najti pravi prehod skozi ruševje. Ko že mislim, da smo na pravi poti in začetku nizkega grebena proti vrhu Okroglice, pošljem hitrejše planince naprej, sama pa grem pogledat Alenko in Marjana, ki skrbita za »počasnejše« pohodnike. ( Pravzaprav moramo biti vsi počasnejši, saj je brezpotje res strmo. Ni nevarno za daljši padec, pa vendar dovolj, da si planinec lahko poškoduje nogo – in predčasno konča sezono? )
Počasi sestopamo, ko del prve ekipe naznani, da prehod naprej ni mogoč, oziroma je prestrm in prenevaren. Na željo planincev se tako namesto na greben usmerimo po skrotju in travi naprej v dolino Okroglico. Počasi uspešno sestopimo. Privoščimo si odmor z malico in pijačo. Čakamo del prve ekipe, ki pa nas je v bistvu prehitel po »pravi« najdeni potki. Tako se kot »zadnji« spuščamo priti planini Suhi. Tam smo spet vsi skupaj. Malo posedimo. In se odpravimo v dolino k avtomobilom…
Vsem pohodnikom se zahvaljujem za obisk, za resnost in umirjenost na turi – brez panike, ki bi morda katerega od pohodnikov odvrnila od nadaljevanja zahtevne ture, ali zmedla med vzponom ali sestopom do te mere, da bi prišlo do neljubih poškodb. Z namenom nisem vnaprej pisala o zahtevnosti ture, saj se s počasnejšim, umirjenim korakom prav tako zmore veliko.
Dragi pohodniki! Zahvaljujem se Vam za obisk »mojih« gora. In upam, da tudi – vaših. Naj Vam tura ostane v lepem spominu, četudi je bila malce divja. Najbrž bi tudi Jan na njej užival – tako pa smo ga vsi pomalem ponesli s seboj. ( Le spomnite se njegovega prešernega smeha! )
Imejte se lepo!
» Pravijo, da ima,
vsak človek – svojega angela.
Moj je takšen kot jaz –
nikoli ga ni doma! « Tone Pavček – knjiga o Angelih
( samo za domačo uporabo.
Nimam dovoljenja avtorja in dedičev… )
( * Jaz jih imam najbrž več, ker bi imel samo eden z mano preveč dela!… )
** isto soboto ob 14.00 uri, smo videli helikopter, ki je šel na reševanje poškodovane planike na planino Zadnji Vogel…
Tina Bijol