Špik Hude police

2020

Utrinek in uslišana želja iz sobotnega izleta na Špik Hude Police po poti Levov

»Sanda bo nekaj napisala«, sem slišala zadaj.
»Kaj bom napisala?« sem vprašala.
»Poročilo«, je rekla šefica izleta, Alenka.
»Poročilo? Kakšno poročilo?« se je nadaljevalo kar med hojo.
»O današnjem izletu, kaj pa?«.
»Ampak jaz tega ne znam. V poročilu je treba nizati podatke, ure, časovnico…jaz tega ne znam. A lahko pišem o sončku pa kolk je lepo, pa metuljčkih? A lahko pišem iz sebe, kaj sem doživljala…o čustvih! A lahko kaj napišem o čustvih?« sem še drezala, malo za hec, malo zares.
»Seveda, vse to. Ti sam´ napiš´.«


In tako. Strasti so se že umirile, glava in mišice že ohladile, fotografije že objavljene, občutki takšni in drugačni so še z nami, energija za boj z novimi službenimi, družinskimi ter takšnimi in drugačnimi izzivi nakopičena ter upam da, primerno uskladiščena. Preden se podamo k novimi avanturami pa beseda ali dve od mene, ne tako pogosto prisotne Iskrice.
Pred dvema letoma nas je Alenka (mene in mojo družino) že popeljala k Špiku. In sicer po poti kjer smo tokrat sestopali. A smo zašli v oblak, katerega se nismo otresli vso pot, tako da smo šli bolj kot ne pozdravit kozoroge.
Tokrat je bilo vreme kot se šika, celo vetrc je pihal, da sem ostala v puloverju dlje kot sem pričakovala, potem se je pa le počasi segrelo, navzdol nas je žgalo kot se za začetek avgusta spodobi.
A poletje v gorah je res kratko. Ko je sonce pokukalo in razpršilo sence, se je že opazila bolj blaga, bolj medla svetloba kot pa 10 dni pred tem. Bila je že skorajda nežna jesenska. Deset dni pred našo »odpravo« sem prav tako migala po okoliških hribih- zlezla sem na Montaž. Vendar ne po Pipanovi lestvi gor, temveč po drugi strani, skozi Findeneggov ozebnik, kar je bilo zame precejšen izziv. Družba žal ni bila ta prava, korak je bil prehiter in na momente celo preveč posiljen. V gorah to ne gre, mar ne? Eden izmed razlogov, da sem se Iskricam tokrat pridružila, je bil tudi ta, da popravim grenki priokus vseeno sladkemu in navdihujočemu vzponu.
Pa kako sem ga popravila! Ohohoho! Ne bom pretiravala, če bom povedala, da je bil to zame eden najlepših dni v tem letu, če ne že kar najlepši! Ker vsi vemo, kako je z lepimi in doživetimi dnevi v tem norem, norem letu, potem me boste razumeli in začutili.
Oblikovali sta se torej dve skupini- ena s hitrim korakom in ena z bolj previdnim, bolj skrbnim in pa takim za tiste, ki radi mečkajo, ker se kar ne morejo in ne morejo načuditi lepotam, mogočnosti skal, bližini oblakov, barvami rožic, prisotnostjo vsega življa, umirjenosti, občutka majhnosti in premagljivosti lastnih sebkov in še in še bi lahko naštevala! Izzivi s plazenjem, prepenjanjem, vzpenjanjem, iskanjem ta pravih stopov, poličk, oprimkov, kako- ne- stopiti- ali- se- oprijeti- krušljvih skal, se držati za zajlo in ugotoviti, da »rokavice bi tu res prav prišle« in nenazadnje: skrb za drugega. Vse to in še več. Ker pomanjkanje tega zadnjega je bila največja grenkoba mojega pohoda na Montaž. In dobro, dobro vem, da se mi z Iskricami to ne bi nikoli zgodilo! To so Iskre že mnogokrat dokazale in pokazale in nujno moram omeniti prejšnji izlet, ki sem se ga udeležila z otroki- izlet na Ajdno. V trenutku, ko naj bi šli »feratarji« po svoji, tisti po planinski poti pa po svoje, kar je pomenilo, da sem se odločila prepustiti otroke drugi skupini, me je malo stisnilo. Bo vse ok? S seboj sem pripeljala tudi kolegico in njena dva mulca, da se moja dva mulca ne bi toliko pritoževala, kam ju spet vlačim. Naši prijateljčki niso bili tako vajeni hribov, meni sami se še vedno včasih hlače zatresejo za našega ta mlajšega, ker nikakor noče pokazati akrobatskih sposobnosti naše ta starejše, čeprav je lani zlezel na Triglav in si prislužil moje neskončno spoštovanje, da o ponosu ne govorim. Zaradi tega zletim k Sanji in ji prišepnem, če lahko vrže oko na moje. A v nadaljevanju, ko so vodniki dajali povelja in zapovedi, se mi kamen odvali s srca, ko starejši poveljniški možakar zapove: »otroci med odrasle! En odrasel in en otrok!«. Ma, kdo mi je misli bral? Seveda, nihče drug kot naša posvojena babica in ultra- vodnica Alenka! Prisežem, da ji nisem nič namignila, Sanja pa tudi ni imela časa za to. Takrat je Iskra dobila moje 200% zaupanje, da je korak z njimi predvsem- varen.
Tudi na tem izletu noben od njih ni razočaral. Sicer nisem bila prisotna pri »ta hitrih«, a kolikor poznam Joca, ve kaj dela in prav tako dobro poskrbi za varnost skupine. Pa ko bi videli Alenko in Romana! Ma, zakon! Al si vodnik al pa nisi! Al si človek na mestu al pa nisi! Moj poklon vsem vam!
Zagotovo moram omeniti še eno lepših srečanj na izletu: ste doživeli priložnost, da se dokažete svojemu prfoksu za telovadbo, da pa le niste tako leni kot ste bili v 1. letniku gimnazije? No, jaz sem jo dobila. Prav prijetno je bilo poklepetati in se celo hecati (!) z Rafaelom. Če bi začela opisovati neumnosti in norosti prvega gimnazijskega leta, bi se prijeli za glavo. Vedno sem imela občutek, da gremo gimnazijke našemu »tovarišu« rahlo na živce. Nemotivirane, 1001 izgovor, da se telovadbi izognemo, pretežno kadilke, nobene športnice ni bilo med nami (no, čeprav priznam, da sem takrat še trenirala gimnastiko, ampak šolska telovadba pretežni del časa ni vsebovala premetov, stoje na rokah, bradlje in podobnih izzivov, samo neka merjenja pa odbojka, odbojka in spet- odbojka, pa da ne omenjam takrat nekaj najbolj dolgočasnega- teka). Ko sva se torej po skoraj (ježešmarija, a tolk že?!) 30ih (!!!) letih srečala nekdanja učenka in nekdanji učitelj, tokrat kot »enakopravna« človeška bitja, se mi je vseeno naredila kepa v grlu vsakič, ko sem hotela uporabiti kletvico ali, ko sem ga namesto vikala kar- tikala. In Rafko (mislim, da smo ga tako klicali), je bil tokrat naša »metla«. Lepo je pometal in nikogar ni pustil zadaj!
Nova poznanstva, nove zgodbe, nove poti, nova obzorja. Le tako se lahko zaključi tako spisano kot prehojeno. Hvala vsem, še pridem!

