Velikonočni izlet na Obzovo – otok Krk

Dogodki PD Iskra Ljubljana
Panorama z vrha Obzove
Panorama z vrha Obzove

Ko pogledam skozo okno spet sneži, kakor že cel prejšnji teden in še bo nekaj dni tako. In tu je majhna iskrica, katero smo ujeli in jo doživeli udeleženci izleta, med temi turobnimi dnevi. Bila je to iskrica, s katero smo si potešili vso slabo voljo zaradi vremena teh dni.

Tako, tu smo začeli
Tako, tu smo začeli

Ko smo se zjutraj, še ob trdni temi odpravljali od doma, so nas še prevzemale ne preveč optimistične misli zaradi slabega vremena. Kaj nas čaka? A se bo vreme popravilo, kakor so bile napovedi? Ali je bila napoved spet udarec mimo.
..in tako nadaljevali
..in tako nadaljevali

No, čeprav začetek v ni bil preveč obetajoč, smo se zbrali pod halo Tivoli skoraj v polnem številu. Skoraj zato, ker je eni planinki ponagajala ura in nas je tako morala dohitevati proti Dolgemu mostu, kjer so nas čakali še preostali, avantur željne planinke in planinci. Bili smo druščina 46-ih planincev in planink kar šestih PD. Poleg samega organizatorja PD Kamnik smo avtobus zapolnili tudi člani oz. članice PD Iskra Ljubljana, PD Integral, PD IMP tudi PD Rašica in PD Delo, če sem katero društvo izpustil naj mi prosim oprosti. S tako pestro zasedbo nas je naš sofer popeljal lepim, saj upali smo tako, doživetjem naproti. Da bo vse potekalo kakor je potrebno, pa je poskrbela vodnica Marinka.

Malce so nas sicer med vožnjo begale deževne kapljice in vključeni brisalci na prednjem steklu. A ko smo pogledali tam v daljavo, smo zaznali svetlejše oblake in celi razkrajati so se začeli.

nekaj ovir na poti..
nekaj ovir na poti..
A spet, ko smo se že prečkati most proti Krku, nas je zopet ujel oblak dežja. Marinka, naša vodnica, je že začela kovati novi plan pod črko B. A pogledi pokrajine so nas tako očarali, da smo tako pozabili na dež, in tako je tudi dež nekako pozabil na nas.
Ravno ob postanku in našemu začetku pohoda smo ostali brez osvežitve. Plan pohoda se tako ni nič spreminjal.
...proti vrhu.
…proti vrhu.
Oprtali smo se z nahrbtniki in palicami v roke ter odpravili novim dogodivščinam naproti. V začetku smo sicer še imeli nekaka dvomljiva mišljenja glede oblačnosti nad nami. . V nadaljevanju so se pa oblaki vedno bolj trgali in dobili smo tudi prve sončne žarke. Pot nas je vodila v glavnem po kamnitem svetu, polnem osrih kamnov in skalovja. Ograjena je bila z kamnitimi ograjami, da ne bi veter odpihal še tisto malo zemlje, kar jo je še ostalo. Nekoliko višje smo se prebijali tudi skozi gosto brinovo grmičevje, tako da smo morali kar paziti, da ne bi izgubili prave poti. Ko smo prispeli do planote, smo na levi videli Mali vrh z stebričkom, tam daleč desno pa naš cilj Obzovo. Kamnita pot nam ni dopuščala pretirane sproščenosti, saj bi vsak nepredviden korak imel kar nezaželene posledice.
tako smo se na vrhu za ogled postavili
tako smo se za ogled postavili
Na parih mestih nas je presenetile kotanje napolnjene z vodo in lepo s kamni ograjeni travnati otočki, kjer so ponekod že zrasla žilava devesa najbrž oljk in brinov.
spust v grapo
spust v grapo
.

Taka kamnita ograja nas je tudi za trenutek zaustavila, a kmalu smo to sicer pričakovano oviro na elegantni način premagali. Le še par korakov po strmem pobočju in že smo na našem cilju 569m visoki Obzovi. Močnejši in toplejši sončni žarki so naše dobro razpoloženje še povdarili. Prazniti smo začeli tudi naše nahrtnike. Velikonočne dobrote so kar prijale in tudi za žejo je bilo priskrbljeno. Pogledi po okolici na morje in na otoke in otočke v njem, na zasnežene vrhove Velebita in še posebno ob nadaljevanju hoje v dolino Bačke so bili prav idilični. Tudi naši fotki so se tako napasli lepih slik, seveda za lep spomin.

Pred spustom v dolino smo osvojili še tretji vrh, poleg 555m m visoke Brestovice, 569m visoke Obzove, še 537m visoko Zminjo. Od tu se je bila pot strmo spuščala v dolino Bačke. Kamnita pot je bila kar težko prehodna. Spominjala nas je na naše lepe planine in kamnite grape ob pobočjih.

Skozi džunglo
Skozi džunglo
Tu smo tudi nekoliko skrajšali našo pot, zato, da se ni bilo potrebno ponovno vzpenjati navzgor.
morje...
in na morje…
Zato je bila tu pot nekoliko manj shojena in ob gozdni meji smo se srečali že z skoraj pravim pragozdom. Naš pa občutek prave smeri nas pa ni zapustil. Srečno smo prispeli do vasi Drage Baščanske, kjer smo tudi počakali na avtobus. Nekateri so si tu nabavili tudi domače oljčno olje.
Plan se je zaradi lepege sončnega vremena podaljšal še do morske obale in z ogledom Baške. Hladno pivo je prav lepo sedlo in kmalu zatem tudi sami v avtobus, ki nas je potem varno pripeljal v nočno Ljubljano.

Lepo je bilo.
Pozdrav
Marjan
Slike