Češka in Vratca

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Bila je topla, kaj topla, že pošteno vroča, julijska sobota 4. julija in 3 – obletnica mojega odhoda v pokoj. To slednje sicer nima nobene zveze z razpisanima izletoma našega planinskega društva tja gor nad Jezersko, a pohvalim se pa lahko in kot običajno, bom spet poslušal kritike nekaterih mojih »prijateljev«, kako sebe rinem v ospredje. Mislim, da to ne velja, lahko se pa tega ne zavedam….ha, ha, ha…
Ja, nekoč smo na ta dan imeli prosto, saj je dan obeleževal poziv k splošni ljudski vstaji tam davnega leta 1941 in se je imenoval Dan borca. Jasno je seveda, da je bil praznik leta 1991ob osamosvojitvi Slovenije, ukinjen.
Zgodovinsko pomembnejši je 4. julij 1776, ko je bila sprejeta Deklaracija o neodvisnosti ZDA in ta praznik zanje še vedno velja ter je popolnoma jasno, tudi prost dan za vse V novejšo zgodovino nas nekaterih pa je že zapisan 4. julij 2015. Vsaj udeleženci organiziranega, nekoliko lažjega »ta drugega« izleta PD Iskra istega dne, ga imamo že v njej, če ne v zgodovini, pa vsaj v spominski knjigi.

Deseterica se nas je pod vodstvom vodnice Alenke odpravila na Češko kočo in Vratca. Češka koča (1543 m) na Spodnjih Ravneh je planinska postojanka, ki stoji na krnici Spodnje Ravni nad prepadnim pobočjem Ravenske Kočne, pod severnim ostenjem Grintovca in Dolgega hrbta. Do nje vodi več poti. Alenka nas je kar takoj iz parkirišča na Ravenski Kočni pognala v strmo stezo temačnega gozda. Že krepko zadihani in prepoteni smo dosegli opuščeno Štularjevo planino, nismo se ustrašili Hudičevih kvancev, Vojtrce, Mrzve doline, da bi po dobrih dveh urah po delno zahtevni poti, kot stara lokomotiva, prisopihali do Češke koče.Po okrepčilu se nas je osmerica podala na en majhen kuceljček med ostalimi tukajšnjimi gorami, Vratca (1802 m) imenovani. Za zadnji, izredno strm in krušljiv del poti, smo si nadeli čelade. Koraki so morali biti zanesljivi in kot se je izrazila Alenka , »lahki«, da nismo prožili kamenja in ogrožali tiste pod seboj. Na nekaterih mestih je bila napeta jeklenica zelo dobrodošla. Na vrhu pa, kot na kakšnem velikanu, vse od skrinjice z žigom in vpisno knjigo in seveda lepim pogledom na Jezersko dolino, saj stoji zahodno od Češke koče. Prepoznamo pa ga tudi po obliki stolpa in tudi prostora na njem je bilo le nas, ki smo dosegli vrh. So pa z njega kot na dlani vidne severne stene Grintovcev. Fotografiranja kar ni hotelo biti konca, tako, da smo »posneli vse razpoložljive filme«. Sledil je spust, ki pa je bil še zahtevnejši od vzpona. Ker pa je minil pod Alenkinim budnim očesom in mojo pomočjo nekaterim, smo se vsi varno spustili do Češke koče. Tam nam je bilo na voljo še urico počitka, kar pa je bilo očitno preveč, da bi na parkirišču v dolini prehiteli našo trinajsterico, ki so osvojili Malo in Veliko Babo. So bili oni pred nami in dobili smo se na dogovorjenem mestu …….zaključek je lepo opisala Adrijana, ki je opisala pohod na Babe: »Ob okrepčilu smo si v gostišču Stara pošta izmenjali vtise, naredili načrte za nove pohode in se zadovoljni odpravili proti domu.
Kot je rekel Drago med vožnjo domov: Kaj lepšega kot je bil naš današnji dan, si lahko še želimo. Res je. Da bi doživeli še veliko takih dni!
Vtise sem strnil Franci Hrastar
Na Pijavi Gorici, v noči s 5-6. julij 2015

100_0821