Vaša Sanda 😊

Špik Hude police po Poti Via Leva za PD Iskro Ljubljana. Z dvema kobijema do Planine Pecol 1510 m, nadaljujemo pod kočo Brazza, in se pod Montažem dvignemo do sedla Forca dei Disteis na višino 2201 m. Gremo v smeri Pippanove lestve do vstopa na ferato Via Leva. Tu smo se opremili s samovarovalnimi kompleti in nadaljevali pot po skalnih policah pod Vrhom Brda, Špikom nad Plazom in Špikom nad Cijanerico ter se nazadnje strmo spustili v Škrbino nad Cijanerico.
Na drugi strani škrbine je sledil strm vzpon po lestvi, podobni kot je Pipanova, a le nekoliko krajša. Nad lestvijo manj zahteven vzpon ob jeklenici ter nato še prečenje po nekoliko bolj travnatem pobočju, ki nas je pripeljalo do razpotja, kjer se pot Leva konča. Do vrha Špika Hude police je sledilo še nekaj lahke hoje po vršnem pobočju gore. Tu smo naredili postanek in se vrnili do izhodišča. Zaključek ture smo naredili, kot navadno, pri Aljažu. Tam smo se srečali tudi s planinci PD RTV, ki so bili ta dan na Kamnitem lovcu.
Alenka iz FB