NA TRIGLAVU OD 28.-29. AVGUSTA 2016

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Pri planiranju letošnjih izletov smo upoštevali želje mnogih naših članic in članov, da vključimo v plan tudi obisk našega očaka Triglava. Želja je bila udejanjena v teh dneh, seveda kot je običaj na naših izletih, v zadovoljstvo vseh udeležencev.
Za vso organizacijo je poskrbela Alenka, vzpon pa smo opravili v skupinah po pet z našimi vodniki Janom, Marjanom, Romanom, Doro in seveda Alenko. Že iz tega je razvidno, da se je ture udeležilo 25 udeležencev, še trije naši člani pa so se nam pridružili na Planiki potem, ko so vrh že osvojili.
Naša pot se je začela že zgodaj zjutraj, ko sta nas ob odhodu iz Ljubljane spremljala še mrak in megla.
V strmino smo zagrizli z Rudnega polja in se nad planino Konjščica dvignili na Studorski preval, da bi v rahlem spustu dosegli Vodnikov dom. Tam smo se ob krajšem počitku osvežili, natočili vodo in ……do doma Planika nas je spremljalo vroče avgustovsko sonce. Z nekaj truda smo prispeli do koče in se sredi popoldneva predali uživanju ob pogledih na vrhove vse naokoli, še največkrat se nam je pogled ustavil na našem glavnem cilju, očaku Triglavu.
Organizatorke so nam preskrbele prenočišče, zgodnja večerja je bila še krepko pred sončnim zahodom in kaj smo hoteli drugega, kot se napotiti ven in se še enkrat naslajati na višini 2401 m na vse žareče okoli nas. A noč ima svojo moč in napotili smo se v sobo in spanec nam je pregnal utrujenost, nekaterim je nespečnost le to še nadgradila, a to je že druga zgodba.
Nujno moram poudariti to, kako smo zgodaj zjutraj v žarečem vzhodnem delu obzorja pripravljali za vzpon (tudi naši obrazi so žareli od jutranjega sija) in pričakali prelepo vstajanje zlatorumene krogle, sonce imenovano. Po zajtrku smo si hitro nadeli samovarovalno opremo, katero namestitev so pred odhodom preverili naši vodniki, ki so nas razporedili v skupine in…..kot bi mignil sicer ni šlo, a po slabih dveh urah smo prav vsi dosegli vrh. Nebo so sicer delno prekrili visoki koprenasti oblaki, ki pa so bili nemoteči in so še izdatneje povečali vidljivost. Če omenim še brezvetrje, potem lahko rečem, da je bilo vse idealno. Mogoče malo manj za tistih nekaj naših prvopristopnikov, za katere krst je poskrbela Alenka z debelo vrvjo in moram priznati, da sem kar vesel, da nisem bil med njimi, saj ona pa ima udarec……uboge riti!!!! Po programu Rudarskega društva Sv. Barbara Sedraž, katerih predstavnika sta bila z nami, so nekateri medtem prihajajoči pristopniki že stresali nejevoljo, ker so predolgo čakali na obvezno fotografiranje pred Aljaževim stolpom, a ni bilo panike, saj tudi pohodnikov ni bili kdo ve koliko.
Sledil je pazljiv spust proti Planiki in naprej proti dolini. Žal nas je uro pred prihodom do avtomobilov doseglo nekaj kapelj bližajoče se nenapovedane nevihte. No iz tistih kapljic je nastal pravi naliv s parajočimi strelami tam nad Viševnikom. Tako smo se kar na hitro »zlili« v avtomobile in se odpeljali še hujši nevihti naproti. Bilo je vsega, od sodre, do hudournikov, ki so drli čez cesto dol proti Zatrniku.
V prijetnem ambientu gostišča smo se v miru preoblekli, se pogreli in okrepčali z juhicami, obarami pasuljem….. zatem je Alenka z vodniki povzela preživeta dva dneva z nami, čutiti je bilo zadovoljstvo tudi zato, ker smo se vsi vrnili v dolino zdravi in brez vsake praske. Seveda so prav oni v veliki meri zaslužni za to in ravno njim vsa zahvala za trud in skrb, ki so jo nam posvetili. Skupaj smo, sicer bolj zadržano, zapeli Tri planike in se poslovili ter zaželeli srečno vožnjo do doma.
Prijetno utrujeni smo se zapeljali proti Ljubljani in nas »ta zadnje« je spremljalo neurje s strelami, katerih fotografije bi lahko šle za zgodovinske posnetke, a žal so bili naši fotoaparati v nahrbtnikih in nedosegljivi v tistem hipu!
Nekaj malega vtisov sem strnil
Franci Hrastar
Foto Evgen
Foto Stanka, Marjan
P1040341