Zelnarica, Kanjavec

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Nad jezera bliz, Triglava, smo se podali Iskraši nekega lepega julijskega vikenda.

Res je, da je besedilo te lepe slovenske pesmi nekoliko drugačno, vendar, kar je res je res. Mi smo hodili visoko nad jezeri. Ampak … spet je potrebno začeti lepo po vrsti in od začetka.

Iz Stare Fužine smo se odpeljali naprej proti planini Blato kar nekoliko nejevoljni, saj imajo domači turistični veljaki urejeno pravo cestninsko postajo. Pa še dražji so od Darsa za tistih nekaj kilometrov makadama in prepolnega parkirišča tam gori na planini. Dobro, tudi to smo preboleli in se dobre volje odpravili našim ciljem naproti. A glej ga zlomka, če ima hudič mlade, gre pa res vse narobe. Našega najmlajšega udeleženca Luko so, kot že nekajkrat doslej, kar naenkrat ožulili planinski čevlji. In medtem ko sta z očetom reševala žulje (beri: ne da se mi hod, t. ) je bil problem v tem, da nas je večina že prisopihala do koče na planini pri Jezeru. Naše prisilno čakanje je vneslo kar nekaj nejevolje med nas. Ob njunem prihodu smo hitro sprejeli odločitev o našem odhodu brez njiju, saj smo imeli pred samo še dobrih 6 ur hoje. Prav zato se na planinah Dedno polje (1560 m) in Ovčarija sploh nismo ustavili. Tam bi se seveda lahko osvežili s kislim mlekom. To sta tudi zadnji planini v Fužinskem kotu, na katero čez poletje na pašo še pripeljejo črede krav. Mi smo se pričeli strmo vzpenjati in vsi prepoteni dosegli preval Štapce, kjer se lepo oskrbovana markirana planinska pot odcepi v dolino Sedmerih jezer. Naša pot nas je vodila višje, najprej na Malo Tičarico. Ta dvatisočak nudi edinstven razgled. Pod nami v dolini je Koča pri Triglavskih jezerih (zgradili so jo že davnega leta 1880), v daljavi Krnsko in Kaninsko pogorje, pa Vogel, pa Lepo Špičje nasproti nas – prav pred nami pa se bo pojavilo, ko bomo dosegli naš naslednji cilj, to je 2320 m visoko Veliko Zelnarico, iz katere človek bi kar poletel, nad zaradi zadnjih sušnih let, vse manjša ledeniška Triglavska jezera , ki pa so še vedno izreden ambient v Sloveniji in simbol Triglavskega narodnega parka. Vsa njihova dolina je parava geološka posebnost, kjer so nahajališča fosilov in sledovi ledeniškega preoblikovanja. Da boste vedeli, geologija se meri v milijonih let.

Nadaljevanje naše poti je proti prelazu Hribarice pod Kanjavcem. Ta planotast svet nas je spominjal na posnetke lunine površine. Je pa pozimi pod globokim snegom in posebni visoki smerokazi nam povedo, da je tu priljubljena turnosmučarska pot. Naša družba nižje pod prelazom zavije levo in zopet se nam odpre pogled na že opisovano dolino, nad katere začetkom se dviga prijazna majhna kočica, to je Zasavska koča na Prehodavcih. Z sanitarno vodo se oskrbuje iz 1.Triglavskega jezera – imenovano Jezero pod Vršacem.

Naši želodci so nas opozarjali, da je čas kosila že zdavnaj minil in ko smo to obveznost izpolnili, smo se nekateri odpravili še malce na sprehod pod zahodno steno Kanjavca (severna stena je itak značilna s svojo planinsko zelo izpostavljeno – poznavalci pravijo zračno – bližnjico do Tržaške koče na Doliču). Pri lepo urejenem izviru smo si napolnili zaloge pitne vode, se na snežnem plazu malo osvežili, pozdravili radovedne svizce in … čakala so nas skupna ležišča, nekaj glasno spečih (beri smrčečih) planincev. Za njihovo utišanje sva z Lukom imela dolg in glasen pogovor. Saj res, Luka …Z njim je bilo pa tako! Ko je napad žuljavosti minil (beri – zdaj bom pa spet hodu), sta nas z očetom Janom vseskozi sledila in do koče tudi dohitela.

Vremenska napoved je bila sicer, kot tista pesem »megla z dežjem«, ampak nič takega ni bilo, saj sem nakazal že v naslovu. Tako smo se nekateri lahko povzpeli še na Kanjavec in iz njegovega

vrha smo spet doživeli nekaj lepega – pogled na našega očaka Triglava, njegove poti nanj in trume planincev, katere smo v daljavi opazovali kot drobne pikice, ki so se vzpenjale nanj. Toda megle so se čedalje bolj podile in ovijale vrhove tam nad Trento, ki smo jo imeli kot na dlani. Pot v dolino pa je bila še dolga preko 5 ur. In ko smo tako pešačili tokrat po prekrasni dolini pod Tičarico in Zelnarico (na drugi strani Triglavskih jezer) ter uživali ob pogledih na cvetoče planinske rože, med njimi smo tokrat videli neverjetno veliko planik, nam je pot minila tako hitro, da smo kakšne pol ure pred ciljem komaj zaznali hud naliv. Še kako prav so nam prišle zložene palerine tam na dnu nahrbtnika. Dež, ta pogosti spremljevalec naših pohodov, se nam kljub letošnjemu vročemu in sušnemu poletju, tudi tokrat ni izneveril. Pa še tokratni vodič, naš zvesti planinec Stane, nas je nažrl, da smo prepočasi hodili!
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar